Glasovalna številka: P270

Nina Debelak

UROK DUHA POLŽA KRALJEVINSKEGA

OŠ Maksa Pečarja

 

Pred davnimi časi je za dvajsetimi gozdovi in petimi morji živelo sto slončkov. Vsem so se imena začela na So, na primer: Soli, Solo, Somit, Sonči, Soran, Sokolček, Součo, Sodi, Soki, Solimiker, Solina, Solana, Socana, Sofana, Sozi... in mnogo drugih.

In nad temi slončki je bil urok. Pričaral ga je duh polž Kraljevinski. A to ni bil navaden urok. To je bil tak urok, da če je en slonček izmed vseh jedel jaboko, so vsi jedli jabolko ali pa ko je en slonček delal vragolije, so jih delali vsi.

Nekoč pa je bilo slončkom uroka dovolj, kaj dovolj, preveč jim je bilo. Šlo jim je že na živce, saj se jim je to stalno dogajalo: če je en slonček v šoli dobil oceno dve, so vsi slončki dobili oceno dve.

Ta urok je včasih povzročil nekaj dobrega in drugič nekaj slabega. Dobro je bilo, da ko so se hoteli igrati kakšno igro, so se jo hoteli igrati vsi, zato se niso skoraj nikoli kregali. Slabo pa je bilo, da če so se igrali kavboje in je bil nekdo poglavar, ki je rekel: vi greste levo, vi greste desno, vi pa naravnost, so zaradi uroka vsi šli levo ali desno ali naravnost.

Lastovka jim je povedala, da duh polža Kraljevinskega živi v Avstriji na Dunaju.

»A kako naj pridemo tja? so se spraševali. Prišli so na idejo: šli bodo z živalskim avtobusom. Vkrcali so se v velikanski živalski avtobus.Na avtobusu je en slonček rekel: »Kdor gre na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj.« A urok je še vedno deloval, zato so vsi rekli: »Kdor gre na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj.«

In vozili so se kar 24 ur, skratka, točno en cel dan. Ko so prispeli na Dunaj, so tri četrt ure ali celo več hodili do gradu. Takoj, ko so prišli do velikanskega temnega gradu, so videli, da je na njem narisan duh polž Kraljevinski. Izgledal je približno takole: imel je dve glavi, na obeh glavah po dva nosova, pet ust, eno oko in na hrbtu devetnajst mozoljev, kajti star je bil 699 let. Mozolji se mu na srečo niso videli.

Nihče si ni upal iti prvi po poti do gradu. No, nihče, razen Sonča in Sonija. Potem pa so le počasi šli za njima še ostali slončki. Do sobane, kjer je sedel duh polž Kraljevinski, je bilo potrebno iti skozi osem različnih sob. V prvi, zeleni sobi, so bile narisane rože. V drugi sobi so bile ribe. Slončki so jih malo opazovali in potem šli dalje. V tretji sobi so bile mačke. Bilo jih je oseminosemdeset. Četrta je bila soba strahov. Če si se dotaknil stene, si videl svoj največi strah. Peta je bila soba poklicev. Če nisi vedel, kaj bi bil po poklicu, si skočil do stropa in videl poklic, ki ti bo všeč. Stropa so se dotaknili čisto preprosto, saj so sloni veliki, strop pa je bil nizek. Šesta je bila soba pijače. Okrepčali so se s pijačo in odšli dalje. Sedma je bila soba igrač. Malo so se igrali in potem šli dalje. Osma je bila soba knjig. Vsak je prebral eno ali dve knjigi.

Končno so prispeli do sobane. Na starem črnem sedežu je sedel duh polž Kraljevinski. Imel je tri podložnike, mongolske skakače Herija, Hermijono in Rona. Ron je ta ponedeljek poginil. Zato sta ostala samo še dva. Hermijona in Heri duha polža Kraljevinskega nista marala, a pri njem sta dobivala hrano, kar je bilo zanju pomembno.

Ko so slončki vstopili, je duh polž Kraljevinski rekel Heriju in Hermijoni, naj jih odpeljeta v klet. Hermijona in Heri sta duha polža Kraljevinskega seveda ubogala. Do kleti je bilo točno dvainpetdeset stopnic. Heri in Hermijona sta slončke vprašala, zakaj so prišli. Slončki so odgovorili, da so prišli po zdravilo, ki ga je začaral duh polž Kraljevinski. Rekli so: »Če nam pomagata, bosta lahko šla z nami in hrane vama ne bo nikoli zmanjkalo. Ne bo vama treba več toliko delati.« Heriju in Hermijoni je bil predlog zelo všeč in sta se takoj strinjala.

Ko je duh polž Kraljevinski pojel večerjo, je v svoji črni postelji zaspal. Heri in Hermijona sta še nekaj časa počakala, da je res trdno zaspal. Takrat namreč duh polž Kraljevinski tako glasno smrči, da se ga sliši do Slovenije. Skakača sta dobro vedela, kje ima njun gospodar skrite ključe. Našla sta jih v majhni sobi, kjer je sicer spravljeno veliko ključev. Na enem ključku je bilo na majhno napisano SOBA ZDRAVIL. Pohitela sta in res našla zdravilo. Na steklenički je pisalo: Zdravilo stotih slončkov. Heri in Hermijona sta urno stekla k slončkom in jim podarila zdravilo. Vsak je popil le eno kapljico. Urok je bil v trenutku premagan. Slončki so se jima zelo zahvaljevali. Skupaj so se z ogromnim živalskim avtobusom odpeljali nazaj v lepo Slovenijo.

Ko se je duh polž Krajevinski zbudil in ugotovil, da sta Heri in Hermijona zbežala, je bil tako jezen, da so se mu pokazali vsi mozolji.

Prav vsi so se mu smejali. On pa je od sramu odšel. Nihče ne ve kam, a zagotovo se nikoli več ni vrnil.