Glasovalna številka: P212

Ela Ramšak

OBLAČEK IN NJEGOVO OBZORJE

OŠ Narodnega heroja Rajka Hrastnik

 

Mali oblaček Paki je bil zelo radoveden. Vse kar si je želel, je bilo opazovati svet in prepotovati vsa obzorja.

Odšel je na pot in pod sabo opazil, da kapljice tečejo na vse strani. Spustil se je malce nižje in jih vprašal zakaj tečejo vsaka po svoje. Majhna kapljica mu je povedala, da si ne upajo spustiti po slapu navzdol. Oblak jih je potolažil in jim rekel, da bi to znalo biti celo zabavno, da naj le poskusijo. Vseeno še malce prestrašene so se ena za drugo začele spuščati po slapu navzdol. Bilo je res nadvse razburljivo. Oblaček pa se je spomnil svojega potovanja. Vprašaj jih je, če vedo kje je druga stran njihovega obzorja. Poslale so ga k Rdeči gori, kjer se zvečer vidi prelepa rdeča barva te mogočne gore. Oblaček se je lepo zahvalil in odšel dalje.

 Malo naprej je slišal čivkanje, a ne navadno čivkanje, bilo je zelo glasno in slišati precej razburjeno. Bila sta mamica in mladiček, ki sta se glasno prepirala. Pohitel je do njunega gnezda. Tiho in neopazno se je skril v krošnji drevesa in poslušal. Mladiček je mami rekel, da ga nikoli ne posluša, ko ji želi kaj povedati, da je vedno preveč zaposlena. Mama pa je seveda to zanikala. Mali ptiček je imel tega dovolj in je rekel, da le pesnik razume otroško govorico, njihove besede, jim zna zares prisluhniti, odrasli pa le poslušajo besede ne da bi jih zares slišali, odrasli berejo besede, ne da bi jih zares začutili in odrasli ves čas hitijo, da jim še besede zbežijo. Prav zato ima rad knjige. Oblaček je bil presenečen nad govorom malega ptička in se je hitro prikazal ter pomiril njun prepir. Malčku je povedal, da mora biti bolj spoštljiv do svoje mame, a naj le še naprej prebira knjige, saj se bo tako veliko naučil. Mami pa je svetoval naj ga večkrat posluša. Oba sta mu bila nadvse hvaležna in sta mu to želela povrniti. Pokazala sta mu pot do Rdeče gore.

Odletel je proti zahodu. Pod njim se je bleščalo sinje modro morje in v njem je opazil ribe, bile so zelo nasmejane. Skril se je za most in tiho opazoval. Slišal je, da ima ena ribica glavo polno čudnih mozoljev. Vse so se norčevale iz nje, sestavile so celo pesem in jo z njo zbadale. Oblaček je imel dovolj. Na plaži je pobral nekaj kamenčkov, jih namazal z meduzino sluzjo in jih vrgel na ribe. V trenutku so mislile, da so tudi one mozoljaste. Bilo jim je zelo hudo, videle so kako se počuti ribica, ki so jo zbadale. Takrat pa je izza mostu skočil oblaček in jim povedal, kaj je storil. Ribe so si oddahnile in mu bile zelo hvaležne, da jim je pokazal kako grdo so se obnašale do ribice, ki je drugačna, a je najbolj potrebovala prijateljstvo. Od takrat naprej so se igrale z njo in nikoli več niso nikogar zbadale in dražile zaradi drugačnosti. Oblačku so zaželele srečno pot.

Ko je prišel na Rdečo goro, se je sonce že spuščalo in ni mogel verjeti svojim očem. Obzorje je bilo prekrasno v svoji rdeči barvi. Daleč v daljavi je videl nova doživetja in priložnosti. Komaj je čakal, da svojo pot nadaljuje naslednji dan.

Mogoče sta ga opazili prav danes, ko je potoval mimo vas, lahko, da vam je celo prijazno pomežiknil. Če pa ste začutili kakšno kapljico ali celo več, se spomnite kaj vse ste počeli ta dan. Mogoče s kom niste bili najbolj prijazni in vas je opomnil.