Nekoč sta živela kmet in zlatar, ki
sta bila soseda. Oba sta zjutraj s konji odjezdila na
tržnico, kjer ste prodajala, eden solato, krompir in
ostalo zelenjavo, drugi pa bisere in dragulje. Konj
zlatarja se je pogosto rogal kmetovemu konju, da je
dosti boljši in bolj pomemben, saj prevaža
dragocenosti in ne le seno in zelenjavo. To je
kmetovega konja žalostilo, vendar si ni znal
pomagati, kljub temu pa je bil vedno prijazen in je
zlatarjevemu konju pogosto ponudil tudi svoje
korenje.
Nekega dne sta soseda zvečer, ko sta
zaključila na tržnici, šla v gostilno in ukazala
svojima konjičkoma, da gresta sama domov. Na poti,
ki je vodila skozi gozd, so ju ustavili trije
roparji, ki so se jima pridružili in se z njima
prijazno pogovarjali, saj so želeli izvedeti, kdo
sta, kam gresta in kaj običajno prevažata. Roparji
so bili našemljeni v dedke in so vprašali kmetovega
konja:
“Hej, hej, kaj pa imaš ti tukaj
zadaj?“
Kmetov konj je žalostno odvrnil: “Imam
samo seno kmeta Ferdinanda.”
Roparji so se zato pričeli dobrikati
drugemu konju: “Hej, hej, lepi konjiček, kaj pa
nosiš ti tukaj notri?”
Zlatarjev konj pa se je pohvalil: “Jaz
nosim zlato in bisere, ki jih z gospodarjem danes
nisva prodala. Boljši sem od svojega soseda, saj mi
gospodar zaupa tako pomemben tovor.”
“O krasno lepi konjiček, moraš pa
biti res nekaj posebnega, ko te gospodar pusti samega
domov s tako dragocenim tovorom,” so mu laskali in
ga naprej spraševali: “Kam pa greš sedaj?”
“Grem na kmetijo Biser, ki je tam
desno na hribčku,” je lahkomiselno odgovarjal
zlatarjev konj.
Roparji so se zahvalili konjičkoma
za prijazni klepet in zavili po drugi potki, konja pa
sta počasi nadaljevala pot. Roparji so po drugi
potki hitro tekli in odvrgli brade, ki so nakazovale,
da so starejši dedki, ter si nadeli črne maske
preko glav, da se ni videlo njihovega obraza.
Ko sta bila konja skoraj na cilju, so
roparji skočili iz zasede na zlatarjevega konja in
mu ukradli tovor, ki je bil v torbi ob sedlu, ter
hitro pobegnili. Kmetov konj se je v diru pognal za
njimi in zgrabil torbo ter rešil zaklad in ga vrnil
zlatarjevemu konju.
Zlatarjev konj je rekel kmetovemu
konju: “Hvala, oprosti mi, ker te nisem spoštoval,
kljub temu, da prevažaš hrano in si bil vedno
prijazen do mene. Šele sedaj vidim, kako zaslepljen
sem bil.“
Nato je dodal: “Srečo imaš tudi,
da prenašaš samo hrano in te nihče ne preganja.”
Kmetov konjiček pa mu je odvrnil:
“Ne prijatelj, tvoj ponos in prepričanje, da si
najboljši, sta te zaslepila. Nespametno je bilo, da
si se neznancem pohvalil z vsemi dragocenostmi, ki
jih imaš v torbi.”
Konjička sta se poslovila in odšla
vsak v svoj hlev in počakala na gospodarja, ki nista
slutila, kaj se je pred tem zgodilo.
Nenavadno pa se je sosedoma vendarle
zdeli, kako to, da sta konja od tega večera naprej
postala prijatelja in si na tržnici delila seno in
korenje.
Nauk zgodbe: Ne norčuj se iz
drugega, nikoli ne veš, kdaj ti lahko pomaga. Vse
tvoje dragocenosti ti lahko ukradejo, tvojih dobrih
del pa se ne more ukrasti.
