Nekega dne
so se ježki doma strašansko dolgočasili. Niso
vedeli, kaj bi počeli. Odločili so se, da gredo v
Ježkopark. Srček, Šipiku, Špička, Joško
Šoško, Spoty in Spoki so najprej odšli do blagajne
ter se začeli prepirati. Joško je hotel iti na
Ježkolakec, Spoki do Ježkograč, Srček na
Ježkoproge, Šipiku na Špikostreljanje in Špička
ter Spoty v park za Ježkoljubljence. Niso se mogli
zmeniti, kam bi šli. Zato so se ločili in odšli
vsak po svoje.
Srček je
na Ježkoprogah kolesaril, rolal, rolkal in si hkrati
pel:
»Jaz sem
super ježek.
Res se rad
igram.
Pravijo
mi, da sem lolek,
a za to
res ni mi mar.
Super sem
navihan,
vedno
rolkam se.
A najbolj
uživam,
ko z
ježki družim se!«
Joška je
bilo na smrt strah na Ježkolakcu. Doživel je
neverjetno izkušnjo! Za vzpodbudo si je pel:
»Jaz sem
res pogumen,
res se rad
igram.
Pravijo mi
debeluh,
a za to
res ni mi mar.
Malo sem
neroden,
težje
gibam se.
A najbolj
uživam,
ko na
vlakcu sem.«
Šipiku je
zmagal na Špikostreljanju. Dobil je prvo nagrado in
dodatne bodice. Bil je tako vesel, da si je kupil tri
Ježkosladolede in Ježkokupe. Zapel si je:
»Jaz sem
puhast ježek,
res se rad
igram.
Pravijo
mi, da sem reva,
a za to
res ni mi mar.
Res zelo
sem spreten,
streljam
rad zelo.
A najbolj
sem srečen,
ko
prepevam si!«
Spoty in
Špička sta se v parku za Ježkoljubljence med
sprehodom pogovarjala in si privoščila romantične
medenjake v obliki srčkov in limonado. Kar naenkrat
je Špička začela prepevati:
»Jaz sem
pa zaljubljena,
res se
rada igram.
Pravijo
mi, da bodem,
a za to
res ni mi mar.
Medenjaki
mi dišijo,
res se
dobro imam.
A najbolj
všeč mi je,
ko Spoty
gleda me.«
Spoty se
ji je hitro pridružil in zaslišala se je pesem:
»Jaz sem
velik ježek,
res se rad
igram.
Pravijo mi
počasnela,
a za to
res ni mi mar.
Res zelo
sem lep,
zaljubljen
do ušes.
A najbolj
me veseli,
ko
Špička objema me.«
Spoki se
je med Ježkogračami izgubil. Taval je in taval,
dokler ni prišel do kipa Ježka in vodnjaka želja.
Zaželel si je prijateljev in si zapel:
»Jaz sem
res igriv,
res se rad
igram.
Pravijo mi
otročaj,
a za to
res ni mi mar.
Šel sem
do Ježkograč
in se tam
igral.
A
pogrešam družbo,
saj sem
vedno čisto sam.«
Nenadoma
se je zavohal dim in zaslišali so se kriki. Vsi
ježki so šli pogledat, kaj se dogaja. Najprej se je
hotel dokazati Srčko. Šel je na malo potrebo in
hotel tako pogasiti požar. Na žalost mu ni uspelo,
saj se je požar le še povečal. Vsi mimoidoči so
poklicali gasilce, vendar so imeli požarni mojstri
pomembnejše opravilo.
Meščane
je zato poskusil rešiti še Joško Šoško. Začel
je gasiti požar z najbližjo stvarjo, ki mu je
prišla pod roke – z oljem, ki ga uporabljajo za
popravilo Ježkolakcev, kar je povzročilo še hujši
plamen ognja. Klicali so gasilce še iz drugega
mesta, vendar so ti ravno malicali.
Pridrvel
je še Šipiku, ki je na požar zlival govejo juho.
Požar se začuda ni povečal, ampak je ostal enak.
Špička in Spoty sta polila vso limonado, ki sta jo
našla v gostilni. Požar sta malo pogasila, toda ne
dovolj, da bi rešila vse meščane.
Na koncu
pa je prišel Spoki in vsem zaklical:
»Nehajte
že gasiti ogenj s stvarmi, ki nimajo moči pogasiti
ognja! Jaz vem, kako lahko požar pogasimo, vendar
potrebujem vašo pomoč. Kdo mi bo pomagal?«
Vsi so
bili tiho, saj so se Spokija malo sramovali. Naposled
sta Šipiku in Joško stopila naprej in se
pridružila Spokiju. Za njim sta prišla še Špička
in Spoty, na koncu pa še Srčko. Postavili so se v
vrsto in si podajali vedra vode, ki jih je našel
Spoki. Špička in Spoty sta medtem začela reševati
druge ježke iz zagorele stolpnice. Skupaj jim je
uspelo pogasiti požar in šele takrat so pridrveli
gasilci, ki so zamudili celotno predstavo.
Gasilci so
se ježkom, ki so pogasili požar, zahvalili in jim
čestitali za odlično opravljeno delo. Hvaležni so
jim bili tudi vsi rešeni meščani in jih nagradili
s celoletno karto za Ježkopark. Ježki so se jim
zahvalili in pojasnili, da jim je uspelo le zato, ker
so združili moči – V SLOGI JE MOČ!
