Glasovalna številka: P206

Nika Milunović

VILINSKA VOHUNKA

OŠ Sečovlje

 

Nekje v daljni, daljni deželi, ko so samorogi še živeli, se je tam nekje med oblaki razprostiralo kraljestvo vil. V tistem kraljestvu je vladala vilinska kraljica Ana. Bila je zelo lepa, imela je rada nakit. Velikokrat se je zgodilo, da je pripravila različne plese, še posebno za svoj rojstni dan. Ana je imela sestro vilinsko vohunko. Zelo jo je imela rada. Tudi za njen rojstni dan je pripravila veliko slavje. Vilinska vohunka seveda ni bila sama, imela je dve pomočnici Brijeto in Angelo. V tisti deželi pa se je nahajal zlobni princ Gašper, jezen na kraljico Ano, ker misli, da mu je ubila očeta. Vohunki je bilo ime Arja. Imela je tudi tri samoroge Manco, Diđej in Julijo. A tudi zlobni princ Gašper je imel pomočnika. Ime mu je bilo Pando. V tej deželi je živela prerokinja Sova, ki je vilinski vohunki zelo pomagala pri njenem delu. Nekega jasnega in jesenskega dne se je zgodilo, da je zlobni princ Gašper ukradel kraljičino ogrlico. Kajti, namreč, ta ogrlica ima takšno moč, da lahko nadzoruje vreme. Ko se ogrlica zablešči, postane oblačno, ko pa se spremeni v rumeno, pa je sončno. Tako se spreminjajo te naše vremenske razmere. »S to ogrlico pa bom povzročil tako veliko škodo temu malemu vilinskemu mestu«, si je mislil Gašper«. Slišal je tudi Pando in povedal vsem drugim stražarjem, da se pripravijo na slavje tega velikega zločina. To je izvedela prerokinja Sova, ki je ravno priletela mimo vulkana, ki lebdi v zraku in kjer živi princ Gašper in ravno takrat je vulkan izbruhnil. Ta vulkan izbruhne na vsakih 777 let. Hitro je obvestila vilinsko vohunko. »Arja, to moraš slišati!« »Grozni princ Gašper je ukradel kraljičino ogrlico.« »To sem vedela, a nisem vedela kdo jo je ukradel, je dodala.» »No ja, zdaj veš.« Arja je prosila Sovo, da obvesti tudi njeni pomočnici. Brijeta in Angela sta se takoj lotili načrta kako bi princu Gašperju vzeli ogrlico in jo vrnili kraljici. »Hm, kako bi skovali načrt?«, reče Angela. »Naj pomislim, pretihotapile se bomo do Gašperjeve trdnjave in mu sunile ogrlico«, odgovori Brijeta. »Ali veš, da to ne bo lahko?«, pravi Angela. »Saj vem, ampak vilinski vohunki Arji bo to uspelo.« »Tako, načrt je popoln!« »Arja, nared sva, imava dober načrt zate.« »Ok, prišla bom čez pet minut.« Med tem časom si je Arja izbirala obleko za v boj. »Tako, sem že gotova«. »Zdaj se bom držala vajinega načrta.« »Arja, ne pozabi slušne napravice, pa srečno«, jo opozori Angela. Vohunka vzame Diđeja in z njim odleti do Gašperjevega vulkana. Njen samorog Diđej ji pove, da čez nevidne vrtince ne more. Zato ga pusti v bližnjem gozdu in sama odleti skozi nevidne vrtince. Opazi jo Pando in to hitro sporoči princu Gašperju. »Ah, ah, kako sem norel, nekaj vam morem sporočiti, gospod….« »Vilinska vohunka je tukaj na vaši trdnjavi.« »Kje, kaj počne tukaj?« »Hm, hm, hm…….« »Ugotovi, takoj, zdaj!« »Ah, ah, pa bom«, je rekel Pando. »Seveda boš«, reče Gašper. »Naj ti pomagajo še drugi stražarji«. Iskal jo je, iskal, a je ni našel. Arja ima tako moč, da se je ne vidi, če naredi premet nazaj. Tako se je prikradla do skrivnostne sobe. Po pomoti je stopila na skrivnostno ploščico in zvočniki so se prižgali in ji dali namig…. »Tam, kjer pes leži, tam ključ tiči«, se je slišalo iz zvočnika. Potem se je skrivnostni glas ugasnil. Arja je iskala psa, a ga ni našla. Na koncu hodnika se je bleščala soba, stopila je vanjo in zagledala Gašperja in psa, ki sta jo pričakala v njen. Ogrlica pa v stekleni omari za njim. »Živijo, vohunka, končno si prišla!« »Ure in ure te že čakam«, pravi Gašper. Vohunka pa reče: »Kaj hočeš, sej veš, da sem močnejša od tebe Gašper, te premagam tako ali tako.« »No, potem pa premagaj še mojega triglavega psa Gruba«, reče princ in se zasmeji. »Prav, se bom pa še spopadla s tvojim psom«, je utegnila reči in šla v boj. Naredila premet in izginila. Pes je ni videl, čutil pa jo je, zato ji je po pomoti utrgal njeno slušno napravico z ušesa. Tako ni imela več povezave z nadzornim centrom - Angelo in Brijeto. Bila je prepuščena sama sebi. Psu je hotela vzeti ključ, a ga ni dosegla, ker se je pes tako premikal. Izkoristila je še zadnjo moč, tako, da je tlesknila s prsti in uspavala Gruba. Pes je obležal na tleh, princ pa se je ustrašil in stekel v sobo kjer je bila ogrlica. »Hej, kam pa greš, Gašper?« »Gašper ji odgovori: »Tja kamor ti ne.« »Zakaj pa ne, doda?« »Da ne prideš skozi moja skrivna vrata«. Vohunka je stekla za njim, a ga ni mogla ujeti. Uporabila je svojo magično potezo in njena krila so se nenadoma odprla. Poletela je do Gašperja. Gašper je bil prehiter, zaprl je skrivna vrata in zbežal. Spotaknil se je ob svoje skrite pasti in po nesreči pritisnil gumb, kateri je odprl skrivna vrata. Vohunka je lahko prišla do njega. A takrat se je spomnila, da je pozabila ključ, pohitela je do psa, a ta se je zbudil. Sama pri sebi si je mislila: »Ojoj, pozabila sem, da moj urok ne traja dolgo«. Ponovno je tlesknila s prsti in ga uspavala. Vzela mu je ključ z ovratnice in stekla do Gašperja. Gašper je vstal, vzel meč in se boril kot lev. »Tokrat me pa ne boš premagala vilinska vohunka!« »To ti misliš, seveda te lahko premagam, sem močnejša od tebe.« Kar na enkrat se je zgodil čudež. Po sobi so začele leteti iskrice. Pojavili sta se Angela in Brijeta, ki sta pomagali vilinski vohunki premagati princa. Prostor je bil pretesen, zato je steklo v katerem je bila ogrlica, počilo. Arja pa reče: »Glej, glej, pa sploh nisem rabila ključa.« Angela takoj zagrabi ogrlico in izgine. Vohunka naredi premet in odhiti ven iz sobe. Gašper pokliče stražarje, a so prepozni. Vohunka takrat že uide. »Stražarji, takoj ulovite to vilinsko vohunko!« »Takoj, zdaj, pri priči…« Vsi v en glas vzkliknejo. »Ja, gospod!« In tečejo za njo. Ko je Gašper poklical stražarje je čisto pozabil na Brijeto in zato jo je njegova past ujela. Vohunka to zasliši in pohiti na pomoč v sobo. »Gašper, takoj izpusti mojo prijateljico!«. Vohunka se je ujela v past, ki jo odpelje v središče vulkana. Brijeta se reši, a žal je prepozna za Arjo. Arja se mora rešiti sama. Iz vulkana so leteli na tisoče majhnih ognjenih ptičev, ki so spuščali čudne glasove. Te glasovi so se Arji zdeli smešni, a v resnici so bili nevarni. Če bi jih poslušala predolgo, bi se kletka uničila in Arja bi padla v tekočo lavo. Zamašila si je ušesa in zaščitila kletko pred uničenjem. Ravno takrat se je kletka uničila in Arja je padla v njeno zaščito. V njeni zaščiti jo je poneslo nazaj do nevidnih vrtincev, a stražarji so jo ujeli. »Končno imamo to vilinsko vohunko, cel vulkan smo morali preiskati!« Pando, ki je bil z njimi, je povedal, da je bila v neki kletki nad vulkanom. Se je seveda zmotil. Ko so se stražarji pogovarjali, je Arja lahko zbežala čez nevidne vrtince. Prispela je do gozda, kjer jo je čakal Diđej. »Vilinska vohunka, končno si prišla, čim prej morava stran, saj bo vulkan čez dvajset minut izbruhnil še zadnje delčke strupenih glasov ptičev!« »Sej vem, te ptiči so zelo strupeni in upam, da bo ta izbruh uničil tudi Gašperja in njegovo trdnjavo, saj bomo tako lahko svobodno živeli v našem vilinskem mestu.« Diđej ji odgovori: »Ja, to je dobro« in jo pohvali za tako dobro misel. Na vse zadnje sta Diđej in Arja prispele do njihovega nadzornega centra, kjer ju je pričakala Angela in ravnokar je prišla tudi Brijeta. Sova jim je z mislimi povedala »Teh dvajset minut je že minilo, zato je vulkan že izbruhnil in uničil Gašperja in njegovo trdnjavo ter njegove stražarje iz blata in lave.« Vilinska vohunka se zasmeje. »Takšna je bila prav moja želja«. Angela pa reče: »Končno bomo lahko živeli v svobodi in v miru brez nadlegovanja Gašperja ter njegovih zločinov!« Angela, Arja in Brijeta so se odpravile na dvorec, kjer je živela kraljica in so ji vrnile ogrlico. Lepo se jim je zahvalila in jim podarila karte za enotedensko najetje hiške na Havajih. »To bo noro, je rekla Arja! In se zahvalila kraljici. »Gremo se prepričat, da res ni več Gašperja, saj bomo, če ne doživele še eno preizkušnjo«. Odpravile so se do Gašperjeve trdnjave in videle, da Gašperja res ni. »Pozabila sem, da tudi trdnjave ni«, je rekla Angela. »Vilinsko mesto je rešeno, končno bomo imeli mir pred Gašperjem«. Odpravile so se nazaj do dvorca, kjer živi kraljica. Takrat so šele opazile, da je dvorec narejen iz modro-belo-vijoličnih kristalov. Te kristali odbijajo svetlobo, da v dvorcu ni vedno vroče ampak je ravno pravšnje. Ko pa je zima, kristali jemljejo svetlobo, ki so jo dobili od poletja in jo dajejo v majhne celice, ki svetlobo popeljejo do soban, ki so v dvorcu, da je pozimi toplo namesto mrzlo. »Vau, kako so lepi ti kristali«, reče Angela, Brijeta pa pove: »No ja, sej so lepi, samo preveč so svetli«. Nenadoma jih napade gromozanski zmaj, ki so rekli, da je pred tisočimi leti umrl. »O, ne, zmaj, poglejte!« »To je grozno, a premagala ga bom«, je rekla vilinska vohunka. S tleskom prstov uspava zmaja. »Tako, problem rešen«. Ampak zmaj ni uspavan, se umakne in začne bruhati ogenj. »Uaaa, tako, pa sem se umaknil, umaknil sem se uaaa.« Vilinska vohunka poskusi še enkrat, a ji ne uspe. Angela reče: »Če nas ne boš napadel, boš lahko naš prijatelj.« »A res, tako si želim prijateljev«. »Zakaj pa napadaš ljudi, lahko bi bili vsi tvoji prijatelji, če nas ne bi napadel«, je rekla Brijeta. »Hočem postati vaša prijateljica«, reče zmaj. Arja ga vpraša: »Kako ti je pa sploh ime, zmaj?« »Nisem zmaj, sem zmajevka, ime mi je Keri«. Zmajevka se spoprijatelji z vsemi v vilinskem mestu. Angela pa ga vpraša: »Kje pa je sploh tvoja družina«? »Izgubila sem jo v nevihti, ki jo je začaral zlobni princ Gašper«. »Živim sama«. »Ne živiš sama«, reče Julija, ki je priletela iz nadzornega centra. »Zdaj imaš nas, celo mesto imaš«. »Res, res mislite, da sem lahko vaša zmajevka?« »Ja, vsakdo mora imeti družino, no zdaj smo mi tvoja družina«. »Jupi, proslavimo ta srečen dogodek«, reče Manca, ki je tudi ona ravnokar priletela iz nadzornega centra. Priredijo veliko zabavo, ker so rešili kraljici ogrlico in se znebili Gašperja. Tako bo vreme spet lepo in sončno.