Glasovalna številka: PR101

Zala Kapitler

POT DO SREČE

OŠ Petrovče

 

Včeraj sem storila nekaj, zaradi česar se Nal že cel dan ne pogovarja z mano, jaz pa sem bila tako neumna, da sem še do danes popoldne mislila, da sem ravnala prav. Ko sem šla včeraj po Nala v šolo, sem ga videla z nekim fantom, ki je zgledal je zelo neurejeno, kot nek pretepaški fant, in zdelo se mi je, da slabo vpliva na mojega Nala. Zaradi tega sem mu prepovedala druženje z njim in zdaj vem, da sem ravnala narobe. Spomnila sem se na svojega očeta, ki je nekaj podobnega storil meni, in ugotovila, da mu postajam podobna, čeprav se tako trudim, da mu ne bi bila. Opravičila sem se mu in se odločila, da mu povem nekaj, kar sem mu že nekaj časa želela povedati, pa se mi ni zdelo prav, da izve. Začela sem mu pripovedovati svojo zgodbo …

Veš, svoje otroštvo sem preživela v Belgiji in ko sem bila stara toliko kot ti, sem v prometni nesreči izgubila mamo. Imela sem samo očeta, zaradi katerega pa sem se večkrat počutila tako, kot se zdaj počutiš ti. Pravzaprav skoraj vsak dan, bilo pa je vedno huje. Bili smo bogata družina in oče je vedno pravil, da smo zelo ugledni, da smo pomembnejši od drugih, zato se lahko družim samo s tistimi, ki so »vredni« toliko kot jaz in še to samo s tistimi, ki mi jih je izbral on. Mar ni grozno, da nekdo sodi ljudi po tem, kako bogati so, namesto da bi sodil po njihovem bogastvu v srcu? Saj to še ni bilo tako hudo, saj sem se z njegovimi izbranimi prijateljicami dobro razumela in tudi oče me je imel načeloma rad. Mislim, ni me pretepal in mi na kakršen koli način škodoval, vendar mi ni bilo všeč, da ni upošteval nobenih mojih želja. Že od mojega rojstva je imel natančno planirano, na kateri zasebni šoli se bom šolala, kaj bom študirala, katere tečaje bom obiskovala, kaj bom po poklicu, verjetno je imel v načrtu tudi človeka, s katerim se bom poročila in pri tem nisem imela nobene besede. Najhuje pa je bilo, da sem se zaljubila v nekega fanta, preprostega fanta, s katerim mi oče niti v sanjah ne bi dovolil druženja. Filip mu je bilo ime in bil je tako prijazen in pozoren. Popolnoma drugačen od ostalih fantov. Ko očeta ni bilo doma, sem se z njim na skrivaj dobivala. Nikoli nisva šla v kino, na večerjo ali na biljard. Vedno me je peljal v naravo na sprehod in bilo je zares fino, nekaj posebnega. Na žalost pa to ni trajalo prav dolgo. Oče je enkrat prišel domov hitreje kot po navadi in videl, da se nekam odpravljam. Ker me je dobro poznal, je takoj vedel, da mu nekaj skrivam. Ker mu nisem želela povedati, je vedel, da delam nekaj, kar mu ne bi bilo všeč. Postal je ves nervozen, začel mi je groziti, me udarjati in govoril je grozne besede. Takrat sem bila zelo jezna na očeta, ugotovila sem, da do njega ne čutim več nobene ljubezni, zato sem zbrala pogum in odšla od doma iskat srečo, ki je doma nisem mogla več najti. Nekaj časa sem potovala in tako prišla v Slovenijo, kjer sem tudi ostala. Bila sem že polnoletna in sem lahko sama skrbela zase. Postala sem tisto, kar sem si vedno želela postati in moje življenje je postalo polno, uresničeno in srečno. Vendar se včasih, ko sem sama, sprašujem, ali sem ravnala prav, ko sem zapustila očeta, in ali je prav, da ga ti ne poznaš. Zagotovo pa je v tej očetovski vzgoji tudi nekaj dobrega, saj sem prav zaradi njega ugotovila, da sem naredila enako napako, kot jo je naredil on. Vem, da tvojega prijatelja ne bi smela oceniti samo po videzu in da ti sploh ne bi smela prepovedati druženja s komer koli, saj mislim, da si moraš prijatelje izbrati sam. Saj veš, da mi je žal. Obljubim ti, da nikoli več ne bom naredila kaj takega. Zdaj, ko sem ti vse to povedala, sem se začela še bolj zavedati, kako narobe sem ravnala in da ne smem dovoliti, da bi se tudi tebi zgodilo to, kar se je zgodilo meni. Rada bi spoznala tvojega prijatelja, saj je zagotovo dober fant, če ga imaš ti rad. »Kaj pa tisti fant, zaradi katerega sta se z očetom skregala? Si ga po tistem še kdaj videla?« me je nepričakovano vprašal Nal.

»Ne. Vendar sem si, ko sem odšla, obljubila, da ga bom kdaj obiskala in sem vsak dan mislila nanj. Ko sem pred leti spoznala tvojega očeta, pa sem nanj popolnoma pozabila. Vendar sem prepričana, da je srečen,« sem odgovorila.

 Po tem dogodku sem začela malo bolj premišljevati o očetu in o tem, kaj sem storila, in prišla do zaključka, ki je spremenil moje mnenje o njem. Ugotovila sem namreč, da mi je oče morda izbiral prijatelje zato, ker je želel zame le najboljše. Tudi jaz sem Nalu takrat prepovedala stike s tistim fantom, ker se mi je zdelo, da bo tako najbolje zanj. Oba sva naredila napako in zato se mi zdi prav, da očetu dam še eno priložnost, da ga poiščem in mu povem to, kar mu želim povedati. Zagotovo mu ne bom mogla povsem odpustiti, konec koncev sem imela morda res dober razlog, da sem odšla. Vendar gre tu tudi za Nala, on ima pravico spoznati svojega dedka in želim, da ga pozna … pa tudi jaz si želim spet videti Leuven, mesto, v katerem sem pustila sledi svojega otroštva. Rada bi spet videla svojo hišo, svojo sobo in najlepši vrt na svetu, ki so nama ga z očetom vsi zavidali. Rada bi živela še bolj polno in uresničeno in rada bi našla pravo pot do sreče s tem, ko bom v svojem življenju naredila korak naprej in s katerim bom morda polepšala tudi življenje drugih.