Nekoč so se otroci igrali na
dvorišču z žogo. Enemu izmed njih, je žoga padla
na tla in se skotalila na cesto. Takrat je mimo
pripeljal avto. Razmišljali so, da stečejo po
žogo. Ugotovili, da je boljše, če počakajo, da
avto odpelje in šele potem stečejo po žogo.
Zagledali so žogo pod kolesi avtomobila. Šele
takrat so se zavedali, da je steči za žogo zelo
nevarno.
Predlagali so, da se igrajo še s
čem drugim. Kaj pa, če bi šli skupaj na izlet v
planine, je predlagala Neža. Meni je mamica kupila
pohodne čevlje. Vsi so se te ideje zelo razveselili.
Jaka pa je dodal: «Jupi, pa pojdimo!« Anica se je
te ideje zelo razveselila. »Mogoče bom odkrila kaj
novega,« je rekla Marija. »Seveda,« je dodal Jaka.
Pripravili so nahrbtnike in se
odpravili na pot. Vstopili so na avtobus, ki jih je
odpeljal do bližnjega malo višjega hriba. Pot jih
je vodila po cesti do gozda. »Pozorni moramo biti na
markacije,« je dodala Neža. Med potjo so opazovali
drevesne krošnje, grmičevje. Takrat je v grmu nekaj
zašumelo. Vsi so onemeli. Takrat se je izza grma
prikazala rjava glava. Zastal jim je dih. Opazili so
majhnega, čisto majhnega kužka, ki je bil malo
poškodovan. Odločili so se da mu pomagajo. Mimo so
hodili pohodniki in opazovali otroke. Prikimavali so
jim, da je lepo, da skrbijo za ranjeno žival.
Psička so varno pripeljali do veterinarske
ambulante. Veterinar jih je prijazno sprejel in jim
obljubil, da bo poskrbel za psička. Otroci so bili
neučakani. Ko jim je veterinar povedal, da psiček
potrebuje malo počitka, hrane in nege, so si
oddahnili.
Odločili so se, da jih bo
psiček vedno spremljal na izletih.
