V ne tako zelo toplih zgodnjih jutranjih
urah je sonce zopet posijalo na moje brikete, ki mi jih
je Karmen že prejšnji večer nastavila v mojo
vijolično posodico z napisom MY BEST CAT LIZA. Rada imam
svojo posodo. Še posebej, če je polna. Siamke imamo
rade hrano v posodici, pa čeprav nismo takšne vrste
mačke, ki bi ves dan samo jedle in poležavale.
Vstala sem in okusne brikete pojedla
skoraj do konca. Nekaj sem jih še pustila, če Karmen ne
bi uspela dodati še kaj hrane, ko se bo zbudila. Vendar
sem jih pustila le s težavo – moja ljuba lastnica res
ve, kaj imam najraje.
Šla sem pogledat, če se je kdo zbudil.
V kuhinji sem zagledala očka. Jaz mu rečem kar očka,
čeprav ni moj.
Takrat se je pripravljal na delo. Je
prodajalec v najboljši trgovini, kot rada reče Karmen, in
iz te trgovine so tudi najboljši briketi.
Pozdravila sem ga s svojim mijavkanjem.
Obrnil se je in se mi prijazno nasmehnil, kot vedno, ko
me vidi.
»Ja dobro jutro, Liza!« je rekel in me
vzel v naročje. Tako lepo me je božal … kot vedno.
Danes mogoče še malo bolj in z večjim veseljem.
Očitno se je zgodilo nekaj dobrega.
»Joj, ura je že pet minut čez šest!«
je zamomljal in me nežno spustil na tla.
Oblekel je rjavo jakno, obul črne
čevlje, vzel temno zeleno torbo in šel.
Ko sem danes prišla do Karmenine
sobe, vrata niso bila odprta. Spet je pozabila, tako kot
včeraj in predvčerajšnjim. Vedno so namreč odprta,
če se želim stisniti k njej.
Zleknila sem se na kavču v dnevni sobi
in poslušala dedkovo smrčanje. Karmenin dedek in babica
živita pri nas. Čeprav spita v najvišjem nadstropju,
dedka slišim vse do pritličja. Hihihi, uboga babica!
Občutek sem imela, da je zdaj gotovo budna. Mogoče je
bila celo noč! Jaz že ne bi mogla spati ob takšnem
trušču!
Da bi se prepričala, če je babica
budna, sem šla do njune spalnice. Zaslišala sem
babičino vzdihovanje. Takoj sem ugotovila, da je jezna,
saj tako vzdihuje vedno, ko ji kaj ni prav. S
krempeljčki sem popraskala po vratih. Slišala sem, da
je babica vstala iz škripajoče postelje in odprla
vrata.
»Ti si!« je veselo dejala in me pobožala.
»Pridi, greva dol,« je rekla.
Natrosila mi je nekaj briketov in natočila
svežo vodo. Legla je na kavč in vključila
televizijo, svoj najljubši program. Ta je poln
dokumentarcev, kar babico res zanima. Rada potuje in bila
je že v toliko mestih ... Saj se sploh ne spomnim vseh
njenih potovanj. In siamke imamo dober spomin!
»Oh, enkrat moram potovati tja,« je
zamišljeno dejala ob gledanju dokumentarnega filma o
nekem mestu na Kitajskem. Prav čudi me, da še ni bila
tam!
Zaslišala sem znan zvok. Kaplja
dežja je padla na streho in naenkrat me je zazeblo.
»Joj, spet dež. Spet ne morem na
sprehod. Pa ravno danes sem planirala, da greva v park,
da bom malo na svežem zraku. Ah, kaj pa hočeš,« je
dejala babica, oblekla debel rdeč pulover in zakurila v
kaminu.
Pripravila si je zajtrk – mleko, kruh
in med. Babici se zdi, da je to najbolj zdrav zajtrk na
svetu. Ampak imam občutek, da je sadje bolj zdravo.
No, kakorkoli, sedla je na kavč. Čeprav
je zelo redoljubna, vseeno je zajtrk na kavču. Stisnila
sem se k njej. Samo zaradi tega, ker ima debel pulover,
saj me je res zeblo. No, tudi zaradi tega, ker je
prijazna, dobrodušna in rada jo imam.
Po eni uri gledanja dokumentarcev je
v dnevno sobo končno prišla Karmen. Ni me pobožala,
tako kot vsako jutro. Niti babice ni pozdravila. Šla je
samo skozi dnevno sobo v kuhinjo, da si pripravi zajtrk.
Prinesla si ga je v dnevno sobo. Na krožniku je ležal
bel kruh s čokoladnim namazom, v drugi roki pa je nosila
svojo najljubšo skodelico, polno mleka. Skodelica je
modra, z vijoličnimi črkami pa na veliko piše BFF
FOREVER. To skodelico ji je podarila njena najboljša
prijateljica, Laura.
Sedla je na kavč in čakala, da babica
prestavi na njen najljubši program, poln zanimivih
filmov. Oči so se ji grdo svetlikale, ustnic pa ni
krasil nasmeh.
»Spet je slabe volje,« je dejala babica
sama sebi in ji prepustila daljinec. Vstala je s sivega
kavča in šla v kuhinjo.
Stisnila sem se h Karmen, pa me je
grdo odrinila. Glasno je vzdihovala, ker se na njenem
najljubšem programu ni predvajala nadaljevanka, ki si jo
je takrat zaželela.
Vedela sem, da ne bo nič božanja ali česa
podobnega. Ko je namreč takšne volje, nihče ne more
storiti ničesar, kar bi jo razveselilo.
Šla sem v kuhinjo k babici. Ta ni
bila več tako dobre volje.
Ko sem tako opazovala jezno babico,
ki se je spravila kuhat kosilo in ropotala z lonci, je
po stopicah iz spalnice prišla mami. No, Karmenina mami.
»Kaj pa tako ropotaš, mama? « je vprašala.
»Ah, ne sprašuj. Daj, prosim, odpri
vrata, da bo Liza malo na svežem zraku. Vsaj na
predpražniku, ker pada dež,« je dejala babica.
»Je že ponehal!« je rekla mama, ko je
odprla vrata. »Kmalu pridi nazaj, Liza,« mi je
dejala.
Zamijavkala sem, kar naj bi pomenilo, da
bom.
Ni bilo tako mrzlo, kot sem pričakovala.
Prav vesela sem, da imam tako topel kožuh.
Ko sem takole hodila po Cankarjevi ulici,
sem srečala veliko starih prijateljic. Poznam veliko
mestnih mačk, saj me Novakovi (Karmen se tako piše)
večkrat spustijo iz hiše.
Ravno ko sem uspešno prečkala cesto,
sem zagledala Lili, britansko kratkodlako mačko. Je
zelo prijazna in z njo se najbolje razumem od vseh
mestnih mačk. Res bi lahko rekla, da sva najboljši
prijateljici.
»Hej, Liza!« me je pozdravila in hitro
sva si povedali, kaj vse se je dogajalo. Res dolgo se
nisva videli …
»Jooj, kako je pa Karmen danes tečna!«
sem potarnala.
»Laura tudi! Včeraj mi ni dala jesti,
danes pa me še pogledala ni!« je zamomljala Lili.
»Pri meni je enako. Nekaj se je moralo
zgoditi. Nekaj groznega. Mogoče sta se skregali! Danes
in včeraj nisem Karmen videla niti enkrat, da bi Lauri
poslala sporočilo,« sem dejala.
»Saj res, Laura tudi ni nič pošiljala.
Zato pa ji je mama rekla, da je zadovoljna, ker ni več toliko
na telefonu. Laura pa je samo zavzdihnila,« je razložila.
Ko sem se vrnila domov, je bil buden
tudi dedek. Kosilo je bilo že pripravljeno in vsi so
sedeli za mizo. Vohala sem okusne zrezke z rižem.
Nastavila sem se pod mizo in vsakemu nakazala, da bi tudi
jaz malo jedla.
Najprej sem šla h Karmen. Imela sem
nekaj upanja, a zaman … Na koncu sem dobila nekaj riža
od babice, dedek, mama, Karmenin mlajši bratec Nejc in
starejša sestra Klara pa so skrbno čuvali svojo
hrano.
Legla sem na kavč in se stiskala k
toplim blazinam. Razmišljala sem, kako bi naredila prvi
korak, da Karmen pripeljem do Laure.
Ko je Karmen pojedla, je krožnik
odnesla v kuhinjo in šla v svojo sobo. Šla sem za njo.
Vrgla se je na posteljo med udobne blazine in gledala v
pust bel strop. Stisnila sem se k njej, pa me je grdo
odrinila stran. Začela sem mijavkati, kot vedno, ko ji
hočem kaj povedati.
Pogledala me je s svojimi velikimi
modrimi očmi in si umaknila svetle lase, da me je bolje
videla. Skočila sem s postelje, kar je pomenilo, naj mi
sledi.
Vstala je.
»Jej, deluje!« sem si mislila in šla
do predsobe ter ji nakazala, naj greva ven.
»Mami, z Lizo grem malo ven! Kmalu bom
nazaj!« je rekla Karmen, obula nove čevlje in oblekla
svetlo bundo ter šla za mano.
»Lepo, da jo pelješ na zrak. Ubožica
je bila ves dan sama. Adijo!« je rekla mama.
Karmen mi je sledila po blatnem pločniku.
Nameravala sem jo odpeljati do Laurine hiše.
Vendar sem na ulici zagledala Lili. Začeli
sva se igrati, žgečkali sva se in lovili.
Karmen se je naslonila na steno neke
hiše in naju opazovala. Mrmrala si je tiho pesem in oči
so se ji lepo svetlikale. Pogledala je Lili, nato mene in
nato svetilko na drugi strani ulice.
»Kje je Laura?« se je tiho spraševala.
Iz žepa je potegnila telefon in nekaj
napisala. Nasmehnila se je, pospravila telefon v žep in
sedla na tla. Še nekaj časa naju je opazovala.
Nato se je nenadoma odločila. Vzela me
je v naročje in šla domov.
Doma je legla na svojo posteljo in prižgala
računalnik, jaz pa sem legla k njej in se razgledovala
po njeni sobi. Te dneve, ko je skregana z Lauro, nisem
toliko z njo.
Na levi steni so bili polepljeni
novi posterji s priljubljenimi zvezdniki. Večina pevcev,
kot recimo Taylor Swift, Ariana Grande in Zara Larsson.
Te pevke poznam zato, ker Karmen veliko posluša njihove
pesmi in jih večkrat omenja. Všeč so mi, čeprav
mačke ravno ne poslušamo rade glasbe.
Na desni steni je bilo nekaj novih
risb, ki jih je narisala Karmen. Zelo lepo riše in
večkrat je bila nagrajena. Opazila sem narisano novo
mucko. Siamka, tako kot jaz, vendar nekaj razlik –
njena dlaka malo daljša in pri ušesih svetlejša.
Kremplji, ki so kukali iz tačke, pa malo krajši kot
moji.
Mačke opazimo več razlik pri mačkah
iste vrste, kot pa ljudje. Zato lažje ločimo, katera
mačka je katera, pa čeprav so skoraj vse enake.
Na ostalih risbah so bile še
marjetice, vrtnice in videla sem tudi kitaro. Karmen
namreč hodi v glasbeno šolo. Obožuje glasbo in po
mojem mnenju ne bi zmogla brez nje.
Ko sem opazila, da je pisalna miza malo
bolj pospravljena kot prej, sem ravno zaslišala glasbo.
Karmen je odprla spletno stran z glasbo. Kako se že
imenuje? Youtu… Youtube. Ja, Youtube se imenuje.
Poslušala je pesem Taylor Swift. Od toliko poslušanja
že prav dobro vem, kakšen glas ima katera pevka.
Ko je začela nekaj tipkati po
računalniku, sem vedela, da se z nekom pogovarja in da
se kar nekaj časa ne bo posvetila meni. Šla sem po
stopnicah dol, do mojih briketov.
Za vrati sem zaslišala mijavkanje. In
potem je zazvonil še zvonec. Mama je odprla.
Pred vrati je stala Laura, v naročju pa
Lili.
Laura jo je spustila in Lili je stekla k
meni, sama pa je šla h Karmen.
Potem sva si z Lili rekli, da greva
prisluškovat. Saj ni nič narobe, če želiva
izvedeti, kaj si imata Karmen in Laura povedati?
Ko sva zaslišali, kako je Laura
pohvalila Karmenino risbo, sva vedeli, da je vse v
redu.
Nato sva z Lili šli ven za hišo, med
rdeče jesensko listje, ki ga je Karmenina mama pridno
pograbila na kupe. En kup sva MORALI podreti in se
igrati v njem, to je vendar smisel jeseni in listov –
da se igraš med njimi in poslušaš ta šumeči zvok.
Lovili sva se, se igrali in se imeli
lepo.
Zvečer naju je čakala polna skodelica
briketov in vse sva pridno pojedli.
V kuhinji sta sedeli Karmen in Laura ter
se smejali ob gledanju nekih slik.
Potem ko sta Laura in Lili odšli, sva
midve s Karmen ležali na kavču in uživali ob gledanju
televizije.
Od takrat naprej Karmen vedno pusti
odprta vrata in vsako jutro mi da brikete. In začela
je poslušati neko novo pevko. Nisem še ugotovila, kako
ji je ime, ampak delam na tem!
