Glasovalna številka: P215

Tinkara Lampe

JEŽEK BEŽEK

OŠ Col, POŠ Podkraj

 

Bil je lep jesenski dan. Sonce je s svojimi žarki nežno barvalo liste dreves. Gozd je zaradi jesenskih barv postajal vedno bolj čaroben. In prav v tem gozdu je rastel stari hrast, pod katerim je stala hišica ježka Bežka. Ježek Bežek je živel sam. Starša je izgubil, ko je bil še majhen. Umrla sta v snežnem viharju, ko sta šla iskat hrano. Če je hotel, da preživi, je moral hitro odrasti.

Ježek Bežek ni imel prijateljev. V očeh ostalih ježkov je bil čudak, saj je cele dneve samo delal in zvečer, ko se je spustila tema, se je iz njegove hiške zaslišal neutolažljiv jok. Pogrešal je starša. Raje kot da bi ga ježki sprejeli medse, so se iz njega norčevali in mu neprestano nagajali. Glavni med njimi je bil ježek Brežek, ki je še vedno živel pri svojih starših. Bil je še tako nezrel, da si ni sam znal niti postelje postlati, kaj šele poiskati kakšno hruško.

A kmalu se je vse obrnilo na glavo. Tistega lepega jesenskega dne, ko je sonce barvalo liste dreves, so se ježki lovili in skrivali med odpadlim listjem. Tudi med igro niso pozabili, da ne bi nagajali ježku Bežku, ki se je skrbno pripravljal na zimo. Počakali so še večera, da ga bodo strašili, ko bo jokal in pogrešal mamico in očka.

Noč je postala iznenada hladna, v gozd se je iz polj pregnal veter, ki je postajal vedno močnejši. Žvižgal je med drevesi in vrtinčil listje. Vetru se je pridružil še dež in čez čas huda nevihta. Veter je začel odnašati hiške ježkov, celo hiško Brežkove družine. Ježki so ostali brez vsega. V gozdu je nastala panika. Le hišica ježka Bežka je ostala nedotakljiva. Čuval jo je mogočni hrast, ki je trdno stal sredi nevihte in privabil vse premočene in prestrašene živali, ki so ostale brez svojega doma.

Ježek Bežek jim je na stežaj odprl vrata svojega toplega doma. Povabil jih je k ognju, da se segrejejo. Skuhal jim je še hruškov čaj in ponudil jabolčno pito. Bilo jih je sram, ker so bili nesramni do njega. Opravičili so se mu za vse gorje, ki so mu ga prizadejali.

Ježek Bežek ni poznal zamer, vsem in vse jim je odpustil in še več. Ponudil jim je pomoč pri gradnji novih hišk in pripravi ozimnice.

Nazadnje se še iz temnega kota Bežkove hiše zasliši zadržan glas, glas ježka Brežka: »Bežek je naš junak, vedno je bil in bo – skromen ježek z velikim srcem!«