Glasovalna številka: P205

Luka Zadnik

VELIKI POLET

OŠ Sečovlje

 

Didl, Dudl in Štrudl so trije pujski, ki živijo v Avstriji. Didl je težak 100 kg, Dudl ima 150 kg in Štrudl 200 kg. Vztrajno izumljajo nove naprave, a se jim ponavadi noben izum ne posreči. Njihovi bratranci Lino, Dino in Pino pa so slavni izumitelji, ki živijo v Bosni. Njihovi izumi se vedno posrečijo. Didl, Dudl in Štrudl so želeli izumiti letalo s pogonom na elastiko. Sestavili so ga iz lesa, elastiko so napeli med repom in propelerjem. Nato so propeler navili tako močno, da so jih že bolele roke. Z ročico so zataknili propeler, da se ne odvije prej, kot bi to bilo potrebno. Prvi se skobaca na letalo Didl. Druga dva pujsa ga priganjata, naj povleče ročico. Didl jo povleče in letalo vzleti. Po nekaj sekundah se elastika odvije do konca, propeler se ustavi in letalo z Didlom vred zgrmi v blatno lužo. Didl pride ves blaten do Dudla in Štrudla. Oba se hihitata ob pogledu na umazanega Didla. Sedaj je na vrsti Dudl. Na letalo so tokrat vpeli dvakrat močnejšo elastiko. Dudl se skobaca na letalo in potegne ročico. Letalo vzleti in leti skoraj petnajst sekund. Propeler se ustavi in letalo z Dudlom pade v reko, ki teče preko travnika. Ves moker se primaje do Didla in Štrudla. Seveda se oba režita na ves glas. Na vrsti je Štrudl. Saj veste, da ima Štrudl 200 kg. Tudi na njegovo letalo dajo močnejšo, tokrat štirikrat debelejšo elastiko. Navijejo propeler, zataknejo ročico in Štrudl se komajda skobaca na sedež. Potegne ročico in vsa mogočna sila elastike potegne letalo v zrak, on pa ostane s sedežem in ročico v roki na tleh. Letalo seveda švigne visoko v zrak in izgine za obzorjem. Tako jim spet ni uspelo. Razmišljajo in tuhtajo, kaj sedaj. Letala si neizmerno želijo. Nič, ponos gor ali dol, vzamejo telefonček in pokličejo Lina, Dina in Pina. Slavni izumitelji se klica neizmerno razveselijo, saj bratrancev že dolgo niso videli. Obljubijo svojo pomoč in se že v naslednjem trenutku znajdejo v Avstriji – seveda imajo stroj za teleportacijo. Skupaj se dogovorijo, da bodo naredili letalo na sončne celice. Ker pa Didl, Dudl in Štrudl nimajo potrebnih pripomočkov, na krila letala nalepijo zeleno-bele zvezdice, ki sicer svetijo s stropa Lukove sobe. Luka je deček, ki ima te pujske zelo rad. Ko mu zvečer poročajo o svojih dogodivščinah, se na ves glas smeji. In ko sliši, da potrebujejo tudi njegovo pomoč, je zelo ponosen, da jim lahko pomaga. Z ekspresno pošto jim pošlje zvezdice, te pa so zdaj že na letalu. Lino, Dino in Pino so na letalo vgradili motorček in ga z žicami povezali z zvezdicami. Ko je posijalo sonce, je napolnilo zvezdice, prižgali so motor in Didl se prvi zapelje z letalom. Izum je uspel, letalo leti. Lino, Dino in Pino se niso šli peljat, saj se jim je zdelo bolj zabavno gledati svoje navdušene bratrance. Tudi Dudl in Štrudl sta se peljala, čeprav so morali zvezdice zato polniti s sončno svetlobo kar pet res vročih in sončnih dni. Štrudl se je od vznemirjenja kar polulal v letalu, ostali na tleh pa so mislili, da dežuje. Letalo so zato po prvih treh vožnjah pospravili v garažo, saj bi se lahko še ulilo. Lino, Dino in Pino so se teleportirali nazaj v Bosno, Didl, Dudl in Štrudl pa so si še ves mesec pripovedovali svoje izkušnje s prvega poleta. Sicer jih je malo grizlo, ker letala niso znali sami izumiti, ampak, saj veste: vaja, vaja, vaja. Bili so veseli, ker so zopet videli svoje slavne bratrance. Ti jih niso naučili sestaviti letalo, ampak to, da je vedno dobro sodelovati. No, ampak tudi Didl, Dudl in Štrudl niso tako zanič. Čeprav jim izumi prav nikoli ne uspejo, niso zato še nikoli (ampak res nikoli) obupali in s svojimi izumi še kar vztrajajo.