TRIJE PAJKI IN ZLOBNA MUHA

Glasovalna številka: P152

Aleksander Čulibrk Markoja in David Čulibrk Markoja

OŠ Odranci

Nekoč so živeli trije pajki, Žiga, Martin in Klemen. Bili so trojčki, saj so se izvalili na isti dan, zato so vedno skupaj praznovali rojstne dneve.

Niso živeli v kotu hiše na pajčevini, ampak zunaj na velikem drevesu. Tam so si iz svoje pajčevine spletli posebno hišo. Ta hiša je imela tri sobe. Vsaka soba je imela tri okna. Imeli so tudi tri kopalnice – za vsakega pajka posebej. Nasproti sob je stala kuhinja, kjer so si kuhali slastne muhe, komarje in mušice. Na balkonu so imeli nov žar, ki so ga prvič uporabili za rojstnodnevno zabavo ob svoji polnoletnosti. Pajki so praznovali polnoletnost, ko so bili stari sto in eno leto. To je bilo neke nedelje! Takrat jim je bilo dovoljeno iti na pajčji potep ob polnoletnosti v Pajčji dol. V Pajčjem dolu so pekli prav posebne pice in sladice za polnoletne pajke. Najbolj so bili veseli pice s komarji, česnom in jabolki in slastne torte z vanilijevim sladoledom iz muh in komarjev. Še posebej pa so bili veseli, ker so vedeli, da jih je po potepu doma čakalo prav posebno darilo. Vsak je dobil čisto pravi diamant! In to v obliki pajka in z začetnicami svojega imena. Ti diamanti so krasili in razsvetljevali vsako sobo posebej.

V hiši blizu drevesa je živela zlobna muha Zmuha Potepuha, ki je oboževala diamante in juho s pajki. Iz svoje hiše je imela razgled na najbogatejše mesto daleč naokoli, kjer se je bleščalo od neštetih diamantov, draguljev in dragih kamnov. Ampak njej so bili najljubši diamanti. In juha s pajki. Zmuha Potepuha je poletavala od hiše do hiše in ljudem na skrivaj kradla diamante. Vsak ukraden diamant je skrila v poseben mošnjiček na svojih krilih in že odletela k drugi hiši po nove diamante. Kmalu je imela muha na svojih krilih že toliko diamantov, da so ji kukali iz mošnjičkov in se svetlikali v soncu.

Po mestu se je kmalu razširil glas o muhi, ki krade diamante. Po radiu je odmevalo: »V mestu se nahaja zlobna muha Zmuha Potepuha, ki krade diamante! Pazite na svoje drage kamne in jih čim bolj skrijte! Če jo kdo vidi, naj jo takoj prijavi policiji!«

In tako so tudi Žiga, Martin in Klemen izvedeli o zlobni muhi z diamantnimi krili. Zmenili so se, da bodo preiskali vse mesto in ugotovili, katera je to muha, jo spekli na svojem žaru in veselo pohrustali. »Kaj pa če bi jo povabili na svoj rojstni dan in jo takrat spekli na žaru?« je vprašal Klemen.

»Ohoho, kakšna dobra ideja,« sta bila vesela Martin in Žiga, »točno tako bomo naredili. Še prej pa jo moramo najti!« In so se jo odpravili iskat.

Niso pa videli, da je na veji nad njihovo hišo počivala Zmuha Potepuha in jih čisto vse slišala. Bila je zelo jezna. Tako zelo jezna, da je trgala veje drevesa in jih metala proti pajčji hiši. Ampak vsaka veja se je zalepila na steno hiše. »Še hiše jim ne morem raztrgati, ker je iz pajčevine in se vse zalepi na njo!« je bila še bolj jezna Zmuha Potepuha.

Poletela je z drevesa in se jezila nad pajki. Letela je zelo visoko. Nenadoma je posijalo močno sonce. Diamanti v mošnjičkih so se od sonca močno zasvetili. V tistem trenutku se je nad Zmuho Potepuho prikazal velik črn oblak, iz katerega je v muho treščila gromozanska strela. V trenutku, ko je strela udarila v muho, se je na muhi pojavil čarobni diamanti oklep. Vsa je bila svetleča in na prsih je imela izpisano veliko tiskano črko Z. Z kot Zmuha. Z kot Zmuha Potepuha.

Muha si je rekla: »Nepremagljiva sem! Nikoli me ne bo nihče premagal in noben pajek me ne bo mogel pojesti.« Izrekla je svoj urok »Povrni se muhasta moč!« in postala je nepremagljiva. Nato je pogumno poletela nazaj proti domu iskat pajke.

Zagledala jih je, kako lezejo po drevesu proti svoji hiši. »Skrij se muhasta moč!« je izrekla urok in svetleči oklep je izginil. Nič več se jih ni bala. »Ooo, sosedje, kam pa kam?«

»Sosedje?« je začudeno vprašal pajek Klemen in videl, kako se je na njenih krilih zasvetil diamant. To sta videla tudi Žiga in Martin in takoj ugotovila, da je to muha z diamantnimi krili.

»Da, sosedje!« je bila pogumna Zmuha Potepuha.

»Kje pa živiš?« sta jo še bolj začudeno vprašala Žiga in Martin.

»Tukaj v tej hiši, ravno se odpravljam domov.«

»Ooo, če si pa naša soseda, pa te moramo povabiti na našo zabavo ob naši polnoletnosti. Stari bomo sto in eno leto,« je bil pogumen Klemen.

»Zabavo imate? Za vašo polnoletnost?« se je delala začudeno Zmuha Potepuha.

»Seveda,« sta hkrati rekla Žiga in Martin, »to nedeljo ob dvanajstih. Pridruži se nam, bo bolj veselo.«

»Oooo, že dolgo nisem bila na nobeni zabavi!« je lagala Zmuha Potepuha.

»No, potem pa res pridi na našo zabavo. Bo veselo in prvič bomo pekli na žaru. Mmmmm, komaj čakamo!« je Klemen na skrivaj pomežiknil Žigi in Martinu.

»No, potem pa res pridem,« je odgovorila Zmuha Potepuha in se odpravila proti domu.

»Se vidimo,« so hkrati rekli vsi trije pajki.

Ko so bili prepričani, da jih muha ne sliši, so se začeli smejati »Joooj, kako je neumna ta muha. Kar k nam bo prišla! In kako jo bomo pohrustali! Mmmmmm njami. In ji vzeli čisto vse diamante!« so se veselili pajki.

Muha si je doma pripravljala načrt za nedeljo. Vedela je, da pajki ob polnoletnosti potujejo v Pajčji dol in da jih ostali presenetijo s čisto pravimi diamanti. »Hahaha!« se je smejala Zmuha Potepuha. »Najprej se bom na zabavi dobro najedla, potem bodo odšli na potep in jaz jim bom ukradla diamante. In z oklepom uničila hišo. Hahahaha! In še preden se vrnejo, me ne bo več tukaj.«

V nedeljo je Zmuha Potepuha z rožami in tremi čokoladami poletela proti pajčji hiši. Zagledala jih je na balkonu. »Dober dan, sosedje. Vse najboljše za rojstni dan!« Z drevesa si je odtrgala vejo in jo položila na tla balkona. »Da se ne zalepim ob lepljivo pajčevino in da me ne pohrustate,« jim je rekla Zmuha Potepuha. »Ah, kje pa,« ji je odgovoril Klemen. »Mi pa že nismo taki,« je Klemen pomežiknil Žigi in Martinu.

Na zabavi je bilo ogromno sladoleda, sadja in slastne zelenjave na žaru. Torta je imela sto in eno nadstropje. Bila je največja torta, kar jih je Zmuha Potepuha kdajkoli videla. Še preden so začeli rezati torto, je prihitela Pajčja policija in naznanila, da se začne pohod v Pajčji dol za vse polnoletne pajke. Pajki so bili jezni, saj še niso uspeli Zmuhe Potepuhe zvabiti v svojo past, ampak Pajčjo policijo so morali ubogati. Tako so se odpravili na pohod in se na poti do tja pogovarjali o tem, kako bodo muho pohrustali, ko se vrnejo s potepa.

Ko so pajki odšli, je Pajčja policija prinesla tri najlepše in najbolj svetleče diamante Bili so v obliki pajka in vsak je imel na hrbtu izklesano prvo črko imena za vsakega pajka. K kot Klemen, Ž kot Žiga in M kot Martin. Pajčja policija je v vsako pajčjo sobo nad posteljo pritrdila en diamant. »Ooooo, komaj čakam, da bodo ti diamanti moji! Najlepši so!« si je potiho govorila Zmuha. »Ooooo, kako so lepi!« se jih ni mogla nagledati.

Pajčja policija je zaklenila vrata pajčje hiše in se odpravila naprej. »Hahaha, zdaj so pa odšli in diamanti bodo moooooji!« je kričala Zmuha Potepuha.

»Povrni se muhasta moč!« je izrekla urok in na njej se je pojavil čarobni diamanti oklep. Oklep je preprečil, da bi se muha prilepila na tla in stene pajčje hiše. Z oklepom je prerezala vrata in stene sob, da bi čim prej prišla do svojih novih diamantov. »Joooj, kako so lepi! Kako se bleščijo! Samo moji so! Samo moooooji!« je bila vesela Zmuha Potepuha in si vsak diamant posebej dala v mošnjiček na krila. Odpravila se je iz hiše in na balkonu zagledala torto, ki so jo pozabili pojesti. »Hahaha, danes je moj dan!« in poletela proti torti. Vse diamante je odložila iz mošnjičkov, da jih ne umaže, in se lotila torte. Pojedla je en kos in drugi in tretji in četrti in peti. »Mmmmm, kako je dobra! Še enega bom pojedla.« Pozabila je, da brez diamantov na sebi nima več čarobne moči. In ni opazila, da je izgubila čarobni oklep. Pojedla je še šesti in sedmi kos. Zalepila se je na tla balkona in na mizo, ampak tudi tega ni opazila. »Joj, kako sem se najedla. Trebuh mi bo počil!« je tožila Zmuha Potepuha. Hotela je poleteti domov, ampak ni mogla, ker je bila vsa zalepljena. »Moji diamanti! Kje so moji diamanti?« je začela iskati diamante, ampak se je vsakič bolj zalepila na pajčevinasto hišo. Zmuha Potepuha je že skoraj omagala. »Moji diamanti! Moj trebušček!« si je govorila in omagala.

V tistem trenutku so se s potepa vrnili trije pajki. Zagledali so raztrgana vrata in stene hiše in na tleh balkona Zmuho Potepuho, ki je bila ovita v pajčevino. Okoli nje je bilo ogromno diamantov. »Ohoho, danes je naš dan,« je bil vesel pajek Klemen. »Najprej bomo spekli Zmuho Potepuho na našem novem žaru, nato si bomo pa razdelili vse diamante.« Žiga in Martin sta se samo veselo hihitala in si obliznila usta.

Pripravili so žar, spekli muho na žaru in jo veselo pohrustali. Razdelili so si diamante in se veselili, kot še nikoli do sedaj. »Diamante imamo! Juhuhu! Bogati smo! Najbogatejši daleč naokoli! Juhuhu!« so se veselili.

Naenkrat se je nad njimi znašla ogromna sova iz mestne policije. »Takoj odložite vse diamante in se predajte!« je bila odločna.

»K…k…kako prosimo?« so bili prestrašeni pajki. »Nič nismo ukradli!«

»To so ukradeni diamanti iz mesta in našli smo jih pri vas, zato greste z nami na policijo,« je bila jezna sova. Pajki so šli s sovo na mestno policijo in ker niso mogli dokazati, da je Zmuha Potepuha pokradla vse te diamante, so jih strpali v zapor, kjer so mogli nadaljnjih sto in ena let čistiti in kuhati in skrbeti za vse ostale zapornike. Celih sto in eno leto so se jezili nad Zmuho Potepuho, da jim je tako zagodla.

Nauk zgodbe: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.