Glasovalna številka: P290

Daša Vuga

VALVAZOR MIJAVSKI

OŠ Bežigrad

 

Nekoč je živel malo obilnejši, izredno zaspan, ekstremno len in vedno nezadovoljen maček Valvazor. Živel je v prelepi hiši pri stari ženidki, gospe Bronhildi, ki ga je imela zelo rada in ga ves čas razvajala. Valvazor je bil sive barve, imel je belo liso na trebuščku in črne proge na hrbtu, edina pomanjkljivost so bile prekratke tačke za tako obilno telo, večna lakota ter večno nezadovoljstvo s hrano. Vsak dan je čemerno poležaval na kavču in gledal skozi okno ter ljubosumno razmišljal:

»Kako lep je ta zunanji svet, zakaj moram biti jaz notri?! Celo sosedov travnik je bolj mehek od tega neumnega kavča! Oh, poglej tega suhljatega psa! Celo njegova kost izgleda bolj slastna od mojih ribjih palčk! Kako bi rad pobegnil iz te pocukrane hiše ...«

Tako je razmišljal iz dneva v dan in se lenobno premikal od kavča do posodice s hrano.

Nekega dne mu je prekipelo in je kar odšel ... V bistvu se je zvalil skozi okno. To se je zgodilo po nesreči, ko je Bronhilda umivala okna. Ko si je opomogel od šoka, se je močno razveselil, da je končno svoboden. Stekel je na sosedov travnik, da bi okusil njegovo mehkobo.

»MJAAAAV!!! MOKER JEEE!!!!« se je zadel pačiti. Stresel je tačko in pohitel poskusiti kost suhljatega psa. Ko je ugriznil vanjo, si je skoraj zlomil zobe, pa še suhljati pes se je tako razjezil, da ga je začel loviti.

Ubogi Valvazor se je zatekel v gozd, da bi se skril pred zločincem. Bil je v šoku, premočen in prestrašen, a najhuje od vsega je bila lakota. Od vsega hudega je zaspal in sanjal o gospe Bronhildi, svojem ljubem kavču in ribjih palčkah.

Ko se je zbudil, je ugotovil, da se je izgubil v gozdu in da je čisto sam. Žalosten in prestrašen je tekel po gozdu, vendar žal v napačno smer. Na svoji poti je srečal zajčka Zlobka in ga vprašal, če mogoče ve, kje je Bronhildina hiša.

Zobko je poslušal njegovo žalostno zgodbo in stokanje o lakoti, potem pa ga je začudeno pogledal in vprašal:

»Zakaj si pa pobegnil, ko pa si imel tako lep dom? Pomagal ti bom, pojdiva poiskat Lidijo – to je veverička, ki je zelo pametna, morda ona ve, kje živi tvoja Brorhilda.«

Odšla sta do velike smreke, kjer je živela Lidija.

»Lidija! Lidija!« sta jo klicala Valvazor in Zobko.

In ko je veverička pokukala iz debla, sta jo vprašala, če je mogoče že slišala za Braohildino hišo. Lidija je rekla, da jima ne more pomagati.

»Mogoče pa lahko pomaga kača Sika, zelo stara je že in pametna. Živi na robu gozda. Kar z vama bom šla, da jo hitreje najdemo.«

Ko so Lidija, Zobko in Valvazor prišli do Sikine hiše, je bil Valvazor že čisto omotičen od lakote. Zelo je bil prestrašen. Šele en dan je bil v gozdu, pa je močno pogrešal svoj topli dom in Bronhildo.

Sika je poslušala Valvazorjevo žalostno zgodbo in dejala:

»Ljubo doma, kdor ga ima! Dragi mladenič, ta izkušnja te je naučila, da moraš ceniti svoj dom in prijatelje. Upam, da boš, ko boš spet doma, bolj hvaležen in prijazen do Bronhilde. Mogoče bi kdaj delil hrano, ki je imaš še preveč, s prijatelji, ki ti pomagajo pri tej godlji.«

»Bom! Seveda bom,« je šepetal omotični Valvazor, »samo pomagajte mi, prosim, najti moj dom.«

Sika se je nasmehnila in zasikala: »Za menoj, družba!«

Ko so končno našli Bronhildino hišo, se je Valvazor kar onesvestil od sreče. Bronhilda pa je bila tako vesela, da je povabila vse prijatelje na čaj s piškoti in, seveda, ribjimi palčkami ...

Kača Sika se je opravičila, ker je imela druge opravke. Vsi ostali so povabilo sprejeli in imeli krasno zabavo. Valvazor ni bil več tako čemeren. Vesel je bil, da je spet doma.

Ljubo doma, kdor ga ima.