Glasovalna številka: P155

Erik Šemen

NIK PRVIČ V GLASBENI ŠOLI

OŠ Bogojina

 

Nekega poletnega dne je Nik rekel mami in očetu, da želi v glasbeno šolo. Želel je igrati na klavir.  Mama je bila navdušena. Oče pa je bil proti. Naslednji dan je Nik na listke napisal da in ne. Vsi so žrebali in izvlekli listek z da. Tako je bilo odločeno, Nik gre v glasbeno šolo.

Prvič je v glasbeno šolo šla z njim mama. A že na vratih je bil znak, na katerem je pisalo: »Staršem vstop prepovedan!« Zato je Nik vstopil sam. Ko je vstopil v pritličje, je bil ves začuden. Po stopnicah so se sprehajala glasbila. Kitara je skakljala, harfa se je drsala, klavir mu je poletel čez glavo, trobenta je plezala, violončelo pa je hodil.

Nik je bil tako začuden, da ni opazil učitelja Klavirja. Učitelj je bil klavir z velikimi usti. Lepo ga je pozdravil in ga pospremil v učilnico. Nik se ga je najprej ustrašil,  zato ga je učitelj Klavir posadil na stol zraven sebe. Povedal mu je, naj ga poboža po tipkah. Klavir je začel lepo igrati. Nik je bil spet začuden. Učitelj Klavir mu je razložil, da prihajajo otroci v glasbeno šolo, da božajo glasbila. Glasbila se počutijo zelo dobro in igrajo različne melodije.

Nik je vsak teden pridno obiskoval pouk klavirja. Minili so trije meseci in učitelj Klavir je povedal Niku, da bo imel koncert.

Na dan koncerta je prišla vsa družina. Nik je božal klavir in klavir je zvenel čudovito. Vsi so mu ploskali.

Preteklo je mnogo let in Nik je postal odrasel. Ni več smel v glasbeno šolo. A je postal učitelj glasbe v osnovni šoli. Otroci so ga večkrat slišali, kako igra klavir. Vprašali so ga, kje se je naučil igrati klavir. Spomnil se je svoje glasbene šole in kako je božal klavir. Nasmehnil se je in jim povedal svojo zgodbo.