Glasovalna številka: P201

Ronaldinijo Hudorovac, Jasko Hudorovac, Damijana Pahulje

KAČONOVO POTOVANJE / SAPESKARO DROM

OŠ Louisa Adamiča Grosuplje

 

Globoko v gozdu, v zavetju visokih dreves sta živela gospa Kača in gospod Kačon. Prav pod deblom starega hrasta sta si jeseni pripravila udoben dom, vanj nanosila suhega listja in ga skrbno skrila pred nepovabljenimi gosti. Pričakovala sta namreč naraščaj in v njunem domu so se že grela tri majhna jajčka. Bila pa je tista jesen strašno slaba, vsem živalim je primanjkovalo hrane in trdo so morale garati za svoj vsakdanji kruh. Mama Kača in oče Kačon sta preživela dneve in noči v iskanju česa za pod zob, a bilo je vedno huje. Nekega dne mama Kača poreče možu: »Dovolj imam tega, tu v tem gozdu ni ničesar več. Že skoraj mesec dni smo brez hrane in če bo šlo tako naprej, bomo vsi pomrli. Pojdi in se ne vrni, dokler ne najdeš hrane. Jaz pa ostanem tu, da pričakam malčke, ko prilezejo na svet!«

Tako sta se ločila Kača in Kačon. In Kačon se je odpravil po ozki, dolgi potki, ki je vodila skozi gozd. Še sam ni vedel, kam pravzaprav gre. Dolge tri dni in tri noči je trajalo njegovo potovanje in niti trenutka ni počival. Tretji dan pa se Kačon nenadoma presenečen ustavi. Gozd se je kar naenkrat končal in pred njim je zrasla velika kmetija. Njegov pogled potuje preko zelenih pašnikov in njiv, čez majhen potoček, ki razigrano žubori mimo in se ustavi na kokošnjaku. Že od daleč Kačon čuti toploto majhnih, slastnih piščančkov. Kar sline se mu pocedijo ob misli na slasten zalogaj in njegov jeziček veselo zasika. »Ksskss, sedaj pa bo, tukaj je hrane za celo leto!«, poreče in se kot slep zapodi pri belem dnevu proti kokošnjaku. Seveda ne gre kar tako gladko. Neprevidnega Kačona takoj opazi konj. Pri priči začne rezgetati in topotati s kopiti, saj začuti Kačonovo namero.
»Ihaaa, proč, nemarna golazen! Kaj pa počneš tu?!«
Kačon pa se, kot bi bil gluh, spretno ogne konjevih kopit in nadaljuje proti kokošnjaku. Ves ta rompompom prikliče psa čuvaja. Nejevoljen priteče h konju in še preden mu ta utegne razložiti, kaj se je zgodilo, pes zagleda Kačona, kako se plazi proti kokošnjaku. Odločno se zapodi proti kmetu, ki na drugi strani hiše ravno pospravlja drva. Z zobmi zagrabi rob njegovih hlač in ga odvleče proti kokošnjaku. Ko kmet prispe do tja, je skoraj že prepozno. Kačon je že na dnu stopničk, ki vodijo v kokošnjak. Kmet na veliko palico iznajdljivo natakne mrežo, se previdno približa in….. Hop! Kačon se znajde v pasti. Shiran in nemočen obleži v mreži.

Kmet obnemoglega Kačona zapre v kletko. Naslednji dan ga odpelje v živalski vrt na drugi strani gozdička, kamor s kmetije vsak dan pripelje hrano za živali. Oskrbnik Kačona zapre v terarij in ga postavi na ogled ljudem. Ko se ta naslednje jutro prebudi, okoli sebe zagleda stekleno ogrado. Poskuša uiti, a steklo je trdo in vsa vratca dobro zaprta.
Komaj se prebudi, že zasliši iz vseh strani glasove:
»Fuj in fej, kakšna grda zverina!«
»Majhne in nedolžne piščančke je hotel pobiti, ta požeruh!«
»Sram te bodi, ti hladnokrven morilec!«
Živali, ki so okrog njega, ne poznajo usmiljenja. Dan za dnem ga ponižujejo in zmerjajo, mu kažejo jezike in se spakujejo. Še oskrbnik se spravlja nadenj. Za dobro jutro dobi Kačon le pest suhih žuželk, za lahko noč pa vsak večer krepko klofuto.

Kačon postaja vedno bolj zamorjen. Razmišlja o mami Kači in mladičih, ki bi morali zdaj zdaj pokukati iz jajc. Še najbolj pa Kačon razmišlja o maščevanju. In kmalu mu ta misel čisto prevzame hladno kačje srce. Strašen načrt se skuje v njegovih mislih, a kaj, ko je zaprt v tej kletki… Nekega dne pa se mu le nasmehne sreča. Med večernim hranjenjem oskrbnik pusti njegovo kletko odprto. Kačon pa, ne bodi ga len, hitro in neopazno smukne skozi priprta vrata. In, kakšno naključje! Prav na dvorišču ga čaka kmetov traktor, s katerim je tudi tokrat pripeljal v živalski vrt hrano. Skrije se v njegovo podvozje in kmalu s kmetom prispeta do kmetije. Kačon spretno skoči izpod avtomobila pri tem pa se ureže ob razbito steklenico, ki je ležala ob poti.
»Ne, prav nič me ne bo sedaj ustavilo!« si zasika in se odpravi najprej do psa. Tiho, skoraj neslišno se splazi do njegove kletke in… »KSK!« Spečega psa ugrizne, da ta omamljen obleži.
Nato se odpravi še h konju. Tudi ta že globoko spi in s kopiti prav veselo binglja po zraku, kot bi kaj sanjal. Kačon s svojim gibkim repom odvije konju z nog kopita.
»Tako! Sedaj me ne boš mogel izdati!« In se odpravi h kokošnjaku. Tam pa ga čaka presenečenje. Kmeta je namreč prvo srečanje s kačo izučilo in okrog kokošnjaka je dal postaviti past. V zemljo je skopal globok jarek in ga prekril s trhlimi vejicami in  listjem. Ko se je nesrečni Kačon skušal povzpeti do stopničk je… »ŠVIIIST in TRESK in BUM!« padel prav na dno jame in tam brez moči poškodovan obležal.

Ko se kokoši zjutraj zbudijo, zaslišijo nenavaden ropot.
»KsssKsss, na pomoč!
Mama kokoš odpre vratca in pred seboj v luknji zagleda… Kačo!
»Kokokodaaak, kaaača! Pazite se otroci, kaaača!«
Kačon izčrpan prosi za milost: »Prosim, rešite me, saj vidiš da sem že na pol mrtev… In doma me čaka cela družina. Odkar so me zaprli v živalski vrt, stradajo od lakote…«
»Nič, prav nič ti ne verjamem, ti zvita žival. Gotovo me hočeš s svojo zvijačo spet ukaniti! In pojesti moje majhne piščančke!«
»Prisežem, vse je res. Cel mesec smo z družino tolkli lakoto. Moral sem iti od doma in poiskati hrano drugje… Prišel sem do vaše kmetije in nisem imel druge izbire, kot da se lotim piščančkov…«
Po teh besedah Kačon kot mrtev pade na tla.

Kokoška malo pomisli in Kačon se ji zasmili. Tudi ona bi za svojo družino storila prav vse. Še v lisičji brlog bi šla prosit hrane. Sklene, da mu bo pomagala. Z glasnim kokodakanjem prikliče kmeta. Vse mu razloži in kmet nezavestno žival odnese v hišo, kjer jo oskrbi in nahrani, nato pa spusti domov.
Od tistega dne dalje se med kmetom in kačjo družino splete čudna zaveza. Kačon vsako noč prihaja na kmetijo lovit miši, podnevi pa se vrača domov k svoji družini. Nikoli več jim ne zmanjka hrane.
Tudi kmet in ostale živali so s tem zadovoljne. Kačona sprejmejo medse kot starega prijatelja.

Prav zares, ljubezen premaga vse. Še tako močna sla po maščevanju se zlomi pod njeno nežno roko.

Prevod v romski jezik:

SAPESKARO DROM

Du veš dur živinenen rom i romni Sap. Stilijal zu purane kašta peske parpravinde gnizdo. Du leste čhide listi i gurudele zu kradljivci. Pričakovinen ternoren i du baraka več hine trin tiknora jare. Kova jesen hine zarale slabo. Sa živalja lenhine prhari hrana. Trdno murinene keri šu phro maro, samo vajk hine huje. Jek dive daj Sap pheni romeske:
Dosta mange hilo kava. Du kava veš več naj nič. Več jek misico hinjamo brzo hrana. Da džala džoka angle sa merama. Dža i ma nazad av dokle na lače hrana. Me aščovava hak da džakerava čhavoren.

Džoka pe mekle daj Sap i dad Sap. I kava sap gelo pu sano baro drom okalo veš. Još kokoro naj džanele kaj džal. Dova trainle trin dive i trin rača i nič nije sov. Trito dive pe murš Sap nenadoma ustavini. Veš pe samo na jekhar končindža. Zu leste pe pojavini bari kmetija. Leskaro pogledo džal zu zelano pašniki i njive, zu tiknono pani i pe ustavini sa khanja. Več zu dur Sap čutini tato tiknono pišančaca. Samo na jekhar sline leske pu muj džan ka len hiki. Veselo keri čhibjaha: »Ksskss kane pa ovla, hak hili hrana za celo berš!«, pheni i sar kuroro prasti ku khanja. Seveda nadži džoke phare. Narodno Sap zahiki graste. Vale džane so Sap kami keri i gra začmini pe asi i prenca mari: »Dža proč, grdo sap, so kere hak?«
Sap sar da bi ov gluho spretno lestar naši. Pu sik dža angle proti khanja. Sa kava ropotanje akhari džukel. Nahal prasti ku gra i vale zahiki Sap sar plizoni ku khanja. Sik prasti ku gadžo ki pu aver strana baraka pospravini kašta. Griznini le šu haleva i le cidi ku khanja. Ka kmeto avi dži odža hilo sa prepozno. Sap hilo več stilijal zu štinge ka džan ku kokošnjako. Kmeto pu bari palica čhivi upre mriža, pe poloke parbližini i… Hop! Sap pe astari du mriža. Bukhalo i barzu moči sovi du mriža.

Kmeto izmučinde Sape zaphandi du graja. Avar dive le ledži du živalsko vrto pu avar konco veš. Odža zu kmetija sakon dive ani hrana šu živalja. Skrbniko sapeskaro le zaphandi du graja i le čhivi da le loke sakon hiki. Ka pe avar dive zbudini, okalo peste zahiki stekleno graja. Kami naši a graja hili trdo i sa dara lačhe zaphandle. Kume pe zbudini šuni glasi:
»Fuj, sako grdo živali!«
»Tiknona i nedolžno pišančaca hari našali!«
»Lač tu ovi, morilco!«
Živalinge okalo leste nane žal. Sakon dive leha keren velja, leske vakeren grdo besede i čhip leske mothaven. Još leskaro skrbniko pe lestar keri norci. Zutra theri sap šu hal jek va šuke čirme, zvečer pa le čalavi pu muj. Murš Sap ratini sakon dive huje žalastno. Mislini šu daj Sap i šu ternora, ka bi pe murin več zvalin. A još narbuteri murš Sap mislini sar pe maščevinla. Dova mišljeni leske čisto lel vodži. Izmislinde peske strašno načrto. A kaj ka hilo zaphando du kaja kletka! Jek dive pa le hine sreča. Ka leskaro skrbniko purače le hranini, pu nezgodi meki leskari kletka pophradi. Sap pa sik naši avri čez pophrada dara. I savo naključje! Pu dvorišču le džakeri gadžikano traktori. Kmeto pal aja du živalski vrt hrana. Sap pe zaguruvi du avto i kana pe zacidi du kmetija. Spretno skočnini zu avto, onda pe čhini pu phagi flaša, ka hine zu cesta. »Na, prav nič ma neče ustavin!«, pheni, onda džal dži džukel. Džukel još sovi. Tiho, da nikon na šuni, pe splazini du leskari kletka in »KssssK!« Grznini le, da čist omamindo peri.
Pu dova džal još ku gra. I kava več dugo i trdno sovi. Kopitenca vesalo mari pu zraku, sar da sanjini. Sap preha repoha leske odštrafoni kopita.
»Džoka! Kana ma našti izdejineha!« Sap džal proti kokošnjaku. Hok le džikeri presenečenje. Kmeto peske zapomninja sapeskaro obisko i okalo kokošnjako postavinja zanka. Du phu skopinja bari luknja i zau čhaja le kaštenca i listinca. Ka hari sap splizoni po štinge le…. »ŠVIIST i TRESK i BUM!« Pelo du jama i hok brzo moči i poškodovindo samo sovle.

Ka pe khanja zbudinen šunen zaralo ropotanje.
»KssKss, pomozinen mange!«
Daj khanjani pophravi dara i gulo peste zahiki…. Sape!
»Kokoko! Sap! Pazinen, čhavora!«
Sap zmučindo mangi nek pe leske usmilini.
»Šuker tumen mangu, rešinen me! Sa hike da hinju pu jekaš mulo. Khere ma džakeri celo družina… Od kada ma zaphando du živalsko vrto, hile bukhale!«
»Čisto nič pe tuke na pačo, dilino živali! Sigurne me kame okolo ani. I pohal mre tiknore pišanci!«
»Zares, na khalavo! Celo misico hinjame bukhale. Murini dža stran i porodi hrana avreti. Ajo ku tumengari kmetija i nane ma aver izbira, nek da hal pišance.«
Ka ov phenja sap pu phu pelo sar ka bi mer.

Khani hari pomislini i ratini lake žal sape. I oj bi šu phri družina ker sa. Još ku lisica bi dža mangi hrana. Odlučini pe da leske pomozinle. Glasno začingadi i do leha akhari kmeto. Sa leske razložini. Kmeto ledži sape du baraka. Hok lake zacelini rane, la nahranini, onda la zmeki khere.

Od kova dive angle kmeto i sapeskari družina ratinen najhede prijatelji. Sap sakon večeri avi pu kmetija lovini miši, po dive džal pa ku phri družina khere. Nikad lenge na zmankoni hrane. I kmeto i aver živalja hile zadovoljno. Sape sprejminen sar purane prijatelji.

Prav zares, ljubezni prmagoni sa. Još džoka zarale maščevanje pe phagi pu leskaro nežno va.