Glasovalna številka: P197

Sara Vinko

KUŽKA IZ ZAVETIŠČA

OŠ Mladika

 

V nekem mestu, sta vsak na svojem koncu, živela dva kužka. Prvi, po imenu Čarli, je živel v ulici, ki se je imenovala Pod kostanji, pri svojem gospodarju Biliju.

Večino časa je preživel v boksu, v katerem je imel svojo utico z blazinami, ki so ga pozimi prijetno grele, poleti pa je tam poležaval s prijatelji. Njegov gospodar Bili je zelo lepo skrbel zanj. Ničesar mu ni manjkalo.

Toda zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Gospodar Bili se je s svojimi starši odpravljal živet v drugo mesto. Ker pa so se selili v stanovanje, ga niso mogli vzeti s seboj. Bili je jokaj, prosil in rotil starše, naj ga vendarle vzamejo s seboj, da bo spal pri njem v postelji. Toda staršev ni mogel omehčati. Odločili so se, da ga peljejo v zavetišče, kjer mu bodo poiskali drugi dom.

Drugi kuža, po imenu Slamko, pa je živel popolnoma drugačno življenje. Bil je svoboden, tekal je naokrog po mestu, potepal se je po groznih krajih in ni imel svojega gospodarja. Večino časa je preživel v slabi družbi krvoločnih in hudobnih psov, z njimi kradel hrano in bil več lačen kot sit. Velikokrat so ga pretepali dečki iz soseske, preganjali so ga psi, ki so branili svoje lastnike in prepričan je bil, da so potepinski psi njegovi prijatelji. Toda nekega dne, ko je hotel pri nekem gostišču izmakniti pečeno gos, ga je ujel lastnik in poklical lovilca psov, da bi ga odpeljal v zavetišče. Preden je ta prišel, je bil Slamko prepričan, da ga bodo prijatelji prišli rešit, ampak to se ni zgodilo, zato je pristal v mestnem zavetišču. Bil je nesrečen, v boksu, saj je bil vajen svobodnega življenja in še nikoli se ni znašel za rešetkami.

Čarli in Slamko sta že nekaj dni ždela vsak v svojem boksu in nista niti jedla, niti pila. Čarli je bil žalosten, ker je pogrešal Bilija, Slamkotu pa jed ni dišala, saj ni bila tako dobra kot tista, ki jo je ukradel.

Toda nekoč je bilo vsega dovolj. Slamko se je odločil, da se ne bo vdal v usodo in začel je iskati pot, kako se rešiti. Poskušal je preskočiti ograjo, pa ni šlo, tudi, ko je hotel izkopati zemljo pod boksom, mu ni šlo ravno dobro od tačk.

Čarli ga je samo opazoval izpod čela, ko pa mu je bilo vsega dovolj, mu je rekel: "Odnehaj že, saj ti ne bo uspelo. Vdaj se v usodo in ti bo bolje!"

Toda Slamko mu je odgovoril: "Nikoli ne bom živel v ujetništvu, pa naj se zgodi karkoli!"

Njun paznik je vse to opazoval od daleč in ko je videl, da Slamku ne sme zaupati in ga spustiti na prostost, je Čarliju omogočil vsakodnevni sprehod, saj je bil miren in potrpežljiv.

Nekega toplega, poletnega večera sta tako ležala drug ob drugem, ločila ju je samo ograja. Slamko je izzval prijatelja, da mu je začel pripovedovati svojo zgodbo. Opisal mu je pot, kako je pristal v zavetišču. Slamkotu se je Čarli zasmilil in naslednje dni ni premišljeval o ničemer drugem, kot o tem, kako bi pomagal Čarliju zbežati in poiskati Bilija. Ko mu je to predlagal, je Čarli samo zagodrnjal: "Le kako, saj bi moral najprej uiti, potem pa prepotovati pol dežele, da bi prišel do Bilija. To je nemogoče. Nikoli ne bi zmogel tega."

Slamko mu je predlagal, naj naslednji dan, ko ga bo paznik peljal na sprehod, odstrani zapah na njegovem boksu in skupaj bosta pobegnila na prostost, on pa mu bo pomagal poiskati Bilija, saj je vendar potepuški pes in nemogoče je, da ne bi našel poti. Rečeno, storjeno.

Naslednji dan, ko je paznik izpustil Čarlija iz kletke, je ta izkoristil njegovo zaupanje in pomagal pobegniti Slamkotu na prostost.

Bežala sta, kolikor so ju tačke nosile in nista se upala niti ozreti. Čarliju je že primanjkovalo sape, Slamko, ki je bil vajen napora, pa ga je vzpodbujal: "Dajmo, dajmo. Če hočeš priti do svojega prijatelja, se vendar potrudi in ne bodi taka šleva."

Čarli je dal vse od sebe in ko je Slamko ocenil, da sta dovolj daleč, sta našla kotiček v senci drevesa, kjer sta počivala.

"Tako, sedaj pa morava narediti načrt, kako priti do Bilija. Povem ti, da se bova na poti srečevala z nevarnostmi, da bo naporno, in tačke bodo bolele kot hudič. Če veš, da boš to vzdržal, ti bom pomagal, če pa tega ne zmoreš, pa lahko kar takoj odnehava!"

Čarli je nekaj časa premišljeval in v mislih so se mu prikazali srečni trenutki, ki jih je preživel z Bilijem. Odločno se je dvignil in dejal: "Moram, to moram storiti. Raje umrem, kot da še naprej živim brez svojega prijatelja!"

In podala sta se na pot brez povratka. Hodila sta po neznanih poteh in Čarli je ugotovil, da ima Slamko prijatelje povsod, kamor sta prišla. Kar občudovati ga je začel, kako svetovljanski pes je. Pomislil je, kako je Slamko moral videti verjetno že ves svet.

Hodila sta dan za dnem, ponoči sta počivala, podnevi sta se izogibala krajem, kjer jima je pretila nevarnost. Bila sta več lačna kot sita. Tačke so jima krvavele, želodec je bil več prazen kot poln, saj sta le redko dobila priložnost in izmaknila kakšen grižljaj. Saj so jima drugi psi pomagali iskati pravo smer, toda hrane jima ni bil pripravljen odstopiti noben, saj so bili tudi sami več lačni kot siti.

Po sedmem dnevu na poti sta prišla do table, na kateri je pisalo ime Gradec. "To", si je zalajal Čarli. "To je ime mesta, v katerem je Bili!"

"Že,  že", je dejal Slamko. "Toda, kako ga bova našla. Poglej, kako veliko mesto je, midva pa nimava niti naslova."

Čarli je žalostno zrl v tablo in razmišljal, kaj naj stori, tedaj pa se je spomnil, kako rad je Bili igral nogomet.

"Že vem," je dejal. "Poiskati morava nogometno igrišče in čakati tako dolgo, da se prikaže Bili in to je to!"

Odpravila sta se skozi mesto, v park, v katerem so ju napadli potepuški psi, toda Slamko se je znašel v vsaki situaciji, saj je poznal njihovo lajanje in se je hitro spoprijateljil z njimi.

Prišla sta do nogometnega igrišča, se skrila pod stoli in čakala. Čakala sta dan, dva, tri in Čarli je že začel obupavati. Toda Slamko, on ni obupal. Bodril je Čarlija in ko je ta že hotel oditi, je zaslišal znan glas. Obrnil se je in zagledal Bilija. Ves vesel je stekel na igrišče in naravnost Biliju v naročje. Bilijevi prijatelji so začudeno opazovali potepuškega psa, ki je pritekel k prijatelju. Ko so ga že hoteli nagnati, je Bili bolje pogledal in ugotovil, da je ta zanemarjeni, umazani in sestradani pes nihče drug, kot njegov prijatelj Čarli. Od sreče sta bila vsa iz sebe. Bili je prijatelja peljal domov in ko so njegovi starši videli, da je Čarli naredil vse, kar je možno, da bi našel Bilija, so mu dovolili, da pri njih prespi.

Čarli je povabil tudi svojega prijatelja Slamkota, ta pa je povabilo prijazno zavrnil, saj on vendarle ni bil hišni, ampak potepuški pes. Toda obljubil mu je, ko ne bo imel priložnosti izmakniti hrane, da se bo oglasil pri njem na kosilu.

Nauk zgodbe:Če si nekaj zares želiš, lahko to tudi uresničiš in nič te pri tem ne more ustaviti.drugačen od njih.