»Ali si prepričan, da je tu varno?«
sem ga vprašala. »Popolnoma prepričan,« mi je
zagotovil in se namuznil. »Tukaj naju ne bodo nikoli našli,
ne skrbi.« Z roko si je šel skozi kratke pšenično
rumene lase in pogledal naokoli.
Čevlji so me tiščali. Imela sem stare
superge, katerih rob se mi je zajedal v kožo. V
čepečem položaju sva se skrivala za velikanskim grmom.
Kolikor sem lahko, sem zadrževala dih. Bilo je pasje
vroče, zato sem si lase spela v visok čop. Pogledala
sem Jamesa in se zazrla v njegove prijazne turkizne oči.
V njih sem videla zadovoljstvo in pogum. »Če bova dolgo
tu, bodo primukale krave, ki se pasejo na travi,« sem
prestrašeno zacvilila. James je vstal in pokukal čez
grm. Jaz sem najprej pogledala na levo in v daljavi
zagledala dve deklici. Brezskrbno sta se smejali in naju
nista opazili. Na srečo. Imela sva umazane hlače, saj
sva se drsala po zemlji, in mokre lise zaradi teka čez
luže. Moja majica je bila strgana še od takrat, ko se
mi je zataknila za grmičevje in trne. Pogledala sem na
desno in uzrla veliko kmetijo, pred katero je strašil
pes čuvaj. Imel je velike čekane in naduto je oprezal
naokoli. Prav nič mi ni bil všeč. Videla sem tudi
majhen vrt, na katerem je plela stara ženica. Bila je
utrujena in s čela si je brisala pot. Daleč stran sem
videla še traktor, ki je brnel po njivi. Torej, zrak je
bil čist, nisva bila upadljiva. »Pridi,« mi je velel
James, »greva naprej.« Potem ko sem se še enkrat
prepričala, da naju zagotovo nihče več ne zasleduje,
sem odgovorila: »V redu. Samo povej mi, ali veš, kje je
najin cilj ...« Zaradi približujoče se gruče krav
sva bila prisiljena zapustiti začasno skrivališče,
zato sva se pognala v lahkoten tek. »Sproti ti bom dajal
navodila in informacije, da boš vedela, kje sva,« je
James med potjo zadihano pojasnil.
Kot je značilno za ta letni čas, je
sonce žgoče sijalo na naju še celo popoldne. Ob
hitenju skozi gozd in čez travnike sem se kuhala kot za
stavo. James je še pospešil hitrost, da sem ga komaj
dohajala. Moja pljuča so se divje širila in krčila,
hropla sem kot slon sredi puščave. Na srečo se je
prijatelj ozrl čez ramo in opazil, da mu kažem, naj me
počaka. Ustavil se je ob potočku, ki se je prelival
čez kamne in korenine dreves. Tudi sama sem se ustavila
in pogledala v nebo. Bila sva skrita med drevesi, ki so
obdajala sence, v katerih je bilo prijetno hladno.
Odločila sva se narediti krajšo pavzo. Iz nahrbtnika
sem vzela sendvič s sirom in se začudila. V nahrbtniku
je poleg vode in ostalih reči ležal rdeč listič, na
katerem je pisalo:
»V rokah imaš napotke, ki te bodo
vodili do končne postaje. Vse lističe moraš poiskati
najkasneje v štiriindvajsetih urah, drugače se ti slabo
piše. Prvi namig: pojdi naravnost po poti, pri prvem
razpotju uberi levo stezico. Tam najdeš listek številka
dve, ki te bo usmeril naprej.«
Prestrašeno sem ga pokazala Jamesu in iz
nahrbtnika zložila vse stvari. Nič ni bilo drugače, v
njem so bile vse moje stvari. Samo listek ni bil moj in
tudi nisem vedela, kako se je znašel ravno pri meni.
James je menil, da mi je kdo v šoli za šalo to
podtaknil ali pa me je hotel kdo samo prestrašiti. Ampak
meni se ni tako zdelo. Bila sem vznemirjena in
prestrašena, obenem so mi v glavi ves čas odzvanjala
vprašanja. Kaj neki se skriva na koncu? Ali res
obstajajo še drugi listek in tretji in tako dalje? Naj
greva ali ne? No, da, če sva se že namenila pobegniti
in ima James že ves načrt, kako bova izginila iz tega
krutega mesta, kjer so zami zlobneži, opravljive
sošolke in ostale nevšečnosti, zakaj bi potem pustila
temu rdečemu listku, da naju zavede neznano kam ...?
Jamesu sem omenila, da bi rada najprej
tej stvari prišla do dna, nato pa nadaljevala najin
skriven pobeg. Kot sem pričakovala, ni želel iskati
nekih brezveznih listkov, za katere je tudi sam podvomil,
da obstajajo. Tako sva se nekaj časa pogajala, ali bova
sledila navodilom, ki so se čudežno pojavili v mojem
nahrbtniku, ali ne. Na koncu je seveda kot pravi kavalir
James rekel, naj bo po moje, če si to že tako zelo
želim. In res sva se napotila naprej, do razpotja dveh
poti. Ubrala sva levo, nato sva zavzeto začela iskati
rdeč papirček. V bistvu ni bilo veliko možnosti, če
si se obrnil na levo, si lahko videl strm travnat predel,
ki se je vzpenjal v višave. Ni bilo veliko dreves, a je
bilo nekaj manjših grmičkov in rož. Stezica je bila
res ozka, kot že njeno ime pove. James je hodil naprej
in brcal stare drevesne veje, ležeče na tleh. Naenkrat
sem zagledala manjši hlod. Ni bil ravno upadljiv, saj se
je lepo zlil z naravo. Pokukala sem, kaj se skriva za
njim, in zagledala rdeč listič! S tresočimi rokami sem
ga vzela v roke in pozvala Jamesa, da sva ga skupaj
prebrala naglas. Na njem je pisalo:
»Tako. Očitno si našel/a kraj, kjer
se je skrival drugi listek. Najti moraš še tri,
potem(na koncu) te čaka nekaj razburljivega. Torej,
nadaljuj pot proti vzhodu. Na koncu poti je stara lovska
koča. Namig: dobro preglej zadnjo stran bajte, kjer
najdeš nadaljna navodila.«
Prišla sva do konca stezice in pred
seboj zagledala staro hišo. Bilo je popoldne, sonce se
je že malce umirilo in ni več tako močno sijalo.
Razgledala sva se in prisluhnila tišini. Nikjer ni bilo
nikogar. Tudi pri koči ne. Lovci so verjetno šli lovit
srnjad ali kaj podobnega. Tiho sva se priplazila do
zadnjega dela koče in oprezala za sporočilcem. Iskala
sva in iskala, a listka ni bilo nikjer. Vse skupaj se je
zapletalo že v pravo kriminalko, ampak če sva že
začela iskati skrivna navodila, sva se odločila, da
bova poiskala vse, pa naj traja, kolikor hoče ... Ko sem
že stotič pogledala pod cvetlični lonček na oknu in
spet ni bilo nič, sem iznenada v zemlji ob cvetlici
zagledala .... tretji listek! James, ki se mu ni nič
več ljubilo, je ležerno pil vodo iz plastenke in
počival v senci. Moj vzklik ga je takoj vrgel pokonci.
Prebral je listek, na katerem je pisalo:
»Dobro ti gre. Si že na polovici. Da
ne boš zapravljal/a časa z branjem, se kar napoti k
slapu Žlubotok, ki je v bližini. Zagotovo ga poznaš,
saj je zelo znan. Namig: ne išči sreče v oblakih,
skloni se in jo poberi!«
Vau. To pa ni več tako lahko, je menil
James. Tudi jaz sem se strinjala, da je tokrat zagotovo
odgovor skrit v namigu. Nisem vedela natančno, kaj je s
tem rekom želel nekdo sporočiti, ampak se s tem nisem
preveč obremenjevala. Nadaljevala sva popotovanje v
naravi in se napotila k Žlubotoku. Tam sem bila že
velikokrat, zato sem vedela, da ni daleč. Le približno
deset minut od kraja, kjer sva bila prej. Pri slapu je
bila štiričlanska družinica. Ko sva prišla, smo se
vljudno pozdravili, a kaj več nismo govorili. Vsaj midva
ne. Morala sva čim bolj neopazno poiskati četrti
listič. To ni bil majhen zalogaj. Po tleh je bilo veliko
kamnov, ob strani pa je bila tabla z osnovnimi
informacijami za turiste. Nekaj korakov naprej je bil ob
ograji odličen pogled na slap. Seveda se je družinica
želela fotografirati, zato me je prosila, če jo lahko
jaz. Privolila sem in v rokah držala velik fotoaparat.
Velela sem jim, naj se postavijo ob ograji, saj bodo tako
imeli v ozadju slap in bo slika lepša. Skušala sem čim
bolj zavlačevati, da je lahko James medtem neopazno
iskal listek. Na koncu sem še posnela fotografijo
dvojčic, ker sta tako hoteli. Bili sta mlajši od mene
in zdela se jima je dobra fotografija. Še zdaj nimam
pojma, zakaj, ampak če sta me že prosili, sem jima pač
ustregla. Tako ali tako pa je bilo dobro, da se je vsa
družina ukvarjala s slapom, s fotografijo in z menoj,
saj tako ni bila pozorna na Jamesa. Ta je medtem že
našel listek in mi to z obrazno mimiko veselo sporočil.
Poslovila sva se od družinice in se odmaknila s poti.
Najprej sem seveda morala vprašati prijatelja, kje je
sploh našel listek in ali ima prejšni namig kakšno
povezavo s tem ... Povedal mi je: »Ko sem tako iskal ta
nesrečni listič, sem ga naenklrat našel pod majhnim
sivim kamnom. Potem sem se tudi sam spraševal o pomenu
namiga in sem prišel do ugotovitve: tisti, ki je pisal
te listke, je s tistim pregovorom zagotovo mislil tole.
Zakaj bi listek iskal bog ve kje, če pa je bil pred
mojimi nogami, no, ne čisto pred, ampak samo skloniti
sem se moral in že sem ga našel.«
Na četrtem listku je pisalo:
»Kmalu boš prišel/a do končne
postaje. Če si zdaj pri slapu Žlubotoku, se vrni po
isti poti, kot si prišel tja. Zdaj pa dobro sledi
navodilom. Na razkrižju glavne poti in poti, ki vodi do
koče, stoji staro drevo. Tam zavij levo. Prišel boš do
žičnate ograje. Pot nadaljuj ob ograji, dokler se ne
konča. Namig: na gozdni jasi, ki sledi, bo smerokaz.«
Spogledala sva se in vzela pot pod noge.
In to pri starem drevesu, ob katerem sva imela občutek,
kot da sva najmanjša na svetu. Ampak ker je svet
takšen, kakršnega želimo videti, ni vse tako črno,
kot se zdi na prvi pogled. Jamesu se je zdelo zelo
romantično drevo in po njegovem mnenju bi si lahko vzela
minutko ali dve in nato premislila o nadaljnjem
potovanju. Tudi meni ni bilo ravno pri srcu, da bi se
plazila med šavjem ob bodeči žici, ampak me je neznana
sila vlekla naprej in sem predlagala, če bi raje šla do
konca in si nato odpočila od vsega. Tako sva si utirala
pot, ki je bila zelo zaraščena in po kateri verjetno
že dolgo ni nihče hodil. Končno sva prispela do jase,
kjer je stal velik smerokaz. Z Jamesom sva se s svetlobno
hitrostjo zagnala proti njemu, kdo bo prej našel zadnji
listek. Ni ga bilo težko najti. Bil je prilepljen na
kovino in se je bolj slabo držal. Verjetno je bil že
dolgo tam in je čas opravil svoje. Kljub temu se je
pisava še razločno videla in ni bilo težko prebrati:
»V rokah imaš zadnji, peti listič.
Ta ti bo povedal, kaj te čaka na koncu. Ampak ne veseli
se prehitro. Zamisli se, kaj vse si v zadnjem času
naredil in ali je bilo potrebno, da si bil takšen,
kakršen si bil. Da ne boš vsega izvedel že zdaj, pojdi
do Votline HIP. Namig: ko prideš v votlino, povleci za
palico, ki visi s stropa. Nič nevarnega se ne bo
zgodilo, kar pogumno!«
Ojoj. Po celem telesu so me oblivali
mravljinci. Listek je govoril, naj greva do grozljive
votlite, kamor se zatekajo samo divjaki naše šole. Zato
ima tudi takšno ime: votlina huliganov in prijateljev
ali s kratico HIP. Jamesu sem potožila, da me je strah
in da si ne upam naprej. On pa mi je kot ponavadi s
svojimi besedami vlil pogum. »Ne boj se,« je rekel.
»Saj sem jaz ob tebi in te bom varoval, tako da se ti ne
bo nič zgodilo. Mene se drži. Če želiš, lahko grem
najprej jaz v HIP in ti nato povem, ali je varno ali ne
...« Privolila sem in že sva bila pri votlini. V njej
so svetile lučke, kar je bila čista neznačilnost za ta
kraj. Ponavadi je bilo notri zelo temno, najstniki pa so
si svetili z lučkami s telefonov. S stropa je, kot je
bilo napovedano, visela srednje dolga palica, ki je kar
čakala, da jo nekdo spravi dol. In res je James to
naredil. Potem se je naenkrat sredi jame začel
predvajati nenavaden film. Naslov je bilo: Vse se
vrača! Pogledovala sem naokoli, kje bom zdaj zdaj
zagledala svojo najboljšo prijateljico, ki bo
vzkliknila: »Skrita kamera!« Ampak ni bilo nikogar,
bila sva sama z Jamesom in kot uročena buljila v trapast
film. Posnetek je bil slab, to pomeni, da je nekdo moral
snemati s telefonsko kamero. Bil je prizor v šoli. In
tam sem bila jaz. Jaz! K meni je stopila trojica
vzvišenih sošolk, ki se nosijo, kot da so
najpomembnejše na svetu. Začele so mi nekaj ukazovati,
jaz jih seveda nisem poslušala in sem delala svoje. Na
koncu so mi še nekaj zagrozile, jaz pa sem, kot da jih
sploh ne slišim, še naprej pisala neko nalogo.
Pogledala sem Jamesa, se privila k njemu in zaprla
oči...
»Driiiiiiiiiiiin!« je zazvonilaa glasna
budilka, zato sem planila pokonci. Pomela sem si oči in
izklopila trapasto uro budnico. Pogledala sem okoli sebe
in spoznala, da sem v svoji sobi. Doma. Potem sem se
spomnila Jamesa, rdečih listkov, votline in vsega
potovanja. In spoznala sem, da so bile vse samo sanje.
Bedaste sanje, bi najraje zakričala. Po zajtrku, ki mi
to jutro ni prav nič teknil, sem se zdolgočaseno
napotila v šolo. Počakala sem pred vrati Jamesove hiše
in končno je prišel. Celo pot v šolo sem mu
pripovedovala o svojih razburljivih sanjah, on pa sploh
ni prišel do besede. V šoli sem samo poslušala,
slišala pa nisem prav ničesar. Z mislimi sem odtavala
daleč stran. V globoko razmišljanje. Napenjala sem
možgane, da bi ugotovila, kaj je bilo krivo za nastanek
teh čarobnih sanj. Bilo je lepo, ker sem bila z Jamesom,
bilo je srhljivo, ko sem odkrila neznano sporočilce v
nahrbtniku, in bilo je vroče, zelo vroče, ker je sonce
žgalo z vso močjo. Ampak vse to samo v sanjah. Sanjah,
za katere nikoli ne veš, ali se bodo kdaj uresničile
ali ne. Mogoče sem malce zašla s poti, ampak nekaj v
teh sanjah je resnično: s prijateljem imava res namen
pobegniti. V neznano. In o tem sva se že velikokrat
pogovarjala, a če bo kaj iz tega, bo pokazal sam gospod
čas. Uh, saj res. Nekaj sem skoraj pozabila napisati …
To zdaj niso več sanje, ampak stvari, ki so se resnično
zgodile. Torej, ko sem po šoli prišla domov, me je na
mizi čakal rdeč listek, na katerem je pisalo:
»Pridi na travnik pred hišo ob dveh.
Namig: ni nič nevarnega, samo prijetno presenečenje.
Tvoji DP.«
Takrat res nisem več vedela, kaj se
dogaja. O svojih sanjah sem pripovedovala samo Jamesu,
torej je to zagotovo bilo njegovo maslo. Ura je bila pet
minut do dveh, zato sem se hitro uredila in šla ven. Tam
so me pričakali dobri prijatelji s polnimi rokami daril
in z nasmeški na obrazih. Nato so vsi v en glas
zaklicali: »Vse najboljše« V tistem trenutku sem se
spomnila, da imam pravzaprav rojstni dan, na katerega sem
čisto pozabila. In to samo zato, ker sem se ves dan
ubadala s sanjami, ki sem jih doživela ponoči ...
