Glasovalna številka: P203

Živa Bastjančič

IGRAČE OŽIVIJO

OŠ Sečovlje

 

Za čarobnim gozdom leži nenavadna vasica, s precej navadnim imenom Mala vas. Čez dan je to čisto običajna vasico, a ponoči se tam začnejo dogajati čarobne reči. V vasi živi pet prijateljev, ki neprestano tičijo skupaj in se vsak s svojim plišastim prijateljem podajajo novim dogodivščinam naproti. Živa , Martina in Nika živijo v modri hiši, Brin in Peter v zeleni. Modra in zelena hiša stojita ena nasproti druge, v Češnjevi ulici. Živa se ne more ločiti od svojega plišastega kužka Kužike, Martina neprestano drži v roki Kuko in Nika svojega Kužka. Brin je svojemu Mankiju že zašil oko, Petru pa se je Sara že večkrat izgubila. Poleg svojih pliškov so imeli zelo radi igro “Elementi”. Ko se igrajo elemente se pretvarjajo, da imajo nadnaravne moči. Živa je element narave, dobi moči narave. Nika dobi moč ledu, Martina moč ognja, Brin in Peter pa moč vode in vetra. Nekega večera, ko so otroci že trdno spali, so se začele dogajati čudežne reči. Njihove igrače so naenkrat oživele. Pliški so vstali iz svojih zaspanih posteljic in začeli razgrajati.

Sara in Manki sta se skozi okno pritihotapila v sosednjo hišo, kjer so bile Kuka Kužika in Kužek. Skupaj so začeli raziskovati po sobi in se čudili rečem, ki jih še ne poznajo. Kužika, Kuki, Manki in Sara so se čudili pipi na umivalniku. Kuka je pomotoma stopila nanjo in voda je zalila Saro, ki je čepela na sredini. Vsa premočena je zakričala: “Vrnila ti bom, Kuka!” Sara je jezna stekla proti Kuki in se po nesreči zabila v omaro z vazami. Ena vaza se je zamajala in padla. Spretni Manki jo je ujel in vsi so si oddahnili. "Fiiiiiju!" Na srečo se ni nihče prebudil. Kužek je zavohal nekaj dobrega. Hov, hov in se odpravil za nosom:” Mmmmmm jagode! Pridite!” Vsi so pritekli in tačke namočili v jagodni smuti. Sara se je ponovno spotaknila, tokrat ob žlico, na kateri je bila jagoda, ki je kot žogica poletela visoko v zrak in pristala v kozarcu smutija. Kozarec se je prevrnil na gumb od mikserja. Začelo je ropotati. Živa in Nika sta se hkrati prebudili in zagledali svoje, s sadno kremo namazane pliške. Presenečeni sta obstali in z odprtimi usti opazovali svoje oživele igrače. Hitro sta zbudili še Martino, ki je zakričala: “Kaj, kdo, kje?” Ko je videla pliške je od začudenja rekla: “Saj sanjam, gotovo sanjam.” “Ne budne smo,” ji je pojasnila Nika. Prišle so bližje pliškom in jih vprašale:” Kako ste oživeli?

“ Oživeli smo tako tako…Kako že?”, je Kuka vprašala Kužiko. “Vile nas vsako noč zbudijo,” je pojasnila Kužika. “Ja, točno tako”, se je delala pametna Kuka.

“NIKA, TO MORAMO POVEDAT FANTOM”, je zakričala Živa. Brzinsko so stekle v zeleno hišo. “Fanta, fanta, zbudita se!”, so vse tri zakričale. “Kaj me budite sredi noči?”, je zatarnal Peter. “Ja res, kaj naju budite?” je nergal Brin. “NAŠE IGRAČE SO OŽIVELE! HITRO PRIDITE K NAM.” “KAAAAAJ?” sta od začudenja zavpila BRIN in PETER. Hitro so stekli do rumene hiše, v kateri so bili pliški. Ko sta Brin in Peter videla njune oživele igrače nista mogla verjeti svojim očem. Ko so pliški pojasnili, kako so oživeli še Brinu in Petru, jih je Živa vprašala :”Lahko tudi mi obiščemo vile? “Lahko, a biti moramo skrajno previdni, kajti bliža se polna luna in ob polni luni se v čarobnem gozdu valijo zlobne sence. Sence se pritihotapijo do otrok in jim povzročale kurjo polt. Ohladile so jim srce in prebujale strah in zlobo. Če se jim predajo, lahko otroci postanejo neprijazni in nagajivi. Zaledeni jim srce. Ko so prišli do srca gozda, jim je Kužika rekla: ”Poslušajte!” In zaslišali so zvončkljanje vilinskih kril. Zagledali so nešteto svetlikajočih se vil, ki so letele sem ter tja. "Kako so lepe," je rekla Martina. “Hej tista utripa!”, je zaskrbljeno rekel Brin.” O ne…” je bil vznemirjen Manki. “Umira!”, je bila prestrašena Sara.” Kaj se bo zgodilo, če umre”, je vprašal Peter. POTEM EDEN OD NAS PLIŠKOV NE BO VEČ ŽIV! Živa je vilo Selino nežno prijela in naenkrat je oživela in poletela. Ooooooo vaš dotik jih oživi, se je spomnil Kuža. Na lepem je izza vogala privihrala senca in pliški so izginili! Otroci so presenečeni in prestrašeni obstali. Na glas so začeli klicati svoje pliške. "MANKI, KUŽIKA, KUKA, KUŽA, SARA!" Brin ja na tleh opazil črno sled. Na otip je bila podobna črnemu prahu. Šli so po sledi in pripeljala jih je do kraljestva zlobnih senc. Ovit v temo in meglice in trnjevo grmovje je stal Grad. Bil strašljiv, izgledal je zapuščen a v resnici se je v njem in okoli njega marsikaj skrivalo.

Čeprav jih je bilo strah so se opogumili in poskusili priti do Gradu. Ko so stopali proti gradu, so se zatikali ob trnjevo grmičevje in temne sence so postajale temnejše. Grad je bil zastražen in nikakor niso mogli zraven. Skoraj so že obupali, ko so v zraku zagledali majhno lučko. To je bila je vila Selina. Močno je zaprhutala s krilci nad glavami otrok, da se je čarobni prah posul po njih. Tedaj se je zgodila čarovnija. Vsak je v sebi začutil žgečkanje, zažareli so v mavričnih barvah. Spremenili so se v Elemente, super junake, ki so jih uprizarjali le pri igri. Dobili njihove nadnaravne moči. Živa je zamahnila z roko in gosto, trnovo robidovje se je samo umaknilo. Brin je z zamahom umaknil vodo iz jarka okoli gradu, ki je ovirala dostop do mostu. Nika se je zastrmela v stražarje in jih zamrznila, Peter pa je odpihni vrata kakor, volk hišico iz slame. "Gremo!" So vzkliknili in vstopili v grad. Poiskali so sled črnega prahu, ki je vodil v ogromno sobano. Sence so tja prinesle pliške in jih priklenile. Martinina moč je bila še neuporabljena, zamahnila je z roko in okovi so se stopili, ne da bi poškodovali pliške. Živa je nato z močjo narave, ovijalke poslala po pliške, ki so jih zagrabile, ovile in jih prinesle v varne roke malih lastnikov. Reševanja še ni bilo konec, nevarnost jim je pretila. Zbežali so iz gradu, kolikor so jih nesle noge. Tudi, ko so bili že daleč stran se niso ustavili. Šele doma, na varnem, v modri hiši so si oddahnili. Vila Selina je priletela iz gozda, za njo pa še četica vil in vilincev. Vile in vilinci so se v svetlikajoči meglici ustavili pri otrocih. Prišli so jih pozdraviti. Dragi otroci, hvala, ker ste nam pomagali. Vile in vilinci se od nastanka zemlje borimo proti zlobi, ki se skriva v senci duha. Vaši pliški so bili vaši čuvaji od kar ste jih dobili, vile smo jih posule s čarobnim prahom, da so vas lahko branili pred čarobnimi sencami. Vendar je čarobni prah mogoče izničiti le z jagodnim prelivom. “Zato so jih ugrabile sence, je pomislil Peter. Smuti je izničil njihovo čarobno moč. “Tako je”, je rekla Selina: "Paziti morate, da jagodni smuti popijete in z njim ne polijete svojih pliškov. To bi lahko bilo usodno." Na koncu je dodala: "Vi ste čisto posebni otroci. V vas je skrito upanje v svetlo prihodnost. In če boste negovali moč, ki je skrita v vas, boste svoje super moči lahko uporabili tudi brez čarobnega prahu. Pomagajte svetlobi, da tudi ostalim otrokom prižge notranjo moč." "Bomo!", so v en glas rekli. Selina se je nasmehnila in jih povabila, da jo še kdaj obiščejo. Naj pa brezskrbno odidejo spat, saj jih bodo sedaj poleg pliškov varovale čarobne moči elementov, ki se skrivajo v njih. Tako so se vile in vilinci poslovili od otrok. Peter in Brin sta zazehala in se poslovila od deklet in odšla domov v svojo toplo posteljico. Manki je visel z omare, Sara pa se je spet izgubila pod odejo. Punce so legle v posteljo, se pokrile z odejo, stisnile svoje pliške v tople objeme in utrujene, a zadovoljne vstopile v svet sanj, kjer so še celo noč uporabljale svoje čarobne moči.