Glasovalna številka: P253

Eva Užmah

SRNICA BINA IN OGROŽENO ŽIVLJENJE

PŠ Loka pri Žusmu

 

Nekoč sta živeli mala srnica Bina in njena mama Alenka. Srnica Bina je zelo hitro odraščala. Ko je bila večja, ji je mama povedala, da vsak večer ne sme iti ven, ker jo lahko dobijo lovci, dokler se to ne spremeni. Nekega večera je to pozabila. Prijatelji so jo povabili ven. To ni povedala svoji mami. Sprehajali so se po gozdu in se pogovarjali. Kar naenkrat je zajec začel govoriti o lovcih. Srnica Bina se je spomnila, da ne bi smela zvečer ven, ker ji lovci lahko kaj naredijo. Bina je to mislila povedati prijateljem, a je bilo prepozno. Zaslišali so pok in videli srnico Bino ležati na tleh. Ojoj, je rekla veverica. Hitro stecimo po pomoč! Videli so, da je rana bila na nogi. Av, avč, boli! je kričala Bina. Zajec je bil dovolj hiter, da je stekel po njeno mamo. Oba sta hitro prihitela do Bine in njenih prijateljev. Oh, Bina moja, kaj si storila? Rekla sem, da moraš biti pozorna in da zvečer ne smeš ven brez mojega dovoljenja. Ja. Hitro me odpeljite k zdravniku, je rekla Bina. Zbrali so skupne moči, dvignili Bino in hitro odkorakali do zdravnika bobra. Ko so prišli, je lisjak potrkal na vrata. Vrata so se odprla, ven pa je stopil bober. Hitro, hitro vstopite, je rekel bober, ko je zagledal Bino ustreljeno, mamo in prijatelje pa zaskrbljene. Položili so Bino na brezov les. Gospod bober je rekel: Alenka, hitro pojdi po liste, ki jih imam v predalu, zajec po borovničev sirup, lisjak in veverica, vidva pa mi pomagajta. Mama je prinesla list, zajec borovničev sirup. Bober je sirup polil na rano, list pa povil okoli nje. Tako, je rekel. Hvala vam je ponavljala mama, srnica Bina pa je s krhkim glasom rekla hvala vsem, ki ste mi pomagali.

Noč je bila dolga. Poslovili so se in šli domov. Minilo je že eno leto. Srnica Bina je bila zdrava in vsi so bili srečni. Najbolje pa je bilo, da v tistem gozdu ni bilo več lovcev. Bina se še danes spominja, da bi morala poslušati in ubogati svojo mamo.