Glasovalna številka: P133

Nil Globočnik Šegel

KAKO STA ZAJČEK IN VOLK POSTALA PRIJATELJA

Druga OŠ Slovenj Gradec

 

Za devetimi gorami in desetimi vodami je živel prijazen zajček z imenom Puhek. Živel je čisto sam na robu gozda.

Nekega jutra se je zbudil zelo hitro, ura še ni bila šest. Odpravil se je na pot, da bi poiskal borovnice, ki jih je imel zelo rad. Med potjo je srečal lisico Tatico. Ker sta se srečala prvič, je bil Puhek prepričan, da je lisica zelo prijazna in poštena. Žal se je motil. Lisica ga je vprašala: »Kaj počneš tukaj?« Nič hudega sluteči zajček ji je odgovoril, da si je prišel za zajtrk nabrati borovnice. Lisica se je razjezila:« Kaj res misliš, da ti bom dovolila pobrati moje borovnice? Zakaj pa ne nabiraš svojih?« Zajček se je malo prestrašil: »Ker jih nimam.« Lisica pa mu je zabrusila, naj si posadi svoje.

Medtem  ko sta se zajček in lisica prepirala, kdo lahko nabira borovnice v gozdu, je po poti prišel volk: »Kaj se tu dogaja? Zakaj sta tako glasna?« Zajček je tiho in skromno potožil: »Lisica trdi, da so borovnice njene, ampak jaz sem jih prvi videl.« Lisica se nemudoma glasno razjezi: »Ni res, jaz sem jih prva videla in moje so!« Volk ju tiho in pozorno opazuje, nato pa preudarno pove: » Pa saj ni pomembno, kateri od vaju jih je prvi videl, razdelita si jih na pol, pa ne bo več prepira.« »Kje pa,« je vzkipela lisica, »samo moje so!«. Volk je zvito dodal: »Če se bosta še naprej prepirala, jih bom sam pojedel.« Zajček in lisica ga nista jemala resno, še lep čas sta se glasno prepirala. In tako je volk hočeš nočeš, sam pojedel vse borovnice. Lisica je to kmalu opazila in bila tako besna, da je pihala od jeze. Urno je odšla domov in mislila samo na to, kako se bo volku maščevala. Že naslednje jutro, ko je zelo zgodaj vstala, je imela načrt. Vedela je namreč, da volk zelo rad je jagode. Nabrala jih je  celo skledo, jo položila pod smreko blizu brloga in čakala, da bo prišel volk, vzel jagode in se ujel v mrežo, ki mu jo je tako zvito nastavila, da bi se v njo ujel še tako pameten član gozda.

Volk je ravno takrat razmišljal, kaj b ozajtrkoval. Zavohal je dišeče jagode. Počasi je prišel iz brloga in sledil znanemu vonju. Ker ni vedel, da ga čaka past, se je seveda ujel vanjo. Lisica Tatica, ki je skrita čakala za bližnjim, košatim grmom, se je privoščljivo zasmejala na ves glas: »Ha, ha, ha!« V istem trenutku je mimo pritekel  zajček Puhek. Ko je videl, kaj je lisica storila volku, mu je brž brez oklevanja priskočil na pomoč. S svojimi ostrimi zobmi je pregrizel mrežo. Volk se je rešil, ošinil lisico in ji mirno dejal: »V življenju se vsaka žlehtnoba, ki jo nekomu povzročiš, vrne!« Z zajčkom sta se le spogledala in odvihrala v svetlo jutro, saj so sončni žarki že božali njuno svetlečo in mehko dlako. Mislila sta, da nikoli več ne bosta videla lisice.

Volk je bil malemu zajčku neizmerno hvaležen in postala sta najboljša prijatelja. Odločila sta se, da odpreta svojo trgovino. Imenovala sta jo "Pri dišeči jagodi". Vsak dan sta skupaj nabrala sveže gozdne sadeže in jih prodajala. Ker pa sta bila dobrega srca, sta vsakemu mimoidočemu namenila tudi kakšno dobroto zastonj. Vsi so ju imeli radi, saj njuna prijaznost in lepa beseda ni imela konca in ne kraja za vse prebivalce gozda. Ne boste verjeli, tudi za lisico, ki je nekega dne ponižno prišla v njuno trgovino.