Glasovalna številka: P264

Tia Medica

LISIČKA IN VOLKEC

OŠ Maksa Pečarja

 

Nekoč sta živela lisička Rdečelička in volkec Krempeljček. Lisička je bila nesramna, poredna in neubogljiva, zato je bila zelo osamljena. Volkec je bil prijazen, dober in imel je ogromno prijateljev.

Volkec se je zelo rad igral skrivalnice in duhce. Lisička pa ni imela najljubše igre, saj ni imela nikogar s katerim bi se lahko igrala.

Bila je sobota in ob sobotah so vse živali v vasi hodile k tabornikom, tudi lisička in volkec. Učili so se, kako pripraviti zavetje v gozdu, ob koncu dneva pa so pekli hrenovke ob tabornem ognju.

Proti večeru so se poslovili in odšli domov, nekateri peš, drugi pa z gozdnim avtobusom.

Volkec je šel s prijatelji peš, lisička pa je hodila za njimi in jih poslušala. Zelo si je želela, da bi bila lahko v njihovi družbi. Ko je prisluškovala njihovemu pogovoru, je izvedela, da je volkec svoje prijatelje povabil naslednji dan na obisk. Zaupal jim je naslov in uro, kdaj naj pridejo.

Lisička je sklenila, da se bo naslednji dan kar sama povabila k volkcu. Poslovili so se in odšli vsak v svojo smer.

Naslednji dan so šli prijatelji k volkcu. Medtem, ko so se igrali, je pozvonilo. Spraševali so se, kdo bi lahko bil. Volkec je odšel odpret vrata in presenečeno obstal, ko je pred vrati zagledal lisičko. Volkec jo je vprašal: “Kaj pa ti delaš tukaj? In kako veš, kje sploh živim?”

Lisička mu je odgovorila, da je prejšnji dan slišala njihov pogovor in da si je zaželela njihove družbe in igre. V tem času so prišli do vrat tudi prijatelji in slišali njun pogovor. Lisička je ugotovila, da si ne želijo njene družbe in žalostno odšla. Volkec in prijatelji so se začeli prepirati, saj so prijatelji mislili, da sta prijatelja na skrivaj in da volkec ni iskren do njih. Bilo je tako hudo, da so se začeli celo pretepati.

Lisička je zaslišala glasove volkca, kako kliče na pomoč. Stekla je do vrta, kjer je bila Krempljčkova mama in hitela razlagati, da je volkec v nevarnosti. Hitro sta stekli v hišo in dali narazen živali, ki so se spravile nad volkca.

Ko so se ohladili in umirili, so odšli domov vsi, razen lisičke, ki je ostala pri volkcu. Njegovi starši so se ji še enkrat zahvalili, da je rešila njihovega sina. Skupaj so popili čaj in pojedli kos slastne torte. Ko je lisička odhajala, ji je volkec rekel: “Od sedaj naprej si moja prijateljica in želim si, da bi se igrala skupaj z mano in mojimi prijatelji.” Lisička je bila malce prestrašena, saj se je bala, kako jo bodo sprejele ostale živali. Kljub temu se vesela odpravila domov, saj je končno dobila prijatelja.

Čez nekaj dni sta se volkec in lisička srečala na igrišču. Tam so bile tudi ostale živali. Pristopila sta do njih in jih vprašala, če sprejmejo lisičko v svojo družbo, da bodo vsi skupaj prijatelji. Prijeli so se za tačke in v krogu zaplesali ter zapeli svojo najljubšo pesem z naslovom “S prijatelji je luštno bit!”