Glasovalna številka: P227

Neža Šetina

MALO POSEBNA

OŠ Louisa Adamiča Grosuplje, PŠ Šmarje - Sap

 

 

Moje ime je Tea, v bistvu imam dva imena. Sem Tea - Lea. Stara sem devet let. Žal nisem navadno dekle, ki jo običajno srečate na ulici, ko gre v šolo. Jaz sem takšno dekle, ki ima urnik razpoloženja. V ponedeljek sem prijazna, v torek jezna, v sredo resna, v četrtek žalostna in v petek vesela. Ob vikendih sem običajno dekle, ker sem mi razpoloženja spreminjajo kot pri vseh navadnih ljudeh. Urnik me omejuje pri prijateljih, saj me nihče ne mara, ker se jim zdim čudna.

V četrtek zjutraj, ko sem se prebudila v žalosten dan, sem šla v šolo. Sošolka mi je v šolo prinesla telefon, za katerega sva se dogovorili, ko smo imeli na šoli dan menjav. Jaz sem ji podarila bratov Nintendo. Telefon je bil res lep. Sošolka mi ga je okrasila, nanj naložila moje najljubše igre in mi celo kupila kartico za klicanje. Ampak jaz sem bila vseeno žalostna.
Ko sem prišla domov, me je mami presenetila s hrčkom, ki sem si ga že dolgo želela. Namesto da bi bila vesela, sem jokala. Mami je bila zaskrbljena, ker ni vedela, kaj mi je. Mene pa je moje počutje motilo, ker sem se v resnici želela smejati.
Naslednji dan je v šolo prišla nova sošolka Sara. Poskakovala sem do stropa, ker je bil moj veseli dan. Tudi ona je bila zelo dobre volje. Učiteljica naju je posedla skupaj. Začeli sva se pogovarjati in takoj postali prijateljici.
Čez en mesec sem ugotovila, da je tudi ona posebna in da ima tudi ona urnik razpoloženja.  Ker nama ni bilo všeč, da sva vsak dan drugačnega razpoloženja, ki je določen glede na dan v tednu, sva se odločili, da se spremeniva. Odločili sva se, da se bova vzpodbujali, da bova tudi med tednom takšni kot med vikendom. In čez leto dni sva bili običajni punci.

Sam stvari težko rešiš, veliko lažje je, če imaš pomoč prijatelja, ki ti pomaga, ko ti je težko.