Glasovalna številka: PR103

Ivana Lukić

DRUG(I) SVET

OŠ Brežice

 

POGLAVJE

"...  Veliko jih pravi, da je to moderno biti. Jaz mislim, da je ˝moderno˝ priznati, kaj si in kaj čutiš.
Smo res tako zaostali, da ne moremo sprejeti drugačnosti?
Stari starši pravijo, da tega prej ni bilo. Seveda je bilo, le nihče si ni upal priznati, kaj čuti.
˝Oni˝  -  kot jim radi pravimo, so ljudje prav tako kot mi, imajo pravico do običajnega življenja.
Nekateri pravijo, da to ni z božje strani in da tega ne bi smelo biti.
Če tega ne bi smelo biti, Bog tega ne bi dopustil.
Bog nam je pustil svobodno voljo, zato ne bi smeli očitati tuja čustva in misli.
Mislim, da  gejem delamo veliko krivico, ker nas je strah drugačnosti ali je ne razumemo. Mogoče bi se morali bolj potruditi razumeti drugačnost, čeprav ni tako zelo drugačna."

Grozno me je bilo sram, pogled sem upirala v liste, saj sem čutila kri v obrazu. Nisem se hotela tako zelo izpovedati, samo na živce mi je šla brezobzirnost ljudi, ki gradijo ta svet.

V razredu je vladala tišina.
" Lahko sedeš, Nicol." Počasi sem sedla in previdno pogledala izza listov,  zdaj bo sledila dolga in mučna razprava o mojem spisu. Tako kot sem pričakovala, je vame zrlo triindvajset posmehljivih obrazov.
S sošolci se ne razumemo najbolje, zato se redko pogovarjamo o resnejših temah, tako da ne poznajo mojega pogleda na svet. Zaradi tega mislijo, da sem čudna in domišljava.
" Torej, si ti lezbijka?" To vprašanje sem pričakovala. 
Vsi so se zahihitali, začutila sem, da so mi ušesa zagorela. Ne vem, zakaj se sramujem misli na to, da bi bila lezbijka.
Ne želim biti drugačna v očeh „normalnih“ljudi, čeprav sem že. Dobro se zavedam odvisnosti od teh ljudi.
"Nisem, zakaj?" Odgovor mi je bil že nekako znan.
"Po spisu sodeč jih razumeš ali nekako tako." Zazrla sem se v ciničen obraz bivše prijateljice Loti. Kot da me ne pozna! Če bolje pomislim, me res ne. V devetem razredu sem postala upornica.

Mislim, da se je Loti prestrašila mojega direktnega izražanja misli in sprejemanja drugačnosti, saj jo je bilo strah, kaj bodo rekli drugi, in sva se zaradi tega odtujili. Ni hotela postati izobčena, tako kot jaz. 
Če ne bi sprejela drugačnost in na njo gledala  pozitivno, to ne bi bila jaz.
Nisem vedela kaj reči, zajela sem sapo in se pripravila na konflikt, a me je rešil šolski zvonec.
Vsi so zdirjali iz učilnice, ostala sem sama z učiteljem.
Počasi sem pospravila liste in se odpravila proti vratom. Ravno sem jih hotela zapreti za sabo, ko me je ustavil njegov resni glas.
"Jaz te razumem, tudi jaz sem bil upornik, a vedi, da pomeni biti drugačen biti večkrat sam in izobčen. Težko je biti sam v današnjem svetu, zato sem se jaz na podlagi tujih mišljenj in prepričanj spremenil, kar pomeni, da ljudje ne znamo misliti s svojo glavo in da klecnemo pod večino."
Pokimala sem, tudi jaz sem razmišljala, da bi se raje prilagodila razredu.
"Saj ni problem v tem, da imajo drugi drugačno mišljenje, ampak v tem, da ljudje ne poznajo resnice in zato širijo laži."

Učitelj mi je odobravajoče pokimal: " To je posledica strahu pred resnico, ki se na koncu izda veliko manj strašna ali čudna."

Zazrla sem se v njegove modre oči. James Moore, učitelj sociologije. Bil je eden tistih redkih popolnih moških, vsaj bo videzu sodeč, ki so me privlačili.
"Khm, si v redu?" Njegove oči so me potegnile v globino, saj mu nisem takoj odgovorila.
"Ja seveda." Zardela sem, odmaknila sem oči z njegovih na stensko uro. 
" Am, moram iti, lep dan vam želim ...  Adijo." Stekla sem iz učilnice, ne da bi počakala na njegov odzdrav.

Stopila sem na žalostno sivo ulico, ki se je prala v zgodnjem pomladanskem dežju, kapuco sem poveznila čez glavo in začela teči. Ob zvoku enakomernega udarjanja nog ob tla sem utonila v vrtinec misli. Nogam sem pustila, da so me same vodile po znani poti domov. 
Iz razmišljanja me je zbudil lajež sosedovega psa. Stala sem pred domačim pragom, stresla sem z glavo, da bi se predramila, in odklenila vrata. 
Ko sem stopila v hišo, me je oblila toplota – zdaj sem opazila, kako zelo mrzlo je zunaj. Slekla sem premočena oblačila in šla pod prho. Topla voda me je pogrela in sprostila moje od teka razbolele mišice. Počasi sem se oblekla v pižamo, ki sem jo zjutraj pustila na pralnem stroju, in se odpravila v svojo sobo.
Bila sem pošteno utrujena, zato sem se brez kosila vrgla na mehko posteljo, ki je klicala po počitku in sanjah. V ušesa sem si vtaknila slušalke in pustila, da me melodija metala popelje v zmeden sen.

 

POGLAVJE

Zbudila sem se sredi noči, sedla in zaklela. Jutri pišem matematiko, namesto da bi se učila, sanjam o avanturah, ki se mi tako ali tako ne bodo nikoli zgodile. Zavzdihnila sem. Hotela sem, da je moje življenje nekaj posebnega, čarobnega. Z očetom sva se večkrat pogovarjala o tem; enkrat mi je rekel, da naj pazim na to, kaj si želim.
Iz ušes sem potegnila slušalke in počasi vstala, mukoma sem odprla učbenik za matematiko. Vektorji. Nisem imela pojma o tej snovi.
Nekaj časa sem listala, na koncu sem se vdala kruljenju želodca,  odložila učbenik ter se odpravila po stopnicah v kuhinjo. Večkrat se je že zgodilo, da sem si privoščila nočni prigrizek.

Stopila sem na hodnik, ko sem iz dnevne sobe zaslišala stoke in vzdihe. Prijela sem se za usta in tiho pogledala skozi priprta vrata. V očetovem objemu je ležala ženska s svetlimi lasmi in ga božala po obrazu.
Kolikor tiho sem mogla, sem šla po stopnicah nazaj v svojo sobo in se začela smejati. Pred očmi mi je plesala slika očeta in neznane ženske, kako se mečkata.
Bila sem vesela, da si je oče našel partnerico, a obenem me je skrbelo, da ga ne bi prizadela, tako kot ga je moja mama. Pomembno je, da je srečen.

Starša ste se pred letom ločila. Mama si je že po dveh mesecih našla  drugega moškega in se čez pol leta drugič poročila.
Oče je bil ves ta čas sam in žaloval za njo.
Neizmerno jo je  ljubil in bil slep za njene napake. Nikoli mi nista pravila o tem, kako sta se spoznala. Ne razumem, kako sta se lahko dva popolnoma različna človeka poročila. Včasih se mi je zdelo, da mi želita starša prekriti stvari iz preteklosti.
Ob teh mislih me je zopet popadla slaba volja, zato sem se zvalila nazaj na posteljo in poskušala prezreti kruljenje želodca. Nekaj časa sem strmela v črno steno, naposled me je premagal spanec.

 

POGLAVJE

Grizljala sem radirko na koncu svinčnika in se poskušala spomniti,  kaj je skalarni produkt – pisali smo namreč matematiko.
Z upanjem sem se ozrla po razredu, če bom na stenah našla kakšen podatek, a te so bile polepljene z brezzveznimi plakati.
Vsi so gledali v liste, vsake toliko se je slišal kakšen vzdih in mrmranje.
Roke sem zakopala v lase.  Sama sem si kriva, da ne znam snovi, med vsako uro rišem in mi veliko snovi uide, čeprav se trudim slediti.

Rišem, odkar znam držati svinčnik v rokah. Risb ne kažem drugim. Enkrat sem učiteljici pokazala sliko dečka, ki je ves krvav sedel v temnem kotu. Učiteljica je rekla, da je slika preveč temačna.
Ljudje ne razumejo pomena krvi in trpljenja, ki ga izražam v slikah.

" Imate še pet minut, počasi zaključujte in ne pozabite se podpisati." Po razredu se je završalo nerganje, zgleda, da jih je veliko ostalo nekje med prvimi vprašanji.
Pogledala sem po testu, četrtino sem rešila, zavzdihnila sem in nesla list h katedru. Profesorica ga je ošinila s privzdignjenimi obrvi in me strogo pogledala, spustila sem pogled in  sedla ter začela z muko pospravljati peresnico – vedela sem, da bom dobila že tretjo nezadostno. 
Dvignila sem pogled k učiteljici, ki je že popravila moj test in ga dala na konec mize. Pogledala me je in mi odkimala. Zavzdihnila sem.
" Nicol, zvonilo je, lahko greš." Sama s profesorico sem sedela v učilnici. Spet sem se zalotila, da sem odtavala v svoje misli in se odtrgala od okolice. Včasih mi pride to prav, saj si lahko predstavljam stvari, kot da gledam film in mi ni dolgčas. Lahko se zaščitim pred grdimi pogledi in besedami.
Vstala sem in učiteljici zaželela lep dan.

Hodnik je bil prazen, pouk se je že začel. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se spomnila, kaj imamo na urniku. Odpravila sem se k učilnici za likovno, ko me je zaustavil znan globok glas.
" Nicol, lahko prideš sem?" Pred vrati učilnice za sociologijo sem zagledala profesorja Moora. V želodcu me je stisnilo, a sem mu vkljub temu hladno sledila.
" To je tvoja nova sošolka Terry Grey." Za mizo je sedla punca mojih let, lepega obraza, rjavih oči in črnih svilenih las, oblečena je bila v črno. Prijazno se mi je nasmehnila,  vstala in mi pomolila roko. Sprejela sem jo in  ji vrnila nasmeh.
" Nicol, me veseli."

Pokimala mi je: "Mene tudi." 
"Prosil bi, da jo pospremiš k pouku in ji razkažeš šolo. Saj res, tu imaš zvezek, ki si ga včeraj pozabila, na prvo stran sem ti napisal oceno." Vzela sem ponujen zvezek in se s konicami prstov dotaknila njegovih, občutek sem imela, kot da bi me stresla elektrika, ozrla sem se v njegove modre oči, ki pa niso ničesar izdajale. Komaj sem izdavila "hvala" in se obrnila k Terry ter ji pomignila, naj mi sledi. 
Odpravili sva se po hodniku k likovni učilnici, na kratko sem ji povedala, kje kaj stoji in kje je katera učilnica.
„ Zdaj imamo likovno. Profesorici je ime ...“ 
" Je katera od slik tvoja?" Terry je z zanimanjem gledala slike pred učilnico. 
"Ne, ni," sem resno odgovorila, malce sem postala nejevoljna, ker me je kar tako prekinila in ni kazala znakov, da bi sploh poslušal,a kaj sem govorila. „Sicer rada rišem, a nihče ne razume mojih slik.“
„Mi pokažeš kakšno? Če seveda ni preveč osebna.“ 
Živčno sem se nasmehnila, kljub njeni prijazni prošnji je bil njen pogled nepopustljiv. Vdala sem se usodi in iz torbe izvlekla mapo, v kateri sem hranila svoje slike, ki sem jih risala med urami. Dala sem ji mapo in jo pozorno gledala, medtem ko je opazovala moja slike.
„To je čudovito! Temu se pravi umetnost, ima bistvo in globino.“

Nasmehnila sem se.
„ Problem je le, da nihče ne bo kupil slike, ki ima bistvo.“

Terry se je namrdnila in mi vrnila mapo.
„Ljudje postajajo čudni.“ Zasmejala sem se.

„ Ja, to je pa res,“

Ozrla sem se na uro: „Mislim, da bi bilo dobro, da greva zdaj k pouku.“

 

POGLAVJE

Odprla sem vrata. V učilnici je vladala prava zmešnjava, učenci so bili popackani, med sabo so se pogovarjali.
Ko sva vstopili, se je triindvajset glav obrnilo proti nama, za trenutek je v razredu zavladala tišina, Terry jo je prekinila s pozdravom. Fantje so jo občudujoče pogledali, nekje iz zadnje vrste se je zaslišal žvižg. Mene seveda ni nihče opazil, kar mi je  na nek način ugajalo.

Fantje so jo požirali s pogledi in se ji odmaknjeno režali. V predzadnji vrsti sem opazila, kako je Kevin, ki je bil v razredu eden ˝najpomembnejših˝ , Oliverja s svojo desno roko odrinil s stola in pomahal Terry, naj prisede k njemu. Ob tem si nisem mogla pomagati, da nisem prhnila.

Terry je res lepa punca, ima lepo postavo in vse, kar si lahko  najstnica sploh želi, a se mi zaradi tega ni zdela naduta. Nasprotno, zdelo se mi je, da se sploh ne zaveda svoje lepote in  ljubosumnih pogledov drugih punc.
" Je sedež poleg tebe prost, Zoey?" Z upanjem me je pogledala.
"Ja, seveda. Pridi.“ Odpravili sva se v kot zadnje vrste, kjer je bil moj osamljeni sedež.

Do konca pouka se nisva pogovarjali, saj so jo sošolci zasuli z raznimi vprašaji. Okoli moje mize že dolgo ni bilo tolikšne gneče.
Po končanem pouku, ki bi bil danes brez likovnega pouka še bolj naporen, sem se nekako prebila do svoje omarice. Na hodniku je bila ob koncu šeste ure zmeraj gneča, saj je večina takrat končala pouk.
"Greva skupaj domov?" Dvignila sem pogled s svojih čevljev.

Terry se je razdraženo ozirala preko ramena, sledila sem ji s pogledom in se zasmejala. Kevin ji je mahal in nekaj kričal, a se je v množici dijakov njegov glas razgubil.
"Ta fant mi gre tako na živce, misli, da je kul."

Zasmejala sem se:" Ni edini. Veliko ljudi misli, da je kul. Duše ljudi postajajo tako plitve kot otroški bazenček. A pustimo to za kdaj drugič. Kje si doma?"
"V Senčni ulici. Ti?"

Presenečeno sem jo pogledala:"Tudi jaz živim tam. Torej greva.«

                                                                                                                                (odlomek)