Glasovalna številka: P178

Neža Duša Draž

ZAJEC IN KORENJE

OŠ Bežigrad

 

Nekoč je v majhni hiši živel zajec, ki je strastno gojil korenje. Nekega dne se je odločil, da bo vzgojil najlepše in največje korenje vseh časov. Začel je gojiti najlepše in največje korenje, kar jih je kdaj obsijalo sonce. Zajec je počasi postal samovšečen in vzvišen, zato ni več želel jesti navadnega korenja.

Že naslednjega dne pa je nekdo na vse zgodaj potrkal na vrata. Zajec je odprl in zagledal prijatelja losa, ki mu je prinesel korenje v veliki košari. Skoraj ga je že vzel, pa se je spomnil, da gloda le najlepše in največje korenje na svetu. Tako ga je zavrnil ter zalil svoje korenje, ki je tedaj bilo še čisto majhno.

Korenje je raslo počasi, a čas je hitro mineval in zajcu je krulilo v želodcu. Nič več ni odpiral prijateljem, ki jih je skrbelo, kaj se dogaja z njim. Prinašali so mu vedno večje in lepše korenje, včasih trkali vse popoldne, saj so upali, da si bo premislil in jim odprl. Zvečer je počakal, da so vsi odšli, nato pa okopaval, zalival in grabil okrog korenja. Bil je že hudo suh in utrujen.

Nekega večera, ko je z zalivalko šel po vodo, ga je pri vodnjaku pričakala lisica ...

Zajca niso našli, da bi ga pokopali, korenje pa še raste in enkrat ga bodo zagotovo pojedli. Otroci, bodite veseli tistega, kar imate, četudi je manjše od tistega, kar si želite.