Glasovalna številka: PR106

Nadja Slapšak

CHARLOTTE

OŠ Primoža Trubarja Laško

 

»Charlotte, Charlotte!« Starejša gospa je dekle iskala povsod. Celo med kokošmi. Nikjer je ni bilo. Ko je že obupala, jo je zagledala na zadnji strani hiše, kako sedi na travi, zazrta predse. »Charlotte!« je še enkrat zakričala gospa. Charlotte se je zdrznila in vstala ter s svojega oblačila hitro poskušala zbrisati zelenkasto barvo, ki je nastala, medtem ko se je valjala po travi. Charlotte je bila suho, za tisti čas veliko presuho dekle z lepimi dolgimi lasmi in njene oči so vsakogar očarale.

Živela je v 17. stoletju v Franciji pri babici, mamo so namreč obsodili čarovništva, oče pa je umrl nekaj dni kasneje, pretresen zaradi krivične obsodbe žene, ki jo je ljubil. Od tistih usodnih dni je bila sirota, za katero so vsi šepetali, da ima najbrž v sebi podobno zlo kot njena mama. Trpela je. Že večkrat je bila deležna fizičnega nasilja in zmerljivk ter obtožb, da je takšna kot njena mama coprnica. Poskusili so jo tudi že obtožiti, vendar jim je njena babica vselej preprečila, češ kaj je otrok kriv.

Vedela je, da se bo nanjo zgrnila poplava obtožb, da je čarovnica, takoj ko bo polnoletna in se bo zgodila kakšna nesreča ... Pri petnajstih letih so ji tako ostala le še tri leta življenja. Ali morda več, če bi se meščani spametovali in ji pustili, da živi po svoje. »Charlotte, pridi že,« je spet zakričala starejša gospa, ki je bila njena babica po očetovi strani. Počasi je odšla za njo in potiho molila, da nikdar ne bi doživela tega, kar je njena mama. Nikdar ... Nikoli … Počasi, a še vedno zamišljena, je prišla do babice. »Ne moreš le postavati naokoli. Pomagaj mi!« je ostro rekla babica. »Babi, neumno je, ko bom stara osemnajst let, mi ne bo več koristilo, da vsak dan pometam in skrbim za živino ter prašiče. Izkoristiti moram vsak dan življenja ... Dokler sem še živa,« je tiho rekla Charlotte in povesila glavo. Babici se je zasmilila, a ji tega ni pokazala. Menila je, da morajo otroci rasti ob trdi vzgoji, kot je odraščala sama. »Veš, kaj, nič še ni odločeno, da boš obtožena,« je rekla babica in se obrnila stran od Charlotte, da ta ne bi opazila, kako zelo jo v resnici skrbi zanjo. »Da ni odločeno?« je rekla Charlotte, »vse, popolnoma vse je jasno in za to nisem kriva!« Babica jo je ostro pogledala: »Če boš samo sanjarila, potem bodo najbrž res vsi mislili, da poskušaš čarati. Raje pomagaj.«

Ob teh besedah je Charlotte pomolila skrhan lonec s hrano za prašiče. Charlotte ga je vzela. Vedela je, da babica laže. Neumno bi bilo, da bi sama sebi lagala. Vsi so mislili, da je coprnica, le babica je bila proti. S hitrim sunkom je vrgla hrano prašičem. Umrla bo. Čez nekaj časa …  In na to nima vpliva. Odločilo bo inkvizicijsko sodišče, ki bo na strani večine. Najbrž bo morala opraviti preizkus, kjer bo umrla. Tudi če bi  preživela, bi bila obtožena čarovništva. Ali pa jo bodo mučili ... Cmok se ji je naredil v grlu. Stisnila je pesti in se naslonila na steber. Na jok ji je šlo. A ostati je morala močna ... Trdna ...

Ko je nakrmila prašiče, je odšla iz svinjaka. Počasi je šla po potki do potoka. Tam je res uživala in tisti trenutki so ji bili v uteho. Tam ni bilo nikogar, ki bi jo obtoževal. Nihče ni hodil tja, ker je bilo močno zaraščeno. Njej pa se je zdelo kot v pravljici. Ko je šla čez travnik proti potočku, ki ga je že slišala v daljavi, je zagledala fante svoje starosti, ki so bili njeni najhujši preganjalci ... Na žalost so jo zagledali tudi oni. Sin bogatega meščana jo je videl prvi in kmalu so vsi pogledali proti njej. A Charlotte se je že pognala v dir proti babičini hiši. Bila je dobra tekačica in je vedela, da je ne morejo ujeti.

»Coprnica, ustavi se!« so kričali za njo. Adrenalin je pripomogel, da je še hitreje tekla. A ni se izšlo. Med tekom namreč ni bila pozorna in se je spotaknila ob kamen. Padla je in v gležnju začutila močno bolečino.  Takrat so jo dohiteli. Z veliko bolečino je vstala. »Coprnica!« je siknil eden. »Ne približujte se mi!« je rekla s tresočim glasom. »Kaj? Nas boš zacoprala?« je vzvišeno dejal nekdo. V strahu za življenje jim je zagrozila: »Da, če me ne pustite, bo prišla huda toča in popolnoma vsi pridelki bodo uničeni!«  Obrazi so se jim spremenili. »Le poskusi in ne boš dočakala jutrišnjega dne,« je siknil eden. »Seveda ne bom nič naredila, saj nimam nikakršnih moči!« je vzkliknila v strahu za življenje in ugotavljajoč, da je s prvotno grožnjo le še poslabšala svoj položaj.

Fantje so besno odhajači. Na srečo nič ni obetalo slabega vremena ... Tudi bolezni ni bilo. »Ne bodo me mogli obtožiti,« je razmišljala Charlotte. Zamišljeno je korakala proti domu in sploh ni opazila črnih oblakov na nebu. Ko je že skoraj prišla domov, je začutila, da ji je nekaj padlo na glavo. In spet. In spet.

»Toča,« je šepnila. Charlotte je obstala. »In ravno danes, ko sem fantom grozila s točo … Čeprav je sploh ne znam zacoprati ...« Z bolečino se je ozrla naokoli. Videla je, da so na pridelkih, ki naj bi bili tisto leto še posebej dobri, že vidne posledice toče. »Zdaj res ni razloga, da me ne bi obtožili,« je pomislila Charlotte in obupana zrla, kako toča pustoši naokoli. »A tukaj si« je naenkrat zaslišala babičin glas. »Kaj pravzaprav počneš tu? Poglej kakšna toča!« jo je jezno okregala. »Babi …« je rekla obupano Charlotte in ji hitro s strahom v očeh obnovila zgodbo.

»Pridi z mano,« je rezko na koncu odvrnila babica in vstopila v njuno hišo. Charlotte je sledila babici, ki jo je priganjala. Na koncu sta se ustavili pod stopnicami, ki so vodile na podstrešje.   Charlotte je bila radovedna, kaj ji namerava pokazati, sploh ker še nikoli ni bila na podstrešju. Babica je pozabila, da jo močno boli hrbet, saj se je vztrajno vzpenjala po stopnicah in kmalu dosegla loputo podstrešja. Ker ji Charlotte, še vedno zmedena, ni sledila po stopnicah, ji je babica pomignila, naj pride za njo. Obotavljajoče ji je naposled vendarle sledila. Ko sta prišli do vrha, ji je babica brez besed pokazala, naj sede na star zaprašen stol. »Torej ... Če začnem  ... Morda je najbolje, da odpreš tisto skrinjo tamle,« ji je začela pripovedovati babica. Charlotte je skrinjo takoj opazila. Kako je tudi ne bi, ko pa je bila edina stvar na podstrešju poleg razmajanega stola in prahu.

Počasi se je namenila proti skrinji. »Zaklenjena je,« je Charlotte razočarano ugotovila. »Ključ je pod skrinjo,« je zaslišala babičin izčrpan glas. Ko ji je končno uspelo odpreti, je zagledala star plašč. »Nič posebnega ni,« je razočarano ugotovila. Babica je zavzdihnila in prišla do nje ter izpod plašča vzela cel kup papirja in knjigo. Charlotte je zavzdihnila od razočaranja. Nič nenavadnega. »Ta plašč je bil v lasti tvoje mame. Želela je, da ga dobiš, ko bo čas za to. In zdaj je ta čas.« Podala je plašč Charlotte. Charlotte je takoj zaznala znan vonj ... Po mami. Stisnila je plašč k sebi, pri čemer bi najbrž le sedela in jokala od veselja, ko babica ne bi bila že nadaljevala.

»Ti listi so prav tako njeni. Izročila mi jih je z željo, da jih predam tebi, da jih uporabiš, kot si želiš.« Ko je to rekla, je liste prav tako položila poleg nje. »Zdaj pa še ena veliko bolj pomembna stvar,« se ji je namuznila babica, ko ji je v roke položila knjigo. Charlotte bi jo v tistem trenutku najraje odrinila, češ da je neumna s knjigami, saj nikoli ni marala branja, a to jo vseeno na hitro preletela. »In kaj je ta knjiga?« je Charlotte kar malo naveličano pogledala v tople babičine oči. Babica jo je resno pogledala. »Charlotte ... Verjameš ali ne, ampak tvoja mama je bila res čarovnica,« ji je med vzdihi zašepetala. »In to,« je dejala ter ob tem pokazala na knjigo, »to je bila njena knjiga, iz katere je brala uroke.« Od šoka je Charlotte ostala brez besed. »Charlotte, tudi jaz sem čarovnica,« je dejala babica. »Kaj?« je vzkliknila osupla Charlotte. »Da,« je z mirnim glasom ponovila babica. »In tudi ti si.« Charlotte je vzelo dih. »Babi ... Ne smeš mi lagati!« je šepnila vsa omotična. »Jaz že nisem čaro...« A jo je babica prekinila. »Seveda si, to imaš v krvi. Najbrž si ponesreči sčarala to točo ...«  je otožno dodala in se namrščila v znak neodobravanja.

Charlotte je že želela ugovarjati, a jo je babica z ostrim pogledom utišala. »Logično je, da te bodo obsodili čarovništva. Razen če niso še bolj neumni, kot mislim,« je pribila z mrkim obrazom. Charlotte se je spet vrnil strah v kosti. »Ne ...« je šepnila.

»Pravzaprav vem, kako ti lahko pomagam. A nekaj mi moraš obljubiti,« je zamišljeno dejala babica. »Seveda, kaj?« je hitro, takoj, ko je slišala stavek iz babičinih ust, dejala Charlotte. »Zbeži stran,« je bila kratka babica. Nato se je obrnila proti stopnicam in se, ko je bila skoraj pri njih, ustavila ter dodala: »In nikoli se ne vrni.« Preden je lahko Charlotte še kaj rekla, se je že spuščala po stopnicah. Charlotte  se je hitro spustila za babico in s sabo vzela tudi vse tri stvari: mamin plašč, šop papirjev in najpomembnejše ... knjigo. »Zbežati moram ...« si je zamrmrala in knjigo ter liste pospravila v torbo, plašč pa razgrnila na posteljo.

»Pripravljena moram biti, ne vem, kdaj bodo navalili name,« si je mislila. Pogledala je skozi  okno. Toča je še vedno padala. Kot da sploh ne misli nehati ... Ljudje so se Charlotte prav zasmilili. Sedla je na posteljo, še vedno vsa omotična in presenečena, ker je bila njena mama res čarovnica. Čeprav sama nikoli ni verjela vanje. In prav tako babica »Čarovnica sem,« je sama sebi zašepetala. In v tistem trenutku se je začelo novo poglavje njenega življenja. 

Charlotte je tiho sedela na stolu poleg babice. »Babi ... Kako me misliš rešiti?« se je na koncu le opogumila, ker ni mogla več prenašati dolge hladne in strašno mučne tišine. Babica jo je pogledala in globoko zavzdihnila. Le upala je lahko, da bo njen načrt uspel. Ni želela tvegati, da bi življenje izgubila njena ljuba vnukinja …  A ji tega ni povedala ... »Saj boš videla,« ji je dejala in se zatopila v razmišljanje. Nato je pogledala skozi okno. »Toča se že umirja ...« je mirno dejala. Charlotte je spreletel mrzel pot. A še preden bi lahko karkoli rekla, jo je prehitela babica: »Ni časa. Obleci se, odhajaš!«

Charlotte je, čeprav zbegana zaradi hitrosti dogodkov, urno pohitela v svojo sobico in vzela vse, kar je imela. Mamin plašč, kup papirja in knjigo. Ko je tekla po stopnicah navzdol, jo je spreletela groza. Iz vasi so na hrib k njuni hiši drveli vsi, cela vas ... Prestrašeno je prispela v kuhinjo, a babica jo je že rinila skozi stranska vrata. »Pojdi naprej, v vas, ki si jo tako rada gledala in sanjarila o njej … Saj veš,  tista, ki se jo vidi s severne strani najine koče. Pojdi v edino gostišče, ki je v tej vasi. Tam prespi. Ne skrbi, ne bodo te lovili. Imam načrt ... Jutri bo prišel nekdo pote. Zdaj pa teci!« ji je med poslednjim objemom prigovarjala babica in jo zaskrbljeno gledala. Charlotte je imela kup vprašanj, a ni bilo časa. Zdrvela je in med vrati še slišala babico, ki ji je svetovala: »Pojdi na sever, čim dlje, tem bolje. Toda nikdar, res nikdar se ne vrni!« Charlotte je obstala, z veliko bolečino pokimala in stekla. Ko je bila že kar oddaljena, je zaslišala, da so besni vaščani prispeli ... Tekla je in se ni zmenila za kričanje ...

Dokler ni opazila, da se iz smeri njenega doma kadi dim. Obrnila se je in videla, da so hišo zažgali. Zakričala je iz strahu za babico, a se je spomnila njenih navodil ter ukaza, naj se ne vrača. »Zdaj res nimam ničesar …« je boleče razmišljala in se še tesneje zavila v mamin plašč.  Prispela je. Pot je bila dolga, ampak nazadnje je le izpolnila babičin ukaz in prišla v gostišče. Najela je sobo in čakala, kot ji je naročila babica. Skrivala se je pod kapuco, saj še vedno ni vedela, kakšen je babičin načrt. Že res, da je bila babica čarovnica, a dvomila je, da bo kaj sčarala ...

Charlotte je iz globokega razmišljanja zdramil hrup pri vratih. Vstopila sta dva francoska kraljeva vojaka. Stisnilo jo je pri srcu od strahu. So jo mar odkrili? Takrat se je prikazal še nek moški. »Sel ...« je potiho sama pri sebi zašepetala Charlotte. Sel je pribil na steno list. Nato je odšel. Charlotte  si je močno oddahnila. Niti predstavljati si ni želela, kaj bi naredila, če bi jo odkrili … 

Takrat je z enim ušesom ujela, da je pri sosednji mizi nekdo dejal nekaj v zvezi s čarovnico. Pozorno je zastrigla z ušesi, da bi ujela pogovor med neznancema … »Še vedno ne verjamem, da je kar sama priznala krivdo!« Drugi je odvrnil: »Saj veš, kako so coprnice čudne ... Najprej skuha točo, potem pa sama prizna ... Pa so bili vsi prepričani, da je bila paglavka ...«  Charlotte  je zmrazilo. O njej govorita! A drugi je že odgovoril: »Pa je bila njena babica! Phhh, kdo bi si mislil! Pa sama priznala!« ob tem se je srhljivo zarežal. »Kdaj jo bodo zažgali na grmadi?« je vprašal drugi. Takrat je prišel mimo gostilničar. »Sel je ravno prinesel obvestilo. Jutri zvečer na glavnem trgu bo coprnica sežgana na grmadi!«

Ob tem se je gostilničar zasmejal in ni skrival veselja, da so ujeli coprnico. Charlotte se je zvrtelo. Babičin načrt je bil ... da obvaruje njo ...  tako, da se  sama javi kot kriva. Hitro si je obrisala solze. Stopila je do gostilničarja. »Oprostite, odpovedala bi najem sobe. Odhajam v mesto,« je tiho dejala in globoko dihala. »Dobro. Mar greš tudi ti gledat sežig čarovnice?« jo je vprašal gostilničar. »Da ... Potrebovala bi tudi čim hitrejšo kočijo do mesta,« je dejala in se močno oprijela mize.

Ko je prispela v mesto, se je zavila v mamin plašč in si poveznila kapuco čez glavo, da je ne bi kdo prepoznal. Čeprav je babica krivdo prevzela nase, bi jo sovražili kot coprničino vnukinjo. Počasi se je pomaknila dalje. Ni vedela, kako ji je uspelo, a se je skozi krvoločno in maščevalno množico le prebila do odra. Bilo je grozno, a je, tudi če bi jo sežgali, želela stati babici ob strani do konca. Popolnoma do konca. In ... Če do zadnjega trenutka babica ne bo nič naredila, potem ... Se bo sama javila za čarovnico.

Upala je, da ima babica rezervni načrt, saj ji vseeno ni bilo do tega, da bi njo ali babico živo scvrli … Streslo jo je, ko je zaslišala zvon, ki je oznanjal, da se sežig čarovnice na grmadi začenja. V naslednjem trenutku je zaznala grobno tišino, vse šepetanje in govorjenje množic je v trenutku zamrlo. Kot vsi drugi je tudi Charlotte obrnila pogled proti desni. Zagledala je svojo ljubo, preljubo babico, ki nikakor ni izgledala dobro. Toda Charlotte je vedela, zakaj vsa množica tiho strmi in ne kriči ... Babičin pogled namreč ... Nagovoril je vse. Nikakor ni izgledala kot človek, ki bo vsak trenutek sežgan. Bolj je izgledala kot človek, ki pravkar doma klepeta s prijateljico. To je Charlotte vlilo upanje. »Morda le ima načrt,« je na tihem mislila ... Le to ji je ostalo ... Upanje.

Videla je, kako so jo privezali na nekakšno dolgo lestev, ki so jo nato začeli počasi dvigati k drogu. Charlotte se je vrnil daljni, daljni spomin. Spomnila se je svojega joka in očetovih obupanih krikov ob identični poti svoje mame. S to nekakšno lestvijo dvignejo človeka in ga nato spustijo na grmado, kjer se v trenutku scvre. Navkljub že navpični lestvi je bila babica še vedno tiho. To je počasi zmedlo vse. Ponavadi so ljudje, ki so bili obtoženi, prosili milosti in kričali. Doslej je bilo vedno tako. A tokrat ne. Charlotte  je upala, da to pomeni, da bo nekaj naredila in se rešila. A bilo je čudno. Lestev so počasi že spuščali, ko je babica pogledala naokoli. Takoj jo je prepoznala in svoj pogled zapičila vanjo. Takrat je  v njenih očeh ugotovila resnico. Ni se želela rešiti. Popolnoma jo je želela obvarovati. Padla bi na tla od groze, a ni bilo časa. Vedela je, da ji je preostalo le eno; da hitro stopi naprej in pove resnico. Že je želela na ves glas zakričati, da je ona čarovnica, ko ji je nekdo z roko zaprl usta, da ni mogla govoriti, in jo hitro vlekel stran.

Široko je razprla oči. So jo pravkar ugrabili? Charlotte se je divje otepala močnega prijema. Ni je skrbelo, da so jo ugrabili, ampak le za babico. Neznanec jo je zvlekel stran. Pripeljal jo je do kočije in jo stlačil vanjo. Zaslišala je glas, ki ji je povedal, da so vrata kočije zaklenjena. Charlotte je vedela, da je konec z njo. Takrat se je odločila, da bo pobegnila. Zbrala je moči, ki so ji še ostale, da bi brcnila neznanca. »Saj veste, kam.« Prijem je v trenutku popustil in neznanec je zatarnal od bolečine. »Tiho bodi, otrok, mar želiš da te najdejo?« je mirno dejal ženski glas. »Em ... Da, prav to hočem,« je zamrmrala Charlotte in poskusila pogledati skozi okno, da bi še enkrat, poslednjič, videla babico. »Ne bo šlo,« je mirno dejala gospa in pomignila gospodu, ki je prej dobil brco od Charlotte, naj jo potegne nazaj, stran od okna. »Pošilja naju tvoja babica, da ti pomagava od tu in ti preprečiva, da bi videla sojenje.«

Takrat se je zaslišal krik babice, ki je takoj zamrl. In zatem tišina. In nato veselo rjovenje množice. Charlotte ni zmogla več zadrževati solz. Njena edina še živa sorodnica je bila ... In zaupnica ... In edina, ki ji je verjela. Edina. Najbrž bi še naprej jokala, a jo je gospa že prijela za ramo. »Tvoja babica nama je povedala, kaj naj narediva s teboj ...« Charlotte si je počasi le obrisala solze.

Minila je debela ura, odkar je izgubila babico. Tiho je sedela v kočiji in zadrževala solze. Gospa je bila mirna in tiho, moški poleg nje, ki ga je prej tako močno brcnila, pa je le gledal predse. Vozili so se res dolgo. Ko so prispeli in se je že začel spuščati mrak. Prišli so do navadne stare kolibe. Charlotte se ni pritoževala nad tem, le kako bi se lahko ob takšnem dnevu. Tiho je odšla v hišo za obema neznancema in se trdno držala knjige.

»Tako ... Danes ostaneš tu, jutri že greš,« ji je dejala gospa in se nasmehnila. V hiši je Charlotte videla še približno trideset ljudi. Privzdignila je obrv. Vsekakor malo čudno. »Zakaj je tu toliko ljudi?« je vprašala. Gospa, ki je bila kot kaže voljna odgovarjati, je sedla na tla. »Zdaj ko naj bi kronali novega kralja, mnogi niso bili za to, pravzaprav nihče od meščanov in kmetov. Zato smo podpisali list, da se strinjamo in bomo sodelovali pri odstavitvi kralja.«  

Gospa se je zazrla v peč in umolknila. Charlotte je iz izkušenj pri babici vedela, da mora počakati, da bo gospa nadaljevala, čeprav bi raje spraševala. »Imeli smo izdajalca ... Kot vemo, je list s podpisi že prišel do dvora ... Vsi, ki  smo podpisani, bomo najbrž kmalu mrtvi, tako kot tvoja babica.« Charlotte je omemba babice spet potrla. »Tvojo babico dobro poznam. Ko bi le lahko bila prava čarovnica kot njena hči ...«

Te besede so Charlotte zadele kot strela. »Kaj? Mar ni čarovnica?« »Mar ti ni povedala?« je začudeno dejala gospa. »Ne ...« je šepnila Charlotte »Tvoja babica bi se lahko rešila z grmade. A želela je rešiti tebe. Ni mogla narediti obojega, ker ... ni znala čarati nič, razen osnov. Tudi ti si takšna kot ona. Nikoli ni postala popolna čarovnica, medtem ko tvoja mama je.« Po dolgem premolku je gospa dodala: »Tudi ti lahko postaneš.« »Jasno da želim!« je hitro vzkliknila Charlotte. Bila je razumna in vedela je, da ji bo to prav prišlo ... 

»Težka naloga te čaka ... Poslušaj! Prerokba pravi, da ti to lahko uspe le, če najdeš pravo ljubezen.« Charlotte si je oddahnila. Vedela je, da je kar lepa in če bo odšla nekam, kjer nihče ne bo vedel, da je coprnica, bi ji lahko uspelo. »Še nekaj je,« je resno dejala gospa. »Ta človek te mora ljubiti popolnoma takšno, kot si. Ko bo prišlo do poljuba in med vama ne bo več skrivnosti, potem ... ti bo uspelo.« Charlotte se je namrščila. »Dobro ... a če mora vedeti vse, mora vedeti tudi, da sem čarovnica?« je zaskrbljeno vprašala. »Da. In ne sme imeti coprniške krvi, torej mora biti navaden človek.«

Charlotte je zazijala. To bo pa res težko, si je mislila. »Torej ... najti moram človeka, mu povedati resnico o sebi in še oba se morava zaljubiti ter se poljubiti. To je težka naloga ...« je zavzdihnila in zavila z očmi. Gospa je pokimala. »In še zadnji, najtežji del, kar si jih lahko misliš, pri katerem tudi večina coprnic ne preživi ...« je resnobno dejala gospa. »Človek, ki ga boš našla, mora imeti še eno lastnost. Sovražiti te mora,« je dejala gospa. »Sovražiti te mora tako močno, da si želi, da umreš, še huje, da te želi sam ubiti. A ti moraš to spremeniti v ljubezen,« je dejala.

Charlotte je vzelo sapo. »Je to sploh možno?« je pretreseno strmela v gospo. Gospa je le pokimala. Naenkrat se je Charlotte vrnila samozavest. »Pa saj jaz sem že čarovnica! Zagotovo!« Gospa je zavzdihnila. »Me nisi poslušala?« je malce naveličano rekla.   »Čarovništvo imaš že v krvi, kar je osnovni pogoj, a to pomeni le, da kdaj pa kdaj nenamerno narediš kaj hudega ... ali dobrega. Najbrž si prav ti sčarala točo, ker se pri tem ne moreš nadzorovati ...« Gospa je vstala in Charlotte vrgla odejo ter ji dejala: »Pojdi spat. Jutri odhajaš.« Po dolgem premolku je dodala: »In ne pozabi ... Ta, ki naj bi te sovražil, mora glede tega še posebej izstopati. In ko se enkrat za to odločiš, ti ostane le en poljub. Če ni uspešen, umreš. Pazi se!« ji je še zabičala in odšla. Charlotte dolgo ni mogla zaspati. Sploh pri zadnjih besedah gospe jo je streslo. Le eno priložnost ima. Le en iskren poljub ... 

Zjutraj je že zgodaj odšla, ni smela tvegati, da bi jo kdo prepoznal, saj so prejšnji večer, kot so ji povedali ljudje v hiši, javno razglasili, da iščejo tudi njo, ker je babičina sorodnica. S sabo je vzela vse svoje premoženje. Knjigo, plašč in šop listov. Končno je ugotovila, zakaj jih uporabiti. Za pisanje dnevnika ...

Dragi dnevnik!

Odhajam ... Zelo daleč ... Gospa mi je povedala, kam naj odidem. Našla je tudi karavano, ki gre v isto smer. Močno me je strah, ker ne vem, kako mi bo uspelo rešiti to zadevo, da bom postala prava čarovnica. Včeraj sem vneto premišljevala, ali bi sploh poskusila ali ne. A ko sem v knjigi našla urok, s katerim mrtvo spremeniš v živo, sem se odločila. Poiskala bom to osebo. A moram biti pazljiva. Ker  imam le eno priložnost ...

Z ljubeznijo,

         Charlotte          

Charlotte je potovala že ves teden in posebej vesela je bila, ko je prispela v vas, kamor jo je želela skriti babica. Takoj je ugotovila, zakaj. Zelo težko je bilo priti do nje, saj je bilo vse zaraščeno in je bilo dovolj oddaljeno od domače vasi. Ko je prispela, se je preprosto izgubila v gozdu, ki je obdajal celotno vas. Res jo je bilo težko najti. Charlotte je bila besna na vse, ki so jo spremljali, ker je niso opozorili, kakšna je pot, in nase, ker ni vprašala ... Trmasto se je sesedla na štor ... »Ne premaknem se več od tu, če ne bom natančno vedela, kako naj pridem v vas,« je rekla pri sebi in prekrižala roke. A že čez deset minut jo je začelo zebsti, čez uro pa se je počutila kot ledena kocka. Več časa, kot je minilo, bolj je obžalovala svojo odločitev. A bila je trmasta in se ni želela ukloniti svojemu ponosu. 

Mračilo se je že, a Charlotte se ni premaknila. »Uf, ko bi le kdo prišel mimo,« si je mislila. »Hej, deklič, kaj pa stojiš tam?« je kot nalašč zaslišala glas. Obrnila se je in zagledala mladeniča. Pritekel je do nje. »Izgubila sem se, ne najdem poti do vasi,« je dejala Charlotte in zardela od sramu.  Fant jo je začudeno pogledal.  »Vas je približno deset  metrov v levo ...« se ji je posmehnil. Charlotte je živo rdeče zardela od sramu, ker je tako blizu vasi sedela na štoru. »Prideš? Zunaj ni dobro prenočevati,« se ji je zasmejal fant in ji pomolil roko. »Zakaj? So kakšne zveri tu naokoli?« je prestrašeno vprašala Charlotte. »Tudi, a nisem mislil tega. MIslil sem, da je bilo tu okoli veliko coprnic,« ji je zamišljeno rekel. »Kaj res? Si jo že srečal?« je z zanimanjem vprašala Charlotte. Videla je, da se mu je obraz pomračil. »Ne bi govoril o tem ... Raje pojdiva,« je dejal in hitro stopil naprej.

Dragi dnevnik!

Veš, končno sem prišla v vasico, o kateri sem sanjala toliko časa ... Nič posebnega ni, toda zame je najlepši kraj, ker me nihče ne pozna in mi zato ne poskuša škodovati ... Stanovala bom v majhni hiši. Fantu, ki sem ga spoznala, je ime Joe in z družino oddaja stanovanje. Zdaj je hiška za leto moja! Joe je res zanimiv fant. Upam, da je pravi, ker čutim, da v sebi nosi neke skrivnosti ... A lahko, da se mi le zdi, celotna vas je namreč zelo skrivno...

Charlottin dnevniški zapis je prekinil Joe. »Kaj pišeš?« je radovedno vprašal in poskušal prebrati. Charlotte je hitro skrila liste dnevnika in poskusila čimbolj narejeno veselo odgovoriti: »Ah, nič takega ...« »Si za ježo?« jo je s svetlečimi očmi vprašal Joe. »Em ... Ne znam jezditi,« je Charlotte odgovorila od sramu rdeča v obraz. Joe je zamahnil z roko in dejal: »Pusti to, naučil te bom.« Prijel jo je za roko, še preden je lahko ugovarjala, in skupaj sta stekla čez travnik.

A Charlotte ni pozabila na svojo nalogo ... Da bi ugotovila, če je pravi, je morala izvedeti vse o njem. Tudi tisto, o čemer se ji je zdelo, da bo vztrajno molčal ...  Ves dan je uživala, čeprav ji nikakor ni uspelo zajahati, ampak le padati. Pri tem ni opazila sovražnih pogledov neke plavolaske.

Charlotte je veselo pohajkovala po vasici in razmišljala, ali je pravi ali ne. Tako močno se je poglobila v razmišljanje, da sploh ni opazila, da ji prihaja naproti neko dekle. Zaleteli sta se in Charlotte se je hitro začela opravičevati. A plavolaso dekle jo je ostro pogledalo in vstalo. »Za tole ... boš plačala,« je mirno rekla in pokazala na razbite vrče, s katerimi je bila namenjena na trg, da bi jih prodala. »Ampak ... nimam denarja,« je jecljaje odgovorila Charlotte. A dekle je vzdignilo nos in že želelo nekaj reči, ko je zaslišalo za sabo glas. »Jaz bom plačal,« je mirno dejal Joe in ji pomolil denar. Grdo je še zadnjič pogledala Charlotte in se obrnila k njemu z velikim nasmeškom na obrazu. »Oh, saj ni treba ... Ti raje daj denar Thomasu, da bodo odkrili, kdo je kriv,« se je nasmejala.

Charlotte ni zmogla brzdati radovednosti in je vprašala: »O čem govorita?« A Joe je že odšel. Plavolaska ji je vseeno odgovorila: »O Charlotte. Njegovi bivši ... Nekega dne je izginila. Coprnice so krive, le najti jo morajo ...« Ob tem se je držala skrivnostno.

»Res? Tudi meni je ime Charlotte!« je dejala. Blondinka jo je mrzlo pogledala: »Jaz sem Annie.« Odšla je dalje, ko se je naenkrat obrnila. »Ne približuj se Joeju!« je zakričala. »Zakaj?« je Charlotte vprašala. »Moj zaročenec je!« je Annie odgovorila. Anniejin stavek jo je presenetil, a je hladnokrvno dejala: »Čestitam ... Kdaj bo poroka?« Vedela je, da je Joe dober fant. In malo ji je bil všeč, čeprav je vedela, da to ni dovolj, ker mora ugotoviti, če je pravi ... in ... ne sme se poročiti z Annie, če je on tisti ...

Charlotte se je, ko se je vrnila v svojo hišico, odločila oditi na sprehod. »Prijalo mi bo,« je prigovarjala sama sebi v ogledalu in se nasmehnila. Odločila se je, da bo skovala načrt, kako naj ugotovi, če je Joe pravi. Medtem ko je hodila po samotni potki, je razmišljala. Pravi naj bi jo sovražil, ko bi vedel vse o njej ... In Joe ne ve, da je čarovnica. Glede na to, da goji zamero do coprnic, bi jo, če bi izvedel, zagotovo zasovražil. Med globokim razmišljanjem sploh ni opazila, da je nekaj na drevesu. Nekaj živega. A že naslednji trenutek je neznanec z drevesa padel naravnost nanjo. Charlotte je zakričala. »Babe se pa res vsega ustrašite,« je zaslišala moški glas neznanca, ki je zakrivil njen krik. Jezno ga je pogledala. »Mislila sem, da moški niste takšni štori, da padate na mimodoče,« je maščevalno in besno pribila nazaj. »Phhh! In to mi pravi dekle,« ji je posmehljivo dejal, »ki najverjetneje še na drevo ne zna splezati.« Ob tem se je grdo zarežal.

Charlotte je udarila vsa kri v glavo, a ne zaradi zadrege, ampak zaradi jeze, ker jo je fant tako poniževal. Nepremišljeno je dvignila roko in na fantovo lice primazala močno klofuto. Fant je v trenutku odskočil in jo še prej sunkovito odrinil. »Ali se bojiš plezati in zato daješ klofute? Tipična ženska s tipično nežnimi klofutami,« je prhnil in se ji režal. Charlotte je to razbesnelo in nepremišljeno si je zaželela, da bi neotesancu kaj priletelo na glavo. Nenadoma se je sprožila njena moč v krvi in mladeniču je na glavo padla res velika veja. Tokrat se fant ni zmogel pretvarjati, da ga nič ne boli, saj se je zgrudil. »Ups,« je pomislila Charlotte. V naslednjem trenutku se je še bolj ustrašila, ko je videla, da je neznanec nezavesten. »Charlotte, kaj si naredila s Thomasom?« je zaslišala kričanje. Kot nalašč je bila spet Annie. In to z Joejem.

V naslednjem trenutku sta oba, tudi Joe, pritekla do nje in do Thomasa. »V redu bo,« je olajšano ocenil Joe. Annie je pazljivo pogledala Chalotte in jo vprašala, kaj se je zgodilo. »Bila je nesreča, veja je kar padla,« je dejala Charlotte. »Zakaj pa je potem odžagana?« je sumljivo vprašala Annie. Charlotte je bila presenečena in se je v mislih jezila sama nad sabo ter nad svojimi močmi. Joe je Charlotte rešil zadrege z zamahom roke, češ ni pomembno, in vzel Annie vejo ter jo preuredil, da je izgledala, kot bi sama od sebe padla z drevesa.

»Joe!« je vzkliknila Annie. »Kaj?« Je malomarno dejal v odgovor. »Ne smeš narediti tega! Ne pozabi, kako pomemben človek je njegov oče! Če posumijo, ti lahko kaj naredijo.« je prestrašena in jezna kričala Annie, medtem ko je Charlotte brez besed opazovala. »Nihče ni nič opazil. Vse bo v redu ...« je zamrmral Joe, a ko je Charlotte želela nekaj reči, so zaslišali šuštenje listja. Charlotte je spreletel mrzel polt. Nekdo jih je opazoval. A Joe ni razmišljal kot Charlotte in Annie. Hitro se je pognal v tek v gozd, od koder je prišel šum. Dekleti sta se ovedli in hitro zdrveli za njim. Charlotte je bila obdarjena zaradi svojih coprniških genov s posebnim talentom ? zelo dobro je slišala in videla. Zatorej je za trenutek ugledala postavo, ki je naenkrat izginila.

Charlotte je od presenečenja odprla usta. To je bila čarovnica. Prisluškovala jim je popolna čarovnica, ki je v svojem načrtu uspela. Streslo jo je. Ta coprnica ni treba, da je takšna kot njena družina. Lahko je zlobna. »Paziti se moram,« je pomislila Charlotte in stekla k Annie in Joeju.

Joe ji je prejšnji dan, ko je bila zamišljena, pomahal. Dvignila je pogled in mu pomahala nazaj. Približal se ji je in se nasmehnil. »Pridi, nekaj ti bom pokazal,« ji je pomolil roko. Charlotte je vstala in že sta stekla. Joe jo je peljal do konjev, saj je Charlotte zaradi Joejevih učnih ur jahanja jezdila skoraj tako dobro kot on. Joe se je pognal v dir, Charlotte pa za njim. Šla sta daleč, daleč in prišla do nekega travnika, ki se je Charlotte takoj prikupil. A Joe je jezdil malo počasneje dalje.

Naenkrat se je ustavil in ji z roko pomignil na senik. Charlotte se je zdelo pravljično. Tam sta razjahala. »Vau,« je dahnila Charlotte in se razgledovala. Joe se ji je nasmehnil. »Tu sem zaprosil Charlotte za roko,« je tiho dejal. »Svojo bivšo?« je vprašala. Joe je prikimal. »Smešno, da imava enako ime,« je dejala Charlotte. »Ti je všeč?« jo je vprašal in jo gledal. »Zelo mi je všeč,« mu je preprosto odgovorila Charlotte. Po premisleku je dodala: »Si tu zaprosil Annie?« Joe je odkimal. »Le njo, Charlote. Bila je nekaj posebnega,« je tiho dejal in jo pogledal. »Tako kot si ti,« se je nasmehnil. Charlotte mu je nasmeh vrnila. »Nikoli se nisem poročil z njo. Neka coprnica jo je ubila,« je tiho dejal.

Charlotte je zmrazilo. Joe se ji je približal. »Charlotte ...« ji je dejal, da se je zdramila iz razmišljanja in dvignila glavo proti njemu. »Nimata skupnega le imena ... Tudi moja čustva do vaju so enaka,« ji je zašepetal na uho. Charlotte je tiho vprašala: »Kaj pa Annie?« Joe se je namrščil in odmahnil z roko. Charlotte je naenkrat začutila močna čustva do njega. »Potem sovražiš coprnice? Ker so ti ubile njo?« je tiho dejala. Joe se ji je še bolj približal. »Sovražil sem jih,« ji je zašepetal na uho, »a jih ne več ... Prebolel sem... Sploh pa ne morem obsojati vseh coprnic, ampak le tisto, ki jo je ubila. In tudi ona je dobila kazen za to ...« Objel je Charlotte in jo pogledal globoko v oči. »Charlotte, ne sovražim jih več,« ji je dejal.

V Charlotte je vriskalo od veselja, da je ne sovraži. Skoraj bi se že poljubila, ko se je spomnila ? le ena priložnost in le en poljub. In on je ne bi sovražil, če bi mu povedala. Z veliko žalostjo se je odtrgala od njega. »Ne ...« je zašepetala in stekla stran, ne da bi se zmenila za Joejeve vzklike, naj se vrne. Odjahala je nazaj v vas. Bolelo jo je. Takrat se je dobesedno zaletela v nekega človeka. Prestrašeno je zakričala, upajoč, da ga ni ubila. Hitro je ustavila konja in pohitela k tujcu, a ta se je že pobiral. »Oprostite, zelo mi je žal ...« je začela. »Vi ...« je osupno dejala, ko je ponovno zagledala ... Thomasa.

Začudeno jo je pogledal in si obrisal prah z oblačil. »Se poznava?« jo je zmedeno vprašal. »Em ... Jaz sem bila poleg, ko se je vam včeraj zgodila nesreča. S tisto, hm … vejo,« je živčno pojasnila. Thomas jo je čudno gledal. »Nikoli vas še nisem srečal. Zame ste popolna tujka. Kako vam je sploh ime?« je vprašal. »Charlotte,« je osuplo dejala. »Oprostite, mudi se mi domov. Temni se,« je navrgel in odhitel. Charlotte se je sesedla na tla, bila je močno zmedena. Kaj za vraga se dogaja?

Naslednji dan je Charlotte odšla k Annie po kakšno rešitev dogodka. »Hoj, mi lahko poma…« je začela, a jo je Annie prekinila z mislimi povsem drugje. »Charlotte ... Poroka med nama je nekako ... dogovorjena,« je šepnila. Charlotte je ni jemala resno, ko pa je ugotovila pomen besed, je zazijala kot budala. »Kaj?« je osuplo vprašala ter popolnoma pozabila, zakaj je prišla. »Starši so se dogovorili ...« je rekla Annie in zrla v prazno. »Prosila bi te samo, da ga ne jemlješ kot največjega sovražnika, prav?« je dejala in odšla.

Naenkrat se je Charlotte nečesa spomnila glede dogodka s Thomasom. Stekla je za Annie in jo poklicala, da se je ustavila. »Annie, ali ima Thomas brata dvojčka?« je vprašala. »Da. Ime mu je James,« je dejala Annie in stekla stran. Charlotti je bilo vse jasno. Thomas in James sta dvojčka ... Oddahnila si je. Mislila je, da se je kakšna coprnica poigrala s Thomasom in z njegovim spominom, da se ničesar ni spomnil ... A Charlotte še vedno ni doumela, zakaj je ob zadnjem stavku, da ima Thomas dvojčka, Annie zbežala proč. In kako vendar, da je lahko njuna poroka dogovorjena ...

Naenkrat je Charlotte prešinilo. Joe ni ljubil Annie, kar ji je tudi povedal na seniku. In sicer zato, ker je bila poroka dogovorjena, načrtovana. In če tako čuti Joe, mar ni res, da lahko tudi Annie čuti enako? Torej da Joeja ne ljubi? Misli je spodila iz glave. Najti mora pravega. In to preden kdo posumi, da je coprnica, zaradi česar jo lahko doleti enaka smrt kot njeno mamo in babico.

Naenkrat je zaslišala nekakšen šum. »Le kaj je to?« si je mislila. Pozorno je prisluhnila in v zadnjem trenutku uzrla osebo za sabo. »Končno sva se spet srečali,« je dejal ženski glas, ki ga je Charlotte predobro poznala. »Kaj ... kako, da si tu?« je zmedeno govorila Charlotte.  Ženska se je le nasmehnila. Nato je nastala dolga tišina in izgledalo je, kot da gospa pred njo izbira besede. Nazadnje je dejala: »Saj veš, jaz nisem kot tvoja babica.« »Ti si popolna čarovnica,« je dahnila Charlotte. »Da. Že kar nekaj časa,« se ji je nasmehnila gospa. »Koliko let se nisva videli?« je vprašala Charlotte. »Bila si še čisto majhna ... Pet let si bila stara. Zdaj pa boš kmalu stara šestnajst let. Torej bo enajst let,« ji je nežno dejala.

Charlotte je tiho prikimala. Tako je bila osupla, ker se je prikazala. Mislila je, da je že enajst let mrtva. »Si bila torej ti ...« je začela. A jo je gospa prehitela: »... v tem gozdu?« Charlotte  je bila olajšana. »Bala sem se, da je bila katera druga coprnica,« je dejala Charlotte malo bolj vedro. »No, slišala sem vaš pogovor,« ji je dejala. Nato je resno dodala: »Preveč kažeš, da si drugačna. Pazi se!« »Ni treba. Tukaj sem varna, mar ne?« ji je malo bolj vedro odgovorila Charlotte, a gospa je odkimala. »Včeraj si srečala Jamesa,« ji je tiho, a resno dejala.  »Zasledovala si me?« je obtožujoče vprašala Charlotte. Gospa je prikimala.

»Njegov oče me je obtožil, da sem čarovnica. James je sin preganjalca coprnic,« je dejala in Charlotti so se spustili mravljinci po vsem telesu.  »Včeraj te je Joe peljal na senik,« je dodala in Charlotte je pokimala. »Tam je njegov oče mene zaprosil,» je dejala. »Tebe? On?« se je namrščila Charlotte. »Da. Živela sem v tej vasici, upajoč, da bom varna. A jaz sem bila popolna čarovnica in se nisem starala. Nato sem se zaljubila vanj in ... Ni ti treba vedeti, a Jamesov oče, ki je, kot sem dejala, preganjalec coprnic, me je ujel. Naslednji dan so me poslali v domačo vas.«

Zazrla se je v Charlotte, ki je z odprtimi usti poslušala. »Potem so te zažgali ... Ampak kako to, da si živa?« Je vprašala Charlotte. »Popolna čarovnica se, tudi če jo sežgejo, lahko vrne vsakih enajst let za kratek čas, kot nekakšen spomin …  Iskala sem te in te našla tu. Ti si tista moja petletna hči ...« ji je nežno dejala. »Joe je potem moj polbrat?« je osuplo dejala Charlotte. Gospa ji je pokimala. »In ti si moja hči.« Oči so se ji orosile. Charlotte je stekla gospe v objem. »Pogrešala sem te, mami,« je šepnila v njenem objemu. Objemali sta se ... Charlotte je celo potočila nekaj solzic sreče, medtem ko je mama imela le rosne oči. Mama je naenkrat resno pogledala. »Charlotte, ne smem se kazati tu naokoli. Lahko me kdo prepozna. In še enkrat, pazi se Jamesa, Thomasa in njunega očeta!«

Preden je Charlotte lahko odgovorila, mame že ni bilo več. Charlotte je v upanju, da bo mamo še srečala, šla naokoli, a se ji ni pokazala. Žalostno se je odpravila nazaj proti hiški. A ko je prišla, sta jo čakala dva čudna pogleda. Annie in Joe. »Kaj delata v moji hiši?« je zakričala Charlotte. Annie se je približala Charlotte. »Veva ...« je dejala. Charlotte jo je začudeno pogledala. »Ne vem, o čem govorita ...« je začela, a jo je Joe ustavil. »Nehaj se pretvarjati!«

Charlotte se je ustrašila. Morda vesta, da je coprnica? »Res ne vem, o čem govorita ...« je malce manj samozavestno dejala, a ji je Annie prisolila klofuto. »Au!« je besno dejala Charlotte in se držala za lice. »Veva, kaj si,« ji je dejala popolnoma mirno Annie. »Potem pa mi povejta ...« je prestrašeno dejala Charlotte. Joe se ji je približal in ji izrekel le eno besedo ? coprnica. »Ne, nisem,« je šepnila v strahu Charlotte. »Kaj pa so potem ti zapisi?« je zavreščala Annie in pokazala na njen dnevnik. »Joe je brskal, ne jaz,« je v opravičilo zamrmrala, Joe pa je prebral odlomek iz dnevnika. »Čarovnica sem. Coprnica ...« Dvignil je pogled. »Kaj je potem to?« jo je vprašal z besom v očeh. Charlotte ni imela več izgovorov. Spomignila je z rameni. Annie se je sklonila k njej. »Zakaj sploh si coprnica?« je razburjeno dejala, kar je očitno kazalo, da nima o coprnicah niti malo pojma.

Charlotte je vedela, da se ozračje zaostruje, zato se je odločila, da bo povedala resnico. Začela jima je pripovedovati vse, od začetka do konca. Charlotte je bila tako zatopljena v pripovedovanje, da ni opazila, da se je Anniejin obraz omilil in da je Joe nikakor ne gleda kot spako in pošast. Pravzaprav je izgledal sočuten. Ko je končala, je nastala dolga, res dolga in ostra tišina. »Če imava istega očeta ... sva v sorodu?« je na koncu vprašal Joe. Charlotte je tiho prikimala. »Ne bom obsojal tebe … ne lastne sestre, čeprav si to zasluži,« je mrko dejal in odšel iz hiše. Charlotte se je olajšano, a vseeno zaskrbljeno sesedla na tla. Annie je počasi prišla k njej. »Zakaj mi nisi povedala?« je dejala.

Charlotte je izbruhnila od besa. »Veš, kaj, tudi ti mi nisi povedala marsičesa!« je zakričala in jezno pogledala Annie. »Kaj pa sem ti bila dolžna povedati?« je jezno rekla Annie. »Morda to, da je vajina poroka z Joejem dogovorjena? Ali da ima Thomas dvojčka? Ali da je njun oče preganjalec coprnic?« je jezno kričala. Annie se je le sesedla poleg Charlotte. »Zakaj bi ti povedala?« je jezno rekla in se zazrla v prazno.

»Povej mi raje kaj o Thomasu in Jamesu ...« jo je prosila Charlotte, ki se je umirila. »Dvojčka sta. Njuna družina je pomembna in oče je preganjalec coprnic. Mame nimata več ...« Zajela je sapo in nadaljevala. »Thomas je ostal doma pri očetu, medtem ko je James potoval. Včeraj se je vrnil. In ...« Obmolknila je in pogledala Charlotte. »Kaj?« jo je radovedno vprašala Charlotte. »Tudi onadva se navdušujeta nad očetovim poklicem,« je dejala in jo sočutno pogledala. Charlotte je spomignila. Bilo ji je vseeno. »Charlotte, kaj ko bi šli raje ven?» je predlagala Annie. »Kam?« je dejala Charlotte in privzdignila obrv. »Kamorkoli, v gozd, mesto, k potoku, na kakšen travnik ...« je naštevala Annie. » Pojdiva k potoku. Kam pa sta dala moj dnevnik?« je naenkrat vprašala Charlotte. »Joe ga je vzel. Bodi brez skrbi, ne bo te izdal,« je spet malce nataknjeno odgovorila Annie in že odšla skozi vrata, tako da Charlotte ni ostalo drugega, kot da je stekla za njo.

»Greva k potoku?« jo je vprašala Charlotte. Annie je pokimala in v smehu dejala: »Za mano ...« Hitro sta stekli skozi vas in Charlotte je vsaj za trenutek odmislila skrbi. Ko sta se vračali od potoka v vas, sta zaslišali zvok kopit. Annie se je hitro ozrla in našpičila ušesa, Charlotte pa jo je posnemala. Kmalu se je prikazal konj z jezdecem. Zelo znanim jezdecem ... »Ali je James ali Thomas?« je Charlotte šepnila Annie, ko je videla, da gre jezdec proti njima.  »James,« Je mrko dejala Annie in vzvišeno gledala v njegovo smer. »Kako ga prepoznaš?« jo je vprašala Charlotte in Annie se ji je le skrivnostno nasmehnila. Ko je James ali Thomas, če se je morda Annie zmotila, prijezdil do njiju, se je Annie odkašljala in mu pomignila z glavo v pozdrav. »Midva se pa že poznava,« je lepo dejal James Charlotte in se namrščil. Charlotte se je nasmehnila. »Seveda.«

Annie je ostro gledala v njegovo smer. Po nekaj trenutkih tišine je mrzlo rekla: »Bolje, da greva. Pridi Charlotte!« In odkorakala. Ko sta bili že blizu vasi, je Charlotte vprašala: »Annie, zakaj ne maraš Jamesa?« Annie je prhnila. »Jaz? Da ga ne maram? Prej ga močno sovražim,« je dejala. »Zakaj pa?« je radovedno vprašala Charlotte. »Dolga zgodba. Morda ti jo kdaj drugič povem,« in že je odbrzela naprej.

Dragi dnevnik!

Komaj sem prepičala Joeja, da mi je vrnil dnevnik. Na trenutke mi gre Joe močnoo na živce ...  Mama se mi ne kaže več. Čudno ... Annie pa je tudi kot mama grozljivo čudna ...  James se ji je kot kaže močno zameril. Me prav zanima, zakaj, a Annie noče govoriti o tem. Zelo zanimiva se mi zdita brata dvojčka Thomas in James ... Morda je kateri od njiju pravi ... Ko kaj izvem, bom hitro napisala.

Charlotte je nehala pisati in se zamislila. Le kaj se bo zgodilo? Življenje v vasici je postajalo čedalje bolj napeto. Med razmišljanjem je zaslišala, da je nekdo vstopil v hišo. Upala je, da Joe. A na njeno razočaranje se je prikazal rjavolas pegast deček. »T-t-tole vam moram dati,« je izjecljal, Charlotte v roke potisnil preganjen listek in jo že ucvrl skozi vrata. Charlotte se je namrščila. Le kaj bi lahko bilo, se je spraševala. Vse svoje upe je usmerila v misel, da je listek od Joeja. Počasi ga je razprla. Na njem je bilo le nekaj besed: »Nocoj ob devetih zvečer v gozdu. Bodi točna.« Charlotte je razmišljala. Ni bilo podpisa. »Naj grem?« se je vprašala. In če grem, kdo je to poslal, je Charlotte razmišljala. A odgovora ni bilo.

Charlotte je do zadnjega trenutka oklevala. Naj gre ali ne? Ko je bil že skrajni čas, se je le odločila. »Grem,« si je zamrmrala in stekla skozi vrata. Hitro se je vrnila in vzela mamin plašč. Nekako se je navezala nanj, tako da jo je spremljal vsepovsod. Ko je hodila v mraku proti cilju, je upala, da bo tam srečala mamo. Ali Joeja. Ko je prišla, je ura ravno odbila devet. »Točna sem,« je olajšano, a tudi malce prestrašeno ter radovedno dejala sama pri sebi in s strahom gledala naokoli. Nič. Popolnoma nič se ni zgodilo. Charlotte je razočarano zavzdihnila. Kaj sem sploh rinila sem, je jezno mislila, a ravno takrat se je za njo prikazala temna senca.

Charlotte je, ne da bi opazila, še naprej sama pri sebi godrnjala in se jezila, da je tako nasedla. Vsaj mislila je tako. Počasi je sedla na štor in presenečeno ugotovila, da je to tisti štor, na katerem je trmarila, ko je iskala vas in kjer jo je našel Joe. Trenutek, ko je Charlotte sedla, je neznanec izkoristil in se ji tiho približal.

Charlotte se je močno ustrašila, vendar ni bila takšna kot morda druge, ki bi se vdale v usodo. Zatorej je z vso močjo brcnila z nogo in zadela cilj. Neznanec jo je s krikom bolečine izpustil, Charlotte pa se je hitro obrnila. »Kaj? Ti?« je malce presenečeno dejala in se opotekla korak nazaj. »Kdo sploh si, Thomas ali James?« se je jezno zadrla nanj, ko je končno popustil šok. »Zakaj bi ti povedal?« se je jezno namrdnil in počasi vstajal, še vedno presenečen zaradi brce. »Najbrž zato, ker želim vedeti, kdo je takšen bedak, da me tako prestraši?« je še naprej besno kričala Charlotte. »Prav, James sem. Prosil bi te za uslugo,« je dejal in jo pozorno pogledal, kako bo reagirala.

»Kakšno uslugo?« je še vedno jezno mrmrala Charlotte. James se ji je še bolj približal in se ozrl, da bi videl, če jima kdo prisluškuje. »Prosil bi te, da mi priskrbiš čim več podatkov o Annie,« je dejal in si razmršil lase. »Zakaj?« se je namrščila Charlotte. Videla je, da James izbira besede. »Imam razlog, ki ga še ne bi izdal,« je na koncu previdno dejal in že izginil v gozdu. Chatlotte je začudeno sedla na tla. James in Annie ji nekaj prikrivata. Prejšnji dan se je Annie obnašala čudno, ko je mimo prijahal James, zdaj pa Jamesova prošnja  ... »Kaj naj storim?« je sama pri sebi v obupu dejala Charlotte.

Ko se je Charlotte počasi vračala v vas, še vedno ni mogla verjeti da je privolila v Jamesov načrt. Annie je bila njena prijateljica. Ko se je naslednji dan, nemirna zaradi preteklih dogodkov, zbudila zaradi glasnega ropota pri vratih, je hitro stekla pogledat, kaj se dogaja.   Zagledala je Annie. Ta ji je mahala in kazala na kljuko, češ odpri že ta neumna vrata. Charlotte jih je res hitro odklenila in hotela Annie pozdraviti, a je ta že zdrvela naprej.

»Drugič ne zaklepaj vrat. Pol ure sem ropotala in razbijala, da si me slišala!« »Si res tako dolgo čakala?« Annie se je zasmejala in odgovorila: »Pravzaprav le kakšnih pet minut.« Po premisleku je dodala: »Ampak razbijala bi še dlje kot pol ure, če bi bilo treba.« Pri tem je Charlotte pogledala s čudnim pogledom, ki je povedal, da ve Annie nekaj, česar ona ne. »Kaj pa je tako nujnega?« je vprašala Charlotte. Annie je sedla na stol nasproti Charlotte in z posebnim žarom v očeh rekla: »Saj veš, da sva z Joejem zaročena?« »Seveda ... In?« Annie se odkašlja in reče: »Charlotte ... Bi mi pomagala pri poroki?«

 Minil je že cel teden od takrat, ko se je Annie privlekla do Charlotte z novico o poroki.   Charlotte še kar ni verjela, da je ravno njej najbolj zaupala, ona pa je dala obljubo Jamesu, da mu bo pomagala najti podatke o Annie in ga obveščala. Takrat je zagledala že znanega pegastega fantiča, ki je tekel proti klopci, na kateri je sedela. »Sporočilo,« je dejal in ji hitro dal v roke listek ter zdrvel stran. Charlotte se je nasmehnila. Ta fantič ji je že prirastel k srcu.

Ko je prebrala, kaj piše na listku, je takoj ugotovila, da je sporočilo Jamesovo. Spet ob  devetih zvečer na istem kraju. Ko je prišel čas, da se odpravi, se je zavila v mamin plašč in zdrvela skozi vrata proti gozdu, ki je skrival vasico pred ostalim svetom. Ko je prišla, je na rami začutila roko. Tokrat se ni ustrašila, ampak se je v prepričanju, da je James, obrnila. Videla je postavo, ovito v podoben plašč, kot ga je imela sama. »Mami, kaj pa ti tukaj?« je zašepetala Charlotte v bojazni, da je James v bližini. »Charlotte, osredotoči se na nalogo. Najdi pravega!« ji je resno dejala in že izginila.

Preden se je Charlotte lahko odzvala, je za sabo zaslišala pok vejice. Obrnila se je. »O, si le prišel, James,« je dejala. »Morda bi bilo bolje, da bi me klicali Thomas,« je mrko dejal mladenič. Charlotte se je močno ustrašila. »Je morda slišal moj pogovor z mamo?« si je mislila in se jezila, a tega ni pokazala.

»Oh, vidim, da niste več zaskrbljeni zaradi moje glave, na katero je padla ogromna veja, ko ste se prikazali,« ji je očitajoče dejal in jo spomnil na usodno prvo srečanje. A preden je Charlotte lahko odgovorila, se je zaslišal na drugi strani gozda šum. »Zdravo, Charlotte!« je dejal James, ki se je prikazal iz grmovja. Naslednji trenutek je že obstal ob pogledu na Thomasa. »Kaj pa ti tu?« ga je mirno vprašal. »Malo sem šel naokoli,« je odvrnil Thomas in ga sumničavo opazoval. »Dobro. S Charlotte imava opravke, odhajava,« mu je dejal James. »Oh, saj ni treba, jaz ravnokar odhajam,« je dejal Thomas.

Ko se je že obrnil in naredil nekaj korakov, je čez ramo dejal proti Charlotte: »Meni boš pa kdaj povedala, kaj pomeni najti pravega ... In to, da te mama takole obišče.« Preden se je lahko Charlotte začela izgovarjati, je izginil. »Dobro. Novice o Annie?« ji je tiho dejal James. »Vse je normalno, le ...« je začela Charlotte. Vdihnila je in dejala: »Ni še javno, a Annie in Joe se bosta poročila.« James se je, ko je slišal to izjavo, namrščil. Naslednji trenutek je že dvignil pogled proti Charlotte. »Ne bosta se poročila,« ji je dejal. Charlotte se je skoraj zasmejala. »Mar nisi dojel? Čez dva dni bo uradno. Poročila se bosta!« je dejala Charlotte.  A James  je le odmahnil z roko. »Bodi prepričana, da se Joe in Annie ne bosta poročila,« ji je smehljaje dejal, »zagotovo.« Ko je to rekel, ji je že veselo pomahal in stekel stran. Charlotte je utrujeno sedla na tla. »Vse se zapleta,« je razočarano dejala in zaspala. Zbudile so jo močne klofute. »A si znorela?« je nekdo kričal nanjo. Charlotte si je pomela oči. »James ... Kaj pa ti tu?«

»Mislim, da moram jaz vprašati tebe, kaj počneš tukaj! In Thomas sem!« je resno dejal Thomas. »Dobro, če si Thomas, meni je vseeno,« je zaspano zamrmrala Charlotte in si pomela oči. Počasi je začela gledati okoli sebe. »Kje ... kje sploh sem?« je prestrašeno dahnila, ko je okoli sebe zagledala krošnje dreves, ki so se komaj videle v trdi temi. »Na istem mestu si, kjer si se pogovarjala z Jamesom,« ji je dejal in jo pozorno opazoval.

Charlotte je bila vesela, da Thomas ne more videti njenih lic zaradi teme, ker so bila temno rdeča od sramu. »Dobro ... Potem pa grem ...« mu je zamrmrala in hotela iti mimo njega, a jo je močno prijel za roko. Charlotte je stisnila zobe, da ne bi pokazala, da jo boli, ter se hitro izmuznila iz njegovega prijema. »Ne moreš kar iti! Si znorela?« ji je jezno rekel in jo gledal, kot da je največja trapa na svetu. »In zakaj ne?« mu je jezno odgovorila Charlotte. »Zato, ker je vasica oddaljena približno kilometer, v gozdu pa mrgoli volkov,« ji je resno dejal. Po premisleku je še dodal: »Ta tvoja trma mi je všeč.« Charlotte se je zdelo, da se je celo malo nasmehnil. »Pridi, tamle nekje mora biti manjša lovska hišica,« je dejal Thomas in že stekel naprej. Charlotte je zavila z očmi, ker se ji niti malo ni dalo teči za njim. Zavzdihnila je.  »Thomas, počakaj me!« je zavpila in se začela počasi vleči za njim.

Charlotte se je počasi začela segrevati ob ognju, ki ga je zakuril Thomas, čeprav je imel pripombe, da ženske niso za nič dobre. Charlotte se je ob njegovih pripombih komaj zadrževala, da ne bi iztegnila jezika, ko sta kljub Thomasovemu zmrdovanju sedla bliže k ognju, da bi se pogrela. »Mar veš, da se bosta Annie in Joe poročila?« ga je vprašala Charlotte, ki ni mogla več prenesti tišine. »Vem. Dva tepca manj,« ji je odvrnil. V Charlotti je zavrela jeza in ni se morala več zadrževati. Skočila je na noge. »Nobena tepca nista in ... sta veliko boljša od tebe!« Pri tem si je nadel skrivnosten nasmešek in dejal: »Oh, ali res?« Charlotte mu je besno pokimala. »Dobro ... Če ste tako boljši od mene, potem mi pa povej ...« je nadaljeval. »Kaj? Nič ne prikrivam!« je jezno zakričala Charlotte. »Aja? Kako pa to, da v celi vasi veljaš za ubogo siroto, čeprav imaš mamo? In kaj pomeni to, da iščeš pravega? Vse sem slišal, o čemer si se pogovarjala z mamo!« je zdaj besnel Thomas in jo gledal. Charlotte je zaprlo sapo. Ujela sem se v lastno zanko, je pomislila in razmišljala, kako naj se izmuzne Thomasu z odgovori. Že tako je ne mara, kaj bi bilo šele, če bi mu povedala, da sem coprnica, si je mislila.

Takrat se ji je utrnilo. Glede na to, da sta dvojčka sinova preganjalca coprnic, bi jo še posebej sovražila, če bi izvedela, da je coprnica. In želela bi jo ubiti ... Kako je že rekla tista gospa? Da se mora pravi zaljubiti vame, ko izve vso resnico, ampak najprej me mora, ko izve, da sem coprnica, poskusiti ubiti. »To bi lahko bila onadva ... Eden od njiju,« si je zamrmrala v brado in sploh ni opazila Thomasovega namrščenega pogleda, saj se mu niti sanjalo ni, zakaj je izrekla te besede. A ni je imel časa vprašati, saj se je Charlotte vsa zamišljena in kar malo vesela spustila po stopnicah ... in izginila v noč.

Thomas je, še preden je lahko zakričal zanjo, da je nevarno, padel na nos. Ko se je pobral, je stekel skozi vrata. Še njega je stisnilo pri srcu, ko je stopil ven. Vedel je, da so v gozdu zveri. »Charlotte!« je zakričal in ponavljal in ponavljal ter tekel, da bi jo našel.  Charlotte je medtem veselo stopicljala skozi gozd in čisto pozabila na Thomasa ter njegova opozorila. Naenkrat se je ustavila. Njenega razmišljanja je bilo naenkrat konec, zaletela se je v drevo. Z bolečino v nosu je vstala s tal in naenkrat z grozo pomislila, kakšne zveri so lahko v gozdu. Medtem se ji je tiho nekaj prikradlo za hrbet.

Naenkrat se je Charlotte obrnila, saj se ji je zdelo, da je zaslišala šum. Obstala je kot vkopana. Nepremično je zijala v grozljive rumene oči, ki so se ji še naprej približevale. Prestrašena je opazila, da je vsaj deset rumenih oči. »Volkovi,« je švignilo Charlotte po glavi. Z grozo jih je gledala, kako se ji približujejo. Hitro je stopala nazaj, a se je naenkrat nekam zaletela. Obrnila se je. Zagledala je skalo. Bila je obkoljena z zvermi, ki jih je bilo čedalje več. »Zdaj pa res nikamor ne morem,« je pomislila. Takrat se je eden od volkov pognal nanjo. »Izginite!« je zakričala. A v naslednjem trenutku je ugotovila, da je nekaj narobe. Iz njenega grla je prišel zvok, podoben voljčjemu tuljenju. Takrat so jo popolnoma vsi obkrožali.

»Deklič, ne bodi predrzna,« ji je dejal volk, ki jo je prej napadel. Charlotte so usta skoraj padla na tla od presenečenja. »Vi ... govorite?« je rekla še vedno osupla. »Prej bi rekel, da ti govoriš z nami ...  Si coprnica?« Charlotte je nemo pokimala. »Zelo redke imajo dar, da znajo govoriti z nami,« je zamišljeno dejal. Charlotti se je naenkrat okoli nog začel smukati majhen siv volk. Charlotte ga je vzela v naročje in božala, tako ji je bil všeč. Nikoli še ni videla tako drobnega volka. »Gremo, da ti pomagamo priti do vasi,« je zagodel eden od volkov in Charlotte je v naslednjem trenutku že šla z njimi.

Medtem je Thomas mrzlično iskal Charlotte in jo na koncu zagledal obkroženo z volkovi. Srh mu je spreletel telo. Čeprav mu je bila nadležna, jo je želel rešiti. Izpod suknjiča je povlekel nož in že hotel stopiti naprej, ko je zaslišal glas: »Dragec mali, kar tu boš ostal!« Thomasa je spreletel srh, ko se je počasi obrnil. Zagledal je človeka, ki mu ni bil ravno všeč ...  Pravzaprav mu je bil vse prej kot všeč. »Kaj pa ti tukaj?« mu je jezno dejal Thomas. »Hja, najbrž nisem tu zato, da bi nabiral marjetice,« mu je posmehljivo rekel Joe. »Oh, mar res? Ali morda to tvoje nočno sprehajanje pomeni beg pred poroko z Annie?« se mu je zarežal v obraz Thomas. »Nisem takšen kot ti ... ti in Hannah ...« mu je vrnil Joe. »Hannah je zbežala, ker si ji ti dajal lažno uteho!« je jezno zakričal Thomas. »Oh ... Zdaj lahko vidim, pred kom še dekleta bežijo,« mu je z nasmeškom dejal Joe. »Ti si bil kriv! Če ne bi bilo tebe, bi bila še vedno tu,« je zarenčal Thomas. »Kaj moreš, te pač ni ljubila, kot si ti njo,« je dejal Joe.

V naslednjem trenutku je Thomas primazal Joeju močno klofuto. Joe se je malo opotekel, a je naslednji trenutek že trdno stal. Jezno je rekel: »Ker te je Hannah zapustila, zdaj kriviš ves svet! Saj je sama ugotovila, kakšen si v resnici ...«

»Kaj pa tvoj oče? Po smrti tvoje mame je imel otroka s coprnico!« mu je vrnil Thomas, vedoč, da je zadel njegovo šibko točko. Joe tokrat Thomasu ni primazal klofute, ampak se je vrgel nanj. »Nehaj zasledovati Charlotte!« mu je sopihajoč dejal Joe, nato ga je izpustil in odšel. Thomas se je počasi vračal skozi gozd domov. Charlotte je že odšla, medtem ko se je prepiral z Joejem. Nekaj se mu je zdelo čudno. Ko je Joeju omenil očetovo razmerje s coprnico, mu je zabičal, naj pusti Charlotte ... Na trenutke mu je zvenelo tako, kot da je Charlotte čarovnica.

Ko je prišel domov, je zagledal kot vsakič očeta, ki je bil grozljivo debel. Ni čudno, saj je skoraj ves čas, kadar ni lovil in sežigal čarovnic, sedel za mizo in se basal s hrano. »Sin moj, kje si se obiral? mu je dejal oče, a Thomas ga je komaj razumel, ker si je tako nabasal usta. Skomignil je z rameni in sedel. Vedel je, da je nekaj posebnega, saj se drugače sploh ni zmenil zanj, kot da bi bil Thomas le podgana.  Za mizo je v kotu sedel James, ki se mu je že po obrazu videlo, kako mu gresta na živce oče in hrana. »Danes pride tisti gospod, saj veš, družinski prijatelj,« je začel oče. James je lenobno in naveličano dodal: »Tisti, ki je dekle Joejevega očeta skupaj z nami obsodil kot coprnico.« »Misliš z nama z očetom. Ti si med celotnim sojenjem bral,» je zavil z očmi Thomas. »Pa saj veš, da jaz ne bom nasledil očetovega posla, ampak ga boš ti,« mu je dejal James. »Utihnita!« ju je prekinil oče. »Gospod bo prišel, da bi se prepričal, da smo dovolj delavni glede iskanja coprnic,« jima je dejal.

James se je zakrohotal. Saj smo našli že kar nekaj coprnic,« je reže dejal Thomas. »Najti moramo še kakšno, v roku enega meseca,« je dejal oče. »Ne sme biti kakšen vaščan, saj lahko nastanejo upori,« je razmišljaje dejal James. »Kaj pa novo dekle? Kako ji je že ime?« je zamomljal oče. »Charlotte,« mu je odgovoril Thomas. »Ona bi lahko bila morda ... Nova je in skrivnostna je glede svojega življenja pred prihodom,« je še naprej razmišljal Thomas. »Potem pa preverita!« je ukazal oče. »Kako?« je mirno vprašal James. »Približajta se ji. Čustveno mislim ...« se jima je zarežal oče. »Da bi se zaljubila v enega od naju in nama vse povedala?« je zamrmral Thomas. »To boš opravil ti. Več izkušenj imaš z dekleti,« mu je pomežiknil James. »Dobro. Jaz bom poskrbel, da se bo vame zaljubila in mi vse izdala,« je odločno dejal Thomas, vstal ter odšel proti svoji sobi. Za sabo je zaslišal očeta, ki je še zaklical: »To je moj sinko!«  Stisnil je pesti. Ne bo razočaral družine. Nikoli ….  

Charlotte se je že pomirila od novice, da lahko govori z volkovi. To je povedala mami in Annie, le Joeju ni. Še vedno je bil jezen nanjo, ker mu ni sama povedala, da je čarovnica. Sedela je na travniku in razmišljala, ko jo je nekdo prijel za ramo. »Zdravo,« ji je dejal Thomas in se vrgel na tla poleg nje. »Oh, zdaj že celo pozdravljaš človeka?« je rekla Charlotte in dvignila obrvi. »Vse je enkrat prvič,« se ji je nasmejal Thomas, ki se je komaj zadrževal, da ji ne bi česa zabrusil. A moral je ostati pameten ter zvito opraviti nalogo, ki mu jo je dal oče.  Charlotte ga je skrivaj opazovala. Skoraj bi verjela, da nista le James in Thomas, ampak da so trojčki, saj za Thomasa nikakor ni mogla verjeti, da je tako prijazen. Prej bi lahko imel kakšnega vljudnega trojčka. »No ... Moram iti. Adijo!« je hitro rekla Charlotte in že je, kot da Thomas ne obstaja, odšla proti svoji hiški. »Bi te motilo, če bi te klical Char?« Je zaklical Thomas. Charlotte se je hitro ustavila. »Če me boš ti tako klical, potem me bo res močno motilo,« je dejala in že izginila za vrati hiše. Thomas si je začudeno razmršil lase. »Tole bo pa težje, kot sem mislil ...« si je zamrmral. Zaradi neuspehov se mu je James smejal na vse grlo. Poleg tega raje ni omenil, da se sestaja s Charlotte v gozdu.

»Torej, katera je boljša: rožnata ali modra?« je spraševala Annie, Charlotte pa ji je že stotič odgovorila, da je vendar že izbrala rožnat odtenek in da bo v tej barvi poroka. »Annie ...« je rekla Charlotte, preden sta se poslovili. »Kaj je?« se je nasmehnila Annie. Charlotte ji je sicer najprej želela dati polno napotkov za naslednji dan, a se je le nasmehnila in dejala: »Jutri ti želim vso srečo.« Annie jo je močno objela. »Oprosti, danes bi rada še vseeno enkrat pogledala, če je vse dobro. Takoj pridem!« je rekla Annie in stekla v sobo, kjer sta s Charlotte urejevali vse glede poroke. Povabljeni so bili vsi iz vasi razen Jamesa, Thomasa in njunega očeta.

»Oprosti, ker motim,« je dejal nekdo za Charlottinim hrbtom, ko se je ravno zatopila v sanjarjenje. Zavila je z očmi in se obrnila. Njegovega obiska ni bila niti najmanj vesela. »Thomas, zini, potem pa pojdi!« je z vzdihom dejala. »Jaz sem James,« se ji je zarežal.  Charlotte je zardela, ampak se je hitro zbrala in dejala: »No, saj je vseeno. Kaj je?« »Iščem Annie,« je rekel. Charlotte mu je malce začudeno pokazala vrata, za katerimi je živčna Annie urejala papirje. Ko je James vstopil, si je oddahnila, ampak mir ni trajalo dolgo. Najprej je bila čista tišina, nato je zaslišala besno Annie ter Jamesa, ki ji je odgovarjal. Naslednji trenutek je James skoraj priletel iz sobe. »In ne drzni si priti še enkrat!« je za njim zakričala razpenjena Annie. James se je hitro poslovil od Charlotte in ji zašepetal: »Želela ja vame vreči stol ...« V naslednjem trenutku je res priletel iz sobe, ker se kot kaže Annie ni želela umiriti. Hitro se je sklonil, da ga stol ni zadel, in zdrvel skozi vrata. Charlotte se je komaj zadrževala, da se ni zasmejala. Kot kaže ima tudi Annie svojo divjo plat, si je mislila Charlotte.

Charlotte je naslednji dan zgodaj vstala ter se vznemirjeno odpravila do poti, ki je vodila do cerkve. Annie je seveda že bila tam. Kako bi zamudila na lastno poroko. »Ali sem v redu?« jo je hitro vprašala Annie. »Seveda,« se ji je nasmehnila Charlotte in ji v roke potisnila šopek poljskega cvetja. Ko je Charlotte odšla, da bi poiskala Joeja, se je zaletela v nekega mladeniča. »Oprostite ...« je v zadregi zamrmrala. »Nič hudega,« se ji je nasmejal moški »torej si ti tista Anniejina prijateljica, ki je vse skupaj organizirala?« »Da, kako veste?« se je nasmejala Charlotte. »Hja, ker edino ti bezljaš vsa živčna naokoli,« ji je pomežiknil mladenič . »Ime mi je Jerry,« je dejal in se ji nasmehnil, v naslednjem trenutku pa že odšel dalje.

Obred se je že začel. Vse je šlo kot po maslu. Celo Annie se ni spotaknila v svoji obleki. Naenkrat se je zaslišal čez celotno cerkev močan glas: »Joe!«  V trenutku so se vsi, vključno z Joejem, obrnili proti osebi, ki je prihajala. »Hannah, kaj počneš?« je jezno in presenečeno rekel Joe. A Hannah je že stopila do njega ter ga povlekla od oltarja. »Najprej mi moraš pojasniti nekaj stvari,« je dejala z besom v očeh. Vsi pogledi so odtavali na sredino cerkve, kjer sta se prepirala Hannah in Joe, nihče več pa ni gledal Annie, ki je samcata stala pred oltarjem. Naenkrat je nekdo močno dregnil Charlotte v ramo. »Av!« je tiho zastokala in jezno pogledala Jerryja. Ta ji je pomignil, da je opazila, kako se je James prikazal izza oltarja ter hitro povlekel Annie k sebi, preden bi kdo opazil. Vsi so bili zatopljeni v Joejev prepir s Hannah in nihče ni nič opazil. Charlotte je videla, da sta si najprej nekaj potiho jezno šepetala, zato se je bala, da bo Annie Jamesu primazala klofuto, a namesto tega ga je ... poljubila. Charlotte je zajela sapo in si pomela oči. Naenkrat je razumela; Annie in James sta že ves čas zaljubljena, zato se je James odločil ukrasti nevesto. Medtem sta že izginila skozi stranski vhod Annie in Jerryju izpred oči. »Misliš, da te bo kdaj spet prosila za organizacijo poroke?« ji je dejal Jerry in pomežiknil.

Joe in Annie sta bila v naslednji tednih velikokrat omenjena; da je kar ušla izpred oltarja, se le ne dogaja vsak dan. Charlotte je bila kar malo jezna na Jamesa. In tudi na Annie, ker ji ni zaupala vsega. A ko je Charlotte le prišla k njej, ji je povedala. »Z Jamesom sva odraščala skupaj,« je začela Annie in si živčno mela dlani. Charlotte ji je za spodbudo pokimala z glavo, naj nadaljuje. »Nekoč ... hm, kako bi rekla ... pač ne vem, kako, a zaljubila sva se in ...« je čedalje bolj živčno govorila Annie. »... nato sta postala par,« je razmišljajoče dejala Charlotte.  »A za to nihče nikoli ni izvedel,« je nadaljevala Annie. »Za kaj? Misliš za vajino zvezo?« jo je vprašala Charlotte. Annie ji je pokimala in dejala: »Da.« 

Nastala je tišina, ki je z vsakim trenutkom naraščala. »Dobro ... a zakaj sta šla narazen?« jo je na koncu vprašala Charlotte, ki je bila grozljivo radovedna. Annie se je videlo, da ji ni do tega, da bi govorila o tem. Charlotte je to opazila in hitro dejala: »Ni treba govoriti, če nočeš.«   »Charlotte ... takrat sem ugotovila, da sem noseča z Jamesom ...« je šepnila Annie in povesila glavo. »Čestitke,« ji je poskusila vedro reči Charlotte. A Annie je odkimala z glavo in rekla: »Ko je izvedel, se je odločil pobegniti pred odgovornostjo.«  Če bi bil James v tistem trenutku v bližini, bi ga Charlotte najbrž zadavila. »Odšel je, da bi se šolal,« je dejala »a le zato, da bi pobegnil.« »Potem se je tisto noč, ko sem ga zamenjala s Thomasom, vrnil?« je začudeno dejala Charlotte. »Da. Pekla ga je slaba vest ... A moj oče je hitro uredil poroko z Joejem,« je rekla Annie. »Potem te je ves čas prepričeval, da prekličeš poroko?« je malce  jezno vprašala Charlotte. »Da in da naj se poročim z njim, da bova imela skupaj najinega otroka,« je rekla Annie. Naenkrat se je Annie vzravnala in hitro dejala: »Tega, da bi pobegnila s poroke, nisem načrtovala! Zgodilo se je v trenutku, James pa je vse že prej načrtoval. Ko sva se izmuznila, me je peljal k tisti majhni cerkvi, kjer je čakal duhovnik, in ...« »... tam sta se z Jamesom poročila,« je z majhnim nasmeškom dejala Charlotte. Annie je le pokimala in nato dejala: »Joe še vedno ne govori z mano ...« Charlotte jo je objela prek ramen. Popolnoma jo je razumela.

Zadeva z Annie in Joejem se je počasi umirjala. A Charlotte je še naprej napeto razmišljala. Najbolj jo je bolelo, da je bil Joe jezen tako na Annie kot nanjo ter kot je kazalo, tudi na Hannah. »Prideš z mano?« je Charlotte dejal znan glas. Komaj se je zadržala, da ni zavzdihnila in rekla ne. Preprosto je potrebovala razvedritev, sploh pa je morala najti pravega. Pokimala je in Thomasa prijela za roko ter stekla z njim, čeprav se ji nikakor ni ljubilo, sploh pa ne z njim!

Thomas jo je peljal na travnik blizu gozda. »Se še spomniš, kaj se je zgodilo na tisti potki?« jo je nagajivo vprašal. »Da ... Tam  si padel z drevesa natančno name,« mu je porogljivo dejala Charlotte. Thomas se je potrudil, da ni pokazal jeze, temveč je le pokimal. »Se spomniš, kaj si mi takrat dejala?« jo je dalje spraševal. »Hm ... Ne. Kaj?« je malce sumljivo vprašala Charlotte. »Da znaš splezati na drevo,« se ji je zasmejal v obraz in pomignil na najbližje drevo ter dodal: »Zdaj lahko dokažeš.« Charlotte se je nasmehnila. Znala je plezati. To je oboževala, čeprav so jo zaradi tega že kot majhno deklico zmerjali. Ko se je že odpravila proti drevesu, jo je ustavila Thomasova dlan na njeni rami. Ustavila se je, a Thomas se ni premaknil. Bila sta si tako blizu, da sta se skoraj dotikala z obrazoma. Charlotte je naenkrat začutila željo, da bi Thomasa poljubila. Thomas se je počasi sklonil k njej in ji odmaknil pramen las z obraza.  Charlotte je naenkrat postalo vseeno za nalogo in za to, da ima na voljo le en poljub, če želi uspeti in postati popolna coprnica. Počasi sta se približala drug drugemu, ko je  naenkrat do njiju prišel vzklik: »Thomas!«

Thomas se je hitro odmaknil, enako je storila Charlotte. Skoraj istočasno sta pogledala proti hribu. Charlotte je zagledala dekle, ki je teklo proti njima. Zdelo se ji je nenavadno znano, kot da bi ga nekje že srečala. In naenkrat se je spomnila ter se naslednji trenutek že jezila, ker je dekle uničilo ta lep trenutek s Thomasom. »Hannah, kaj pa ti tukaj?« je hladno rekel Thomas. »Oh, samo nazaj v vasico sem prišla,« mu je rekla Hannah in se nasmejala. »Seveda, a to vemo že vsi!« je zavil z očmi Thomas. Hannah se je namrščila, a Thomas je že nadaljeval: »Glede na to, da si, takoj ko si prispela, šla delat zmedo na Anniejino in Joejevo poroko in to zgolj zato, da bi bila v središču pozornosti ...« »Pregrobo me ocenjuješ, Imam svoje razloge,« je prhnila Hannah. »Morda to, da boš, ko boš zaročena z Joejem, spet šla stran? Pa saj te Joe ne bi maral,« ji je posmehljivo dejal Thomas.

»Khm,« se je odkašljala Charlotte, ker ji ni bilo ravno všeč, da jo imata za živi kip. Hannah jo je opazila in se ji nasmehnila ter ji ponudila roko: »Zagotovo si že slišala veliko o meni.« »Pravzaprav ne,« ji je vljudno odgovorila Charlotte. »Mar res ne?« se je začudila Hannah. »Oh, mar si zaročena?« jo je naenkrat vprašala Charlotte, ko je opazila prstan. »Pravzaprav res. In to s Thomasom,« ji je odgovorila Hannah, medtem ko se je Thomas spačil. »Pravzaprav se mi zdi, da nisva več, odkar si pobegnila,« ji je odgovoril Thomas in jo grdo gledal. »Oh, seveda, ampak trenutno še vedno imam prstan, ki si mi ga dal,« mu je porogljivo dejala Hannah. »Dobro. Potem ga pa zdajle snemi,« je mrko dejal Thomas. Hannah se je na Charlottino začudenje zasmejala. »Oprosti, Thomas, ampak prstan bom obdržala, čeprav nisva več zaročena. Preveč je lep.« Ob teh besedah je Hannah pomežiknila Thomasu in že stekla na pot, jima še zadnjič pomahala in odšla. »Oprosti, moram iti,« je zamrmral Thomas in tudi on stekel stran.

Ko je Thomas stekel stran, ni razmišljal, le domov je šel. Ko je odprl vhodna vrata, si je močno oddahnil, da očeta ni v bližini, saj ga je čedalje težje prenašal. »O, Thomas,« je naenkrat zaslišal Jamesa, ki se je naslanjal na stopnice. »Mar te ni oče vrgel iz hiše zaradi tistega, kar si naredil na Anniejini poroki?« je rekel Thomas in dvignil obrv. »Pravzaprav me je mislil, ampak ker pride tisti posebni gost, me ni smel nagnati, ker bi bil ob službo,« je dejal James in se pretkano nasmehnil. »Imaš srečo,« mu je rekel Thomas in mu pomežiknil. »Kaj pa ti? Napreduješ s Charlotte?« ga je lenobno vprašal James. »Pravzaprav da, skoraj bi jo poljubil,« je rekel Thomas in se zarežal. »Res?« je naenkrat z večjim zanimanjem vprašal James. Thomas mu je smehljaje pokimal. »Pazi, da se ne zaljubiš,« mu je med smehom dejal James.  »Ne bom se ... Tisti poljub, če bi se zgodil, bi bil zaigran, popolnoma brez čustev. Ne zanima me ... Le nalogo želim opraviti,« je resno dejal Thomas. James je skoraj pomislil, da laže, a vendar je v njegovih očeh opazil resnico.  »Prav. Vso srečo pri nalogi,,« je zamišljeno dejal James in že šel po kamnitih stopnicah v zgornje nadstropje.

Thomas je to noč bolj preležal kot spal. Naenkrat je namreč začutil močno željo, da bi se s Charlotte res poljubila. Ta želja ga je glodala in glodala. Nikakor se je ni mogel otresti in popolnoma celo noč se mu je v mislih pojavljala Charlotte. Dekle, ki ga je srečal na tisti potki ... Dekle, ki ga nikakor ni mogel prenašati ... Dekle, pri katerem mu je bila všeč trma ... Dekle, ki si ga želi poljubiti. »Mar sem se zaljubil? In prav vanjo?« je sam pri sebi komaj slišno zamrmral Thomas in si na dnu duše na koncu le priznal. Ko bi le vedel, da je Charlotte to noč razmišljala in premlevala o istih stvareh kot on in na koncu prišla do iste ugotovitve. Čeprav se ji je Thomas zdel na trenutke kot največji cepec, ji je bil močno všeč.

Ko se je Thomas naslednji dan zbudil, se je spomnil razmišljanj o Charlotte. »Bratec, mar si se že naspal?« se mu je zarežal James, ki je vdrl v njegovo sobo. »Ne. Kaj je?« je malce jezno dejal Thomas.  »Saj veš, da pride očetov posebni gost ...« je začel James. »Da, kaj je z njim?« je lenobno vprašal Thomas. »Deloma je opravil tvojo nalogo,« mu je dejal James. »Kako?« je presenečeno dejal Thomas. »Oče mu je povedal za našo novo priseljenko Charlotte. In ne boš verjel, da v mestu, kjer naš gost živi in obsoja coprnice tako kot najin oče, že nekaj časa iščejo neko dekle, katere babico so pred kratkim obsodili in sežgali. In dekle po starosti in opisu ustreza Charlotte,« je dejal James, ki nekako ni izgledal vesel. »To je bila moja naloga,« je jezno zarenčal Thomas. »Pomiri se, še vedno moraš ti to zadolžitev dokončati,« mu je mirno dejal James. »Res?« je zamomljal Thomas  z zanimanjem. »Ne moremo je kar obtožiti. In ker tu ni še naredila nič hudega, ni dokazov. Zatorej moraš ti izvleči iz nje priznanje, da je čarovnica,« je dejal James. »Neumna naloga,« je prhnil Thomas. James mu je pokimal in dejal: »Se strinjam. Meni je postala kar všeč in še Anniejina prijateljica je.« »Izgini iz sobe!« je mrzlo dejal Thomas. Ko je bil James že med vrati, je Thomas zakričal za njim: »Zapomni si: nikoli ne bom razočaral očeta!«

Charlotte je zbudilo trkanje na vrata. Zaspano je pomežikala. To noč se ji je sanjalo, da se s Thomasom tako kot v resnici želita poljubiti, a ravno ko se njune ustnice že skoraj dotaknejo, Thomas izgine in ostane sama. Vso noč se je premetavala in prišla do zaključka, da je Thomas velika neumna krava, ki se rada šopiri, a ... vseeno ga ljubi. Ko je to ugotovila, sploh ni mogla zaspati. »Charlotte, če ne boš odprla, bom razbila vrata!« Je zakričala Annie. Charlotte se je zasmejala in ji stekla odpret.

Hannah se je zamišljeno sprehajala ob jezeru, ko jo je nekdo od zadaj nežno prijel za ramo.  Od presenečenja je kriknila in se obrnila. »Joe, presenetil si me,« mu je nasmejano rekla. »Mar res?« ji je skrivnostno odgovoril z nasmeškom na obrazu. »In kako si? Potem ko sem ti uničila poroko ...« je vprašala Hannah. »Pravzaprav sem kar vesel,« ji je z nasmeškom dejal Joe. »Zakaj pa to?« je malce privzdignila obrvi Hannah. »Ker poročen ne bi mogel biti s tabo,« ji je dejal in jo, preden je lahko karkoli rekla, nežno poljubil na lice. Na njegovo presenečenje se je Hannah naslednji trenutek z ustnicami že dotaknila njegovih.

James se je nemirno presedal na stolu pri večerji, na kateri je bilo tokrat malo drugače. Pridružil se jim je še njihov gost. Bil je ... grd. Zdaj je moral sedeti na večerji poleg svojega očeta, Thomasa in tistega gosta. Na njegovo začudenje je bil Thomas popolnoma miren. »Torej, cenjeni gospod, če sem vas prav razumel, moram Charlotte peljati k tisti zapuščeni hišici, kjer mi mora povedati, da je coprnica,« je mirno in premišljujoče dejal Thomas. »Da. Tam bo skritih veliko ljudi, ki jo bodo po priznanju takoj prijeli. Nato bo šla naslednji dan na grmado,« je siknil gost in vsi so v njegovem glasu zaznali močno sovraštvo. »Težko bo. Ampak bom že ...« je dejal Thomas. »In še nekaj ... Če kdorkoli iz vasi izve za načrt, bo sežgan skupaj s coprnico!« je mrko dejal gost. James je v trenutku pozabil na to, da bi opozoril Charlotte in Annie. »Ne smem tvegati naših življenj,« je pomislil in jezno gledal predse, zavedajoč se, da je bojazljivec. »Bodite brez skrbi, da ne bo nihče izdal, sploh Thomas, on se mi ni še nikoli izpridil,« je dejal Thomasov in Jamesov oče. »Oprostite, nujno moram iti,« je dejal James, vstal in odšel. Ko je bil že med vrati, je zaslišal Thomasa reči: »Dobro, storil bom to.« James je stekel ven. »Moram jih posvariti, toda kako, ne da bi ogrožal življenje drugih?« je jezno sam sebi rekel James in tekel proti koncu vasi, kjer je živela Charlotte.

Charlootte se je smejala Annie, ki ji je poskusila pokazati, kakšen je bil posebni gost Thomasa, Jamesa in njunega očeta, ki ga je po naključju srečala. »Daj, no, ne more izgledati tako čudno,« se je smejala Charlotte. Takrat je potrkalo. Annie je vstala namesto Charlotte in odšla odpret. Ko je odklenila vrata, je vstopil James. »James ...?« se je namrščila Annie. James je ob spoznanju, da je pri Charlotte tudi Annie, že hotel oditi, a ga je Annie že zvlekla naprej. »Kar povej Charlotte, kakšen je vaš gost,« mu je vedro dejala. »Nisem prišel zaradi tega,« je živčno rekel James. »Oh, daj, no, povej Charlotte, kakšen je,« je malce jezno dejala Annie. »Annie pravi, da je zelo čuden,« je z nasmehom dejala Charlotte. »Nisem prišel zaradi tega!« je zdaj zakričal James. Naenkrat je potrkalo na vrata. »Bom jaz odprl,« je hitro dejal James in preden sta lahko dekleti ugovarjali, stekel k vratom. Odprl jih je in zagledal Thomasa. »Kaj pa ti tukaj?« mu je namrščeno dejal Thomas. »Kar tako,« je hitro odgovoril James. »Dobro. Prišel sem k Charlotte,« je dejal Thomas. »Zaradi naloge?« je šepnil James in Thomas je pokimal.

»Oprosti, bratec, Charlotte je ravnokar odšla ...« je začel James, ko se je za njim pokazala  Annie. »Oh, Thomas, pridi naprej, boš ti Charlotte povedal o vašem gostu,« mu je z nasmehom dejala. »Oh, ali je Charlotte tukaj?« je dejal Thomas in grdo gledal Jamesa. »Seveda, James je bil ravno pri njej. Pridi,« je dejala Annie in odšla v drugo sobo k Charlotte.  »James, ne oviraj mene in naloge,« je dejal Thomas. »Prekleto, mar ti je tako vseeno zanjo?« je očitajoče vprašal James. »Ne. A ne bom se izneveril očetu,« je mirno dejal Thomas. »Kako to, da nič ne čutiš? Kriv boš za njeno smrt!« je bil jezen James. Thomas je naenkrat Jamesu primazal klofuto. »Ti ne veš, kaj jaz čutim do nje in kako mi je hudo. Danes je najtežji dan mojega življenja, a bom opravil. Sploh pa, če je res coprnica, je bolje da umre,« je dejal in šel hitro mimo Jamesa v sobo, kjer je bila Charlotte. »Hojla, Charlotte, prideš z mano? Rad bi ti pokazal staro hiško, ki mi je zelo všeč,« ji je z nasmeškom rekel. »Seveda,« mu je z nasmeškom dejala Charlotte in se nič hudega sluteč odpravila z njim.

Annie je objela Jamesa, ki je še naprej zaskrbljeno gledal v daljavo. »Annie ... vprašanje imam zate,« je rekel James in jo pogledal v oči. »Kar vprašaj,« je dejala Annie in spila požirek čaja. »Charlotte je čarovnica, mar ne?« jo je vprašal. Annie se je od presenečenja zaletelo in skodelica ji je padla iz rok. »Kako si izvedel?« Je dahnila, ko se je umirila. »Ni pomembno, pomembno je, da si mi prikrivala!« je jezno rekel James. »Ampak ...« je rekla Annie, a jo je James že prehitel. »Nič ampak! Naš gost prihaja iz njene vasi in Thomas jo bo pravkar zvabil v past!« Annie najprej od šoka ni mogla govoriti, nato je šepnila: »In ti si vedel, da jo hočejo ujeti?« James je le pokimal. Naenkrat je Annie eksplodirala. Hitro je vstala s stola in Jamesu primazala klofuto. »In to si mi prikrival? In Charlotte? Ti boš kriv, če se ji bo kaj zgodilo!« je kričala med solzami, James pa se je branil pred njenimi udarci. 

Takrat sta med smehom vstopila Hannah in Joe, ki sta se takoj zresnila, ko sta zagledala Annie in Joeja. »Kaj je z vama?« je presenečeno dejal Joe. Annie je na hitro še vedno besna povedala vse. Ko je končala, je stopila Hannah do Jamesa in mu prav tako kot prej Annie prisolila klofuto. »Druge klofute bom prihranila za Thomasa,« mu je siknila v obraz in že izginila v noč. »Hannah!« je vzkliknil Joe in stekel za njo. Annie in James sta se spogledala in v naslednjem trenutku tudi sama zdrvela skozi vrata.

Thomas je, medtem ko sta s Charlotte hodila proti hiši, razmišljal. Izdal jo bo. Ampak saj ji ne bo škodil. Saj sploh ni coprnica. Če pa je, je bolje, da izgine in umre, je bridko premišljeval, čeprav še sam sebi ni verjel. »Thomas, zdi se mi, da nekdo hodi za nama,« je dejala Charlotte. Thomas se je ozrl in v daljavi zagledal postavo, ki jo je takoj prepoznal. Bil je James. Potem je naštel še tri osebe. To so bili lahko le James, Joe, Annie in najbrž še Hannah. Thomasa je zmrazilo, Charlotte je hitro prijel za roko in ji dejal: »Pohiti, hitro morava iti naprej!«

»Dohitevamo ju!« je kriknil Joe in se še hitreje pognal naprej. Naenkrat se je Annie sunkoma ustavila in se zgrudila ter težko dihala. »Kaj je narobe?« je preplašeno vprašal James. Hannah se je sklonila k njej in mu dejala: »Mislim, da bo rodila.«

Thomas si je oddahnil, ko je videl, da so se postave za njima ustavile. Bilo je le še približno deset minut hoje. Medtem je premišljeval. »Je sploh prav, da jo izdam? Bom kriv? Ali ne bi bil še bolj kriv, če bi izdal očeta in bi podpiral coprnice? Sploh pa Charlotte ni coprnica,« je razmišljal Thomas. Charlotte je v tem času razmišljala o Thomasu. Končno si je priznala, da ga ljubi. Vendar ali jo bo sprejel takšno, kot je? »Pazi!« je zaslišala Thomasov vzklik. Toda bilo je prepozno. V naslednjem trenutku se je že zaletela. Jezno je zagledala samotno hiško.   Thomas se ji je nasmehnil in dejal: »Prispela sva.«

Medtem sta Joe in Hannah poskusila pomagati Annie, medtem ko je bil James preveč v šoku.

Thomas je Charlotte peljal v hlev. Bil je malce živčen, saj je vedel, da nanju prežijo gost, njegov oče in drugi. Pogoltnil je slino. Mora mu uspeti ...  Charlotte mu je nekaj rekla in se zasmejala, a je ni poslušal. Naenkrat se je spomnil in stopil v akcijo. Stopil je bliže k Charlotte in jo pogledal s tistim pogledom, zaradi katerega se je marsikatero dekle zaljubilo vanj. »Charlotte, vem, da si čarovnica,« ji je mirno dejal ter upal, da bo zanikala in da se motijo. Charlotte se je v trenutku nehala smejati in ga presenečeno pogledala. Kako ve, si je potihem mislila ...

James je bil še vedno v šoku, medtem ko je Hannah živčno kričala, Joe pa si je le zatiskal ušesa. »Žensk ni pametno razburiti,« je sam pri sebi šepnil, a se je v trenutku zbral, ko je zaslišal Anniejin krik. »Kaj delate?« so zaslišali presenečen glas. Joe si je oddahnil. Bil je Jerry, njegov prijatelj, ki je prisostoval tudi na njegovi sicer nedokončani poroki. Saj prizor je bil res čuden, Annie je na tleh kričala, James je hlastal za zrakom, Hannah je kričala na Jamesa, Joe pa si je le zatiskal ušesa. Hannah se na srečo še ni popolnoma zmedla, zato je hitro rekla: »Annie rojeva.« Naslednji trenutek se je s tal oglasil James: »Charlotte je coprnica in Thomas jo želi razkrinkati, da bi jo ubili.« Jerry je bil na srečo bister, zato je lahko razbral pomen vsega skupaj in je hitro vprašal: »Kje sta?« »Pri tisti hiški,« je z roko pokazala Hannah. »Grem tja, vi pa Annie spravite nazaj v vas. James, ti si glavni, saj se šolaš o vsem glede medicine!« je hitro dajal navodila Jerry in stekel proti hiši v tisto smer, kamor mu je pokazala Hannah.

»Charlotte, ne boj se, nikoli te ne bom obsojal, ker te ljubim. Si čarovnica ali ne?« ji je z mirnim glasom govoril Thomas. Naenkrat Charlotte ni zdržala več. »Da,« je šepnila. »Kaj da?« je osuplo vprašal Thomas, ki ni pričakoval takšnega odgovora. »Čarovnica sem ... Coprnica sem ...« je šepnila. Thomas se ji je počasi približal.

»Dovolj bo, Thomas. Konec je,« je do njiju prišel glas gosta. Naenkrat sta se za Charlotte pojavila dva človeka in jo močno zgrabila. »Odlično si opravil, sinko. Ponosen sem nate,« je Thomasu dejal oče in se smejal. »Ti ... ti ... izdajalec,« je šepnila Charlotte. Thomas se je odmaknil od nje. »Torej je bilo vse le pretvarjanje!?« je vzkliknila Charlotte. »Ali me sploh ljubiš?« je glasneje vprašala Charlotte. »Kdo bi ljubil coprnico?« se ji je zarežal v obraz Thomasov oče. »Jutri boš že gorela, kot tvoja babica. Veš, prav užival sem, ko je umrla,« ji je z velikim užitkom dejal gost.

Takrat je v hiško vdrl Jerry. Takoj mu je bilo vse jasno. »Thomas, ti si kriv!« je siknil in se pognal nanj. A Thomas je bil zelo močan in se ga je z lahkoto otresel. »Coprnica ... Naj umre čimprej,« je rekel in stekel ven, kjer se je skoraj razjokal.

Thomas je mirno gledal skozi okno in opazoval, kako prihajajo ljudje, da bi videli usmrtitev coprnice.  Pravzaprav ... Ni bil miren. Le čustva je znal skriti. Bilo mu je žal, a ko je premislil, je ugotovil, da bi to še enkrat ponovil. Saj je dobro, da se znebijo coprnic, mar ne? In ... Zdaj je bil popolnoma prepričan. Najbrž se je Charlotte kot coprnica le igrala z njegovimi čustvi. Naenkrat je nekdo hitro vstopil in zaloputnil vrata. Thomas se je zdrznil in pogledal. Hannah ga je jezno gledala. »Ne obtožuj me še ti!« je siknil. »Thomas, sploh te ne prepoznam,« je dejala Hannah. »Ko sva bila midva par, si bil popolnoma drugačen ...« »Potem pa si zbežala,« je mrzlo rekel Thomas. »Da, zbežala sem, naredila sem napako, priznam ...« je dejala Hannah in povesila oči. V naslednjem trenutku pa se ji je jeza že prikazala v očeh in zakričala je nanj: »Ti pa ponavljaš moje napake, bedak!« »Ampak ...« je začel Thomas. A ga je Hannah prekinila: »Nič ampak! Mar želiš za zmeraj izgubiti Charlotte? Ne pozabi ... Če jo bodo sežgali, se ne bo nikoli vrnila tako kot jaz, ki sem le odšla v drug kraj,« je šepnila. Te besede so v Thomasu nekaj prebudile. »Charlotte ... Kar sem zakuhal, moram rešiti,« je pomislil. A tega ni hotel pokazati pred Hannah. Čeprav bi se najraje zjokal, jo je z velikim trudom vprašal: »Kako je z Annie?« »Dobro. James ni bil takšen kot ti, ampak ji je pomagal. Rodila je deklico,« je dejala Hannah in prhnila ter odšla proti vratom. »Thomas, prvič in zadnjič te prosim ... Daj, no, vklopi razum!« mu je tiho dejala in zapustila sobo.

Ko se je Thomas umiril, je odšel proti sobi, kjer se je njegov oče pogovarjal s svojim gostom.  »O, Thomas!« se mu je zarežal oče. »Kaj?« je vprašal Thomas. »Gost ti je ponudil posebno čast. Ti boš lahko prižgal ogenj na grmadi, na kateri bo zažgana Charlotte,« mu je dejal oče.  »Ne,« je mirno in počasi dejal Thomas. »Kako, prosim?« ga je začudeno in jezno vprašal oče. »Ne bom storil tega,« mu je mrzlo dejal Thomas in stekel iz hiše proti stavbi, v kateri je bila zaprta Charlotte.

Thomas je že skoraj prišel do cilja, ko se je iznenada prikazal Jerry. »Kaj pa ti tukaj?« ga je namrščeno vprašal in se oziral naokoli. »Te ne briga. K njej grem,« je siknil Thomas, a mu je Jerry zastavil pot. »Prekleto, ali res želiš, da jo ubijejo?« je besno rekel Thomas. Jerry je bil presenečen, saj je skoraj izbuljil oči od presenečenja, da je to rekel ravno Thomas, na koncu pa se je zasmejal. »Malce prepozen si,« mu je malo bolj vedro dejal. »Sojenje bo šele jutri,« se je mrko namrščil Thomas. A Jerry mu ni niti poskusil razložiti, ampak ga je le potiskal v notranjost zgradbe, ki so jo uporabili za nekakšno zasilno ječo. »Hannah je poskrbela za ta dva,« se je zasmejal Jerry, ko je opazil, da si Thomas ogleduje moška, ki naj bi pazila na Charlotte. »Včasih se mi Joe kar smili, da ima tako močno dekle,« je zamrmral Thomas, a ga je Jerry slišal in se spet tiho nasmejal.

»Jerry! Smo ti rekli, da pazi, da nihče ne bo prišel. Pa ravno njega pripelješ!« je zaslišal jezen glas Hannah. »Hannah, mar nisi pri Annie?« je dejal Thomas, užaljen ob njenih besedah. »Veš, kaj! Kot sem že Joeju povedala, naj bo varuška kar James! In če se bova poročila, bo kar on gospodinjil!« je dejala Hannah. Nato se je obrnila proti Joeju in mu dejala: »Mar ne?«  »Se bova še dogovorila,« je zamrmral Joe, medtem ko se je Jerry komaj zadrževal, da ne bi padel v krohot. »Hannah, bodi brez skrbi, končno je Thomasa srečala pamet,« je dejal Jerry, Thomas pa se je ob njegovi opazki spačil. »Bi mi lahko kdo povedal, zakaj ste tukaj?« Je siknil Thomas. »Ker smo veliko bolj pametni od tebe, ki se vedeš kot največji trap, smo se odločili, da ne bomo samo jokcali, kot dela to na primer James ...« je govorila Hannah. »No in kaj potem?« Je vprašal Thomas. »No, naš načrt je, da jo bomo nekako spravili ven. Samo kot kaže se je vaš ljubi gost, ki izgleda kot krastača, odločil posebej poskrbeti, da to ni možno,« je zavila z očmi Hannah. »Hannah, jaz sem potem veliko bolj pametni kot ti,« se ji je zarežal Thomas in iz žepa povlekel ključe. »Morda pa res ...« se je zasmejal Joe. 

Charlotte je tiho ždela v sobi, kjer je bila zaprta, ko je zaslišala škrtanje ključa. Ko je človek dvanajst ur zaprt, postane pozoren, sploh če ve, da to pomeni njegov konec. Vrata so se odprla. Vstopil je Thomas. »Izgini!« je zakričala. Tega res ne bi prenesla, da bi jo on odpeljal na grmado, bilo bi preveliko ponižanje. »Veš, kaj, če ne greš, bom šla jaz,« je besno dejala in stekla proti vratom, ki so se ji pred nosom zaloputnila. »Oprosti, Charlotte ... to delam v tvoje dobro. Zaklenil sem vaju in dokler se ne pogovorita, nihče ne bo šel ven,« se je zaslišal Joejev glas. »Nikoli!« je prhnila Charlotte. »Charlotte ...« je zaslišala Jerryja, a ga je Hannah prehitela in osuplo Charlotte nakričala. »Veš, kaj, Charlotte, nimaš izbire! Takoj zdaj se boš pogovorila s Thomasom, drugače pridem jaz noter in vaju oba spametujem!«

Charlotte je zavzdihnila in se obrnila proti Thomasu. »Torej ... kaj bi mi rad povedal?« »Žal mi je,« je rekel Thomas. »Da, žal mi je,« je glasneje ponovil Thomas. »In kaj to spremeni?« je dejala Charlotte. »Marsikaj. Najbrž tudi to, da te želim spraviti ven. Zato sem prišel,« ji je mirno rekel. Charlotte je zajela sapo, da bi odgovorila, ko se je zunaj zaslišal hrup. Thomas je hitro skočil k vratom in zakričal: »Vi trije počakajte zunaj in ne prisluškujte!« »Dobro, no ... Hoteli smo slišati le, da je celo vsemogočnemu Thomasu lahko žal,« se je zarežal Jerry.

Naslednji trenutek je skozi režo prišel ključ. "Da se bosta odklenila, ko se bosta pogovorila,« sta zaslišala Joeja, naslednji trenutek pa oddaljujoče se korake. Charlotte se je vrgla na ključ, da bi odklenila vrata in se rešila Thomasa, a je tudi on skočil proti ključu. Charlotte je bila hitrejša. »In kaj boš zdaj?« je zmagoslavno vprašala in stekla proti vratom. A ni prišla daleč. Naslednji trenutek se je Thomas že pognal nanjo in skupaj sta padla po tleh ter se skotalila v kot. Tako je Charlotte ležala na Thomasu in ne da bi želela, ji je šlo na smeh – in Thomasu tudi. »Ljubim te, Charlotte,« je šepnil Thomas. »Ampak ...« je začela Charlotte. Thomas je nadaljeval: »Ni mi mar, če si coprnica. Ljubim te.« Preden je Charlotte odgovorila, se je zaslišalo ropotanje. »Sem rekel, da ne prisluškujte!« je jezno rekel Thomas, a ga je ustavil očetov glas. »Sine, takoj izgini ven!« Thomas se je hitro ozrl in naslednji trenutek s pestjo udaril po oknu, da je nastala odprtina. »Charlotte, zbeži k Annie in Jamesu. Tam se skrij,« ji je zašepetal. »Ampak kaj pa ti ...« je zajecljala Charlotte. »Ne skrbi, le zbeži!« je ukazal Thomas.   Ko je Charlotte izginila, so le vdrli in našli Thomasa. Ta je urno skočil mednje in poskušal priti mimo, a so ga ustavili. »Thomas!« je zaslišal Jerryja, naslednji trenutek pa je že videl, kako je zdrvel proti njemu in brcnil moškega. Kmalu sta pritekla še Joe in Hannah. »Thomas, vem, da ne razumeš, ampak pojdi k Charlotte in jo poljubi!« je zakričal Joe. Thomas je, ne vedoč, kaj naj bi to pomenilo, zavil z očmi, a ker se je v zadnjih 24 urah tako ali tako dogajala prava norišnica, je hitro pokimal in stekel, medtem ko so ga drugi krili.

»Ha, tu imaš!« je Thomas zaslišal Hannah in naslednji trenutek že zagledal, kako se je njihov gost zvrnil po tleh. Thomas se je naenkrat obrnil in se vrnil. Moral je nekaj narediti. Z besom je skočil proti očetu in njegov oče se je naslednji trenutek že onesvestil, Thomas pa je končno stekel proti hiši Annie in Jamesa, kamor je poslal Charlotte. Vdrl je v hišo in zagledal Charlotte.

»Charlotte, pridi, zbežati morava!« Charlotte se je hitro obrnila in objela Annie. »Adijo,« je šepnila s solznimi očmi. »Thomas, pazi nase, morda se bova še kdaj srečala,« mu je dejal James. Thomas se naenkrat ni mogl premagati in je objel brata, ki mu je objem presenečen vrnil. »Pridi,« je naslednji trenutek dejal Thomas Charlotte, ki mu je podala roko in skupaj sta stekla ven in proti gozdu. Ko sta bila že skoraj na koncu gozda, sta se le ustavila. »Thomas ...« Je začela Charlotte. »Kaj?« je dejal Thomas in dvignil pogled. »Ljubim te,« je dejala. Thomas se ji je nasmehnil, a ji ni odgovoril. Le približal se ji je in ustnice pritisnil ob njene.  Charlotte je naenkrat začutila nekakšno drhtenje. Ko se je poljub končal, je vedela, kaj mora narediti.  Nekaj je tiho šepnila in ... naenkrat sta se pred njo prikazali dve postavi.  »Babica! Mama!« je zakričala Charlotte, vesela, da ji je uspelo, in jima stekla v objem. Objem je trajal ... In trajal, dokler ga ni prekinil Thomas: »Charlotte?«  Charlotte se je srečna obrnila, Thomas pa jo je v naslednjem trenutku že objel. Charlotte se mu je nasmehnila in ga spet poljubila.