Glasovalna številka: P200

Vita Toplak

SREČNA VRNITEV V AFRIKO

OŠ Mladika

 

Bilo je poletje. Zbudila sem se v lep sončen dan. Prijela me je grozna lakota. Pohitela sem po stopnicah in si iz hladilnika vzela jogurt s kosmiči. Že sem se obrnila, ko sem na sredi dolgega in temačnega hodnika zagledala majhno nenavadno bitje.

Nič mi ni naredilo, samo stalo je in me v primerjavi z mano še bolj čudno gledalo. Od strahu sem zakričala. Mama je prihitela iz kuhinje in sledila mojemu pogledu. Nič ji ni bilo jasno. Poklicala je očeta in ga vprašala, ali tudi on vidi surikato sredi našega hodnika. Vsi smo se spogledovali, razmišljali in obstali tam debelo uro.

Končno se je surikata premaknila in skočila v koš za smeti. Bila sem tako radovedna, da sem kljub strahu pogledala v koš, medtem, ko so se ostali želeli neopazno izmuzniti v kuhinjo. Previdno sem se nagnila. Nenadoma mi je surikata skočila na ramo in se oprijela moje majice. Ustrašila sem se. Naenkrat sem zaslišala tihi glas, ki mi je pripovedoval: »Ne boj se, nikomur ne povej, da govorim. Ime mi je Popi.« Poslušala sem jo zelo pozorno. Vzdušje je postalo prijetno in razpletel se je zelo dolg in zanimiv pogovor.

Popi mi je povedala, da so njena družina in prijatelji živeli v Afriki, v puščavi, a so njihovo podzemno vas napadle hijene. Razvila se je vojna in z njo vse vojne grozote. Lakota, revščina, smrt, izguba doma, bolezen...

Beg je bil naša edina rešitev. Razkropili smo se po vsem svetu. Mene in mojo družino je pot zanesla v Evropo, v Slovenijo, na Ptuj. Dom smo našli v skrivnih hodnikih globoko pod gradom, saj so bili ti najbolj podobni našemu domačemu okolju. Tukaj je vladalo pravo razkošje podzemlja. Lepo je bilo in zanimivo, a vseeno ni bil naš dom. Tako smo se vsak dan potepali naokoli in iskali hrano. Pot nas je zanesla tudi do vaše hiše. Zelo ste bili prijazni in veseli me, da nekje na svetu še vlada mir.

A še vedno se želijo vrniti domov v Afriko, v svojo toplo in sončno domovino. Dom je samo eden. Hijene so jim uničile življenje v miru in sožitju.

Naenkrat sem dobila prekrasno idejo. Odhitela sem v kuhinjo. Moja mami se pozna z raziskovalcem, ki potuje po Afriki, rešuje življenja tamkajšnjim ljudem in živalim. Takoj sem jo prosila za telefonsko številko tega gospoda. A seveda, pri mamah to ne gre kar tako. Sledilo je vprašanje. »Zakaj?« Tukaj se je vse zapletlo. Nisem vedela, kaj naj rečem. Trdila sem, da smo dobili domačo nalogo in potrebujem nekaj informacij o Afriki. Mislila si je: »Zakaj pa ne, malo splošne razgledanosti ji ne bi škodilo in še jaz se lahko kaj pametnega naučim.« Šla je po svojo veliko knjigo s telefonskimi številkami. Dolgo je trajalo, da je našla pravo. Nato mi jo je na glas narekovala. Vtipkala sem številko in kliknila na zeleno slušalko. Zahvalila sem se in hitro odhitela nazaj v sobo, kjer me je čakala Popi. Videlo se je, da je skoraj umrla od dolgčasa, ko me ni bilo. Povedala sem ji, da prinašam dobre novice. To jo je razveselilo. Zaslišala sem nizek glas, ki je prihajal iz mojega telefona. Predstavila sem se in gospodu Zadinšku razložila situacijo. A kot vsak odrasel človek, ni verjel. Prekinila sem pogovor in se zamislila: »Kdo bi verjel, da smo v hiši našli majhno surikato, ki zna govoriti in je skupaj s prijatelji prišla v Slovenijo, ker so njihovo vas napadle hijene.« Poklicala sem ga nazaj in mu povedala, da bi rada šla v Afriko in spoznala surikate. Še preden je izrekel poved, sem vedela, kaj bo sledilo. Prekinila sem ga in mu povedala, da mi mama seveda dovoli.

Kasneje sem preko očetovega računalnika kupila letalsko karto. Zavedala sem se, kaj sem naredila, vendar me to ni ustavilo. Sem že spakirala kovčke, pripravila dokumente, na kar me je prešinilo... Mami nisem povedala, da odhajam. A sem se pomirila. Povedala sem ji, da grem v šolo v naravi. Sploh me ni poslušala. Preveč je bila zaposlena s pisanjem na telefonu. Odšla sem na železniško postajo in počakala na vlak za Ljubljano. Nato sem se vkrcala kot vsi ostali potniki. Na vlaku sem sedela z deklico, ki mi je prijazno ponudila sladkarije. Ob prihodu v Ljubljano sem spoznala gospoda Zadinška. Skupaj sva odšla na letališče. Skozi okno sem opazovala letala, ki so vzletala. Kmalu smo se tudi mi vkrcali na avion. Malo me je stiskalo pri srcu. Od velikega vznemirjenja turbolenc v zraku sploh nisem zaznala.

Končno smo pristali. Z gospodom Zadinškom sva sedla v jeepa, ki naju je odpeljal daleč v puščavo, tja, kjer bi morale živeti surikate. Po dveh urah vznemirljive vožnje sva naletela na trop hijen, ki so se sončile na podzemni vasi surikat. Gospod me je vprašal, zakaj sva se vstavila pri kupu hijen. Vse sem mu razložila. Bil je malo začuden in zgledalo je, da mi ne verjame. Naenkrat je iz mojega kovčka prilezla surikata. Vonj po domu ji je vlil pogum. Gospod Zadinšek je imel široko odprte oči in usta. Tudi sama sem bila začudena, da je na letališču v moji prtljagi niso našli. Potrdila mu je, da govorim resnico. No, saj zdaj ni več dvoma, da bi lagala. Gospod Zadinšek je padel v nezavest, kar sem tudi pričakovala. Še sreča, da se je z nama pripeljala zdravnica Titaya, ki ga je spet ozavestila.

Skovali smo načrt. Bila sem zelo utrujena, a sem komaj zaspala. Naslednje jutro smo zelo zgodaj vstali. Najprej smo hijenam nastavili vabo, ki je vodila vse do drugega konca zaliva. Imeli smo dovolj časa, da smo naredili model ograje in jo postavili okoli podzemne vasi in rovov. Hijene se na poti nazaj niso mogle prebiti čez ograjo.mZmaga je bila naša. Nato smo ograjo še malo ojačali, da je bila še bolj trdna. Pomagali so nam okoljevarstveni prostovoljci. Ti so tudi kasneje organizirali prevoz cele družine varno nazaj v puščavo. Spet so bile v svojem starem, sončnem in toplem domu.

Surikate so tako ponovno zaživele. Ni bilo nevarnosti, da bi jih spet napadle hijene. Bile so mi hvaležne za vse, kar sem naredila. Tega občutka ni bilo mogoče opisati. Sklenili smo nova prijateljstva. Tudi sama sem ugotovila, da, če pomagaš drugim, so ti hvaležni in ti tudi oni pomagajo. To me je napolnilo z velikim zadovoljstvom.

Žal je prišel čas, da se poslovimo. Z gospodom Zadinškom sva domov odletela kar s helikopterjem. Ko pa sva spet pristala na domačih tleh, sem ugotovila, da pogrešam svoje starše in jih imam rada, pa tudi, če so preveč zaposleni in nimajo veliko časa zame.