Glasovalna številka: P226

Brina Sedminek

IZGUBLJEN V VELIKEM MESTU

OŠ Louisa Adamiča Grosuplje, PŠ Smarje - Sap

 

 

Jaz sem Piki. Moja lastnica pa je Gaja. Gaja je prijazna devetletna deklica. Njena starša, Mojca in Tadej, sta prav tako prijazna kot Gaja. Gaja zame zelo lepo skrbi. Vsak dan me pelje dvakrat ali trikrat na sprehod. Vsak dan mi tudi da sveže brikete, vodo pa mi zamenja dvakrat na dan. Tudi priboljške dobim. Počutim se kot princ, le da je najino kraljestvo precej manjše. Bil sem najbolj srečen kužek na celem svetu do tistega dne. In preteklo je kar nekaj časa, da sem spet postal srečen.

Kot vsak četrtek sva se z Gajo odpravila na dolg sprehod po gozdu. Naenkrat je začel pihati močan veter in Gaje ni bilo več. Začel sem tuliti in slišal Gajin glas, a nisem vedel, iz katere smeri prihaja. Tekel sem v vse smeri – gor, dol, levo, desno. Na poti sem srečal ježa. Pozdravil sem ga, a se je jež tako ustrašil, da se je nemudoma zvil v klobčič. Tako sem moral sam poiskati pot iz gozda, kar mi je vzelo veliko časa. Prišel sem do mesta. Hodil sem po celem mestu, dokler nisem zagledal vhoda v mestni park. Vse mi je bilo znano, saj sva z Gajo že bila v njem. Malo me je že skrbelo, ali bom sploh še kdaj videl Gajo, in tudi po želodčku mi je krulilo, saj sem bil že na smrt lačen. Naenkrat sem zavohal hrenovke. Pogledal sem naokoli in zagledal stojnico s hotdogi. Prijazen gospod Hrenovka tokrat ni bil prav nič prijazen do mene, ko ob meni ni bilo Gaje. Bil sem res žalosten in razočaran, moj trebušček pa vedno glasnejši. Takrat sem na bližnji klopci zagledal mamico in deklico, ki je jedla hotdog. Približal sem se jima in naredil obrat na zadnjih tačkah, kot me je naučila Gaja. Deklica mi je takoj dala skoraj polovico svoje vroče hrenovke, kar pa njeni mamici ni bilo všeč. Prijela jo je za roko in jo odvlekla stran. Nisem vedel, kam naj se odpravim, da bi prišel domov, a imel sem dober občutek, da bom kmalu spet videl Gajo in njena starša. Bil sem zasanjan in kar naenkrat sem se znašel sredi ceste. Umikal sem se avtomobilom, avtobusom in motorjem. Eden me je skoraj povozil. Komaj sem stopil na pločnik. Na pločniku pa sami ljudje. Nekateri na rolkah, skirojih, drugi na kolesih. Odmikal sem se, nihče me ni niti opazil, družbo so mi delale le bolhe, pa še te neprijetno. Hodil sem do poznega večera, v noč in še cel dan. Bil sem že tako utrujen, da me tačke niso več držale. Na ulici, kjer so bile hiše, sem si našel prostor, se zvil v klobčič in že skoraj zaspal, ko sem na vrtu zagledal prav posebno rožo. Pogledal sem vanjo in videl škratovko. Zunaj je bilo hladno in bal sem se, da bi se prehladila. Položil sem jo na svoj topel kožuh in trdno zaspal.
Zbudil sem se, ko je sonce vzšlo izza visoke hiše nasproti tiste, kjer sem spal. Široko sem odprl oči in si ogledal, kje sem. Ugotovil sem, da sem pred domačimi vrati. Zagledal sem Gajo, njene oči so bile čisto rdeče od joka. Stekel sem proti njej in se stisnil k njej. Očitno je škratovka imela posebno moč in je vedela, česa si želim najbolj na celem svetu, zato me je med spanjem odnesla domov.

Nauk te zgodbe je, da ne smeš nikoli obupati in da če dobro delaš, se ti dobro povrne.