Na kmetiji, tam daleč v gorah, sta
živela muca Sneda in pes Bolt. Seveda ni
primanjkovalo niti drugih živali, saj kmetija ni
kmetija, če na njej ne živijo krave, ovce, koze,
kokoške, račke, pujsi in še bi lahko naštevali.
Živali so med seboj živele v
sožitju, in ko jim je pretila nevarnost, so
zaščitile ena drugo tako, da niti volk, ki se je
klatil po sosednjem gozdu, ni več prišel blizu, saj
jo je nekoč, ko mu je zadišala putka, skupil po
gobcu, tako, da ima posledice še danes.
Vse živali so imele svoje
bivališče. Putke so živele v kokošnjaku, krave v
hlevu, kjer so jim delale družbo tudi ovce in koze,
prašiči pa so imeli čisto posebno bivališče, saj
so bili zelo radi umazani, zato so se jih druge
živali izogibale.
V pasji uti na dvorišču pa je
živel pes Bolt. Na prvi pogled je bilo videti, kot
da ne počne ničesar, saj je vse dni poležaval ob
uti in dremal. Odkar mu je umrla mama, se ni družil
z drugimi živalmi, če pa je pretila kakšna
nevarnost, so se ostali lahko zanesli nanj. Ostali
stanovalci kmetije so ga spoštovali in ga pustili
pri miru.
Toda tu je bila muca Sneda. Bila je
edina žival na kmetiji, ki je živela v veliki hiši
med ljudmi. Imela je svojo posteljico, ki je bila
prekrita z mehkim puhom, imela je svoje mačje
stranišče, igračke in seveda, vedno dobivala
priboljške. Njena lastnica Lenka jo je razvajala do
onemoglosti. Oblačila jo je v najlepša mačja
oblačila, nosila je moderne mačje klobučke, okrog
vratu je nosila pozlačeno ovratnico s svojim imenom.
Ko so k Lenki prišle na obisk prijateljice, so jo
nosile po rokah, jo ujčkale in ji pele posebne
mačje uspavanke. Le malokdaj je razvajena Sneda
prestopila prag hiše, saj si je bala umazati tačke
in njen prelep bel kožušček. Rada pa se je
nastavljala soncu zunaj na verandi, pod katero je
ždel pes Bolt. Bolt je vedno pazil nanjo in jo tudi
on razvajal, dokler ni postal sirota. Od tistega dne
se ni več zmenil zanjo, to pa je šlo muci Snedi
pošteno na živce. Delala je vse, kar je bilo
možno, da bi pritegnila njegovo pozornost. Toda Bolt
je bil preveč žalosten in ni ga ganilo niti to, da
je Sneda skočila v blato in si umazala tačke.
Včasih jo je vedno opozoril na mlakužo, sedaj pa je
nezainteresirano ležal dalje z glavo med tačkami.
Muca Sneda tega ni razumela, saj je bila prepričana,
da morajo vsi v prvi vrsti skrbeti zanjo in samo
zanjo. Odločila se je, da bo Boltu pošteno zagodla.
Nekega dne, po strašnem neurju, ko
je bilo dvorišče v blatu in vodi, se je muca Sneda
zapodila proti Boltu in ga pošteno opraskala po
gobčku. Bolt jo je samo žalostno opazoval in v
njegovih očeh so bile solze. Ko je Sneda videla, da
se Bolt še vedno ne odzove na njeno izzivanje, se je
povaljala po blatu, tako da je bil njen kožušček
popolnoma premočen in umazan. Še najlepša
oblekica, ki ji jo je nadela Lenka, je bila uničena.
"Tako, sedaj pa ti bom že
pokazala", je zamijavkala proti Boltu.
"Šla bom do Lenke in ji povedala, da nisi
poskrbel za mojo varnost. Uničila te bom in Lenka bo
zagotovo prepričala gospodarja, da te požene od
hiše."
Rečeno, storjeno. Ko je Lenka videla
pošast namesto svoje preljube muce, je ponorela. Z
vso močjo je kričala, tako da je gospodar prihitel
ves prestrašen na verando.
"Kaj pa se je zgodilo,
Lenka?"
"Kaj le", je odvrnila
Lenka. "Dobro veš, da bi Bolt moral paziti na
Snedo, pa poglej, kaj se je zgodilo. Uničen ima
kožušček in obleko. Bolt ni več za nobeno rabo,
zato je bolje, da ga prepodiš od hiše."
In Bolt je moral oditi. Poslovil se
je od svojih prijateljev in z upognjeno glavo
odkorakal v gozd. Nekaj dni je samo ždel pod grmom
in čakal na smrt. Odločil se je, da več noče
živeti, saj so ga zapustili vsi. Najprej mamica,
potem pa so ga po krivici še odgnali od hiše. Od
daleč je vsak dan žalostno pogledoval proti
kmetiji.
Na kmetiji pa ni bilo nič več tako
kot nekoč. Čez noč so izginjale putke, ovce niso
ubogale več pastirja, ta pa ni imel več psa, ki bi
mu pomagal. Živali so se odločile, da bodo vzele
pravico v svoje roke. Maščevale se bodo muci Snedi,
tej razvajenki, ki je bila kriva, da je Bolt moral od
hiše.
Nekega dne, ko Lenke ni bilo doma,
Sneda pa je kot po navadi lenuharila na verandi, so
jo ugrabile. Odpeljale so jo v gozd in jo privezale
za drevo. "Tako, tukaj bodi in naj te volk
požre. Sedaj boš ugotovila, kako pomemben je bil
Bolt za vse nas!"
Vrnile so se na kmetijo in čakale,
kaj se bo zgodilo. Ko je Lenka prišla domov, je
takoj začela iskati Snedo. Ni in ni je našla, zato
je poklicala gospodarja in mu povedala, da ne najde
svoje muce.
"Tako, tako, hmmm, hmmm",
je zamrmral gospodar, si pogladil brke in rekel:
"Ko ne bi zahtevala, da poženem Bolta od hiše,
bi sedaj Sneda ne bila izgubljena. Sedaj pa si kriva
sama, saj si ti razvadila svojo mačko, pa tudi
poišči jo sama."
Bolt je vse to od daleč opazoval in
Lenka se mu je grozno zasmilila. Odločil se je, da
bo poiskal Snedo in jo pripeljal nazaj h gospodarici.
Kljub temu, da sta mu naredili krivico, sta bili
vendarle njegovi prijateljici. Bolt ni poznal zamere.
Podal se je globlje v gozd in prišel
ravno še pravi čas, saj se je volk Miha nevarno
približal muci Snedi. Ta pa je na vse grlo mijavkala
in klicala Bolta. "O, prijatelj moj, pridi,
reši me. Nikoli več te ne bom zasmehovala, nikoli
več te ne bom imela za manjvrednega, tudi ostale
živali bom spoštovala. Ne bom več mijavkala, ko se
bom malo umazala ali zmočila. Prosim, prosim, samo
reši me!"
Bolt je zarenčal na volka Miha. Ta
ga je nekaj časa opazoval in rekel: "Saj take
muce, ki imajo samo dlako in nič mesa pod njo, še
manj pa pameti, me ne zanimajo." Obrnil se je in
jo ubral v gozd, da se je megla kadila za njim. Bolt
je odvezal Snedo in zakorakala sta proti kmetiji.
Sneda ga je opazovala po strani in
dejala: "Oprosti mi Bolt, morala bi spoštovati
tvojo žalost, vendar sem bila nekaj časa kar
vesela, da ti je umrla mama, saj tudi jaz nisem imela
mame. Bila sem ljubosumna nate, čeprav sem imela
več kot ti, nisem pa imela materine ljubezni. Ni
bilo prav, kar sem naredila, ali mi boš lahko
odpustil?"
Bolt se je ustavil in rekel:
"Saj nisem jezen nate, nikoli ti ne bi naredil
hudega. Jezen sem nase, ker nisem poskrbel za mojo
mamico. Ne bi smel pustiti same na pašo, kjer so jo
ubili volkovi. Zato sem tako žalosten. Če bi
tistega dne ne postaval po dvorišču in lenaril, bi
mamici lahko pomagal premagati trop volkov. Moram pa
ti povedati, da sem tudi jaz bil nevoščljiv tebi,
ko sem videl, kako te vsi crkljajo. Pozimi si lahko
bila v toplem stanovanju, jaz pa zunaj na mrazu.
Imela si vse, kar si kdorkoli lahko samo poželi.
Nisem vedel, da bi vse to dala za materino ljubezen.
Ti oprosti meni. Zadnjič sem te res nalašč pustil,
da se umažeš."
Sedaj, ko sta se izpovedala drug
drugemu, sta si končno lahko pogledala v oči in to
je bil uvod v neko prijateljstvo.
Nauk zgodbe:
Nikoli ne bodi nevoščljiv drugemu,
saj nihče na svetu nima vsega.
