Vidite tisto dekle tam, ne, ne tisto,
ampak tisto, oh, poglej še malo na levo, ne, ne toliko,
malo na desno, ja, ja, še malo, TAKO. To sem jaz, Ema
… No, taka sem nekoč bila, vedno nasmejana, vedno
obdana s prijatelji … Bila sem zelo priljubljena na
svoji šoli ne samo zaradi svoje prijaznosti, ne vem, če
bi ji rekla ravno prijaznost, bolj pretvarjanje, da ti je
mar. Čeprav navzven izgledam kot prijazna, ljubeča
oseba, v resnici nisem. Se sprašujete, zakaj? No, ne
vem, mogoče zato, ker v življenju še nisem občutila
prave prijaznosti. Edina ki to ve, je Tanja, moja
najboljša prijateljica, ona je edina oseba, ki me ni še
zapustila.
No, o čem sem že govorila … Aja,
priljubljenost. Imela sem tudi zelo dobre ocene, vsi so
se čudili, kako mi uspe. Bilo je preprosto, če bi
dobila oceno nižjo od štirice, bi me starši hudo
kaznovali, že za štirico sem dobila opozorilo, češ da
bom kaznovana, če se ponovi. Vedno so pravili, da to
delajo za moje dobro, pha, ja seveda . Če niste tega
razbrali iz prejšnjega stavka, moji starši so zelo
strogi. Ko so srečali svoje prijatelje ali šli
obiskat sorodnike, so se hvalili, kako lepo vzgojena je
njihova hčerka, pa kako odlično ji gre v šoli …
Ampak zdaj je vse drugače, vse se je spremenilo, odkar
…
Bil je ponedeljek, starši so že bili v
službi, jaz pa v šoli. Tam sem sedela za svojo mizo,
klepetala s svojimi ''prijateljicami'' in čakala, da se
prikaže učiteljica. »Hej, a ste slišale, da se nam bo
pridružil nov učenec?« »Ja, slišala sem, da ni od
tukaj ...« »Kaj če je iz Anglije? Potem se bomo morali
z njim pogovarjati po angleško, a ne bi bilo to
zanimivo?« »Dvomim. Take stvari se dogajajo samo v
filmih.« »Ah, daj no, bodi malo bolj pozitivna … Hej,
kaj pa ti misliš, Ema?« »Hm, o čem?« »O novem sošolcu,
o čem pa.« »A … Mislim, kaj? Dobili bomo novega sošolca?«
»Ja. Že celo jutro se pogovarjamo o tem, kaj nisi
sledila.« »Oprosti.« »Veš, že celo jutro si nekam
zasanjana« »Hej, učiteljica gre. Vsi na mesta.«
Takrat je vstopila učiteljica, a ni bila
sama. 'Zgleda da so govorice resnične' sem si
rekla. Za njo je v učilnico prišel fant. Izgledal je
čisto kot vsak drugi fant, a ni bil, prav čutil si, da
nekaj ni navadno pri njem. Na obrazu je imel prijazen,
radoveden in tudi malo nagajiv nasmešek. Začela sem
strmeti. Mislim, da je opazil in me pogledal. Zrla sva si
iz oči v oči, izgledalo je, kot bi si brala misli.
Učiteljica ga je predstavila kot novega učenca Roka.
Samo to je povedala. 'Čudno' sem si mislila,
predstavljala sem si, da se bomo o njem pogovarjali celo
prvo uro. Ne, samo to je rekla o njem in nato mu
naročila, naj se usede kamorkoli hoče. In, ali uganete,
kam se je usedel? Čisto zraven mene. Nič ni rekel, ni
pozdravil, ni vprašal, če je zasedeno, nič, samo tiho
je bil. 'Mogoče ne zna jezika' sem si rekla v
mislih, a sem to teorijo hitro ovrgla. 'Saj nekaj pa
mora razumeti, kajne'. Opazila sem, da me gleda. Tiho
se je zasmejal. Obrnila sem se proti njemu: »Kaj pa je
tako smešno?« »Ah, nič nič, pretvarjaj se, kot da me
ni.« Čudno sem ga pogledala, se mu nasmehnila in
preusmerila svojo pozornost nazaj k predavanju. 'Torej
je od tu, saj jezik popolnoma razume. A nekaj ni prav…'
Ves dan mi je to rojilo po glavi, 'kaj je ta občutek,
ki ga imam, zakaj tako mislim, saj zgleda čisto normalno…'
Minevali so dnevi, ki so se nato
spremenili v tedne, bližali so se testi in to je
pomenilo samo eno stvar, učenje. Nisem imela časa za
drugo, vsakič ko so me prijatelji povabili, naj grem ven
z njimi sem odklonila, ampak ko sem slišala, da gre tudi
on zraven, sem takoj privolila. Morala sem izvedeti kaj
več o njem, toda vedno ko sem poskusila z njim govoriti,
je bil tiho, kot da bi vedel, da to nisem jaz. 'Mogoče
misli, da se preveč trudim', sem si mislila.
Končno je prišel dan testa. Ko sem ga
odpisala, sem bila kar precej samozavestna, malo sem se
začela celo hvaliti. A vsa moja samozavest je izginila,
ko sem ta test dobila nazaj. Zaradi šoka sem začasno
nehala dihati in postala bela kot stena. Dobila sem
komaj zadostno oceno, tresla sem se kot šiba. 'Ampak,
kako? Saj sem se učila skoraj vsak dan, pa saj to ne
more biti res … Mogoče je učiteljica zamešala moj
test z drugim, ja, to mora biti to …' sem se
mirila. Učiteljica je stopila k meni: »Razočarana sem
nad tabo, veš, Ema.« »Ampak, ampak saj sem se učila
ves čas, ne vem, kaj se je zgodilo - « »Prihrani svoje
izgovore za drugič.« 'Oh ne, če to pokažem
staršem bodo popenili. Kaj naj naredim …' Slišala
sem šepetanje, ves razred je strmel vame, kot da mi je
zrasla še ena noga, še dobro, da je kmalu zvonilo in je
bil čas za malico.
Vzela sem svojo malico ter tiho, počasi
začela jesti. Kmalu so se mi pridružile moje
''prijateljice'' in takoj začele govoriti o, no, uganite
komu … Jap! Roku. Govorile so, kako je čeden in
prijazen, pa pameten, kako je na testu dobil vse točke,
čeprav se ni nič učil … To je bila kaplja čez rob.
Kar naenkrat mi je nekaj kliknilo v glavi in sem
pobesnela. »Pa kaj je tako posebnega na njem, no! Ves
dan vas poslušam in kaj slišim, samo 'Oh, kako je Rok
lep, oh, kako je Rok pameten, oh, kako je Rok prijazen in
Rok to in Rok tisto, sita sem tega! Po navadi sem jaz
bila glavna tema, po navadi sem jaz dobivala vse točke
na testu, po navadi sem jaz bila lepa in prijazna in
pametna in …, ampak moje popolno življenje se je
obrnilo na glavo in to vse zaradi njega!« sem zavpila na
ves glas. Cel razred je strmel vame in ko sem se
ozavedla, kaj sem storila, sem zdrvela iz učilnice.
Šele ko sem bila zunaj, sem se spomnila, da sem svojo
torbo pozabila. To je pomenilo, da sem morala iti nazaj v
razred po torbo in potem spet oditi. Oh, kakšna sramota.
Ko sem prišla domov, nisem pričakovala
nikogar, a izgledalo je, da sta moja starša prej prišla
z dela. Bila sta v dnevni sobi, gledala televizijo.
Hotela sem se pretihotapiti v svojo sobo. Po prstih sem
počasi in kar se da tiho začela hoditi proti svoji
sobi. Šlo mi je kar v redu, dokler nisem stopila na
tisto eno razmajano staro stopnico, ki že pri
najmanjšem dotiku močno zaškripa. 'Pa kaj je danes
narobe z mano?' sem pomislila. Oba sta preusmerila
svoj pogled od televizorja. Zagledala sta me in se
začudila: »Ema ..?! Kaj ne bi morala biti zdaj v šoli?«
»Ja, kaj je narobe ljubica, zakaj si doma?« sta me spraševala.
' Hitro si moram nekaj izmisliti' »Aaamm, bilo mi
je slabo in sem prišla domov,« sem se zlagala. »Je kaj
narobe, te kaj boli?« me je ''zaskrbljeno'' vprašala
mama. Takrat mi je iz torbe padel test. 'Oh ne, moja
torba je bila odprta! Kaj zdaj!' sem paničarila in
zgrabila test. »Kaj je to?« »Nič nič, samo nekaj
zapiskov…« »Pokaži jih!« mi je ostro naročil oče.
»Zakaj pa, saj so samo zapiski, nič kaj posebnega …«
»Rekel sem, daj jih sem!« S tresočo roko sem mu podala
test. Nisem si ga upala pogledati, moje oči so bile
skoncentrirane na še kako zanimive ploščice. V hiši
je zavladala tišina. V ozadju si lahko slišal
televizijo, avte, kako drvijo po cesti, celo vodo, ki je
kapljala iz pipe. Že sta odprla usta, da bi me nadrla, a
je na srečo zazvonil zvonec. Vsi smo pogledali proti
vratom. Stekla sem k njim, da bi jih odprla, a me je
prehitela mama. Pred vrati je stala zadihana Tanja.
»Dober … dan … slišala sem, da je
Ema zdrvela iz učilnice in sem prišla pogledat, če je
vse v redu,« je komaj spravila iz sebe. S Tanjo nisva v
istem razredu, zato ni vedela, za kaj je šlo, je pa
vedela, kako moji starši ravnajo z menoj. Mama jo je
začudeno pogledala in se ji nasmejala: »Ah, nič ni
bilo ljubica, samo malo slabo ji je bilo. Bi kozarec
vode, preden greš?« Tanja je prikimala. Videla me je v
ozadju in me zaskrbljeno pogledala. Vrnila sem ji paničen
pogled. Takoj je vedela, za kaj gre. Mama se je vrnila s
kozarcem vode. Tanja ga je spila in preden je šla, mi je
rekla, da me pokliče pozneje. 'Če sploh bo pozneje'
sem si mislila.
Takoj ko so se zaprla vrata, je bilo spet
vse tiho. Nato sta se moja starša odločila, da bosta
spregovorila: »Zakaj nama to delaš,« je vprašala
mama, »ko midva z očetom delava vse za tvoje dobro?«
Nisem se mogla več zadržati. »Aja, to, da mi grozita,
je dobro zame, to da se mi nista pustila socializirati s
sovrstniki do trinajstega leta, je dobro zame, to da me
ne podpirata pri ničemer je dob…!!!« Kar naenkrat sem
začutila ostro bolečino na levem licu. Oče me je
udaril. »Prenehaj s takim obnašanjem! Takoj! Zdaj!
Sploh se ne zavedaš, kaj vse sva s tvojo materjo
naredila, kaj vse sva pretrpela, da sva te naredila tako!«
»Vidva, da sta trpela?! A sploh veš, kaj to pomeni?! Ti
mi zdaj praviš, da sta vidva hotela, da vajina hči
postane taka; osamljena, zapuščena, osovražena!?
Vesta, kaj? Vse bi dala za to, da bi lahko začela vse od
začetka. Ali vesta, kolikokrat sem se zadržala, da
nisem poklicala policije, ker sem bila tako prestrašena,
da bosta spet tisto svoje naredila - vzgojo skozi tepež.
Vse življenje živim v strahu pred svojimi starši, ki
mislijo, da je vse, kar so mi naredili, vse travme, ki so
jih povzročili, da je to dobro zame!!!« Spet sem začutila
ostro bolečino, tokrat v trebuhu. Lastna mati me je
sunila tako močno, da sem se zgrudila na tla. »Zdaj pa
dovolj!« je zavreščala s svojim ostrim glasom. »Če
ne misliš, da je to, kar delava z očetom dobro zate, te
bova pa prepričala …« počepnila je na moj nivo, me
prijela za brado in prisilila, da jo pogledam, »zlepa
ali zgrda!« Spustila me je in iz oči so se mi ulile
solze. »Zdaj pa pojdi v svojo sobo, ti nehvaležni
otrok, zvečer te čaka kazen!« Hitro sem se pobrala s
tal in majavo odšla do svoje sobe. Samo ena beseda mi je
rojila po glavi 'pobegni'.
Vstopila sem v svojo sobo, še vedno je v
hiši vladala tišina. Tista beseda je še vedno plesala
po mojih mislih. Ni in ni hotela odnehati. Glasek v glavi
pa me je kar naprej nagovarjal, naj pograbim nahrbtnik iz
omare. 'Daj, stori to! Tam je, pograbi ga, spakiraj!
Pobegni!' Zgrabila sem nahrbtnik in vanj stlačila
par oblačil, telefon, torbico s prvo pomočjo in druge
stvari, za katere sem menila, da jih bom potrebovala v
svojem novem življenju. Vedno sem imela v svoji sobi
veliko odej. Iz teh sem naredila vrv in jo vrgla skozi
okno. Že sem stopila na okensko polico, da bi se
spustila po vrvi navzdol, ko sem pomislila ' kaj pa
če me najdejo' ali 'me bosta iskala ali ne'.
Prekinil jih je tisti glasek 'Daj spusti se! To hočeš!
Biti svobodna, brez skrbi, brez kazni, brez laži! Začela
boš znova, nov dom, novi prijatelji, novo življenje,
nova ti!' Takrat sem zaslišala glasove svojih
staršev. Še zadnjič sem se ozrla po sobi. Moje oči so
pristale na prvi fotografiji, ki sva jo s Tanjo posneli
skupaj, toliko spominov… Tanja, edina oseba, ki je
še tu z menoj. In jaz jo zdaj zapuščam. Hitro
zgrabim še to fotografijo in se spustim po vrvi.
Takoj ko moje noge zadenejo mehko
spomladansko travo, se poženem v tek. Tečem … Tečem
… Proč od svojih skrbi … V novo življenje …
Tekla sem tako daleč, kolikor so me noge
nesle. Obstala sem sredi gozdička. Zadihana sem se
zgrudila na tla. Pogledala sem okoli sebe, vse je bilo
tako mirno. Začelo se je temniti, bil je večer. Začela
sem razmišljati o tem, kje bom preživela noč. ' Hitro
si moram nekaj izmisliti' sem si rekla.
Kar naenkrat sem zaslišala šumenje.
Pogledala sem desno, zvok je prihajal iz bližnjega
grmovja. 'Morda je samo zajec ali kaj takega, ja'.
Kar naenkrat je grm začel žareti. Barve so se prelivale
iz rumene v oranžno, pa v rdečo in nazaj. Grmovje se je
začelo tresti in šumenje je postajalo vse glasnejše.
Iz njega je skočil majhen rdeč možicelj, izgledal je
kot opica. Imel je velike žareče rumene oči in velik
nagajiv nasmeh, ki je razkazoval njegove ostre zobe. Imel
je tudi dolg rep, na koncu katerega je gorel majhen
plamenček, pa velika zašiljena ušesa. Bil je zelo
droben, nič večji od pesti. Ko sem ga zagledala, sem
otrpnila. Zakričala sem na ves glas. Očitno je bil moj
glas preveč za ubogega malčka. Dlani si je, kolikor je
mogel močno, pritiskal ob ušesa in z njegovega obraza
si lahko razbral bolečino. Hitro sem prenehala s
kričanjem. Možicelj si je oddahnil. Priskakljal je
bližje, stal je na moji supergi. Spregovoril je z
visokim, skoraj piskajočim glasom, polnim radovednosti:
»Ti si nova tu v Krogu, ne?«
»Huh!« »Zagotovo si nekaj posebnega,
ja, ja, drugače te Modrin ne bi spustil noter, veš.«
»Čakaj, čakaj, čakaj! Kaj? Kje sploh sem?« »Ja v
krogu, ne, tepka.« »Aha. In ti si …« »Zig!«
»Zig?! Okej!? In kaj sploh si?« »Jaz sem čardin, sem
kot pomanjšana verzija demona.« »D-demona?!« »Jap,
prav si slišala, demon. Ne vem, kakšno povezavo ima
naziv čardin s čardini - demoni, a glede na to, da
živimo zelo, in ko rečem zelo, res mislim zelo, zelo
dolgo, imam še veliko časa, da izvem. Pravijo, da je
bila to prva beseda prvega naše vrste.« »Hočeš
reči, da vas je več?!« » Na stotine nas je.« 'Aha,
okej, Ema, zmešalo se ti je.' »Daj, greva, Modrin
naju čaka, boš potem ugotavljala, kaj je narobe s tvojo
bučo!« zakliče Zig in v tla z repom vriše velik krog.
»Tako,« reče, »zdaj lahko tudi ti potuješ. Samo še
tu nekaj zapišem, pa malo popravim tu in malo prilagodim
tule, pa je. Daj, vstopi v T.O.K.« »V kaj?« »V
teleportatski ognjeni krog.« »Tja not pa že ne grem!«
»Ah, daj no, ne bodi taka strahopetka, kaj pa se lahko
zgodi?« »Aaammm, me zažge in se spremenim v pepel!«
»No vidiš, na to pa nisem pomislil. Veš, kaj. Bo, kar
pač bo, pridi.« »Bo kar pač bo!? BO KAR PAČ BO!? A
se ti je popolnoma zmešalo?!« Spet sem se drla na ves
glas, a tokrat ni odreagiral tako kot prej, izgledal je
čisto miren. Minilo je nekaj sekund, globoko sem dihala,
njegovo desno oko je začelo trzati in tisti nagajiv
nasmeh je upadel. Vse okrog naju je postajalo temno. Kar
naenkrat je malček začel goreti in zelo zelo hitro
rasti. V le nekaj sekundah je iz drobčkanega možiclja
zrasel v orjaka. Strah me je bilo kot še nikoli prej,
odprl je usta in zarjovel: »STOPI V PREKLETI KROG, NO!«
Nisem imela moči, da bi odgovorila, zato sem le rahlo
prikimala. Začel se je krčiti in spet je bil tak kot
prej. »Dobro,« je rekel s svojim visokim glasom, prijel
mojo hlačnico in me zvlekel v krog. »Pa gremo!« je
zaklical in kmalu so naju obdali plameni. A niso nič
pekli. Bilo je čudno. »Vidiš, sem ti rekel, da bo vse
v redu.« »Aha, ja, seveda.« »Ja, ja, samo preslišala
si me, mogoče rabiš slušni aparat.« »Kaj res …?«
»Ja, ravnokar sem to rekel, a nisi slišala … si
prepričana, da ne rabiš slušnega aparata?« »Ja, sem
prepričana, da NE rabim slušnega aparata!« »Okej,
okej, samo vprašam.«
Kmalu zatem so plameni izginili in stala
sva na jasi, sredi katere je rasla velikanska vrba.
»Aaaa, a nisi rekel, da naju nekdo čaka?« »Da, res
sem to rekel.« »No, in kje pa je, jaz ne vidim
nikogar.« »Kaj bi nehala biti tako neučakana, saj
sploh nisva še na cilju.« »Pa pripelji naju na cilj,
ne!« »Ja, kaj pa misliš, da delam?!« Nisem opazila,
da je medtem v vrbo vrisal nekakšne čudne simbole. Nato
je pljunil v dlan, s slino šel čez simbole in okoli
njih narisal oval. Njegova zelenkasta slina je razžrla
lubje. Nazadnje je potrkal po drevesu, najprej trikrat,
nato sedemkrat in nato še devetkrat. Ko so njegovi
členki še zadnjič zadeli ob drevo, so simboli in oval
začeli žareti. Svetloba je postajala vse močnejša,
nič nisem videla. Kar naenkrat je svetloba izginila in
zaslišala sem škripanje. Odprla sem oči in pred sabo
zagledala vrata, ki so vodila v tunel. »No, a greva?«
je spregovoril in me za hlačnico odvlekel v tunel.
Hodila in hodila sva po tunelu. Edini vir
svetlobe je bil Zig, on je osvetljeval pot, vse ostalo je
bilo temno kot najgloblje globočine podzemnih jam. S tal
sem pobrala staro ugaslo baklo. Nisem več prenesla te
teme. Pobrala sem Ziga s tal in z njegovim repkom
prižgala baklo. »Hej!!!« »Hej, kaj?« »Grrr!!!Veš,
lahko bi me vprašala, pa bi prižgal baklo.« »V redu,
v redu, naslednjič te bom vprašala, okej?« »Hmph.«
Zdaj, ko sem končno nekaj videla, sem
opazila, da so na vsaki strani vrata, na katerih je bila
tablica. Ustavila sem se pri enih in s tablice obrisala
prah. Na njej je pisalo ''SOBA 1665'', vrata pa so bila
zaprta z verigo. »Pohiti no!« se je oglasil Zig. Stekla
sem k njemu, čakal me je pred velikanskimi vrati. »No,
pa sva tu,« je rekel in odprl vrata. Zaslišala sem
klepet ljudi, ki ga je takoj nadomestila tišina. Vsi so
preusmerili svoj pogled na naju. To niso bili navadni
ljudje, o ne, niti blizu tega niso bili, bili so magična
bitja. Tam so bili samorogi in vile, pa nimfe, od
palčkov, do škratov … vse, čisto vse vrste magičnih
bitij so bile tam zbrane. Umaknili so se na stran in nama
naredili prehodno pot. Zig me je pocukal za hlačnico in
začel hoditi. Sledila sem mu. »Zig,« sem rekla,
»zakaj strmijo vame?« »Najverjetneje, ker si nova.«
Hodila sva naprej in vse naokoli je bilo tako zanimivo,
da sploh nisem opazila, da se je Zig že ustavil in
zaletela sem se v nekaj mehkega in kosmatega.
»O-oprostite …« »Ah, saj je vse v redu, Ema, dobrodošla
v krogu.«
Pogledala sem osebo, v katero sem se
zaletela. Bila je velika in imela je dolg zašiljen nos,
na katerem so bila majcena očala. Imela je zeleno modre
oči, ki so kar žarele od prijaznosti, in dolgo brado.
Oblečena je bil v dolg moder kosmat plašč, izpod
katerega so štrleli modri zašiljeni copati, ki so imeli
na konici zvonček. In bila je … modra. »Ti si
najverjetneje Modrin, kajne?« »Res je. Vem, da moraš
biti zelo začudena in imaš veliko vprašanj, zato sem
jaz tu. No, stopi noter in lahko se pogovoriva ob
skodelici čaja.« »O-okej.« V ozadju je bilo videti
gromozanski grad, izgledalo je, kot bi bil izrezljan in
lesa. Stopila sem noter in sledila Modrinu po dolgih
hodnikih in skozi velike sobane. Ustavil se je pred
velikanskimi vrati, stopil skoznje in mi pomignil, naj se
usedem za mizo, ki je stala sredi sobe. Sedla sem in občudovala
sobo. Na stropu je bilo naslikano zvezdnato nebo, ki je
izgledalo povsem resnično. »Prečudovito, kaj ne?« je
rekel in mi postregel skodelico sadnega čaja. » To je
naslikal eden izmed mojih učencev, vedno je imel rad ta
prostor.«
TRESK! Nekaj, oziroma nekdo, se je
zaletelo v eno izmed oken. Tako sem se ustrašila, da sem
padla s stola. »To je on,« je rekel Modrin, stopil k
oknu in ga odprl. »Se opravičujem, ker zamujam, gospod
M.« »Saj je v redu Elix, drugič pa pazi malo na okna,
gospodična Medek jih je ravnokar očistila.« Fant je
vstal s tal in se opravičil, ne vem čisto komu,
izgledal je, kot da je prišel z drugega planeta. Imel je
kristalno belo kožo z raznoraznimi modrimi vzorci.
Njegove oči so bile smaragdno zelene. Okrog vratu je
nosil ogrlico, navadno rjavo vrvico, na kateri je visel
en sam svetlo rožnat biser. Na hrbtu je imel krila, ki
so izgledala, kot da so narejena iz svetlobe. Kmalu po
njegovem pristanku so izpuhtela v zrak in od njih je
ostal samo še zlat prah, ki je lebdel po zraku in nato
kmalu izginil. Obrnil se je proti meni in rekel: »Ti
moraš biti Ema, kajne? Elix, varuh in zaščitnik v
učenju.« Iztegnil je roko in segla sem vanjo. Tako znan
se mi je zdel, njegov glas, njegov dotik, vse mi je bilo
tako znano.
Pretresena sem sedla nazaj za mizo. »No,
kar začni z vprašanji.« »Ammm … Kaj sploh je ta
kraj … ta krog, ki ga je Zig omenjal?« »Ahhh,
najbolje, da začnem na začetku … Stoletja nazaj se
mi, magična bitja, in ljudje nismo najbolje razumeli.
Kmeti so nas krivili za slabe pridelke, če je kdo zbolel
so rekli, da smo jih uročili, krivili so nas za vse
naravne nesreče in za vse smrti … Skratka, okrivili so
nas za vsako grozno stvar, ki so jo pretrpeli. Nekega dne
je kraljeva hči hudo zbolela, zdravila za njeno bolezen
pa niso poznali. Kralj ni imel druge izbire, kot da prosi
za našo pomoč. Šel je k vilam, a ni vedel, da so vile
pretkana bitja in da moraš biti zelo previden z
besedami, ko jih kaj prosiš. Rekel jim je, naj ozdravijo
njegovo hčer, ni pa vedel, da je že prepozen. Kralj je
hotel samo, da bi bila zdrava in zdrava je res bila,
zdrava in mrtva. Ko je prišel domov, ni bil srečen. Res
je, da so mu vile izpolnile željo, res so jo ozdravile,
a oživele je niso. Celo kraljestvo je žalovalo nad
princesino smrtjo. Kralj je bil zelo besen, tako zelo, da
je razglasil vojno med magičnimi bitji in ljudmi.
Trajala je 67 dni in 67 noči. Na koncu smo bili mi
zmagovalci in oni poraženci. Takratni kralj magičnih
bitij, Egor, mlad fant z veliko moči in srcem iz zlata,
je, da bi ohranil svoje ljudstvo varno, naredil
velikanski magični krog, znotraj katerega lahko živimo
brez strahu, da bi nas kdo našel in mučil. Ta urok je
porabil velik del njegove energije in ker je bilo njegovo
telo že tako ali tako šibko, ni več zdržalo. Tik
preden je padel v komo, je meni zaupal moč Kroga. Moje
delo je, da obvarujem ta Krog in ga ščitim pred
vsiljivci ter da sprejemam nove meščane.« »In kaj je
bilo potem s kraljem, je preživel?« sem ga prekinila.
»No … nekako. Ko je bil v komi, ga je ugrabila njegova
mlajša sestra Nux. Bila je prijetna majhna punčka, tudi
zelo močna, obvladala je enega izmed elementov, zrak.
Vse, česar si je želela, je bilo, da bi postala
kraljica. Ko je izvedela, da bo prestol podedoval njen
brat in ne ona, ni bila preveč vesela. Njene prej
obvladane moči so ponorele in jo prevzele. Začeli so jo
klicati Vetrna Muza, saj so govorice pravile, da lahko
iz najšibkejšega piša vetra naredi melodijo, ki uroči
srce vsakogar, ki jo sliši. In govorice so bile
resnične. Poskušali smo jo pregovoriti, naj nam preda
nazaj brata, da ga kraljestvo potrebuje, a njej ni bilo
mar. Ampak nekega dne se je pojavila sredi mesta in
zaklicala: 'Hočete svojega kralja nazaj!? Tu ga
imejte!' In s tem je izginila. Kar naenkrat se je pojavi
tornado. Ko je izginil, je tam namesto njenega brata stal
mogočen hrast. Če si ga bližje pogledal, si videl,
kako se je kraljevo telo spojilo z drevesom. Ob dotiku
debla si čutil utrip njegovega srca. Zdaj stoji tu, v
eni izmed sob, ki si jih videla na poti sem. Od takrat
naprej se Nux ni več prikazala.«
»In zakaj mene potrebujete tukaj?«
»Ti, Ema, si edina, ki ima dovolj moči v sebi, da lahko
izniči urok.« »KAJ?! Jaz, moči?! Ne ne, to pa že ne.
Jaz sem samo navadna punca, ki je zbežala od doma, nič
drugega.« »Tu se pa močno motiš, Ema. V sebi imaš
neprimerljivo moč, samo nisi je še sprejela. Sčasoma
boš … PAZI!« »Huh!?« Porinil me je stran in
zgrudila sem se na tla. »Auč … Gospod Modrin, zakaj
pa st… MODRIN!« Zagledala sem puščico v njegovih
prsih in stekla k njemu. »Ema, ve, da si tu. Hitro,
skrij se, pobegni …« »Ne, ne brez tebe, veš koliko
vprašanj še imam!« »Ne skrbi! Vem, da si zmožna sama
dobiti odgovor na vsa vprašanja. Na, tu je namig za
tvojo nalogo. Elix! Hitro jo odpelji stran in jo varuj z
vso svojo močjo, si slišal!« »Ampak, jaz nisem še
pripravljen, niti učenja še nisem končal in, i-in, j-jaz
... ne … morem …« »Nič ampak! Nič ne morem! Jaz
vem, da si zmožen to storiti! Saj si vendar eden izmed
mojih najboljših učencev! Zdaj pa poj…di.«
»Modrin?... MODRIN!« sem zaklicala, a zaman, bil je
mrtev. »No, kaj še čakata, saj sta slišala, kaj je
rekel profesor, ne. Pojdita, jaz bom poskrbela za stvari
tukaj. Čas se vama izteka, še posebej zdaj, ko ni več
Modrina, da bi nadziral krog,« se je oglasila prelepa
mladenka. 'To mora biti gospodična Medek' sem si
mislila. Elix je zgrabil mojo roko in pognala sva se v
tek.
Ustavila sva se pri velikih vratih,
poslikanih kot strop v knjižnici. 'To mora biti
Elixova soba' sem pomislila. »Pridi, tu bova varna
… upajmo.« Stopila sem noter: »Ali je to tvoja
soba?« Prikimal je. »Lepa je. A ti mogoče veš, kaj
morava storiti?« »Ja, uničiti urok, kajne? Najprej pa
poglejva, kakšen namig ti je dal M. Mogoče lahko s tem
začneva.« »Aja, namig, saj res.« Iz žepa sem
potegnila nekaj, kar je zgledalo kot star robček. Na
njem je pisalo 'K-2.UM78.42-564.S1665'. Obrnila sem
robček, spodaj je čisto na drobno pisalo 'Jaz sem
jaz, ti si ti, tako svet živi'.
»Kaj naj bi pa to pomenilo?« »Daj
sem.« Podala sem mu robček in na njegov obraz je
prilezel začuden pogled. Prebiral in prebiral je
zapisano. Po dolgem molku sem spregovorila: »Kaj če K-2
pomeni kakšen kraj, prostor, ki se začne na k …«
»Knjižnica!« je zaklical. »Kaj?!« »Vem, kaj pomeni
K-2! Knjižnica številka dve. Pridi, mogoče tam dobiva
odgovore!« Zgrabil je mojo roko in stekla sva do 'knjižnice
številka dve'. Ustavila sva se. »Čakaj, kaj ni to
soba, iz katere sva malo prej bežala?« sem ga vprašala.
Še vedno sva se držala za roke. »Ja, ampak poglej
tablico, ki tam visi.« Pokazal je na tablico in na njej
je pisalo 'Knjižnica-2'. »Daj no, to mora biti to.
Najverjetneje je gospodična Medek že končala
pospravljati trupla vsiljivcev.« Ob besedi trupla sem se
zmrazila, nisem mogla verjeti, da bi lahko bila majhna,
tiha mladenka tako … nasilna. »Ne vem …« »Ali imaš
ti boljšo idejo, hmmmm?« »Ah, veš kaj, bolje poznaš
ta kraj kot jaz, zato ti bom zaupala. Samo, če slučajno
vidim eno samo, ugh, truplo, nikoli več ne grem v tisto
sobo, si slišal!?« »Okej, nič trupel, zmenjeno.«
»Ti hodiš prvi.« »Strahopetka,« je zamomljal.
»Kako, prosim?!« Zasmejal se je in dejal: »Ah, nič
nič.« Na svojem obrazu je imel tisti prijazen,
radoveden in malo nagajiv nasmešek. Čisto tak je bil
kot…Ja, njegov.
Z dolgim škripajočim zvokom so se vrata
odprla. Sredi sobe je stala gospodična Medek,
popravljala si je lase z obraza. Bila je čisto prekrita
s krvjo, zraven nje je ležalo trzajoče truplo. Kar
naenkrat je truplo zgrabilo gospodično Medek za nogo, ta
pa ga je v obrambo močno sunila v glavo.
»Aaaaaaaaiiiiiiiaiiaaaa …!« sem zavreščala, Elix pa
je mirno spregovoril: »Živijo, gospodična Medek.« Že
sem začela teči proč, a me je nekaj ustavilo. Elix je
prijel moj ovratnik in me za sabo zvlekel v, zdaj ne več
tako lepo, sobo.
»Oh pomiri se že, saj ni nič takega.«
»Ja, nič kaj posebnega ni, kje pa, samo napol živo
krvavo truplo, ki napada ljudi. Ne, sploh nič kaj
takega,« sem sarkastično rekla. »Oh, a bi nehala biti
taka šleva.« »Huh, ŠLEVA, JAZ, oh ne, to pa že ne.
Jaz sem pogumna punčka, jap.« »Aha, ja itak.« Najino
prijateljsko zbadanje je prekinila gospodična Medek:
»Zakaj pa sta tu, ali vama ni Modrin naročil, da
zbežita?« »Prišla sva po odgovore in, Elix, ali bi me
že spustil, no!« sem rekla. »Prav, kot želiš.«
Spustil je moj ovratnik in padla sem na zadnjico. »Auč…
Veš, ni ti treba biti tako grob. Sem punca, delikatno in
nežno bitje.« »Pha, delikatno in nežno bitje, TI,
hahhhaha, ja, seveda.« »HEJ!« »Zdaj bo pa dovolj,
vajino spogledovanje bo moralo počakati,« se je
oglasila gospodična Medek, ki naju je ves čas
opazovala. »Kaj, da se jaz spogledujem s tisto, tisto
… rečjo!« »Glej, kdo se oglaša!« »DOVOLJ!
Izgubljamo čas, zberita se. Po kakšne odgovore sta
prišla?« »Razvozlala, no razvozlala ravno ne, bolj
ugibala sva, ampak to ni važno. Ugotovila sva prvi del
namiga, ki naju je pripeljal do tu. Zdaj pa, no, ne vem,«
sem ji razložila. »Pokažita mi namig, mogoče vama
lahko pomagam.« Elix ji je podal robček. »Hmmmm,
zanimivo, ali sta že kaj razmišljala, kaj bi lahko bilo
'UM78'?« »Ne, prav nič,« je rekel Elix. »Poglejmo
malo med knjige, mogoče tam kaj najdemo,« je predlagala
gospodična Medek in vsak od nas je šel k svoji polici
ter začel iskati.
Minilo je nekaj časa, nato se mi je
pridružil Elix. Sprva je bila tišina, potem je
spregovoril: »Ti, rekla si, da si zbežala od doma …
zakaj ... zakaj bi zbežala od ljudi, ki so ti dali
življenje, ki te imajo radi? Res je, da svojih staršev
nisem poznal, edina stvar, ki me veže s starši je tale
biser. Podarili so mi ga za moj prvi rojstni dan, na dan,
ko sem jih izgubil. Toda vsakič ko je kdo govoril o
svojih starših, sem slišal same lepe zgodbe ... zato,
zakaj?« Prenehala sem z iskanjem. »Veš, niso vsi
starši taki kot tisti v zgodbah. Res je, da so mi dali
življenje, a to da imajo radi, ha … to je ena velika
debela laž. Nikoli me niso imeli radi, samo delali so
se, da me imajo. Grozili so mi, me pretepali, mi
povzročali travme, res super starši, ne?! Potem je
nekega dne v moj razred prišel nov učenec in vse je
šlo narobe. Tako ga sovražim, a tako sem mu hvaležna,
če ne bi bilo njega, ne bi zbežala in se ne bi rešila
tiste groze.« Na licih sem začutila toplo tekočino,
jokala sem. »A…aaa.. o-oprosti, danes nisem čisto pri
sebi.« Hitro sem si začela brisati solze z obraza. Kar
naenkrat sem začutila, kako so se močne roke ovile
okoli mojega vitkega telesa, objel me je. »O-oprosti,
nisem te hotel spraviti do joka. Oprosti, ker sem izbral
tako občutljivo temo.« Negotovo sem ga objela nazaj in
rekla: »S-saj je v redu, nisi vedel … hvala za tolažbo.«
»Kadarkoli.« Nato me je nežno spustil iz objema in se
mi ljubeznivo nasmehnil, vrnila sem mu nasmeh. Zrla sva
si iz oči v oči, njegov pogled je bil tako znan.
»Ahem, nazaj na delo, dajmo!« s tem je tišino
prekinila gospodična Medek. »Aaaa, ja ja, takoj …«
sva oba z Elixsom zdrdrala in šla nazaj na delo.
In spet je v sobi zavladala tišina, le
tu in tam si slišal, kako je nekdo listal po knjigi. »
Hej, poglejta to, mislim, da sem nekaj našla,« sem
rekla in oba sta preusmerila pozornost name in stopila
bližje. »Glejta,« sem pokazala na staro debelo prašno
knjigo, »ta knjiga ima enak napis, kot je na robčku,
'UM78'.« Vzela sem knjigo s police, na naslovnici je
pisalo 'Jaz, Ti in Svet'. »Ah, seveda,
zakaj se nisem tega prej spomnila, včasih sem taka
trapa. To je oseminsedemdeseta knjiga Ukerja Mraka,
slavnega pisatelja, ki je bil znan po tem, da je pisal
najlepše pravljice za male, bil je tudi eden izmed
najmočnejših čarovnikov, izjemen pri svojem delu,« je
rekla gospodična Medek. »Potem mora '42-564' pomeniti
strani v knjigi,« je veselo rekel Elix. Hitro sem knjigo
prelistala in se ustavila na strani enainštirideset, a
naslednje strani ni bilo, in strani po tej tudi ne …
vse strani do petsto štiriinšestdeset so bile iztrgane
iz knjige.
»Ne, ne, to ne more biti res, kje bomo
pa zdaj dobili odgovore? Kaj, če jih ne bomo? Kaj, če
ni nobene druge poti? In če ni druge poti, ni drugega
odgovora ...« sem paničarila. » Emmm, Ema …« »…
in če ni drugega odgovora, potem ni rešitve …« »Ema
…« »… in če ni rešitve, bo vse uničeno, in ...
in …« »Ema!« Gospodična Medek me je zgrabila za
rame in me stresla. »Ali misliš, da imamo samo eno tako
knjigo?« »Huh!?« »Vsakič ko nekdo izda knjigo,
kupimo za knjižnico vsaj tri izdaje. Tukaj se večino
časa preganjajo majhni otroci, tudi če se ne bi smeli,
in včasih se zgodi kakšna nesreča. Pri večini je
posledica uničena knjiga. Tako da ne skrbi, poiskala bom
drugi izvod.« »HUH?! Zakaj mi tega nisi prej
povedala.« »Pa saj ... Ah, saj ni važno.« Spustila me
je in odšla po knjigo.
Opazila sem, kako je Elixova dobra volja
upadla. Na obrazu ni več imel tistega znanega nasmeška
in izgedal je malo bled, (če sploh lahko tako rečem).
»Hej, kaj pa je?« sem ga vprašala. »Ah, nič,« je
tiho odvrnil. »Če te skrbi glede namiga in naloge in
vsega tega, oprosti. Vem, da sem nekako nesposobna, a
verjamem, da nam bo uspelo. Nimam pojma kako, saj se te
moje 'moči' sploh ne prikažejo, čeprav sem se že
sprijaznila s tem, da jih imam, ne. Mogoče bi morala
reči kakšno magično besedo, kot na primer abrakadabra
ali hokuspokus ali kaj takega,« sem ga poskušala
spraviti v boljšo voljo. »Hah, glej glej naš pesimist
je postal optimist.« »Kdaj pa sem bila pesimist?«
»Nekaj minut nazaj, če se ne motim, si paničarila,
kako ne bomo dobili odgovora in kako bo vse uničeno in
…« »Okej okej, prav, razumem razumem, bila sem malo
pesimistična, priznam,« sem ga prekinila. »Ja, čisto
malo, kajne« je sarkastično dodal. »No, zakaj pa si ti
nenadoma tako depresiven, hmmm?« Ko sem to izrekla sem
videla žalost v njegovih očeh. »Če bi ti povedal, bi
me zasovražila.« »Z-zakaj pa to? Tebe pa ne morem
zasovražiti, saj ne more biti tako hudo. Jaz sovražim
samo tiste, ki so mi otežili življenje. En primer je
tisti nov sošolec, Rok, pa moji starši ...« Ko sem
omenila Roka, je postal še bolj bled kot prej. »A-ampak
me boš,« je odvrnil s tihim glasom, polnim žalosti.
»Ne, Elix, te ne bom. Saj nisi eden izmed njih, zat…«
Prekinil me je in glasno rekel: »TOČNO ZATO ME BOŠ
ZASOVRAŽILA!« »Kaj…?« zelo sem bila začudena.
»Ker-k-ker SEM eden izmed njih,« je rekel bolj
umirjeno. »Ne, n-ne razumem, kaj misliš s tem, je to
kakšna šala ali, ali…« Pogledal me je v oči. Njegov
pogled je bil tako poln žalosti in obžalovanja. Kar
naenkrat je začel žareti. Svetloba me je zaslepila,
tako da nisem nič videla. Ko sem spet odprla oči, je
tam namesto njega stala oseba, ki sem jo sovražila
najbolj izmed vseh - Rok. Čisto sem bila zgrožena,
fant, ki mi je uničil življenje, je tudi fant, ki mi je
dal novo priložnost. »Ne, ne, to ne more biti res …«
Ko je videl moj zgroženi obraz, so se mu ulile solze.
»Hah, vidiš, sem ti rekel …« »Zakaj …« »Hmm?«
»Zakaj?« Samo to sem spravila iz sebe. Zelo sem se
trudila, da ne bi izbruhnila v jok. »M-moral, sem. To je
bil naš načrt že od vsega začetka. Nekako smo te
morali pripraviti do tega, da si prišla v krog.« To je
bil njegov odgovor. »Torej si že od vsega začetka
vedel, kako so ravnali z menoj, kako sem trpela ...«
»N-ne, nisem. Nič mi niso povedali, samo to, da te
moram nekako spravljati ob živce.« »A…« Prostor je
napolnila tišina.
Slišala sva korake, gospodična Medek se
je vrnila s knjigo. »Torej si ji končno povedal, a?«
je rekla, ko je zagledala Elixa oziroma Roka. Lahkotno je
prikimal, si obrisal solze z obraza in se spremenil nazaj
v Elixa. »Dobila sem knjigo in jo malce prelistala.
Naslov zgodbe je 'Jaz, ti in svet'. Podobna je
temu, kar se je zgodilo kralju. Pripoveduje o dveh
bratih, ki naj bi bila sinova stvaritelja našega sveta.
Ko je njun oče umrl, je zapustil svet starejšemu bratu,
saj je vedel, da ne bo v dobrih rokah, če ga prepusti
mlajšemu. Starejši se je kljub vsemu odločil, da bosta
vladala skupaj. A mlajši je bil sebičen, hotel je sam
zavladati svetu. Zataval je po napačni poti in sklenil
kupčijo z zlobnim čarovnikom. Ta mu je dal moč v
zameno za njegov spomin in mu zadal nalogo, naj uniči
svojega brata in mu preda svet. Mlajši se je spopadel s
svojim starejšim bratom. Ta ga je ves čas njunega
bojevanja spominjal na skupno otroštvo in počasi so se
mlajšemu začeli vračati spomini. Starejšega je
uročil, da je postal kip, izklesan iz samega zlata.
Takoj ko je to storil, ga je zajel val obžalovanja.
Spomnil se je vsega in ubil zlobnega čarovnika, ni pa
vedel, kaj naj stori glede svojega brata. Hotel je, da bi
bil takšen kot je bil nekoč. Prosil je vse naokoli, naj
poskusijo izničiti urok, a nič ni delovalo. Nato mu je
nekega dne modra starka dejala, naj poskusi še sam.
Mlajšega je skrbelo, da bo povzročil še večjo škodo,
a zagotovila mu je, da bo vse v redu. Res je poskusil in
v proti urok vložil vso svojo moč. Na koncu je rešil
svojega brata in skupaj sta vladala svetu,« je na kratko
obnovila zgodbo. »Torej je edina oseba, ki lahko kralja
spremeni nazaj, Nux,« sem rekla. »Točno tako, zdaj
moramo samo še najti način, kako jo pripraviti do tega,
da bo to storila.« »Kaj pa potem jaz delam tu?« Po
tem, kar se je zgodilo med nama z Elixom, hočem čim
prej oditi. »Ti si najverjetneje tisti način,« je
rekla gospodična Medek. Elix je ves čas samo molčal.
»No zdaj ko smo ugotovili, kaj pomeni
'42-564', nam manjka samo še 'S1665.« »No, pa poglejmo
… hmmm,« je začela razmišljati gospodična Medek.
Kar naenkrat so se knjige z bližnje police vsule na tla,
za njimi pa Zig. »H-hej, družba! Kaj dogaja?!« »Zig,
kaj pa ti delaš tukaj?« sem ga presenečeno vprašala.
»Ja, pomagati sem prišel, ne.« »Aha, kaj res …
Zanimivo.« »Res je! Samo prišel sem nekam zgodaj in
ker sem bil zaradi potovanja kar precej utrujen, sem malo
zadremal.« »No, zdaj ko si buden, nam lahko pomagaš z
zadnjim delom namiga.« »Ahhh, prav, pokaži mi ga.«
Elix mu je podal zemljevid. Ogledal si ga je in nato
rekel: »Okej, vi ste torej že izvedeli, da 'K-2' pomeni
knjižnica, da 'UM78' pomeni oseminsedemdeseta knjiga
Ukerja Mraza ter da '42-564' pomeni strani v knjigi, kjer
je zgodba z odgovorom, a ne?« »Ja. Točno tako,« je
spregovorila gospodična Medek. »Potem mora 'S1665'
pomeniti kraj, kjer je spravljen kralj,« je rekel s
svojim piskajočim glasom in s tonom, kot bi hotel reči
'halo, saj je očitno'. »Ali kdo pozna kraj s temi
številkami?« sem vprašala. V sobi je zopet zavladala
tišina, vsi so razmišljali. V glavi sem se sprehajala
po svojih spominih. Poskušala sem se spomniti vsega,
vsakega detajla, ki sem ga videla, odkar sem srečala
Ziga. V mislih se mi je odvrtel dogodek, ko sva hodil po
tunelu. Videla sem vrata, na katerih je pisalo SOBA 1665.
»Vem, kje je kralj!!!« sem zaklicala. »Zig, ali se
spomniš, ko sva hodila po tunelu?« »Ammm, ja,
uporabila si me za vžigalico.« »Ja ja, takrat. No, se
spomniš tistih vrat z verigami?« »Ja, se spomnim, kaj
je z njimi?« »Na njih je visela tablica, na kateri je
pisalo 'SOBA 1665'. Tam je kralj!« »Bravo, Ema!« je
vzkliknila gospodična Medek. Elix pa se mi je samo
lahkotno nasmehnil in rekel: »Bravo, dober spomin imaš.«
Nenadoma smo zaslišali krike ljudi.
Videli smo blisk in slišali grom. Stekli smo k oknu.
Zagledali smo, da je bilo mesto napadeno. Videli smo
trupla meščanov, videli, kako velikanski tornadi
odnašajo hiše in drevesa visoko v nebo. »Nux …« sem
tiho rekla. »Hitro, podvizajmo se! Ve, kaj naklepamo,
dajmo, dajmo!» je zaklicala gospodična Medek in se
pognala v tek, mi pa za njo. Sredi poti so nas ustavili
Nuxini služabniki. »Pojdite, bom jaz poskrbel za stvari
tukaj!« je rekel Zig. »Si prepričan, da boš v redu?«
sem ga zaskrbljujoče vprašala. »Ne skrbi, samo
pojdi!« »Ne morem izgubiti še nekoga.« »Daj Ema,
moramo iti!« je zaklical Elix. »Elix, primi jo in
poleti tja,« mu je naročila gospodična Medek.
»A-ampak ...« »Nič, ampak, daj!« Prikimal je, me
zgrabil in začel leteti proti vratom. Gospodična Medek
je tekla za nama. Občasno je udarila koga, ki nam je bil
v napoto, a ko se jih je zbralo preveč, sva jo morala
zapustiti.
V nekaj minutah sva bila pred vrati sobe.
»Pa sva tukaj, samo noter morava priti. Ampak, kako?«
sem vprašala. Verige so bile velika ovira. »Mogoče
lahko poskusiva odkleniti ključavnico s kakšno palčko
ali kaj podobnega …« Začela sem iskati nekaj, s
čimer bi lahko odklenila ključavnico. Kar naenkrat sem
zaslišala glasen 'BUM!' Pogledala sem proti vratom. Elix
jih je s svojo magijo čisto uničil. »To tudi deluje.«
Stekla sva v sobo. Na sredi je stal mogočen hrast, tak
kot tisti v Modrinovi zgodbi. Stopila sem bližje. Bila
sem čisto zgrožena, res je izgledalo, kot da se je
kraljevo telo zlilo z drevesom. S tresočo se roko sem se
dotaknila debla, začutila sem toplino in utrip srca.
»'Torej, ti si moja rešiteljica, a ...'« »K-kaj, kdo
to govori?« »Jaz sem, Egor, kralj te dežele. Čutim,
da imaš v sebi veliko moči,« je spet spregovoril.
»H-hvala vaše veličanstvo, a nisem jaz tista, ki vas
bo odrešila uroka.« »Da nisi?« »Ne, nisem, vaše
veličanstvo.« »Kdo pa je potem moj rešitelj?«
»Tvoja sestrica,« sem rekla z mehkim glasom. »Nux.«
Nenadoma se je vse močno streslo. Nux je
vdrla v sobo. Bila je visoka in vitka. Imela je dolge
temnorjave lase z zlatimi prameni ter črno-modre oči.
Nosila je dolgo belosivo obleko, ki je lepo poudarila
njeno vitko postavo. Ko je vstopila, smo začutili nežen
piš vetra. »Ali me je kdo klical?« je vprašala s
hladnim glasom.
»O, glej glej, koga imamo tukaj?« Začela
se mi je približevati. Otrpnila sem na mestu. »Slišala
sem govorice, kako je v krog prišla vsemogočna
rešiteljica z močjo, ki je ne moreš primerjati z
ničimer drugim. Nisem si predstavljala, da bi taka moč
lahko prišla v takem majhnem paketku.« »Saj veš, kaj
pravijo, strup je vedno spravljen v najmanjši
steklenički,« sem ji zabrusila. »O, kaj je pa s tem
izbruhom pogumnosti zdaj, hmmm.« Stala je čisto pred
mano. Strmela je v moje oči. Če bi pogledi ubijali, bi
bila že zdavnaj mrtva. Prav čutil si, kako s svojim
ostrim pogledom reže tvojo dušo. »Ah nič, samo okus
po zmagi mi je dal pogon,« sem odgovorila z malce tresočim
glasom. »Grrr! Ne trapaj, ne delaj se, kot da si
zmagala, ko se bitka sploh še ni začela!« je bila
ostra. »Ja, kaj pa še čakaš, mi postaja že dolgčas,
mislim, toliko časa potrebuješ, da se pripraviš,« sem
bahavo govorila. »Grrrrr, utihni!« je zakričala ter se
pognala nadme. Zgrabila me je za lase in povlekla mojo
glavo bližje k sebi. Svojo prosto roko je spremenila v
tornado. »Zdaj nismo več tako pogumni, a?« je rekla
ter roko začela približevati mojemu vratu. Ničesar
nisem mogla storiti. Nisem se mogla izviti iz njenega
jeklenega prijema. Ostra konica tornada se je bližala.
Nagnila sem glavo nazaj, kolikor sem mogla. Manjkalo je
le še par milimetrov, pa bi imela luknjo vratu. Že sem
se pripravljala na slovo in ostro bolečino … -
Kar naenkrat sem zaslišala, kako je
nekdo zajavkal od bolečine. Nux me je spustila. Zgrudila
sem se na tla. Odprla sem oči. Pred sabo sem zagledala,
kako je Nux klečala na tleh ter zgroženo gledala svojo
roko, ki se je končala pri zapestju. »K-kaj si storil?!
KAJ SI STORIL?!« je zakričala proti Elixu. 'Elix me
je rešil, čisto sem pozabila, da je tu z menoj'.
»STRAŽA, UNIČITE GA!!! Jaz bom poskrbela za punco!«
Takoj ko je to izgovorila, je v sobo vdrla cela vojska
njenih služabnikov. Vsi so se pognali proti Elixu.
»Elix, pazi!« Hotela sem steči k njemu in mu pomagati,
a me je nekaj, ali bolje rečeno nekdo, zaustavljal.
»To, da sem zgubila svojo dlan, še ne pomeni, da se ne
morem boriti, veš!« je kričala Nux. Začela me je
napadati. Hitela sem se izmikati njenemu napadu. »Nux,
zakaj to delaš!?« »Ne kliči me s tem groznim imenom!
Moje ime je Vetrna Muza!« 'Mogoče jo lahko zlomim
tako, da jo spominjam na njeno preteklost' sem si
rekla v mislih. »Zakaj si to storila svojemu lastnemu
bratu?!« »Ne, nehaj! Storila sem, kar sem morala
storiti!« Njeni napadi so postajali vse bolj nenadzorovani.
Bolj kot je bila razdražena, bolj so noreli. A še vedno
nisem odnehala. »Tvoj brat te ima tako zelo rad! Zakaj
si mu to storila?! Zakaj ?! S tem, kar si storila, si
ogrozila življenje tisočih ljudi!« »NE! NE LAŽI MI!
NIMA ME RAD, NIKOLI ME NI IMEL!« »Seveda sem te imel
rad, draga sestrica, in še vedno te imam!« Slišala sem
ga. »NE! Ne! Pojdi iz moje glave!« Padla je na kolena
ter se prijela za glavo. »Ne-haj!« Ko je to izrekla, je
ostra puščica vetra zletela proti kralju. »Elix, puščica!«
sem zaklicala. Hitro je skočil pred drevo ter s svojo
magijo naredil ščit. Ko je puščica zadela ob ščit,
se je zdrobila na milijone koščkov. Tačas nisem bila
pozorna. Nux je to priložnost izkoristila ter me napadla
s svojo magijo. »EMA, PAZI!!!!!« Pogledala sem proti
Nux in videla, kako se mi je približevala. Nisem imela
časa zbežati. Zatisnila sem oči in čakala na
bolečino … Čutila sem le, kako so se močne roke
spet ovile okoli mojega telesa. Elix me je zaščitil.
»E-elix!!!« Njegove roke me niso več
trdno objemale. Minilo je nekaj sekund. Ni se premaknil.
Položila sem svojo roko na njegov hrbet in začutila
nekaj mokrega. Pogledala sem svojo roko … prekrita je
bila s krvjo. Elix se je zgrudil na tla. Bila sem
zgrožena. Pokleknila sem k njemu. Solze so se ulile iz
mojih oči. »Ne, ne moreš umreti … Ne smeš! Nočem
biti sama! Veš, koliko stvari ti moram povedati! Nisem
ti še rekla oprosti ali povedala, da te ne sovražim …
da ti odpuščam … Nisem ti še povedala, koliko te
imam rada …« sem ihtela. Začutila sem, kako se je
njegova roka dotaknila moje. Odprl je oči . Strmela sem
v njegove prečudovite smaragdne oči. Še vedno sem
ihtela. »N-ne skrbi,« je rekel s šibkim glasom. »Na,
za spomin …« Z vratu je odtrgal svojo ogrlico in mi jo
dal v dlan. »Vedno bom s tabo, t-točno tu b-bom …«
Pokazal je na svoje srce. »Ne, ne zapuščaj me, Elix!«
sem zaklicala.
Odšel je.
»K-kaj si storila …? KAJ SI
STORILA?!« sem zarjovela. Z ostrim pogledom sem se ozrla
po Nux, a ko sem videla bolečino in obžalovanje v
njenih očeh, se je moj pogled omehčal. »Nux …« »Kaj
sem storila, nikogar nisem želela poškodovati, hotela
sem samo biti kraljična – UTIHNI, TI PREKLETA
MULA!« Zaslišala sem nežen dekliški glasek. Namesto
Nux je tam stala majhna deklica. Ni mogla biti starejša
od sedem let. Imela je dolge, valovite zlate lase ter
nebesno-modre oči. To je bila prava Nux in ne tista
Vetrna Muza. Rotila me je: »Ne, NE … Prosim, pomagaj
mi … Pomagaj mi!« Nato je njena podoba izginila in
spet se je prikazala grozljiva Nux. »Ne, NE! REKLA SEM,
BODI TIHO!« se je udarila po licu.
Zdaj mi je bilo vsega dovolj. V sebi sem
začutila moč. Začela sem žareti. Barve so se
spreminjale iz rdeče v oranžno, pa v rumeno, zeleno,
modro in viola. Začela sem lebdeti. Vsa moja magija se
je začela zbirati v mojih dlaneh. Kmalu je tista krogla
magije v mojih dlaneh eksplodirala, zaobjela ves krog in
iz njega izbrisala vse zlo.
Počasi sem se začela spuščati.
Začutila sem, kako so moja stopala zadela ob trda,
hladna tla. Pogledala sem predse. Videla sem, kako so vsi
Nuxini služabniki izginili, in malo prestrašeno
punčko, sedečo na tleh. Šla sem k njej ter pokleknila
prednjo. »Hej …« sem rekla z mehkim glasom. »Zdaj je
vse v redu, ni se ti treba več bati.« »H-hvala,
a-ampak moj brat je …« Pogledala sem proti mogočnem
hrastu. »Pridi, bova pogledali, kaj lahko storiva.«
Prijela sem jo za roko. »Daj, poskusi uničiti urok.«
»A-ampak nočem ga še bolj poškodovati …« je rekla
z zaskrbljenim glaskom. »Vse bo v redu, zaupaj mi. Daj,
bova skupaj, prav?« Lahkotno je pokimala in položila
svojo malo dlan na deblo drevesa. Nato sem jaz dala svojo
dlan čez njeno. »Si pripravljena?« Odločno je
prikimala. »Pa dajva.« Njena dlan je začela žareti
prelepe nežno roza barve. Poskušala sem gledati, a me
je svetloba zaslepila. Njena energija je bila tako
prijetna. Minilo je nekaj časa, nakar sta svetloba in
prijetna energija izginili. Odprla sem oči in pred sabo
zagledala mladeniča z zlatimi lasmi. Njegove svetlo
modre oči so bile polne veselja, na obrazu pa je imel
širok nasmeh. »Egor!« je veselo vzkliknila deklica in
mu stekla v objem. »Oh, kako sem te pogrešal, sestrica!«
je veselo rekel kraj. »Najlepša hvala za to, kar si
storila, Ema. Res si rešiteljica Kroga.« »Bilo mi je v
veselje pomagati.«
No, konec dober, vse dobro, ne. Res je,
da smo v bitki izgubili velike ljudi, a nekaj smo jih
tudi dobili nazaj. Cela dežela je praznovala Egorjevo in
Nuxino vrnitev. Rajanje je trajalo več tednov.
Gospodična Medek in Zig sta za spomin dobila nekaj
brazgotin, a drugače sta bila v redu. In jaz ... No, tu
se je moja prva dogodivščina končala in druga začela.
Odločila sem se, da ne bom več ždela v preteklosti.
Krog me je zbudil. Življenje s starši je postalo samo
spomin, spomin na dekle brez moči. Močna sem. Potovala
bom in raziskovala svet. Bom prišla nazaj? To bomo še
videli. A vedno bom imela pri sebi majhen rožnat
spominček , ki me bo spominjal na ta kraj in na vse
čudovite in neverjetne stvari, ki so se mi v njem
zgodile.
