Glasovalna številka: P190

Kiara Šegula

VOLK IN JAGNJE

OŠ Mladika

 

Nekega dne je jagenjček mirno pil prelepo bleščečo vodo v jezeru. Volku so se cedile sline, ko je gledal jagenjčka, saj že dolgo ni pojedel kakšnega. Že se je pripravljal na skok in napad, ko ga je prešinilo, da ne more kar celega pojesti. Moral si je izmisliti kakšno zvito in pretkano stvar. Sam sebi je rekel: »Že vem, jagenjčku bom rekel, da naj takoj preneha piti, saj se bo preveč napil, lahko mu poči trebuh.« Pristopil je k jagenjčku in rekel: »Kaj pa tako dolgo piješ, saj boš še vso vodo popil in še razpočil. Jagenjček je odvrnil: »Oprosti, oprosti, ampak bil sem zelo žejen. Volk je jezno odgovoril: «Jaz sem pa lačen in to ne malo.« Jagenjček ni razumel volkovega namiga. Jagenjček ga vpraša: »Kaj pa ti sploh ješ?« Volk že s slino po bradi odgovori: »Saj veš, meso takšno kot si ti, ampak naj te ne bo strah, zdaj se mi ne priležeš.« Jagenjčka je mama naučila, da nikoli ne verjame volkom, zato se je jagenjček pretvarjal, da mu verjame. Spomnil se je, da mora biti tudi on pretkan in ga nekako pretentati, saj če ne, bo ga volk kar pomalical. Spomnil se je, da lahko zleze v deblo od drevesa, saj je volk prevelik, da bi zlezel noter in se tako lahko vsaj za nekaj časa skrije.

Da bi pridobil čas, je moral pritegniti volkovo pozornost. Jagenjček preusmeri volkove misli: »No, volk, poglej v vodo in videl se boš veliko lepšega.« Ko je volk pogledal v prelepo jezero, je jagenjček izkoristil čas in začel teči in teči, teči na vso moč. Ko je hotel volk reči jagenjčku, da nič ne vidi, je volk zagledal, da jagenjčka več ni. Začel je teči in teči tudi on, vse dokler ni zavohal jagenjčka. Sledil je svojemu dobremu nosu, natančnim ušesom in kar naenkrat pred najbolj skritim drevesom zaslišal premikanje v deblu. Pogledal je vanj in zagledal jagenjčka. Jagenjček je pogumno rekel: »Saj ne moreš do mene.« Volk pa odgovori: »Seveda lahko, saj imam tako močne zobe, da lahko pregriznem tudi železo.« Jagenjček je pozabil, kako močan je ta volk. In začelo ga je skrbeti. Spraševal se je, kaj če res pregrizne deblo. A jagenjček se je spomnil ideje in navdušeno rekel volku: »Volk, poglej, moja mama!« Ko je volk pogledal nazaj, je jagenjček ponovno začel teči in teči, dokler le ni zagledal svojega doma. Ko je volk pogledal v deblo, jagenjčka spet ni bilo, a takrat je bil jagenjček že varno v svoji hiši in ga volk ni mogel zavohati. Jezen se je odpravil domov, saj ni mogel verjeti, da ga je pretental majhen jagenjček.

Nauk : Ne podcenjuj šibkejših.