Glasovalna številka: P265

Laura Bodlovič in Manca Jakopič

MALA HOBOTNICA

OŠ Maksa Pečarja

 

Živela je mala hobotnica po imenu Klara.

Imela je mamo, a ni imela očeta. Klara si je želela spoznati svet.

Odločila se je, da bo svet raziskala sama, a mama ji tega ni dovolila, saj  je bila še premajhna. Neko noč je kar sama odplavala od doma.  Šla je do morske zvezde in jo vprašala za pravo pot.  Morska zvezda ji je rekla: » Pojdi do koralnega grebena. Zagledala  boš rdečo zastavico. Tam stanuje rak in on ti bo znal vse razložiti!« Klara se je zahvalila in šla. Res je kmalu zagledala rdečo zastavico. Potrkala je.

»Kaj bi rada?  Ravnokar sem spal,« se je zaslišal glas.

»Dober dan, jaz sem hobotnica Klara in sem hčerka moje mame Maruške. verjetno jo poznate?« se je predstavila Klara.

»Ne, ne poznam je, a slišal sem že za Maruško. Ker sem že star, zelo hitro pozabljam,« je odgovoril rak.

Nato je svetoval Klari, naj pogleda na zemljevid in brez težav bo našla pravo pot.

Ta nasvet Klari ni dosti pomagal, saj ni vedela, kaj zemljevid sploh je. Rak ji je razložil, da s pomočjo zemljevida spoznaš svet, države, mesta, reke. Posodil ji je svojega in Klara se mu je lepo zahvalila. Potem se je začela učiti: tukaj je Afrika, tam je džungla…

Nadaljevala je svoje potepanje in srečala ribo, ki jo je vprašala, kje pelje pot do prijatelja delfina Erika. A riba ji ni odgovorila, saj se je odločila, da bo Klaro ignorirala. Klara je potrebovala nekaj časa, a na koncu je le prišla do prijatelja  delfina Erika. Zelo se je je razveselil. Povabil jo je na odbojko s prijatelji.

Čez nekaj časa je Klara odplavala naprej, saj jo je vabilo širno morje. Tako je spoznala še eno ribo, saj prijateljev ni nikoli preveč.

Kmalu pa je poiskala pot do doma. Pri tem so ji pomagali prijatelji.

Mama je bila čisto iz sebe, ko je zagledala Klaro: »Kje si bila? Takoj sta se morali pogovoriti. Ljubica, zelo me je skrbelo in pogrešala sem te.«

Klara ji je povedala celo zgodbo od začetka do konca. Mama se je zasmejala in rekla:  »Vesela sem, da si spet doma. Tako me  spominjaš na očeta. Zelo si mu podobna, ker si tako pogumna.« Skupaj sta pogledali očetovo sliko in Klari se je zdelo, da sta si res podobna.

 Nato sta se odpravili v slaščičarno. Usedli sta se za mizo številka sedem in naročili dve porciji okusnih rib.

Ko sta se vrnili domov, sta začudeni obstali, saj je bilo stanovanje razmetano iz Klarine sobe pa je prihajal čuden zvok. Ko sta odprli vrata, sta zagledali delfina Erika. Prišel je povabit Klaro na mini odbojko. Ko sta odšla, se je mama odločila, da se bo malo posončila.

Klara se je kmalu vrnila in ker je bila umazana od peska, jo je mama takoj poslala v kopalnico. Nato je za seboj pospravila kopalnico in mama ji je dovolila za pol ure igrati igrice na telefonu. Kmalu je zaspala. Imela je zelo grozne sanje, a jo je mama pomirila in preostanek noči je mirno prespala.

Kako srečni so lahko otroci, ki imajo ljubeče starše, ki vedno pazijo nanje.