Glasovalna številka: P175

Lan Svenšek

MURSKI TROL TORKO

OŠ Veržej

 

Sem devetletni fant in sem doma v bližini reke Mure. To ne bi bilo nič čudnega, če ne bi srečal murskega trola, po imenu Torko.

Bil je čisto navaden dan. V svoji sobi sem se pretvarjal, da pišem domačo nalogo. Samo takrat, ko sem na hodniku slišal mamine korake. V bistvu pa sem igral igrico. Nisem vedel, da je v bližini nori znanstvenik delal poizkuse na mravljah. Ena mutirana mravlja mu je pobegnila in prišla v mojo sobo skozi priprto okno. Verjetno ji je zadišala čokoladica, ki sem jo jedel ob igranju igrice. Prav gotovo je bila jezna, da ni mogla priti do sladice in me je ugriznila. Zakričal sem in nehote mravljo pohodil. To sem vedel le zato, ker je bila velika deset centimetrov. Bilo mi je nenavadno, vendar sem zaradi igrice kmalu pozabil nanjo. Ker je bila že zelo pozna ura, sem šel v posteljo. Ko sem se zjutraj zbudil, sem slišal pogovor staršev, da je nekdo ponoči oropal banko. Ker je bila sobota, sem po zajtrku šel iskat svoj telefon. V predalu moje pisalne mize me je presenetila vreča denarja. Bil sem prepričan, da mi je denar nekdo podtaknil. Zapakiral sem ga v škatlo in odnesel na pošto. Paket sem poslal na banko. Drugi dan so vsi govorili le o tem, da je neznanec ukraden denar vrnil. A to ni vse. Naslednje jutro sem v sobi našel dve vreči sladkarij. Sklepal sem, da sta starša slabo skrila moje darilo za rojstni dan. Popoldne sem šel s svojo psičko Luco na sprehod do reke Mure. Še ko sem se obuval, me je sestra okarala, da so čevlji zelo blatni in da jih je mama ravno včeraj zvečer očistila. Tudi meni je bilo nenavadno. Vzel sem povodec in s psičko Luco sva se odpravila. Ves čas sem razmišljal o denarju, ki je bil v moji sobi. Kar naenkrat sem videl, da je nekdo v grmovju.

Rekel sem: »Pridi ven!«

Brundajoči glas je vprašal: » Si ti ta, ki ga je pičila mutirana mravlja?«

Nisem vedel, kaj me sprašuje, saj se mi o mutirani mravlji ni niti sanjalo. Še isti hip ga je psička izvlekla iz grmovja. Ogledal sem si ga. Visok je bil komaj šestdeset centimetrov. Ni bil niti palček, niti opica in ne starec ali drevo. Bil je čudna mešanica vsega tega. Predstavil se je kot murski trol Torko.

»Zakaj pa murski?«, sem ga vprašal.

»Ker me ni prinesla štorklja kot tebe, pač pa reka Mura,« je odgovoril.

Zanimalo me je, kaj hoče od mene.

Odgovoril je: »Ne jaz od tebe, pač pa kaj hočeš ti od mene!«

Povedal mi je, da ga vidijo samo tisti, ki so mutirani, a nočejo biti hudobni. Vprašal me je, če se mi dogaja kaj nenavadnega in če postajam zloben. Povedal sem mu, da nočem biti zloben. Omenil sem tudi denar in veliko sladkarij. Rekel je, da sem tipičen primer začetnega mutiranega človeka in da mi še lahko pomaga. Začel je lomiti vejice in trgati listje, kopati korenine in nabirati zelišča. Dodal je vodo iz reke Mure. Vse skupaj je prekuhal v kotlu. Spil sem to zdravilo. Murski trol me je opozoril, da zvarek nekaj časa potrebuje preden prične učinkovati. Ni vedel koliko časa in kaj zdravilo sproži. Zvečer sem šel spat s čudnim občutkom. Nenadoma sem se ponoči zbudil. Bil sem oblečen, ležal sem zunaj na dvorišču in ob meni je bila moja psička Luca. Zbudila me je iz sna. V roki sem imel veliko vrečo čokoladnih krofov. Te imam najraje. Ugotovil sem, da je imel murski trol Torko prav. Hitro sem odšel do pekarne, pred vrati pustil krofe in se vrnil v posteljo. Zjutraj sem odšel poiskat murskega trola Torka in mu povedal, kaj se mi je zgodilo. Pomiril me je z besedami, da sem zdaj ozdravljen. Rekel je, da je manjkala pomembna sestavina, ljubezen najboljšega prijatelja.

Spoznal sem, da je tudi žival lahko človekov najboljši prijatelj. Moja psička Luca me je namreč spremljala na vsakem koraku, tudi ko sem delal hudobije in mi pomagala.