Nekoč
je živel ježek Stanko. Šel je na svoj vrt in
posejal seme različne zelenjave in rože. Mislil je,
da bo čaj iz teh rož zelo dober, a se je motil.
Nekdo je med zdravilne rože posadil še druge,
čarobne, in te so imele tako moč, da če si popil
čaj iz njih, si zaspal za sto let.
Nekega
dne je ježek pripravil čaj za svoje prijatelje. Ko
so ga popili, so zaspali za sto let. Ježek ga ni pil
in ni zaspal, pa tudi staral se ni. Po stotih letih
so se ježkovi prijatelji zbudili, in kaj so videli?
Videli so modra drevesa, trava je bila vijolična,
oblaki pa rožnati. Hiše so bile pa že na pol
razpadle. Ko je ježek pogledal proti svojemu vrtu,
je videl, da ga ni bilo več.
Ježek
Stanko je bil žalosten. Potem se mu je posvetilo, da
bi šel gledat na svoj računalnik, kakšne rože so
prej rasle na njegovem vrtu. Izvedel je, da so bile
tiste rože čarobne, ki jih je na skrivaj posadil
palček. To je storil ponoči, ko je ježek Stanko
spal. Zjutraj, ko se je zbudil, je videl majhne
sledi. Sledil jim je, a ker se je bližala nevihta in
je pihal veter, so se stopinje prekrile s peskom. Palček
je živel globoko v gozdu in ker je ježek dolgo
časa sledil majhnim stopinjam, se je izgubil. K
sreči je čez nekaj časa našel markacije, ki so ga
vodile k njegovemu domu.
Med
potjo domov je prišel do palčkove hišice. Potrkal
je in palček je prišel ven. Ježek ga je vprašal,
če kaj ve o čarobnih rožah, posajenih na njegovem
vrtu. Palček je gledal v tla in priznal, da je on
posadil čarobne rože na ježkovo zemljo, čeprav je
vedel, da ni njegova. Zanj te rože niso bile
čarobne. Na ježkovem vrtu pa so dobile čudno moč,
saj niso bile posajene na palčkovem vrtu. Palček se
je ježku opravičil za svoje dejanje in mu obljubil
pomoč pri delu na vrtu. Posadila sta zelišča in
rože, ki nimajo škodljivega učinka. Morda
vrtnarita še danes.
Vedno
govori resnico! Če pa kaj storiš narobe, se vsaj
opraviči.
