Glasovalna številka: PR108

Tina Vorina

V DEŽELI NAJLEPŠIH SANJ

OŠ Primoža Trubarja Laško

 

 »Oh, Emilia, moja draga vnukinja!« se je drla babica tako naglas, da so še sosedje odprli okno in pogledali, kaj se dogaja zunaj, da bi potešili svojo radovednost. »Še vedno ne vem, zakaj sem tu,« je osorno rekla Emilia in brez izraza vstopila z nahrbtnikom, polovico manjšim od sebe. Njeno mamo je bilo sram, kar je bilo precej očitno, saj so se ji lica obarvala živo rdeče. »Ah, Katarina, ne skrbi, mene nič ne moti,« je hitela Emilijina babica, saj je bila dobra ženska in ni želela, da bi se njena hči morala počutiti nelagodno glede nečesa, za kar ni kriva. Ampak vseeno, četudi ni priznala, jo je Emilijin hladen pogled prizadel.

Emilia je hodila po hodniku, ko je pogledala na desno in videla stopnice, ki so vodile v zgornje nadstropje. Ni bilo prvič, da je bila tukaj, a teh stopnic še nikoli ni videla. Glede na to, da je bila stara komaj štiri leta, se nikoli ni ravno ukvarjala s stvarmi, ki je niso zanimale. Čeprav je že hotela odvrniti pogled, jo je nekaj zmotilo, zato je počasi odložila nahrbtnik in stopila na prvo stopnico. Opazila je, da so kar velike in s svojim majhnim telesom se je trudila plezati po njih. Ker se je zdelo, da nimajo konca, in ko je hlastala po zraku, je zagledala vrata. Zdela so se ji stara, mogoče kakšnih dvesto let. Bila so lepo izrezljana in polna majhnih podrobnosti, ki se jih ni mogla nagledati. »Kako lepo je izrezljano,« je rekla Emilia. Prešinilo jo je. Še nikoli ni bila tako navdušena nad nečim tako majhnim in nepomembnim. Skoraj se je že obrnila, a radovednost jo je premagala in prijela je za okroglo železno kljuko. Hotela jo je potegniti navzdol, a ni šlo. Nanjo je položila še drugo roko in z vso močjo potisnila proti tlom. Vrata so se odprla, da je kar škripnilo. V sobo pred seboj je pomolila svojo majhno glavo in nato je vstopila. Ni bila prepričana, ali je to, kar dela, prav, ampak tako ali tako je že bila tam, zato si je še malo ogledovala in se posmukala tu in tam. Počasi je dvigovala svojo glavo, čutila je, kako bo radovednost v njej vsak čas eksplodirala, zato jo je hitro dvignila. Razočaranje. Velika, ogromna, prostrana soba z belimi stenami, tako belimi in čistimi, da bi si vsak mislil, da je prišel v nebesa. Pogledala je naravnost in zagledala mizico. Stekla je proti njej. Ob mizi sta se motala dva lepo obložena stola, ki sta izgledala natančno tako, kot bi bila iz kakšne starinske trgovine. Roke je dala na enega, se z nogami odrinila visoko, kolikor je mogla, da ji je uspelo zlesti nanj. Na mizici je bil šah. No, ne ravno navaden šah. Figure so bile pretirano okrašene in polje je bilo iz najbolj temačne črne in najbolj čiste bele. Spraševala se je, kaj počne v tej veliki sobi majhna mizica s šahom in z dvema stoloma. To ji ni šlo v glavo. Čeprav je bila »čudežni otrok«, se ji je zdelo zelo nenavadno, da bi babica imela takšno sobo, saj je rada imela barve in ves kič na tem svetu, šaha pa sploh ne. Zdel se ji je dolgočasen.

Ponovno je zapihal vetrič in naenkrat je skozi vrata prišel star moški. Njegova brada je bila siva in razmršena, bilo je kar precej očitno, da si je ni česal ali bril, zagotovo tudi strigel ne. Las na glavi skorajda ni imel, tu in tam se je našel kakšen, ki mu je štrlel proti tlom, kot da hoče čim prej dol. Njegov obraz je bil zguban in oči so bile povešene, ustnice pa suhe in tanke, kot je običajno pri starih ljudeh. Tudi oblečen je bil v preprost pulover in trenirko. A nekaj na njem je bilo nenavadno. Če ga je kdo res zelo dobro pogledal v oči, je zagledal prijaznost in dobroto, vse lepe občutke na tem svetu, ki so ga enostavno stopili. Kljub njenemu strmenju stari mož ni rekel nič. Počasi je hodil proti njej in sedel na stol, ki je bil nasproti nje. Tišina. Stari mož ni rekel nič, le tiho je gledal Emilio in se počasi, komaj vidno, a nežno nasmejal. Ker se ni zdelo, da bo spregovoril, je Emilia prekinila tišino in rekla: »Ste za igro šaha?« Stari mož jo je malce debelo pogledal, nato se je prijel za trebuh in se začel krohotati. Da. Točno tako. Ni bil smeh, bilo je krohotanje. Počasi si je obrisal solze na koncu oči in rekel: »Zagotovo se me ne spomniš. Tudi če bi bila genij, se ne bi mogla spomniti, da si me spoznala ob svojem rojstvu, ko si bila stara le nekaj minut.« To je Emilio zmotilo. Ona zna vse, zato se ga zagotovo lahko spomni. Brskala je po spominih in našla pravi spomin med milijon drugimi. Ko je v svoji glavi šla čez vse spomine, se je spraševala, za kaj že živi ta štiri leta, če pa so njeni spomini vsi sivi, pusti in skoraj brez življenja. Temačnost in hlad. Sunkovito je odprla oči in se malce nagnila naprej ter globoko vdihnila. Nato se je spomnila, kako močna je, in se ponosno zravnala. »Seveda se vas spomnim, dedek Franc.« Dedek je naredil razočaran obraz in se rahlo nasmehnil. »No, ja, saj bom …« in je utihnil. Od radovednosti jo je skoraj pobralo, a morala je ohraniti mirno kri, da tega ni pokazala na obrazu. »Torej si za igro šaha?« jo je vprašal. »Seveda,« je odgovorila in začel je on, saj je imel bele figure. Res je lep šah, si je mislila, zato je vprašala, od kod je. »Rusija,« je odgovoril on, a se ni zdelo, da je ravno pri stvari, verjetno je načrtoval naslednjo potezo. »Razumem,« je odgovorila Emilia brezizrazno. Čeprav je odgovoril na njeno vprašanje, je tako ali tako ni zares zanimalo.

»Emi, si že slišala za Deželo najlepših sanj?« je vprašal in svoj pogled prenesel s figure na njo. Kaj pa si misli, da jo kar tako kliče Emi? Saj si nista tako blizu. »Ne,« je odgovorila, a ni dvignila pogleda. Le naredila je svojo potezo in zbila dedku kmeta. »Joj, moj kmet je šel!« se je prijel za glavo dedek Franc. Pa kaj mu tako mar, saj je samo en navaden kmet. Saj jih ima še polno. »Veš, vsaka figura je enakovredna drugim. Tako kot ljudje. Vsak je enako pomemben, vsi smo dolžni občutiti bolečino, če so jo tudi drugi. Nam je dovoljeno občutiti srečo, če jo tudi drugi. Žalovati, če smejo drugi,« je rekel in nato utihnil. To ni res. Bogati si lahko več privoščijo in živijo bolje. Zato si tudi ona želi biti bogata. Ali misli, da ne pozna ljudi in človeških čustev, če je pametna? »Se spomniš, ko sem ti omenjal Deželo najlepših sanj?« jo je vprašal dedek in naredil potezo. Emilia je samo prikimala, saj je bila precej jezna nanj. »Prosim, dvigni malo pogled, dekle moje, da te lahko pogledam v oči,« je nežno in potiho rekel dedek. Emilia je stisnila zobe in obe roki v pest, da bi nekako premagala in zadržala svojo jezo, a ni šlo. Povzdignila je glas: »Kaj želite od mene?«. Glas se ji je ustavil, hitro in globoko je izdihnila ter pogledala dedka v oči. »Si želiš videti Deželo najlepših sanj?« jo je vprašal vabljiv nežen glas, ki so ga podpirale sinje modre oči, ki so jo kar srkale vase. Emilia je izgubila zavest in takrat se je začelo njeno potovanje v Deželo najlepših sanj.

»Moja glava …« je zamrmrala Emilia in se držala zanjo, saj jo je peklensko bolela. Dvignila se je, se ozrla okoli sebe, a kamorkoli je pogledala, levo ali desno, je videla le velik pragozd. No, ne ravno pragozd. Vse je bilo v barvah. Sončnično rumena, marelično oranžna, vinsko rdeča, sinje modra, travnato zelena … Vsaka barva, ki se je je lahko domislila, je bila tam. To je občudovala le trenutek, ko se je začela zavedati, da sploh ne ve, kje je. Čeprav ji je dajala trava, na kateri je sedela, topel in prijeten nežen občutek, je vedela, da mora najti civilizacijo, nekoga, ki bi ji lahko pomagal. Skušala se je spomniti, zakaj sploh je tam, kaj dela, išče, a ko je poskusila najti ta spomin v glavi, je našla samo praznino. Vse temno. Kot bi nekdo vzel njene spomine in jih zaklenil s tisoč ključavnicami, da le ne bi ugotovila, kaj se skriva za njimi. Ni bila pri volji, da bi se igrala Sherlocka, zato se je odrinila od tal, in čeprav je bolelo, ko je morala oditi od tiste mehke, tople in nežne trave, je storila, kar je bilo treba. Saj bi umrla, če bi ostala tam. Hodila je in hodila, a zdelo se je, kot da hodi v krogih ali da se pot enostavno ne konča. Ker s seboj ni imela ure, ni imela pojma o času. Saj bi se poskusila orientirati po soncu, a ji je bilo vroče, bila je utrujena od hoje, grlo jo je peklensko peklo, saj je več ur hodila po vročini, kar čutila je, kako ji pot kaplja z brade. Vročina jo je preveč zdelala. Čeprav je bila zagotovo na ravni zelo inteligentnega štiridesetletnika, je imela telo štiriletnega dekletca. Zgrudila se je in zaprla oči ter upala na pomoč.

»Mhhmmmm,« je zazehala Emilia in se pretegnila. Počutila se je veliko bolje, v glavi ji ni razbijalo, pot ji ni več kapljal z brade in v grlu ni več čutila peklenske bolečine, ki ji je počasi razžirala grlo, ko je hrepenelo po vodi. Ko je pogledala po svojem telesu, je ugotovila, da nima več bele majice, roza krila in črnih čeveljčkov, kot jo je rada oblačila mama, kar ji seveda ni bilo všeč, ampak posebej mar ji pa tudi ni bilo. Imela je oblečeno rjavo obleko, ki je spominjala na haljo. Ko se je ozrla, je videla, da je na hišici na drevesu. Ni ji bilo ravno prijetno. Saj ne, da se je bala višine, le neprijetno ji je bilo. Ko je vstala s postelje, ki jo je kar objemala po celem telesu, je videla material ali rastlino, podobno bambusu ali slami. Nekaj vmes? Čeprav je poznala vse materiale in rastline na svetu, takšnega še ni videla ali slišala zanj. Bilo je tudi nekaj polic in majhna mizica, na kateri je bila pletena košara s svežim sadjem. Tudi za to ni bila prepričana, zdelo se ji je že užitno, a ni smela tvegati. Ni se spomnila, da bi kdaj prebrala o takšni pokrajini, materialih, hrani v katerikoli knjigi. Ampak vse je bilo tako lepo. Vse je vabilo k sebi. Sadje je oddajalo sladek svež vonj, ki je vabil v skušnjavo, da bi ga poskusila. Trava je bila tako mehka in nežna, da je objemala in grela po celem telesu. Nasploh vse je bilo mamljivo. Emilia je vedela, da mora čim prej stran, zato se je odpravila proti izhodu, a ko je pogledala dol, je videla temačno neskončno globoko brezno, ki pa je bilo v bistvu le meter od tal. Emilia se je prestrašila in odskočila. Njene noge so, kot bi se spremenile v želatino, popustile in padla je na tla. Začela je globoko in hitro dihati. Zakaj je imela takšne težave z višino? Še sama ni vedela, a enostavno ni mogla pomagati. Naenkrat je zaslišala glas in se streznila. Vstala je in se postavila v obrambni položaj. Končno ji bo prišlo prav vse znanje o borilnih veščinah, ki se ga je naučila do zdaj. Adrenalin. Kar čutila je, kako se energija preteka po njenih žilah.

»Aaaaaaaaaa,« se je zadrla in skočila s hišice. Ko se je zavedla, je ugotovila, da je pristala na fantu. »Hej, zakaj si to naredila?« se je pritožil fant in jo odrinil s sebe. Bila je šokirana. Morda zato, ker je končno našla nekoga, ki ji bo lahko pomagal, ali ker je bila prvič v življenju neposredno v stiku s fantom. Verjetno je bila druga možnost, zato so se ji lica obarvala rožnato. »Ah, naj ti ne bo nerodno, jaz sem star že več kot petsto let, čeprav izgledam takole,« je hitel fant, saj je bilo očitno, da je zdaj tudi njemu nerodno. Oba rdečerožnata v lica sta se spogledala in Fredo je padel v smeh. Nov občutek za Emilio. Kako lep je lahko človeški smeh. Kako topel in vesel občutek je to. Počutiš se kot druga oseba, kot da lebdiš nad oblaki in lahko letiš s pticami. »Jaz sem Emilia,« je rekla Emilia in mu očarana ponudila roko. »Jaz pa sem Frederik, ampak me lahko kličeš Fredo,« je rekel fant in se nasmejal tako široko, da je lahko videla njegove bele zobe, ki so se kosali z barvo najčistejših oblakov. »Se pravi Fredo,« je zadovoljno rekla Emilia in hitro spustila njegovo roko, saj je opazila, da ga že dolgo drži zanjo. Je bil res star petsto let? Zakaj potem izgleda tako mlad? Od kod je? Iz Slovenije? Slovensko že govori, a vseeno … »Kako si pristal tu?« ga je vprašala Emilia, saj je kmalu ugotovila, da s tem, da sprašuje samo sebe, ne bo ugotovila ničesar. »Ammm, no, ne vem, kako naj ti povem,« se je opotekal in momljal in bilo je očitno, da ne želi govoriti o tem. »Ah, poglej naravnost! To je mesto!« je pokazal naravnost, zato je Emilia sledila konici njegovega prsta. Oči so se ji razširile in povečale. Obstala je. Ni mogla verjeti, kje je. Ljudje so leteli po zraku, avtov sploh ni bilo, nekateri so tekli, drugi hodili, nekateri so enostavno lebdeli ali sedeli na klopci in uživali v svežem in toplem vetriču. Emilia je opazila tudi, da ji ni več vroče. Ampak to zdaj ni bilo pomembno. Ulice, stavbe, ljudje, kamorkoli je pogledala, vse je bilo drugače. Niti ljudje niso bili ljudje, če so lebdeli ali leteli in tudi njihov videz je drugačen. Nekateri so imeli dolge, štrleče lase, črne, debele in okrogle oči, tanke ustnice in rdeča lica. Drugi kratke, a urejene in počesane rjave lase, ki se sploh niso zdeli kot lasje. Nekateri so se zvijali kot kače. Spet tretji se kar odcepili od glave in začeli hoditi zraven svojega lastnika. Nasploh drugačnosti se ni mogla nagledati. Stavbe so dajale vtis, kot da bi plavale po zraku, se skoraj neopazno pomikale levo in desno. Fredo je Emiliji zaprl usta, če ji že ni mogel odvrniti pogleda od novega odkritja. Emilia pa se je naenkrat zavedala, da bulji in da se je Fredo dotika. Njegovo roko je odrinila s svoje majhne brade, a ne zato, ker bi jo bilo sram, temveč zato, ker enostavno ni imela rada, da bi se je ljudje dotikali. Stiki z ljudmi so se ji že dolgo, mogoče že celo od rojstva, zdeli nepomembni, zato se ni marala preveč zbližati z ljudmi. Počutila se je, kot da jo bo celo nedolžna miška, ki pride po majhno zrno pšenice, poškodovala.

Fredo je bil najprej prizadet, kar se mu je kazalo na obrazu, a nato se je nasmehnil. Ta nasmeh je bolel. Zakaj se ji zdi, kot da ji opravičuje dejanje, ki naj ne bi bilo odpuščeno? Kdo je sploh tako dober na tem svetu? Tišina je ubijala oba, zato je Fredo rekel: »Greva v mesto?«. Emiliji so se zasvetile oči, a se je še vedno počutila zelo krivo, zato jo je Fredo prijel za roko in jo potegnil za sabo po hribu. Noge so se ji tresle, skoraj je izgubila ravnotežje in padla, a Fredo jo je še močneje stisnil za roko in prišla sta do mesta. Od blizu je bilo še večje kot od daleč. Sploh si ni upala naprej, imela je občutek, kot da se bo izgubila, a ker je bila s Fredom, je imela občutek varnosti. Ni ji bilo jasno, zakaj, mogoče, ker je bil starejši. Pri tem je vedela, da je prvič, da čuti kaj takšnega do osebe.

Prišla sta do trgovine, ki je bila okrašena z raznimi barvami, ki so kar žarele, a napisa Emilia ni znala prebrati. Čeprav je bil napisan s prelepimi črkami, ki so imele ostre konce in lepo zaobljene robove, ni imela pojma, kateri jezik je to, in ga niti ni znala prebrati. Odkar je prišla v ta nov svet, planet, deželo, kamorkoli je že prišla, je odkrivala same nove stvari, za katere si ne bi mislila, da obstajajo. Da obstajajo samo v pravljicah. Fredo se je napotil v trgovino, a zaradi nenadnega spoznanja je Emilia spustila njegovo roko, zato se je obrnil in jo pogledal. »Zdaj se spomnim!« se je zadrla Emilia in mimoidoči so jo čudno pogledali, a so kmalu izgubili zanimanje. »Kaj si se spomnila?« jo je malce zaskrbljeno vprašal Fredo. »To je Dežela najlepših sanj, mar ne? In tukaj sem, ker me je dedek poslal vanjo!« je pokajoča od jeze rekla Emilia, glas se ji je kar tresel, tako jezna je bila. Fredo pa se je samo začel malo nerodno smejati.

»Emilia, počakaj!« se je drl Fredo, ko ji je sledil. »Ne! Mislim, kaj hoče ta stari od mene? Zakaj sem tu? Kaj je želel pokazati? Kako nesramen, pust in brezčustven človek sem? To že vem!« je v joku rekla Emilia. Fredo jo je prijel za roko in odšla sta malo ven iz mesta v lep park, kjer je bila spet nežna trava. Sedla sta in prevladala je smrtna tišina. Emilia je bila jezna na svojega dedka, ker je mislila, da jo je poslal v ta svet, da ji pokaže, da nima nič od življenja, kako je svet poln lepih občutkov in stvari, a ona še vedno tava v temi … »Nehaj!« se je zadrl Fredo in petje ptic je poniknilo. »Kar slišim tvoje temačne in slabe misli! Ni res! Tukaj nisi s takšnim razlogom, obstaja čisto drugačen vzrok …« je rekel Fredo in si obraz pokril z rokami. Zakaj? Zakaj ji ničesar ne pove? Ona je popolnoma nevedna in samo tava po tej prelepi deželi …

In se je ozrla naokrog. Zaprla je oči. Kako lepo mora biti v tem svetu. Ona se cele dneve uči, ker misli, da bo s tem nekaj dosegla, da je to smisel življenja, stiki z ljudmi pa so nepomembni. Kar tukaj bi živela, v tej preprosti deželi, polni vsega, nežni, čeprav še vseeno lahko čuti trpkost življenja. »Ne smeš ostati tu!« se je ponovno kot strela z jasnega zadrl Fredo. Emilia je obrnila glavo in ga začudeno pogledala. »Mi bereš misli?« je rekla napol prestrašeno, saj ni mislila, da bo petstoleten moški želel brati njene misli. Pedofil mogoče? »Ne, nisem!« je presenečeno in osramočeno rekel Fredo, saj ni pričakoval, da ga bo tega obtožila. »Nehaj!« je rekla Emilia, se prijela za glavo in se umaknila od njega. »Sem vedel, da boš dobila napačno idejo! Pomiri se in me poslušaj. Kot si rekla, to je Dežela najlepših sanj. Ljudje niso tukaj pogosto, kar tudi naj ne bi bili, a če so, jim je omogočena telepatija. Ne vem, zakaj, mogoče zato, ker si premlada, a ti ne moreš brati mojih misli, jaz pa lahko tvoje. Ampak seveda ne nalašč! Tvoje misli so enostavno povezane z mojimi. Lahko je tudi, da sploh ne želiš vedeti mojih misli … Vem, da nisi navdušena nad tem, ampak boš lahko potrpela?« je rekel Fredo v upanju, da Emilia ne bo več zganjala cirkusa. »Ne, nisem navdušena,« je takoj in odločno odgovorila Emilia, »a bom že nekako zdržala, dokler sem tu. Zato pa mi povej malce več o tej deželi in kako lahko pridem nazaj, če si že tako skrivnosten glede sebe.« Fredo se ni obotavljal, saj je vedel, da bo slej ko prej izvedela resnico. In je začel: »Kot že veš, je to Dežela najlepših sanj. Tukaj živijo ljudje. No, če se odločijo ostati tukaj, se začne preobrazba. Spremenijo se v najrazličnejša bitja in ostanejo tukaj, ker želijo še nekako biti v stiku z Zemljo ali želijo pričakati svoje ljubljene v posmrtnem življenju in nato skupaj oditi v nebesa. Lahko se tudi odločijo, da ne bodo šli v nebesa, ampak da bodo ostali tu. Sem pridejo tudi izgubljene duše. To so duše, ki ne vedo, ali smejo v nebesa. Vsak sme. Vsak se ima pravico pokesati pred Bogom, a če se ne, ga Bog pošlje sem ali v pekel; odvisno od grehov, ki jih je zagrešil. Seveda je tukaj tudi Hudič. Vedno hoče speljati ljudi na slabo pot in jih prepričati, da si zaslužijo pekel.« Ko je končal, je Fredo stisnil obe pesti in zobe. Videlo se mu je, da je zelo jezen. Hudič, huh? Emilia nikoli ni verjela v Boga ali Hudiča, ampak Fredo je bil zelo prepričljiv, poleg tega se ni zdel kot slaba oseba, ki bi ji lahko lagal. »Torej, kdo pa pomaga izgubljenim dušam izbrati pravo odločitev?« je zaskrbljeno vprašala Emilia. Saj nekdo jim mora, ali ne,?

»Oho, prijatelj!« se je zaslišal glas za Emilio in Fredom. Ko se je Emilia obrnila, je zagledala majhno, a lepo raščeno bitje. Bilo je podobno škratu s špičastimi ušesi in z majhnim nosom. Imelo je majhne roke, ki bi verjetno že pomarančo težko prijele. Nogice majhne in kratke, zato je še bolj smešno izgledalo, ko je to bitje teklo. Zdelo se je, kot da caplja, a je v bistvu le delalo majhne korake zelo hitro. Ker je začelo teči navzdol po hribu, se je zaradi majhnih korakov zapletlo in se začelo kotaliti. Fredo je hitro reagiral in se dvignil na noge ter letal levo in desno, da bi nekako prestregel bitje. To se je bližalo in bližalo in Fredo ga je skoraj prestregel, ko se je spotaknil ob deblo, ki bi se, če bi lahko, nesramno in zahrbtno nasmejalo. Fredo je padel in bitje se je zakotalilo čezenj ter se kotalilo in kotalilo, dokler se ni zaletelo v smetnjak. »Auuuu, presneto, Fredo, ti štor!« se je jezilo bitje na Freda, ki je zaradi sramu pogledal stran in začel žvižgati, da bi nekako izbrisal to dejanje, saj je tudi on imel ponos.

Emilia je zadrževala nekaj, nek občutek, ki se je zdel tako nenavaden, da ni vedela, kaj bi se zgodilo, če bi ga spustila na plano, zato ga je raje zapakirala in spravila nekam globoko, globoko v srce. Majhno bitje je začelo hoditi proti Emiliji in Fredu in bilo je videti zelo razburjeno. Fredu se je videlo, da se trese od groze, a se je skušal delati pogumnega. Bitje se je približevalo vedno hitreje in Fredo je pogledal Emilio ter z očmi vojaka, ki ve, da ga čaka smrt, rekel: »Upam, da prideš na moj pogre…« In je utihnil. Majhno bitje ga je začelo daviti. Glede na to, da je bilo zelo majhno, je bil zelo smešen prizor. Mimoidoči, ki so ju videli, so ju malo gledali, nato so začeli šepetati. Emilia je zagledala dve bitji, ki sta bili kot pol ženski in pol vili. Ena je rekla: »Spet to počneta.« Kot to ne bi bilo nekaj novega. Bitje je nato pogledalo na desno in zagledalo Emilio ter spustilo Freda. Fredo je kot mrtev obležal na tleh. Bitje si je najprej ogledavalo Emilio in se nato prijazno nasmejalo ter reklo: »Moje ime je Natalie! Lepo te je bilo spoznati!« Ponudila ji je roko in Emilia je segla vanjo. Kako je luštna, si je mislila. Ni ji šlo v glavo, zakaj je skoraj zadavila Freda. Ko je Fredo počasi vstal od mrtvih, je Natalie spretno obrnila glavo in ga pogledala z očmi, polnimi sovraštva, ter rekla: »Ti sebi praviš moški! Navadna zguba si!« Te besede so Freda očitno tako zelo zabolele, da je ponovno padel na tla. Spet nek občutek, zaradi katerega sta ji kotička ustnic kar trzala. Bil je že nadležen. Mogoče sta kriva Natalie in Fredo? »In ti si …?« je rekla Natalie in jo pogledala z radovednimi očmi. Emilia se je v vsej zmedi pozabila predstaviti. »Emilia,« je rekla potiho in nežno. Zakaj? Ni vedela. Vse, kar je vedela, je bilo le, da ji ta škratinja daje občutek nekakšne starejše sestre, ki pazi nanjo. »Fredo, zakaj ji nisi povedal zame, ti smet!« se je ponovno drla Natalie na Freda. Emilia jo je pocukala za krilo in jo pogledala s prosečimi očmi, takšnimi, kot jih ima psiček, ki si želi še kakšen priboljšek, in ji rekla: »Prosim, ne bodi nesramna do njega, Fredo ni slab človek.« »Joj, kako prikupno!« se je drla Natalie in dvignila majhno Emilio v zrak. Tega ji oče nikoli ni naredil. Bil je doktor fizike, zato je bil vedno zaposlen in se ni ukvarjal z njo. Zato je bil takšen občutek zanjo nov. Ampak morala je reči, da ga sploh ni sovražila in tudi ni sovražila tega, da se je Natalie dotika.

Potem ko si je Fredo opomogel po ponižanju in mu je Natalie odpustila zaradi nesposobnosti, so se odpravili nazaj v mesto. Ko so bili na poti do trgovine, kjer sta se prej ustavila s Fredom, je Emilii zakrulilo. Hitro se je prijela za trebuh in zardela tako močno, da so bili še konci njenih ušes rdeči. Fredo in Natalie sta se začela smejati, a tudi če bi želela ustaviti smeh, ne bi mogla. Vsak od njiju jo je prijel za eno roko in odšli so v restavracijo. No, ne ravno v restavracijo. V tem svetu tako nič ni bilo podobno svetu na Zemlji, zato je bila Emilia že nekako navajena, da je vse čisto drugače. Strežnik jim je prinesel nekaj sadja, ki si ga prej Emilia ni upala poskusiti, ter nekaj podobnega zelenjavi in juhi. Zelenjava je bila drugačna, že zato, ker jo je bilo treba pred zaužitjem olupiti, v notranjosti pa je bila enaka struktura kot pri mesu. Notranjost je bila sočna in mehka. Pri juhi pa … No, glavo je bilo treba nagniti nazaj in krožnik z juho je lebdel in počasi vlival juho v usta. To je zagotovo nekaj, kar nikomur na Zemlji ne pade na pamet. Je pa zagotovo zanimiv način, kako jesti juho. Odkar je bila v tej deželi, se je Emilia res počutila kot majhna punčka. Tega ni bilo v nobeni knjigi, časopisu ali članku. Vsako sekundo se je morala boriti, da je ni od radovednosti pobralo. O tem potovanju bi zagotovo lahko napisala knjigo. Emilia v čudežni deželi. Ne, to bi bilo kopiranje Alice. Njeno sanjarjenje je prekinil glasen krik. Vsi so se zazrli v smer, od koder je prišel. Fredo in Natalie sta se takoj zagnala skozi vrata, ampak ker sta še plačevala, se je strežnik začel nekaj dreti in jeziti v jeziku, ki ga Emilia ni razumela. Ker ni želela biti pozabljena in je bila zelo radovedna, kaj je povzročilo takšen krik v tako mirnem mestu, se je zapodila za njima. Presneto. Tudi če je bila Natalie majhna, je imela kondicijo, nekaj, česar Emilia ni imela. Skoraj bi ju izgubila, a sta se ustavila. Ko ju je Emilia končno dohitela, je opazila, da sta njuna pogleda usmerjena gor. Zato je tudi Emilia pogledala v isto smer.

Dim se je vil iz njegovih nosnic. Zdelo se je, kot da težko diha, a sploh ni bilo to. Samo tako velik je bil, da ko je vdihnil, je zrak srkal vase kot vrtinec, tako da je zraven še verjetno potegnil kakšno ptico. Izdih je bil kot vihar. Če se mu kdo ni umaknil, ga je tako ali tako verjetno odpihnilo in je pristal na drugem koncu mesta. Vmes je tudi izkoreninil kakšno drevo, ki ga je potem odneslo v kakšno stolpnico in se je ta počasi in boleče podrla. Kotički ustnic so se skoraj dotikali njegovih oči, tako velik nasmeh je imel. A ne nasmeh sreče. To je bil pravi temačen in zloben nasmeh. Nasmeh, ki je pravil, da uživa v strahu in obupanosti. Videli so se tudi veliki, črni in ostri zobje, ki so spominjali na temačno brezno, iz katerega se nihče ne bi vrnil, če bi si le drznil stopiti vanj. Obraz je imel krvavo rdeč tako kot preostalo telo. Čeprav je bil suhljat, je bil lepo raščen in karkoli mu je prišlo pod roke, je končalo v koscih ali žalostno rdeče. Nohti so bili ostri, debeli in umazani, na njih je bilo verjetno zbrano tisoče let trpljenja njegovih žrtev. Na sebi je imel razmrcvarjeno cunjo, ki je bila ponekod črna kot njegovo srce in ponekod rdeča kot njegova polt. Noge so bile velike in težke, kamorkoli je stopil, je ostal odtis in pod njim nekaj zlomljenega. V njegovih očeh pa je bilo mogoče videti morje solz tistih, ki so trpeli zaradi njegove hudobije. Ni bilo bitja, ki ne bi vedelo, kdo je. Bil je Hudič.

Ljudje so prestrašeno in zmedeno tekali naokrog. Niso vedeli, kaj storiti. Ženske so poskušale zavarovati svoje otroke, tekale so z njimi v rokah, druge so se poskusile skriti, tretje so se samo postavile prednje, saj jih noge niso nikamor nesle. Zakaj se to dogaja? To je popolnoma mirno mestece, torej zakaj? Zakaj si ti ljudje to zaslužijo, saj samo želijo živeti normalno, zakaj torej jih mora doleteti nekaj tako groznega? Fredo in Natalie sta si pokimala in že naslednjo sekundo sta bila v akciji. Natalie je hitro začela pomagati ljudem, da so bežali z ulice, in je dala znak v jeziku te dežele, naj vsi gredo čim bolj stran iz mesta. Fredo se je pognal k Hudiču in čeprav je bil ta vsaj petkrat večji kot on, je bil Fredo zelo hiter v primerjavi z njim, saj velikega in težkega telesa ni preprosto premikati. Na hrbtu je imel meč, ki ga je izvlekel. S hitrimi premiki je rezal hudičevo telo. Rane so bile globoke in tudi, če je kdo pričakoval, da bo vsak čas začela ven curljati kri, se ni zgodilo nič. Nič ni priteklo ven. Rana se je samo počasi začela zapirati. Temu sploh ne bi mogli reči celjenje, saj Hudič ni bil živo bitje, bil je le prazna življenjska oblika. Ker je Freda skakanje po Hudiču utrudilo, se je moral hitro domisliti rešitve, zato je začel teči po najkrajši možni poti, ki je vodila iz mesta. Ko je Natalie poskrbela za ljudi, je bila pripravljena, da se pridruži Fredu. Šla je za njim.

Medtem ko sta skušala oslabiti Hudiča, da bi bil prisiljen oditi nazaj v pekel, je bila Emilia samo na mestu in se je tresla od groze. Želela se je premakniti, tiste oči … Če bi jih še enkrat videla, se je bala, da bi jo tisto strašno morje solz trpljenja utopilo.

»Natalie, skoči gor, da dobiva glavo!«

»Kaj? Ne slišim te, ta pošast tako glasno rjove!«

»Skoči na ramo, da mu poškodujeva glavo, noge in roke so tako ali tako prevelike za naju, poleg tega se nenehno regenerirajo!«

»Zmejeno!«

Natalie se je najprej odrinila od njegovega levega kolena, nato je skočila na njegov trebuh in hitro kot veter tekla po njem, tako da se je upirala gravitaciji. Nato je z njegove leve ključnice skočila na levo ramo. Ker sta bila dovolj enotna, je Fredo začel teči po njegovem vratu, po umazani in krvavo rdeči ličnici, ki jo je še dosegal njegov strašen nasmeh, do oči. Nato je dvignil meč v zrak, ker se je pripravljal, da bo zabodel velikana, a je pogledal stran, saj ni želel pogledati v njegove oči. Ni se želel spomniti, da ga ni bilo, ko so bile žrtve, ki so potočile vse solze, ki jih je bilo tako veliko, da je nastalo morje, mučene ali celo ubite. Tega si ni mogel odpustiti, tudi če ni bil nič kriv. Istočasno je Natalie vzela zalet in s svojim tankim, a dolgim in ostrim mečem, ki ga je usmerila naravnost, naredila luknjo v Hudičevem vratu. Meč je potegnila ven s takšno močjo, da je zraven raztrgala še zajeten del kože in naredila še večjo luknjo, iz katere se je začela prazniti Hudičeva notranjost. Fredo je meč nagnil še levo in desno, v upanju, da bi Hudiča čim bolj poškodoval, nato je istočasno, ko je skočil, ven tudi potegnil svoj meč. Velikan se je z eno roko prijel za krvaveče oko, ki je krvavelo samo zato, ker je verjetno nedolgo nazaj pojedel kakšno človeško dušo in je zato kri te duše prišla na plan, z drugo roko pa se je prijel za rano, ki jo je naredila Natalie, in jo poskusil zakrpati, a zaman. Izgubljal je ravnotežje, pomagalo pa je tudi to, da se je spotaknil ob veliko drevo. Nato je obležal na tleh. Oslabljen je izginil nazaj v pekel.

»Zdaj se verjetno ne bo vrnil nekaj časa,« si je oddahnil Fredo.

»Tukaj je bil zaradi izgubljene duše, mar ne? Brž, poiščiva jo in jo pošljiva v nebesa, da se rešiva te težave!«

»Da, najbolje. Kar odpraviva se. Kaj pa Emilia?« se je presenečeno zadrl Fredo, saj se je spomnil, da sta jo samo pustila v mestu.

»Naj gre z nama?« ga je začudeno vprašala Natalie.

»No, ne moreva je kar pustiti tam. Verjetno jo je to pošteno prestrašilo,« jo je branil Fredo.

»Prav, greva ponjo, ampak res pohitiva, imam grenak občutek v grlu, da ne bo dolgo trajalo, ko se bo to peklensko bitje ponovno vrnilo,« je zaskrbljeno odgovorila Natalie.

Fredo je za seboj vlekel debel in dolg meč, ki je bil videti precej težak. Na njem je bila kri. Natalie je imela meč že spravljen ob svojem levem boku. Njene rokavice, ki so bile prej čisto bele in usnjene, so bile zdaj črne in raztrgane na več mestih. Bila sta videti peklensko utrujena in slabotna po tako napornem boju. Kako dolgo sta se tako že borila za ostale in jih reševala? A so bili tudi tisti, ki jim nista mogla pomagati, in sta si to očitala. Na prvi pogled ne bi nihče rekel, da sta takšna heroja. Le prijatelja, ki se rada šalita drug z drugim. Ampak ko ju je Emilia gledala, ko sta hodila proti njej, je videla nekaj močnega v njunih očeh. Cilj, ki ga bosta dosegla ne glede na vse zlome in brazgotine, ki jih bosta nosila celo življenje. Že te so bile dokaz njunega trdnega dela in predanosti. Predanosti pravici in cilju, ki sta se mu bližala z junaškim duhom.

»Emilia, pridi, gremo!« se je drl Fredo in ji mahal. Kako je lahko tako srečen in se ji nasmiha, saj je očitno, da mu je žal za duše, ki so kdaj trpele zaradi čiste zlobe. A ni mogel nič. Svojo žalost je lahko samo skušal zakriti z nasmeškom, ki se mu je kdaj pa kdaj pridružila solza, ki je hitro spolzela po licu. »Pridi, medvedek mali, gremo poiskat izgubljeno dušo!« se je ponosno in odločno drla Natalie. Izjemna sta ta dva, ni kaj. »Tudi jaz želim biti takšna,« si je mislila Emilia. Bila je odločena, da bo takšna kot onadva. Pogumna in močna. Da bo lahko svojo žalost premagala z nasmehom. Da bo lahko pregnala žalost drugih z nasmeškom, kot sta to lahko naredila Fredo in Natalie. Zagotovo mora biti nekaj, s čimer jima lahko pomaga, mar ne? Zagotovo! Zdaj bodo šli iskat izgubljeno dušo in ko jo bodo našli, ji bodo pomagali v nebesa. Če pa se Hudič še namerava prikazati, ga bodo vsi trije pokončali za vselej in Emilia bo postala herojka te dežele! Res se je spremenila, odkar je bila v tej deželi. In takšne misli so ji dale nov pogled na svet. Koliko lahko daš ostalim in se tako dobro počutiš zaradi tega. Tudi če nič ne dobiš v zameno, že preprost hvala in hvaležne oči te napolnijo s toplino. Bila je odločena, da bo pošast, zaradi katere so se ji tresle noge in jo je cmok v grlu dušil, plačala naslednjič, ko se bosta srečali. Oči je imela polne pogumna. Zaradi teh misli je spet lahko premikala noge in stekla je k Natalie in Fredu. Fredo pa se je samo žalostno in z očmi brez upanja nasmehnil in nežno odkimal. Kaj le je begalo Emilio? Pozabila je na to, da so njene misli povezane s Fredovimi.

»Torej, kam se odpravljamo?« je navdušeno skakala in spraševala Emilia. »Ne vem,« je iskreno odgovoril Fredo. Oziral se je levo in desno, da bi se zdelo, da ve, kaj dela, a v resnici ni imel pojma, kje začeti. Ravno so prispeli z drugega konca mesta, tako da so lahko videli travnik, ki se je neskončno vil čez hribe in je izginil za veliko goro, ki je bila tako visoka in široka, da so se spraševali, kaj se skriva za njenim ostrim kamenjem. »Presneto! Zdaj bi pomagalo, da bi imela iskalca!« se je razburjala Natalie in je svojo jezo zlivala na bližnji grm, ki se ji je maščeval tako, da jo je zabodel s trni. Tega ni pričakovala, zato je odskočila in si želela izpuliti tako večje kot manjše trnje. Pri tistih, ki so bili globlje zariti v kožo, je malce potarnala. »Kaj pa je iskalec?« je začudeno vprašala Emilia. Na nek način je bila vesela, da se bo naučila nekaj novega o tej deželi. »Kolikor vem, je edini iskalec v zgodovini te dežele tvoja ses… oprosti,« je govorila Natalie in naenkrat utihnila. Kaj je mislila s tem? Emilia je pokala od radovednosti, a je prevladovala tiha atmosfera, ki ji je šepetala, da bo bolje, če ostane tiho in ne reče ničesar. »Iskalci so osebe, ki lahko zaznajo lokacijo izgubljene duše ali vsaj okolico, kjer se nahaja,« je razložil Fredo in nato utihnil ter hitro pogledal stran. Seveda bi lahko povedal veliko več, videlo se je že po njegovem obnašanju, a ni se zdel primeren čas, da bi Emilia karkoli vprašala. Bo pač ta odgovor moral potešiti njeno radovednost. Po demokratičnem glasovanju so se odločili, da bodo najprej odšli v Začarani gozd, saj se je Hudič iz središča mesta odpravil v smer, ki je vodila k njegovemu vhodu. Medtem ko so hodili in je Emilia še vedno občudovala žareče barve ter različne rastline in živali, je nekaj začutila. Bil je zelo nenavaden občutek. A ne tisti, zaradi katerega bi lahko letela s pticami, ali tisti, zaradi katerega bi bile njene noge otrple. Drugače je bilo. Kot bi lahko izsledila nekaj. A ne predmet, žival, rastlino … Nekaj drugega. Poskušala je primerjati to, kar je čutila, s stvarmi, ki jih je poznala na Zemlji, a se ni nič ujemalo. Hkrati je vedela, kaj je, vendar je tavala v nevednosti. Ni znala ubesediti tega. Ker se je ustavila, saj se je bojevala s svojimi misli in občutki, sta se ustavila tudi Fredo in Natalie ter se obrnila in jo opazovala. Nista vedela, ali naj gre kdo do nje ali bo enostavno minilo. Ker se Natalie ni zdelo, da se bo Fredo premaknil, saj je veljal za bolj lenuški tip človeka, se je sama odpravila do Emilie. Že ko je hotela iztegniti roko proti njej, je Emilia naenkrat dvignila glavo in jo pogledala z očmi spoznanja, tako da je Natalie hitro umaknila roko. »Vem, kje je izgubljena duša!« se je nenadoma zadrla Emilia, česar ni nameravala, a nenadno spoznanje je želela deliti s svojima spremljevalcema, kakor hitro je lahko.

»Saj se hecaš, ne?« je presenečeno odskočila Natalie. Ampak se ni. Emilia je točno vedela, kje je izgubljena duša. »Emilia, ne šali se glede teh stvari, prosim,« je potrto rekel Fredo. »Zakaj mi ne verjameta? Dajta, sledita mi in vama bom dokazala!« se je mrdala Emilia. Končno je lahko nekaj naredila za njiju in je imela nekakšno sposobnost, pa ji pravita, da ni res in da se samo šali. Ni bila navajena, da ji nekdo ne bi verjel, ponavadi je bilo vse, kar je prišlo iz njenih ust, resnično ali prav. Pa nič! Odločena je bila, da bo pokazala, kako se temu streže. Začela je s tem, da je Freda in Natalie vodila iz Začaranega gozda. Bilo je drugače, kot je predvidevala Natalie, in ker si je očitno že malo opomogel, se je Fredo norčeval iz nje, da je neumna, da misli, da ima vedno prav in da se dela pametno. Prišlo je tako daleč, da je majhna Natalie skočila nanj in ga začela pretepati. Fredo je rekel, da bo padel, saj se bo sesedel pod njeno težo. To jo je tako zelo razburilo, da ga je vrgla na tla tako močno, da je nekaj škripnilo v njegovem telesu. Ko je bila zadovoljna z rezultatom, se pravi s pretepenim Fredom, je vstala in poravnala svojo obleko. Emiliji to ni bilo prav nič všeč. Mudilo se ji je k izgubljeni duši, da bi lahko videla, kaj zmore. Poleg tega so morali pohiteti in poslati izgubljeno dušo v nebesa, preden se Hudič spet pojavi in povzroči razdejanje. Fredo je vstal, čeprav ga je udobna trava vabila, naj še malce počiva na njej. Odpravili so se naprej. Natalie sploh ni želela pogledati Freda. Kadarkoli so se njune oči srečale, je glavo obrnila stran. Ko so prišli iz Začaranega gozda, so se odpravili proti veliki gori. Proti gori, za katero so se izgubili vsi položni hribi in široke in dolge reke. Kot je izvedela od Freda in Natalie, se je pokrajina imenovala Nebeška vrata.

»Hm, si prepričana, da moramo tja?« je malce nejeverno vprašala Natalie. »Veš, pot je kar dolga in če … no … se motiš, bomo izgubili kar nekaj dragocenega časa,« se je opotekal Fredo. »Torej mi še vedno ne verjameta? Res čutim izgubljeno dušo v tej smeri. Kot bi bila pot do nje narisana v moji glavi,« je Emilia odločeno stala za svojo trditvijo. »Prav, prav, umiri se, mali medvedek. Recimo, da imaš prav. Pot do tja je zelo dolga. Peš nam ne bo uspelo. Morali bi …« je rekla Natalie in se nasmehnila. Nato je pogledala Freda in ko so se njune oči srečale, je bilo, kot bi se njune misli zlile. Fredo je dokončal njen stavek: »… vzeti zmaje.«

»Kaj? Tukaj so zmaji? Čakaj, čakaj, saj sem vedela, da v tej deželi ni nič normalnega, ampak zmaji? Bi rada bila obrok?« se je razburjala Emilia. Fredo in Natalie sta se začela smejati. Njo skrbi za njuno življenje, onadva se ji pa takole grdo smejita? »Oprosti, Emilia,« je zadrževal smeh Fredo in si brisal solze na koncu oči, ki so pritekle zaradi smeha, »ampak samo da veš, tukaj so zmaji zelo miroljubna bitja, niso slabi in strašni kot iz pravljic. Boš videla, zelo ti bodo všeč.« »Luštni so kot ti,« je še dodala Natalie. Emiliji je Nataliejina pozornost ugajala. Čeprav ni bila prepričana o tem, da bodo jahali zmaje, je vedela, da lahko zaupa Fredu in Natalie, saj je z njima zabavno, poleg tega ne bi šla delat nekaj nevarnega namerno, ne? Preden so odšli do zmajev, so šli v trgovino z lepim napisom in žarečimi barvami, v katero so tolikokrat poskusili iti, a jih je vedno nekaj zmotilo.

»Končno! Po tolikšnem času nam je končno uspelo!« se je zadrl Fredo točno tisto sekundo, ko so stopili v trgovino, in dvignil roke v zrak. Natalie ga je udarila po glavi, saj je bilo njegovo dejanje nespoštljivo do prodajalca in ostalih ljudi v trgovini. Natalie in Fredo sta se kregala, katero bodalo naj vzameta in ali je bolje vzeti lok in puščice ali sulico. Fredo je tudi želel vnetljive puščice, a Nataliejin pogled je odvrnil vsako njegovo tovrstno željo. V bistvu je kar dobil mravljince po telesu, zaradi katerih mu je bodalo skoraj padlo na nogo. Emilia je hodila po trgovini in si jo podrobno ogledovala. Bila je polna orožja. Kamorkoli je pogledala, je bilo nekaj ostrega ali strupenega. Veliki in mali noži, strupene in navadne sulice, trikotna ali ravna bodala, tudi pušk je bilo na stotine. Da o strupih in različnih pasteh ne govorimo. Bila je polna raznovrstnega orožja. Kako pogosto sta bila Natalie in Fredo v tej trgovini? Čeprav si je zadala, da se s takšnimi črnimi misli ne bo več ukvarjala, ni mogla iz svoje kože, da ji ob takšnih trenutkih ne bi skočile iz šatuljice v glavi. Nato ga je zagledala. Meč, ki je bil majhen, a dovolj velik, da bi lahko prerezal zajca na pol. Držalo je bilo črno in usnjeno, natančno in elegantno je bilo ovito. Na vrhu, kjer sta se držalo in meč spajala, je bil smaragdni dragulj, ki se je svetil v tako lepi zeleni, da je moral vsak, ki ga je videl, vsake toliko časa pogledati stran, drugače je dobil občutek, kot da bo oslepel. Rezilo je bilo tako čisto in prozorno, da je lahko videl tla skozi, a če ga je malce nagnil, je lahko videl svoj odsev v njem. Emilia je odšla do njega in ga hotela v roke, a ni bila prepričana, če sme to storiti. Ko je pogledala Natalie in Freda, je videla, da sta orožje kar jemala s polic, zato je to storila tudi sama. Previdno je iztegnila roko. Čeprav je bil meč videti težek, to sploh ni bilo res. Bil je precej lahek in prilegal se je njeni dlani, kot bi bil ulit zanjo. Emilijina radovednost je prevladala, zato se je z levo roko hotela dotakniti rezila, a je naenkrat pricurljala kri. Prst je hitro dala v usta, da nihče ne bi opazil, da se je urezala. Pomislila je, kako se je lahko urezala, če se pa rezila ni niti dotaknila. Le kaj bi lahko bilo tako ostro, da bi povzročilo takšno rano, še preden se je meča dotaknila? Po rahlem premisleku in matematičnem računanju, ko je ugotavljala, da kovina zagotovo ni, je bil edini material, na katerega je pomislila … diamant. Njeno povezovanje z mečem je prekinil prodajalec, ki je prišel pred prodajno mizo. Fredo se je nekaj pogovarjal z njim v jeziku te dežele, medtem ko mu je ta računal orožje. Ko mu je Fredo že hotel izročiti denar, je Emilia stekla k njemu z mečem v desni roki in ga prosila: »Fredo, nič drugega si ne želim, ampak ali lahko lepo prosim dobim ta meč, nič drugega nočem, samo zdi se, kot da sva povezana. Počutim se, kot da bom zelo obžalovala, če ga ne vzamem s seboj …« Nato je utihnila, saj so se ji razlogi, ki jih je naštela, zdeli dovolj tehtni. »Z veseljem bi ti ustregel,« ji je v zadregi odgovoril Fredo, »a se bojim, da nimam dosti karnij, da bi ti ga kupil.« Ker je vedela, da nekdo ne more dati nečesa, česar nima, je pogled odvrnila od njega in ga prenesla na Natalie. »Oh, oprosti cukrček, s Fredom imava denar skupaj, tako da ne bo šlo,« je potiho rekla Natalie in skomignila z rameni, saj se je slabo počutila, ker je uničila Emilijino navdušenost. Emilia je vedela, da iz te moke ne bo kruha, zato je sklonila glavo proti tlom in se počasi ter žalostno odpravila nazaj do police, kjer je dobila meč. Prodajalec se je zadrl nekaj za njo, zato je obrnila glavo. Ni razumela, kaj je rekel. A nekako ji je to začelo vzbujati upanje. »Počakaj!« je rekel Fredo in takrat je Emilia vedela, da ji namerava prevajati prodajalčeve besede.

»Mala punčka, nekaj v tvojih očeh mi je zelo všeč. Ta meč sem že hotel prodati tisoče strankam, ki so prišle tukaj naokoli v mojih tisoč letih, a je vsaki padel iz rok, menda je tako težak. Ampak vem, da to ni res. To se je zgodilo zato, ker jih meč ni sprejel. Čakal je na svojega lastnika in bil trdno odločen, da ga bo čakal, kolikor dolgo bo treba. In ko ga bo našel, mu bo zvest, dokler lastnik ne bo umrl, potem bo zarjavel in izginil z obličja, saj bo vedel, da je opravil svoje poslanstvo. Potem pa pride takšna mala punčka in ga z lahkoto vzame v roke! Zagotovo mora biti razlog, zakaj se je meč odločil zate. Nič, naj ti bo. Nekaj v tvojih očeh ti ga je kupilo,« je končal Fredo. Neverjetno! Se to res dogaja? In zakaj je tako srečna, da je dobila predmet, ki ga je videla pred komaj petimi minutami? Se ne reče temu otroška naivnost? Pa kaj! Res se je počutila povezano z njim. Dobila je svoj meč in še tako izjemen je. Pazila bo nanj s svojim življenjem. »Hvala vam, gospod prodajalec!« se je drla in skakala naokrog Emilia. Fredo mu je to prevedel in na obrazu prodajalca se je naredil širok nasmeh, ki je počival na njem še dobro uro.

Za Fredom, Emilio in Natalie so se zaprla vrata trgovine. Emilia je bila navdušena in je pokala od sreče, a še vedno se ni želela nasmejati. Mogoče se ni znala? Mogoče ni vedela, za kaj je smeh potreben? Fredo in Natalie si teh vprašanj nista postavila. Odpravili so se k zmajem. Medtem ko so hodili po jasi ob čistem potočku, je Natalie načela pogovor: »Ej, mucka mala, kako ti je pa to uspelo?«

»Na kaj namiguješ?« ji je začudeno odvrnila Emilia. »Pa saj veš, no, mislim … Kar zastonj si dobila ta meč!« se je zadrla Natalie, ki ni vedela, ali je šokirana ali le ljubosumna, da se to njej ni nikoli zgodilo. »A ni rekel, da mu je všeč nekaj v mojih očeh?« je malce postavljaško odvrnila Emilia. »No, jaz nič ne vidim!« se je zadrla Natalie, da je še Freda zmrazilo, ki je je bil že navajen. Nato je izdihnila in nadaljevala: »Oprosti, samo ta prodajalec nama nikoli ni želel dati niti popusta ali kakšnega strupa ali bombe kar tako, vedno je bil tako stiskaški, zdaj pa je tebi dal meč, ki ima ogromno vrednost. Malo me je presenetilo.« Nato je zavladala smrtna tišina. Zdelo se je, da je Natalie postalo zelo nerodno, saj ko je sonce posijalo nanjo, se je videlo, da so njena lica čisto rdeča. Fredo je prebil led s tem, da je načel pogovor: »Hej, punci, a poznata tistega o muhi?« Natalie in Emilia sta se spogledali, nato pa pogledali Freda in odkimali. »Šmentana muha, kaj si tak suha, kdo te bo plačal, Miha Kovačev?« je začel Fredo peti, a ga je Emilia prekinila. »Kaj ni to pesmica?« je zmedeno vprašala. »Ja, zakaj?« ji je odvrnil, kot da je z njo nekaj narobe. »Mar nama nisi želel povedati šale?« je vprašala še Natalie. »Eh, pa vidve sta preneumni, da bi razumeli …« se je šopiril Fredo in to se mu je pošteno maščevalo. Emilia in Natalie sta bili enotni, zato se je že v naslednjem trenutku ohlajal v čistem potočku. Seveda se je drl in pritoževal. Natalie se je začela smejati in prijela se je za trebuh in tudi Emilia se je začela smejati. Njen smeh je bil … No, bil je nežen, a glasen. Ko so ga slišale ptice, so začele peti in nastala je čudovita melodija, ki je bila kot masaža za bobniče. Ob njej bi vsakdo lahko zaspal in lahko bi jo poslušal vsak dan, a se je ne bi naveličal. Emilia je razmišljala, kako dobro je bilo končno spustiti na plan občutek, ki ga je zadrževala v tej deželi. Bilo je, kot da se je rodila na novo.

Natalie in Fredo sta ostrmela. Emilia se nekaj časa tega ni zavedala, a ko se je, se je hitro prijela za usta. Kako jo je bilo sram! Zakaj se je to zgodilo? Joj, kaj pa zdaj! »Zelo lep nasmeh imaš, Emilia,« je rekel Fredo in se ji prijazno nasmehnil. »Večkrat bi se morala smejati, cukrček,« se ji je nasmihala Natalie in ji kazala svoje lepe bele zobe. »Res mislita tako?« ju je vprašala Emilia. »Seveda, bučka!« jo je prepričevala Natalie in jo potrepljala po glavi. »No, če tako rečeta!« se je odločila Emilia in se ponovno nasmehnila.

Fredo se je pobral iz potočka in si malce ožel oblačila. Bil je zelo vroč dan, zato mu je ohladitev v vodi kar prijala, Natalie in Emilia pa sta bili popolnoma mokri zaradi lastnega pota. Hodili so kar dolgo, pri čemer so si krajšali čas s šalami in z raznimi življenjskimi zgodbami. Škoda, da se ni dalo zamrzniti trenutka. Če bi le lahko Emilia to storila, bi zamrznila ta trenutek in večno ostala v njem. Bila je bolj srečna kot kadarkoli in hvaležna, da sta Fredo in Natalie z njo. Ko si z ljudmi, ki jih imaš rad in uživaš, čas zelo hitro mine. In Emilia tudi ne bi imela težav, če bi se tako počutila vsak dan.

Še preden so vedeli, so že bili pri gnezdih zmajev. »Hm, sta prepričana, da želimo do tja iti z zmajem?« se je tresel glas Emiliji in še vedno ni bila prepričana, če je to, kar delajo, čisto prav. Potem ko se je ravno naučila, da je človeško življenje lahko zelo lepo, res ni želela postati obrok. Natalie je videla, da se ji noge tresejo kot novorojenemu srnjačku, zato jo je prijela za roko in jo močno stisnila. Pogledala jo je v oči in se je rahlo nasmehnila. Ker je bilo Emiliji nerodno, je hitro pogledala stran, a je bilo to dovolj, da je bila prepričana, da bo lahko zajahala zmaja. Natalie ji je dala občutek varnosti, ki ga je potrebovala. Odpravili so se in že so šli mimo gnezd. Emilia je imela zaprte oči. Ker je bila pogumna in odločna, se je odločila, da jih bo odprla. Počasi je odprla levo oko in nato še desno in ko je dvignila glavo ter se ozrla naokoli, je videla, kako se zmajčki igrajo, kako jih mame hranijo in kako očetje prenašajo veje za gnezdo in hrano za svojo družino. Vse je bilo tako mirno in vsi so izžarevali pomirjujočo toplino. Naenkrat je ves njen strah izginil. Dovolj je bil en pogled, da je videla, kako miroljubna in nedolžna bitja so to. Popustila je prijem, s katerim je že skoraj preprečila dotok krvi v Natalijino roko. Fredo se je ustavil pri velikem gnezdu, kjer so bili mladi samčki. Zato sta se ustavili tudi Emilia in Natalie. »Torej, bomo šli s temi?« je vprašala Natalie in pogledala Freda. »Zakaj pa misliš, da smo se ustavili, bradata ženska?« ji je rekel Fredo in kmalu ugotovil, da bi si moral dati skrajšati jezik, saj je imel očitno predolgega. Za nagrado je dobil zaušnico in Emilia si ni mogla pomagati, da se ne bi smejala. Ker Fredo in Natalie še nista bila privajena na njen nedolžen angelski smeh, sta spet ostrmela.

»Fra…« se je želel zadreti mlad zmaj, ki je opazil Freda, a mu je Fredov srep pogled povedal, da si ne želi tega reči. »Fr… Fredo, Natalie, že dolgo vaju ni bilo!« se je navdušeno drl zmaj in povabil še dva prijatelja, da se mu pridružita. »Kdo pa si ti?« je rekel Emilii in svoj obraz približal njenemu, ona pa se je samo zagledala v njegov nosek in zobe, ki so bili nabrušeni, a ji niso nič storili. Ni pričakovala, da bo govoril! Zbrala se je in odgovorila: »Emilia sem. In lepo te je bilo spoznati!« Ko je to rekla, se je nasmehnila in ga pobožala po nosu. »Kako si luštna, kar pojedel bi te!« je rekel njegov prijatelj iz ozadja in že je iztegnil jezik, da bi jo polizal, saj je tako želel izraziti, da mu je všeč, a ga je Natalie ustavila. Zmaj je vedel, da se z Natalie ni dobro igrati, zato se je raje umaknil iz tega boja. »Poglej, Jumbo, nimamo veliko časa. Bi nas lahko vi trije odpeljali do Nebeških vrat?« je rekel Fredo brez opotekanja. »Ta deklica lahko zaznava izgubljene duše in pravi, da je ena tam!« je rekla Natalie in pokazala na Emilio. »Kaj? Resno? Res obstaja še en iskalec? Mar naj ne bi bil tukaj samo eden?« je začel govoriti drugi Jumbov prijatelj, a ko je videl izraz na Fredovem obrazu, je hitro utihnil. »Seveda, Fredo, takoj vas odpeljemo, saj veš, da nikoli ne bomo mogli poplačati, kar si naredil za nas,« je rekel zmaji. Kako to? Mar nista z Natalie skupaj junaka in rešujeta živa bitja v tej deželi? Čeprav je to pozabila za kratek čas, se je Emilia spomnila, da o Fredu ne ve nič. Tudi ko je bila priložnost, da bi nekaj izvedela, so enostavno vsi utihnili, kakor da se o tem niso nikoli pogovarjali. So ščitili Freda? Zakaj ne sme vedeti, saj … »Dajmo, Emilia, samo še ti moraš zlesti na zmaja!« se je drl Fredo in ji mahal, naj pride k njemu, da jo bo dal v sedlo. Ups, paziti bo morala, da se ne bo zatopila v svoje misli tako pogosto. Ni želela, da bi posumili in bi potem bil cel kraval zaradi Fredove preteklosti. Stekla je k njemu in ta jo je z lahkoto dvignil ter namestil v sedlo. Bilo je veliko in široko, robovi pa so bili močni in visoki, da so omogočali čim večjo varnost. Najprej je šel v zrak Jumbo, na katerem je bil Fredo, nato je odšel Nof, na katerem je bila Natalie, in nato se je na odhod v zrak začel pripravljati tudi zmaj, na katerem je bila Emilia. Ime mu je bilo Anil.

Razprl je krila, ki so bila zelo velika, čeprav naj bi se še razvijal. Začel je loviti zrak pod njimi in ga nato odrival proti tlom. To je naredil le nekajkrat, nato sta se že začela dvigati v zrak. S krili je mahal vedno hitreje in močneje, zato sta se v zrak dvigala še hitreje in v manj kot minuti sta že letela med oblaki za Natalie in Fredom. Medtem ko je Anil užival v letenju in je lahko dokazoval svojo odlično sposobnost letenja, je Emilia občudovala oblake. Želela jih je prijeti, a takoj ko je to poskusila, so se stopili v njenih rokah. Spomnila se je, zakaj. Vse znanje, ki ga je pridobila v teh štirih letih, ji tukaj ni prišlo nič prav. Bilo je tako drugače, a to ji je ugajalo.

Pol ure letenja po zraku se je zdelo kot pičli dve minuti, saj je tako zelo uživala v vožnji. Tolažila jo je misel, da bodo nazaj tudi odšli z zmaji. Ti so pristali in Fredo ter Natalie sta vstala iz sedla. Fredo je moral pomagati Emiliji, saj je bilo njeno telesce premajhno in so bile njene noge prešibke, da bi lahko skočila s takšne višine. Saj res! Spomnila se je, da se je bala višine! Ah, kako strah jo je bilo! Na smrt! Zaradi topline tega sveta je pozabila na kakršenkoli strah, kot da bi se stopil. No, razen na enega seveda. Edini strah, ki je ostajal, je bilo soočenje s Hudičem. Skočila je Fredu v naročje in se zahvalila Anilu s poljubčkom na lica. Opazila je tudi, da ne sovraži več stika z živimi bitji. In to je sploh ni motilo. Prav uživala je v sreči.

Zahvalili so se zmajem in se poslovili od njih. Zmaji so vzleteli visoko v zrak in Fredo, Natalie in Emilia so jim mahali, dokler se niso videle samo še majhne pikice na nebu. »Emilia, se res bojiš višine? Oprosti, čisto mi je šlo iz glave, si v redu…?« je skrbelo Freda, a je kaj kmalu utihnil, saj je videl nasmešek na Emilijinem obrazu.

»Torej Emilia, kam zdaj?« je radovedno vprašala Natalie. »Počakajta minuto, prosim, da se zberem, in vama takoj povem, v redu?« je nežno rekla Emilia in zaprla oči. S svojim občutkom je iskala izgubljeno dušo in … iskala je in iskala … in … našla jo je! Sunkovito je odprla oči in s prstom pokazala proti severozahodu. Začeli so teči v tisto smer, a samo za kakšnih pet minut. Emilia se je utrudila in so se odločili, da bo najbolje, če samo hodijo.

Hodili so in hodili, ampak to se je nadaljevalo več ur. Kot da se pot ne bo nikoli končala, kot da hodijo v krogih, kot da je to samo past … Mislili so že, da se bodo kot mrtvi sesedli na tla, a naenkrat je Emilio prešinilo in je vzkliknila: »Ah!« Občutek ji je pravil, da morajo zaviti na desno, saj so bili zelo blizu izgubljeni duši. S prstom je tokrat pokazala proti severovzhodu in vsi so se brez premisleka pognali v tisto smer. Najhitrejši je bil Fredo, za njim je bila Natalie, ki ga je skušala prehiteti, a ker je imela prekratke noge, ni šlo. Emilia pa se je trudila, da ji ne bi zmanjkalo zraka, glede na to, da je bila stara komaj štiri leta in je bila njena kondicija precej slaba.

»Ustavita se,« se je drla Emilia in hlastala za zrakom. Natalie in Fredo sta se ustavila. Ko je Emilia končno prišla do zraka, je dvignila glavo in jo ugledala. Svetlo modro obarvano postavo, ki je bila barva čistega neba po hudi nevihti. Postava se je sklonila in iztegnila svojo skoraj zbledelo roko ter pobožala majhno rožico na tleh. Zakaj je ni utrgala? Je hotela ceniti življenje, pa če je bilo še tako majhno? Roko je potegnila nazaj k svojemu bledo modremu telesu in ugledala Emilio, Freda in Natalie ter se ustrašila. Naredila je boleč izraz na obrazu, glavo je obrnila in že hotela steči. Fredo in Natalie sta želela posredovati, a ju je ustavila Emilia. Ker je imela na obrazu odločen pogled, sta se odločila, da bosta to nalogo prepustila njej. »Počakaj, prosim!« se je zadrla in vedela je, da jo izgubljena duša razume, saj se je zdrznila, ko je to rekla. Počasi je obrnila glavo naravnost, a ni videla nikogar, a tudi ko se je ozrla naokoli, je lahko videla le Freda in Natalie ter čudovit pragozd. »Khm, tukaj spodaj!« je puhala Emilia, saj je bila majhna in jo je duša zato spregledala. Izgubljena duša se je nežno zahihitala in svoj nasmešek pokrila z bledo roko. »Veš, ni ti ga treba skrivati,« je rekla malce sramežljivo Emilia. Po izrazu na obrazu izgubljene duše je vedela, da ne ve, kaj misli. Zato je dodala: »Tvoj nasmeh mislim.« »Oh, saj ga nisem poskušal,« se je ponovno zahihitala duša in Emilia je postala tako rdeča, da ji je rdečica segala od konic ušes do konca njenega vratu.

Fredo in Natalie nista več čutila strahu izgubljene duše, a nista želela tvegati, zato sta se s previdnimi gibi približala Emiliji in izgubljeni duši. »Kako ti je ime, lepa gospodična?« je vprašala Emilia. »Hehehe, moje ime je Sinel, fant sem,« ni mogla duša kaj, da ne bi padla v smeh. Vsi trije so ga pogledali z velikimi debelimi očmi in odprtimi usti. Kako ima lahko fant tako krhko in šibko postavo ter tako lep in nežen obraz? Natalie je bila tako ljubosumna nanj, saj si je vedno želela biti model in nato je nek fantek lepši od nje? Fredu očitno ni bilo mar za spol. Medtem ko se je vsak od njih ubadal s svojimi težavami, je Sinel opazoval ptice, kako svobodno letajo po zraku in plešejo z oblaki. »Le kam gredo?« je tiho zamrmral in vsi so ga pogledali. »Joj, mi ti moramo pomagati na pravo pot!« se je jezila Emilia sama nase in se držala za glavo. Kakšna junakinja je, da takole pozabi na svoje poslanstvo. Sinel je bil samo začuden in ker sta se Fredo in Natalie tudi streznila, je Fredo prevzel vajeti in začel: »Če te ne moti, bi nam lahko povedal, zakaj si tu? Zakaj misliš, da si zaslužiš iti v pekel? Ali misliš, da nisi dovolj dober za nebesa? Prosim, deli z nami svojo zgodbo, in pomagali ti bomo.« Fredo je to rekel kratko in jedrnato in Sinel sprva ni bil videti, kot da mu je prijetno, a ko je videl čudna izraza na Nataliejinem in Emilijinem obrazu, je vedel, da je verjetno to, da spregovori, kar precej pomembno. Neznancem bo kar povedal svojo zgodbo, čeprav jih ni nikoli prej videl. Čudno, kaj … Ta dežela daje neverjeten občutek varnosti. Sinel se ni obotavljal, sedli so na mehko travo, ki jih je lepo grela. Udobno so se namestili in Sinel je začel pripovedovati.

»Že od malih nog sem imel rad vsa živa bitja. Rad sem taval naokoli in si ogledoval prečudovito naravo ter bil hvaležen Bogu, da mi je dal življenje in mojima staršema omogočil, da sta tako lepo skrbela zame in me vzgajala. Odraščal sem v lepi hiši ob starših, ki sta hodila v službo, a sta se vedno trudila, da bi bila doma kakor hitro sta mogla. Nisem imel sorojencev, zato sem bil včasih osamljen, a takoj ko sem se spomnil na vse ljudi, ki me imajo radi, je ta osamljenost izginila. Minevali so dnevi, tedni, meseci in leta. Čas hitro mineva, ko je življenje lepo. Ko sem bil star osemnajst let, sem maturiral in se odločil za študij medicine. Ko sem se vselil v študentski dom, sem še imel sostanovalca. Ime mu je bilo Loze. Bil je dober fant, ki je bil zelo delaven in priden. Veliko se je učil, a v prostem času sva odšla ven in skupaj z ostalimi fanti smo včasih igrali košarko ali nogomet. Bilo je že četrto leto mojega in njegovega študija, ko ga je pritisk začel uničevati. Ker mu starši niso mogli pošiljati denarja, saj je bil z revne kmetije, je moral delati, a to ni bila težava, saj je bil dela vajen. Težava je bila, ker ni imel časa za učenje. Na izpitih je imel slabše ocene in veliko izpitov je pustil neopravljenih. Da bi našel čas za učenje, si je sposodil denar. Sposojal si ga je vedno več, dokler si ga ni sposodil od napačne osebe. Bil je zelo nasilen moški in njegova druščina ga je pretepla. Denar bi moral vrniti v treh dneh, a ga ni imel. Čeprav je imel službo, ni mogel dobiti toliko denarja v tako kratkem času, zato se je postopek le ponavljal. Ker ni vrnil denarja, je moški rekel svojemu pajdašu, naj se zlaže policiji, da jemlje drogo. Skrili so mu jo v najino sobo in poklicali policijo. Policija je prišla in našla mamila. Čeprav je kar naprej ponavljal, da niso njegova, ga policisti niso poslušali. Mene so tudi osumili, a ker se je tista druščina spravila nanj, so vsi rekli, da so njega videli jemati droge. Moral je plačati visoko odškodnino, zato je moral vzeti posojilo. Ko je to prišlo do staršev, so bili tako šokirani, da so se mu odrekli. Zaradi incidenta so ga vrgli iz šole. Ni imel kam. Ni imel nikogar. Vsi njegovi sorodniki so se obrnili proti njemu. Tudi jaz! Vedel sem, da ni bil on. Vedel sem, da je priden in delaven fant, ki česa takšnega nikoli ne bi storil, a poglejte, kaj sem naredil! Pustil sem ga samega. Samega v vsej tisti bolečini in temi. Ker je mislil, da ni več smisla v življenju, ker so ga vsi zapustili …, si ga je vzel. Vrgel se je z mosta. Ko sem to izvedel, sem na najini mizi v študentskem domu opazil poslovilno pismo. V njem je napisal, da ve, da mu verjetno nihče ne verjame, a da res ni jemal drog. Zapletel se je z napačnimi ljudmi in to se mu je hudo maščevalo. V življenju je samo želel postati zdravnik in pomagati svoji revni družini in reševati življenja ljudem. Zdelo se mu je, da je življenje najbolj pomembna vrednota vsakogar. Zahvalil se je svojima staršema, bratom in sestram, vsem svojim sorodnikom in … meni. Tistemu fantu, ki mu je obrnil hrbet, ko je najbolj potreboval njegovo pomoč. Zahvalil se mi je za vse lepe trenutke, ki sem mu jih podaril, in izrazil upanje, da se jih bom dobro spominjal. Napisal je, naj se ne krivim, da naj postanem odličen zdravnik in rešujem življenja. In ko bo konec mojega življenja, naj pridem k njemu v nebesa, saj ni nič slabega storil. Tam naj bi mu povedal, koliko življenj sem rešil in koliko ljudi mi je pokazalo svoj iskren nasmeh. Želel je, da bi postal zdravnik za oba. Zakaj, sem se vprašal. Zakaj je namenil takšne lepe besede barabi, kot sem jaz? Zakaj mi je poskušal oprati dušo grehov? Nisem mu stal ob strani in mu pomagal, nisem ga branil, le strah me je bilo za moje dobro! Stisnil sem rep med noge in ga pustil samega v trpljenju. Na koncu mi je napisal: »Se vidiva v nebesih, prijatelj.« To mi je zlomilo srce. Zakaj mi je pravil prijatelj, ko pa ga nisem bil vreden? Zakaj je po svoji smrti še vedno mislil samo na druge? Kdaj je sploh v življenju bil sebičen? Samo za druge mu je bilo mar! Želim ga videti. Želim ga videti. To je bilo edino, na kar sem lahko mislil. Zato sem si še jaz vzel življenje.«

»Zgodba se skoraj sliši kot Romeo in Romeo, mar ne?« je rekel Sinel s solzami v očeh in z bolečim nasmeškom. »Vem, da si ne zaslužim, a želim iti v nebesa, želim iti k njemu in se mu opravičiti! Opravičiti, ker nisem bil ob njem, ko me je potreboval! In ga na kolenih prositi odpuščanja. In še enkrat videti njegov nasmeh. Nasmeh, ki je stopil kakršenkoli led v srcu in ljudi vedno spravil v dobro voljo,« je končal Sinel in padel v jok. Nihče mu ni mogel oporekati. Tudi Emilii, Natalie in Fredu, ki je sicer solze skušal vleči nazaj v oko, ni uspelo. Vsi so imeli mokra lica. Vsi so jokali. To je bilo za Emilio prvič. Sploh se ji ni zgodilo nič žalostnega v življenju, zaradi česar bi jokala. A bolečina, ki jo je oddajal Sinel, jo je nemudoma prevzela in solze so kar pritekle na.

Ko so se končno umirili in nekako ustavili solze, so se spogledali. Nihče ni vedel, ali naj začne pogovor ali naj bo tiho. Fredo je pogoltnil cmok v grlu in se opogumil. Sinela je z iskrenimi očmi pogledal in rekel: »Da, kar si storil, zagotovo ni bilo prav, in izdal si prijatelja, ki te je potreboval, a že poznaš odgovor, mar ne?« Emilia ni razumela. Malo prej jim je povedal svojo življenjsko zgodbo in mu Fredo kar tako reče, da že ve odgovor. Sinel je bil videti, kot da bo ponovno padel v jok, a je svoje solze pogoltnil in rekel: »Da, vem.« Kaj? Zakaj Emilia nič od tega ne razume? Natalie je opazila, da se Emilia spopada s svojimi mislimi, zato ji je začela razlagati: »Ljubezen.« Emilia je dvignila svojo glavico v zrak in se zastrmela v Natalie. »Ljubezen je tista, ki mu je dala odgovor. Prijateljska ljubezen. Njegov prijatelj ga je imel tako rad, da mu je želel dobro življenje, in pred svojo smrtjo mu je vse odpustil. Čeprav ni nič naredil zanj, ko bi moral, mu je bil vseeno hvaležen za spomine, ki mu jih je dal. Spomine, s katerimi je odšel v onostranstvo,« je rekla Natalie, saj se ji je zdelo, da če se ne bo ustavila, bo spet začela jokati.

Emilia je razumela. Ker mu je prijatelj že pred smrtjo odpustil, bo lahko šel v nebesa. Vedel je, da se bo moral pošteno pokesati pred Bogom, a verjetno ga bo ta tako ali tako sprejel z odprtimi rokami. Prijatelji so lahko tako lepa, a tako grda stvar. Bi Fredo in Natalie naredila zanjo enako? Tega ni vedela, a vedela je, da bi sama zagotovo odpustila Fredu in Natalie, saj sta jo toliko naučila, zaradi njiju je spoznala toliko novih občutkov, kot si ni mislila, da jih bo kdaj koli v življenju. Skoraj bi lahko rekla, da se je zaradi njiju začela zavedati pomembnosti ljudi v svojem življenju, ki ji že ves čas stojijo ob strani. Spomnila se je na očeta, mamo, babico, dedka … Na vse ljudi, s katerimi bo morala toliko nadoknaditi, ko bo prišla nazaj. Prej ni poskusila toliko misliti na to, a ko se je spomnila doma, je naenkrat začutila silno domotožje.

»No, Sinel, ker zdaj veš odgovor na svoje vprašanje, lahko gremo do Nebeških vrat.« Nato se je Fredo obrnil k Emilii: »Skozi Nebeška vrata gredo izgubljene duše v nebesa. Zdelo se mi je, kot da te bo zanimalo. Kot bi vedel, kaj si misli. Ali pa se je že navadil, da je svoj nos vtaknila povsod, ker jo je vse zanimalo. Fredo in Sinel sta se kar dobro ujela, zato je bila precejšnja škoda, da je Sinel moral oditi. Ampak vsi so razumeli, da ima tudi on pomembne opravke. Kmalu so prišli do jame, kjer so bila Nebeška vrata.

Jama je bila velika in široka, predvsem pa temačna. Čeprav naj bi bila v njej Nebeška vrata, se je zdela kot neskončno temačno brezno. Pogled nanjo je obiskovalce zmrazil in mravljinci po telesu so se še dolgo nadaljevali. »No, to je to, gremo noter!« je bil odločen Fredo in zdelo se je, kot da se mu precej mudi. Zagotovo je razumel Sinelova čustva. Ob prvem koraku v jamo se je Emilia začela tresti. Bil je takšen občutek kot takrat, ko je bila s Hudičem. Želela je pregnati občutek strahu in ga obvladati, a ni šlo. Ponovno. Skušala je premakniti mišice v nogah in sama sebi je ponavljala, da je ni strah in da je močna. Ni pomagalo. Želela je zbežati. Stran od nečesa … Fredo in Natalie sta jo prijela vsak za eno roko. Nasmehnila sta se ji in jo močno stisnila. Emilia je stisk vrnila in čutila je pogum. Čutila je, kako se ji pretaka po žilah in daje energijo za naslednji korak. Fredo je rekel nekaj v Emilii neznanem jeziku in majhni plameni so začeli goreti v majhnih držalih. Svetili so se škrlatno in oddajali toploto, ki je božala lica. Emilijin strah je bil pregnan in ker so bili vsi že nestrpni, še posebej Sinel, so se odpravili k Nebeškim vratom.

»Eh, tukaj smo že?« se je čudila Emilia, saj so hodili manj kot minuto. Prišli so do kristalne dvorane, ki je izžarevala hladno in belo svetlobo, ki jih je prisilila, da so odvrnili pogled. Na tleh, po stenah in stropu so bile poslikave, ki so bile natančne, z ostrimi in s polnimi črtami. Verjetno so prikazovale zgodovino Nebeških vrat ali dežele. Bile so prečudovite, tako lepe, da si niso mogli napasti oči. Tla so bila okrogla in so se nadaljevala v eno samo točko. To je bil strop. Majhna točka, iz katere so viseli kristali, ki so bili čisto in ostro nabrušeni ter so oddajali svetlobo, ki je razsvetlila najtemnejše kotičke srca. Vrata so bila orjaška iz kristalno bele in oceansko modre barve. Veliki ročaji, ki so bili tako veliki kot Emilia, so bili diamantni in čeprav so bili na dosegu roke, so ji bili nedostopni. Podrobnosti in natančnost prostora so Emiliji vzeli sapo. Čeprav sta bila Natalie in Fredo tam že neštetokrat, je bil majhen pogled dovolj, da jima je ponovno vzelo sapo in sta skoraj pozabila dihati. Sinel se ni mogel niti premakniti. Si res zasluži iti nekam, kjer je tako čisto? Če je že pot do nebes tako prečudovita in nedolžna, kakšna so šele nebesa? Bela in nežna svetloba je posvetila na vsako črno misel in mu jo spremenila v dobro. Zagotovo je bil pripravljen. Vsak od njih je želel še gledati in si pasti oči, a napočil je čas.

»Si pripravljen?« ga je vprašal Fredo z grenkim priokusom v ustih, saj je vedel, da bo pogrešal novega prijatelja. »Še nikoli nisem bil bolj,« je samozavestno odgovoril Sinel. »Ostani čist, kot si zdaj,« je rekla Natalie in ga lopnila po hrbtu, da mu ne bi pokazala svojega žalostnega nasmeška. »Hm, no, ne vem, kaj naj rečem,« se je obotavljala Emilia. »Veš, še nikoli se mi ni zgodilo, da bi čutila potrebo po poslavljanju ali da bi pogrešala nekoga. Zato je to zdaj zame prvič. Mogoče ti moje besede ne pomenijo veliko, a upam, da boš našel svojega prijatelja in se mu boš lahko opravičil. Ko boš to storil, ti bo zagotovo lažje in tvoj nasmeh ne bo več tako žalosten. Naj tvoje oči ostanejo čiste in naj v njih ne bo solz bolečin,« je rekla Emilia in se nasmehnila. Morala si je priznati, da je, glede na to, da se je prvič poslavljala od nekoga, posel kar dobro speljala. »Hvala vam, družba,« se je zahvaljeval Sinel in posebej objel. Saj je še hotel ostati, a čakalo ga je pomembno delo, s katerim ni mogel več odlašati. V tako kratkem času so mu postali pomembni ljudje, ki jih prej nikoli ni niti videl. Pa kaj, saj se bodo še videli! Tako se je prepričeval Sinel, da ne bi jokal. Solze je lahko zadržal, ker je vedel, da bo lahko čakal nanje v nebesih, in ta misel ga je osrečevala. Fredo in Natalie sta vsak prijela po en ročaj in ga s celim telesom močno pritisnila proti tlom. Hitro sta odskočila, saj so se vrata začela odpirati. Ko so bila popolnoma odprta, je bilo mogoče videti belo luč, ki je izžarevala vso svojo veličino in jih je zaslepila. Bila je topla in nežna luč, kar vabila je k sebi. A razen Sinela so vsi vedeli, da njihov čas še ni prišel. Sinel se je nasmejal in ko je sunkovito obrnil glavo, se je videla solza, ki je odletela z njegovega lica. Padla je na tla in se spremenila v majhen kristal. Samozavestno je odkorakal v čisto belo svetlobo in vrata so se zaprla za njim. Ko se je to zgodilo, je Fredo žalostno pogledal v vrata in kot da ne bi verjel v to, sam sebi rekel: »Se vidiva, prijatelj.«

Ker so vedeli, da je njihovo poslanstvo opravljeno, so se obrnili. Naenkrat so se tla začela tresti. »Potres?« se je začudeno zadrla Natalie in kaj kmalu začela loviti ravnotežje. »Ne, ni potres,« je prestrašeno odgovoril Fredo in njegove izkušnje ali šesti čut so mu pravili, da je nekaj hudo narobe. »Uaahhhhhh!« se je drla Emilia in se držala za glavo. Natalie in Fredo sta ji skušala priskočiti na pomoč, a jima je tresenje to preprečevalo. »Koliko jih je, dvajset, trideset, šestdeset … sto?!« se je drla Emilia in ni spustila svoje glave. Fredo in Natalie sta se spogledala. Še nikoli v zgodovini se ni zgodilo, da bi bilo toliko izgubljenih duš transportiranih v Deželo najlepših sanj. Zakaj potem Emilia pravi, da jih je toliko? Vedela sta, da ne laže, saj je že dokazala svojo sposobnost zaznavanja izgubljenih duš, le kaj … Potres je prenehal. Tudi Emilia se je nehala boleče dreti, saj je bolečina v glavi prenehala in se ni več počutila, kot da ji bo glavo raztreščilo na tisoč koscev. Vsi trije so bili hudo zbegani. Bilo je toliko nepojasnjenih vprašanj, a nikogar, da bi odgovoril na njih.

»Hahaha,« se je zaslišalo zlobno režanje izven jame. Zdaj so vedeli, zakaj je Emilia čutila toliko izgubljenih duš. Samo da teh duš že nekaj časa ni bilo več. Fredo in Natalie sta sunkovito izvlekla svoja meča in se zagnala proti izhodu. Tokrat Emilia ni obstala. Noge je imela pod nadzorom in tudi sama se je pognala proti Hudiču. Emilia je bila trdno odločena, na ne bo šla iz te dežele, dokler ne uniči Hudiča enkrat za vselej.

Ko je prispela ven, sta se Natalie in Fredo že borila z njim. Bila ta videti bolj zdelana kot prejšnjič. Zdel se je hitrejši in močnejši. Le zakaj? Saj ni res … Se je nahranil še z več dušami? Emilia je bila prepričana, da jih je čutila več sto, a to je bilo zaradi prisotnosti Hudiča, ki jih je že toliko požrl in jih trpeče prebavil ter nato posrkal življenjsko energijo iz njih. Kako si drzne? Zakaj to počne? Kaj je njegov razlog, da muči in trpinči uboge nedolžne duše? Nesprejemljivo! Neoprostljivo! Nedopusno! Takšen stvor, ne, prazen obstoj, mora plačati! Plačati za vse svoje grehe in trpljenje! Naj se to konča! Da nihče več ne bo pogledal v tiste prazne oči, polne solz trpečih. Zdaj je trenutek, ko bo Hudič plačal za svojo hudobijo! Emilia se je zavedla, da ima za pasom meč, ki ga je dobila v trgovini. Njena povezanost z mečem se je izražala tako, da se je kristalno rezilo začelo močno svetiti. Bilo je kot svetloba angelskega sija, ki bo ravnokar osvobodil svet slabega. In to je bila Emilia ravnokar pripravljena narediti. Čutila je neznansko moč po celotnem telesu. Zdelo se ji je, kot bi lahko poskakovala po oblakih za vse večne čase. Z neverjetno hitrostjo se je pognala proti Hudiču in njene majhne noge so jo nesle, kot bi bila strela. Ko je bila dovolj blizu, se je, kolikor je mogla, odrinila od tal in dvignila meč v zrak, saj je bila pripravljena, da ga zabode in ga pokonča za vekomaj. Ko je uperila rezilo proti njemu, se je Hudič hitro umaknil in Natalie ter Fredo sta od izčrpanosti popadala na tla, Emilia pa je brez težav pristala na svojih nogah. Ko se je ponovno želela pognati, je Hudič na njeno presenečenje spregovoril: »Nisem tukaj, da bi se boril z vami. Sploh s tabo, iskalka. Le prišel sem povedat tvojemu prijateljčku tamle, da ga bom po štiristo letih čakanja jutri vzel s seboj. Saj menda nisi pozabil, mar ne?« je rekel Hudič, nato pa kot strela z jasnega izginil. Emilia je bila šokirana. Le kaj je mislil s tem? Natalie je le gledala v tla. V pesti je stiskala majhen kupček mehke trave, Fredo ni rekel nič. Niti premaknil se ni. Tudi dihal je tako tiho, da bi si vsak mislil, da je le prelep kip, ki strmi nekam v daljavo, a ne ve, kaj išče.

»Kaj je mislil s tem, Fredo?« je začela drezati vanj Emilia, potem ko se je malce streznila. Natalie se je hitro vmešala: »Emilia, ne sprašuj ga tega. Ker potem se spomni na slabe spomine in mislim, da je že dovolj trpel.« Emilia se je zelo razburila. Vsi vedo, le ona ne? Mar nista prijatelja? Si ne zasluži vedeti? »In zakaj ne bi smela vedeti? Kaj, a vsi ostali pa ste izjeme? Ali sem le jaz? Mar nisva prijatelja, Fredo?!« je rekla Emilia in se pognala proti njemu, a jo je Natalie ustavila. Emilia jo je pogledala tako srepo, da je Natalijin prijel popustil, a le za trenutek, potem se je hitro streznila in ponovno povečala moč. »Spusti jo,« je tiho rekel Fredo, zato se je zdrznila in ga pogledala. Ni je pogledal, saj je imel pogled uperjen v tla. »Kaj praviš?« je vprašala Natalie. »Spusti jo,« je dvignil glas in glavo Fredo. Pogledal jo je z očmi, ki so nazaj srkale solze žalosti. »Zaslužiš si izvedeti, Emilia. Čeprav bom ponovno odprl svojo rano, ki sem se jo tako dolgo trudil zapreti. Zdaj tako ali tako ni pomembno, saj grem v pekel in tam bom tako ali tako večno trpel ali pa me bo požrl Hudič, a svoj ponos še vseeno imam,« se je malce zahihital Fredo, a bil je tisti žalosten nasmešek, ki se je zarezal v srce. Ali je prav, kar dela Emilia? Seveda je vedela, da ni prav, a ni si mogla pomagati, že od začetka je vedela, da Fredo nekaj skriva, in radovednost ji ni dala miru.

»Zgodilo se je, ko sem bil star komaj pet let. Ker sem bil brez staršev in je bila moja sestra edini sorodnik, ki sem ga imel, sem se rad izmuznil in delal kaj po svoje. Že takrat sem imel sposobnost, da sem lahko prosto stopal iz človeškega sveta v Deželo najlepših sanj. To sem zelo rad delal, saj je tako lepa. Najprej sem ostajal samo na prostoru, kjer poteka teleportacija, a tam je zelo vroče, zato sem se odločil, da bom šel še naprej. Ko sem hodil in hodil, sem zagledal drevesce. Bilo je brhko in rjavo ter s črnimi lisami. Ne vem, zakaj, a bilo mi je neznansko všeč. Ker sem vedel, da čas v tej Deželi mineva zelo hitro, medtem ko doma mine le kakšna minuta, ko me ni, sem si vzel svoj čas. Čeprav sem bil majhen, sem bil sposoben tesar. Naredil sem majhno hišico na drevesu. Ah, kako ponosen sem bil nase. Večkrat sem hodil in jo preurejal. Kaj sem popravil, dodal ali prebarval. Še zdaj je tam. Saj si bila v njej, se ne spomniš? No, kakorkoli, ko sem končal hišico, me je vedno bolj zanimala ta dežela. Kakšna je? Hodil sem in jo raziskoval, ko sem prišel do mesta. Nič se ni spremenilo, še do danes ne. Samo duše, ki bivajo v njej, so se. Ko sem rasel, sem bil vedno bolj pogumen. Ker sem prej mesto opazoval samo od daleč, sem se za svoj osmi rojstni dan odločil, da bom šel vanj. Medtem ko sem občudoval njegove lepote, sem se zaletel v Natalie. Drla se je name in me okarala. Čisto nič se ni spremenila, kobila stara. Postala sva dobra prijatelja. Veliko sva se družila in ušpičila sva največje traparije. Nekega dne pa sem opazil tudi svojo sestro v deželi. Sprva sem bil zelo presenečen, a kmalu mi je pojasnila, da imava sposobnost, da se transportirava v to deželo, zato nama je dano daljše življenje. Pojasnila mi je tudi, da je iskalka. Povedala je, da lahko zazna lokacijo duš, ki so izgubljene in ne znajo najti prave poti. Ona jim je pomagala, da so našle mir in odšle v nebesa. Z Natalie naju je to herojstvo tako navdušilo, da sva začela pomagati. Najprej je bilo težko, saj se je hitro mogoče navezati na duše in nekatere njihove zgodbe je prav težko poslušati. Po določenem času je postalo lažje. Pomagali smo dušam in uživali v tej deželi. Seveda s sestro nisva pozabila na človeški svet, a nekako sva se počutila, da sva v tej deželi tisto, kar sva želela biti. Vse se je zdelo tako popolno. Potem je sestra zbolela. Hudo zbolela. Takrat Hudič še ni imel vstopa v deželo, a je že pošiljal svoje podložnike, da so povzročali nemir in zganjali kaos. Zgodilo se je, da jo je eden njegovih podložnikov ugriznil s svojimi strupenimi zobmi, v katerih je bil tako močan strup, da se telo ni moglo boriti proti njemu. Vsak dan sem bil z njo. Menjal sem ji obkladke na glavi, da bi ji visoka vročina upadla, in ji kuhal čaj, a ni bilo bolje. Natalie mi je pomagala in je iskala zdravila, a nobena niso učinkovala. Moja sestra je tako zelo trpela. Njeno telo je bilo zelo šibko. Ni se mogla premikati. Čeprav je bila slabotna, mi je s hripavim glasom rekla: »Prosim, ubij me. Vem, da je zelo kruto, da te to prosim, a ne zmorem več. Naj se še tako zelo trudimo, ne bo šlo. Ne vem, če imam še kaj življenja, a trpljenje je preveliko. Prosim te, vzemi moje življenje!« Zakaj nisem trezno razmišljal? Sem hodil v spanju od utrujenosti, ker sem skrbel zanjo in jo pazil kot sokol? Pobral sem najbližje bodalo in ga dvignil v zrak. Slabotno je obrnila glavo proti meni in me pogledala s solznimi očmi ter žalostnim nasmeškom: »Oprosti, da te puščam samega. Rada te imam.« V vsej žalosti sem zaril bodalo vanjo, naravnost v srce. Takoj sem prišel k sebi. Kaj sem storil? Kako sem lahko? Hotel sem zakričati, a glasu ni bilo. Natalie je zagledala mene in mojo sestro, ki je bila videti, kot da spi, a je tisti spanec že bil večen. Objela me je in skupaj sva jokala. Nihče ni mogel reči niti besede. Nič. Samo jok, ki se je nadaljeval. Nisva je mogla kar pustiti v moji hiški. Odločila sva se, da ji bova priredila pogreb. Nisem je želel pogledati v obraz. Natalie je to opazila in mi rekla: »Poglej.« Prav, bom pa pogledal, sem si mislil. Ko sem jo pogledal, je na njenem nežnem obrazu počival prijazen in ljubeč nasmeh, ki mi je že ob prvem pogledu povedal, da me ima rada. Seveda sva jo potem pokopala in še zdaj grem vsako leto tja in ji naberem divje bele vrtnice. Ko se trni zarinejo v moje prste in nato krvavim, se počutim, kot da se ji tako lahko odkupim za vso kri, ki je pritekla, ko sem jo zabodel,« je končal Fredo in nastala je smrtna tišina. Občutki, ki so bili v zraku, so bili temačni. Svoje srce so morali braniti po svojih najboljših močeh, saj se je zdelo, da jih bo drugače tema prevzela in bodo za vedno ostali v njej. »Upam, da si zdaj srečna,« je tiho rekla Natalie in odkorakala. Fredo se je brez besed slabotno dvignil in odkorakal v drugo smer kot Natalie. Emilia se je želela zadreti, naj jo eden počaka, da ne bo sama, saj se noče več tako počutiti. Premislila si je, saj je vedela, da je Fredu odprla rano.

Emilia se je odločila, da bo noč preživela pod močnim in velikim hrastom, ki je imel stare in debele veje. Udobno se je namestila na mehko travo, ki jo je tako prijetno grela, da se ji je začelo dremati, a ni mogla zaspati, saj jo je skrbelo za Freda in Natalie. Eh, kaj pa si misli, saj znata sama poskrbeti zase. Bilo jo je strah te osamljenosti. Včasih je uživala v njej, a zdaj … je bila samo boleča.

Emilia se je zbudila, saj jo je nekdo tresel: »Nikjer ne najdem Freda … Emilia, zbudi se! Daj, no, hitro, Freda ni!« Emilia se je zbudila in se dvignila. Njene oči so bile rdeče od tihega joka, zaradi katerega je tudi zaspala. Njeni lasje so bili razmršeni kot pri metli, a ni bil čas, da bi jo skrbelo za to. Le kje bi lahko bil Fredo? »Saj ne misliš, da je šel nekam, kamor bo prišel Hudič in ga odpeljal v …« je pogoltnila cmok. »Pekel,« rekla Emilia in se prestrašeno zazrla v Natalie. »Sploh ne morem reči, da ni možno, ker je. A le kje? Kako naj ga najdeva? Ne bi ga smela pustiti samega!« se je obtoževala Natalie in se jezila nase. Če bi Fredo odšel v Pekel, si ne bi nobena od njiju oprostila. »Poskusila ga bom najti,« se je oglasila Emilia. »In kako nameravaš to storiti?« ji je napol jezno, napol prepričano v njene besede rekla Natalie. »Izgubljene duše so tiste, ki ne vedo, ali smejo v nebesa, mar ne? Zagotovo si tudi Fredo globoko v sebi želi, da bi lahko šel v nebesa k svoji družini,« je samozavestno odgovorila Emilia in ga začela iskati. Imela je prav. Zaznala ga je čisto blizu. Bilo je na vrhu gore, pod katero je bila jama, v kateri so bila Nebeška vrata. Do tja je bila kar dolga pot, a čarobna moč iz meča ji je dala neznansko moč, zato je pograbila Natalie v naročje in začela urno teči proti vrhu.

»Še malo in bova tam,« je rekla Emilia Natalie in tekla še hitreje, saj si ne bi oprostila, če bi bila prepozna. Prispeli sta na vrh gore in tam je že stal Fredo, ki je bil videti pobit in brez življenjske volje. Emilia je vedela, da to ni res. Želel je živeti v nebesih, oh, kako močno si je to želel! Hudič je že iztegnil svojo roko, da bi ga pograbil in vrgel v usta. Emilia je spretno izvlekla meč in ga uperila proti Hudiču ter se postavila pred Freda. »Saj veš, da bo, če se ga dotakneš, po tebi, mar ne?« je drzno rekla Emilia in ga tako tudi pogledala. Varovala bo svojega prvega prijatelja, o tem ni bilo dvoma! Natalie ni mogla nič. Verjetno zato, ker je bila tako vesela, da dolgoletnega prijatelja ni dočakala grozljiva usoda. »Presneto,« je rekel Hudič z globokim zlobnim glasom in umaknil roko. Emilijin meč je bil tako močan zaradi njenih čustev. Čustev, ki jih je kdajkoli doživela. In v tistem trenutku je bila tako polna vseh teh lepih občutkov, da se je počutila, kot da bo eksplodirala, kar je dalo meču še večjo moč. Emilia je stala pred Fredom, zato jo je on gledal navzdol. Ta majhna punčka ga je želela braniti. Pogumna in mala herojka mu je rekla z glavo obrnjeno naprej: »Fredo, vem, da želiš v nebesa! In tudi smeš! Tvoja sestra je želela umreti, želela se je vrniti k vajinima staršema in končno zaživeti umirjeno in srečno. Vedela je, da ne bo več dolgo živela, in vedela je, da se bo strup prenesel nate, če boš še naprej ob njej. A če bi ti rekla, je ne bi pustil same. Ni želela, da bi njen ljubljeni bratec umrl zaradi napake, zato se je raje odločila, kot se je. A ne zato, da bi ti povzročila večno trpljenje, ampak da je bil tvoj obraz lahko zadnja stvar, ki jo je videla,« je prenehala Emilia, saj se ji je glas tresel, ker je med govorjenjem začela jokati. »Kako veš?« je presenečen vprašal Fredo, ki ni mogel verjeti temu, kar je slišal. Emilia je obrnila glavo in mu pokazala najbolj nežen nasmešek, nato je rekla: »Ker sem njena reinkarnacija. Zato poznam vso ljubezen, ki jo je gojila do tebe. In želi si, da prideš v nebesa. Čaka te,« je končala Emilia in se ponovno obrnila naprej. »Natalie, na noge! Izvleci meč! Fredo ti tudi! Pripravita se! Čas je, da končno prinesemo mir v Deželo najlepših sanj!

Natalie je vstala in izvlekla svoj tanek meč. Trdno ga je prijela z obema rokama. Fredo je izvlekel svoj velik in težek meč, ki ga je uperil proti Hudiču. »Čas je!« se je zadrla Emilia in vsi trije so se pognali proti njemu. Fredo je skočil na njegovo koleno, nato je začel teči po njegovih prsih in se upirati gravitaciji. Skočil mu je na ramo in se odrinil tako močno, da je bil že v naslednjem trenutku na njegovem krvavo rdečem obrazu. Tokrat je brez težav zaril svoj meč v njegove oči, saj je vedel, da jo to zadnjič, da jih vidi. Natalie se je pognala in čeprav je bila majhna, se je trudila po najboljših močeh. Najprej je zarila svoj meč v levo nogo in Hudič se je zgrudil. Nato je odskočila in mu med pristankom zarila meč še v drugo nogo. Tokrat ga je vrtela levo in desno, naokoli, da bi mu le naredila rano, ki si jo bo zapomnil, ko bo odšel v nek osamljen prostor, kjer bo za vedno odplačeval svoje grehe. Emilia je globoko vdihnila, saj je vedela, da je njen udarec najbolj pomemben. Meč je prijela v desno roko in se z vso močjo odrinila ter začela teči. Ko mu je prišla dovolj blizu, se je z vsemi močmi odrinila od tal in meč uperila naravnost. Pospešila je po zraku in se drla: »Aaaaaaaaaaaaaa!« Sekunde so se zdele tako dolge. Bila je že čisto blizu, tako blizu, še malo in zadela je njegovo srce! S svojim čistim rezilom je šla naravnost skozenj in čistoča meča je osvetlila vso temačnost. Vsi trije so hitro odskočili, saj je iz notranjosti Hudiča začela prodirati nebeška svetloba. »Nemogoče!« se je drl Hudič in to so bile njegove zadnje besede. Svetloba je premagala temo. Vse, kar je ostalo od Hudiča, je bil pepel, ki ga je nežen gorski vetrič odpihnil in vzel s sabo nekam daleč stran.

Naenkrat so se vsi sesedli. Niso bili utrujeni, le breme jim je padlo z ramen. »Res ga ni več, huh?« si je oddahnil Fredo in si pokril obraz z rokami, saj se mu ni dalo poskakovati po zraku. »Hvala ti, da si naju vodila, in oprosti za vse stvari, ki sem ti jih rekla,« se je opravičevala Natalie. »Hvala ti, da si mi pomagala priti na pravo pot. Zdaj sem ugotovil, kako sta me našli. Uporabila si svoj dar za iskanje, mar ne?« se ji je rahlo nasmehnil Fredo, saj se je zavedal, kako inteligentna deklica je Emilia. Ona pa je le odkimala z glavo in z nasmeškom na obrazu rekla: »Ne, saj smo prijatelji, mar ne? Poleg tega mi je šel Hudič kar na živce.« Ko je to rekla, so vsi planili v smeh. Bili so neznansko srečni, da je bilo vsega hudega konec. »Torej, ali lahko gremo do Nebeških vrat? Mislim, da je čas, da grem, a ne?« je žalostno rekel Fredo. Dekleti sta samo pokimali in odpravili so se proti Nebeškim vratom.

»Spet smo tukaj. Ah, dobro moram pogledati in si zapomniti vso deželo in to neverjetno sobo. Navsezadnje ju vidim zadnjič,« je rekel Fredo in Natalie si je pokrila usta z roko ter planila v jok. »Eh, Natalie, ti kura, kaj jočeš? Potem gre še meni na jok!« je ves jokav rekel Fredo. Natalie ni mogla ustaviti solz, a je bila vseeno odločena, da bo odprla Nebeška vrata z Emilio za Freda. Ko sta z vso močjo pritisnili kljuke ob tla, so se vrata odprla in ven je začela prodirati nebeško čista svetloba. »Kako je lepa,« jo je pogledal Fredo in se nežno nasmehnil. Ugledal je svojo sestro in mamo in očeta, ki so ga vabili k sebi in ga pozdravljali. Fredu so se zasolzile oči. Že sama misel, da ne bo nikoli več videl svoje sestre ali da ne bo nikoli spoznal mame in očeta, je bila pretresljiva, a zdaj so bili vsi pred njim, tudi Sinel in njegov prijatelj sta ga že čakala z odprtimi rokami. Že je hotel odkorakati vanjo, ko ga je Natalie ustavila in rekla: »Hvala ti, Fredo. Da si bil več kot štiristo let z mano in me prenašal. Res sem zmešana kura, ampak nikoli te ne bom pozabila! Ko najdem nekoga drugega, ki bo pomagal izgubljenim dušam, se ti bom pridržila. Rada te imam, ne pozabi tega, ti norček!« In njene oči so bile polne solz. Fredo jo je močno objel, a je popustil in jo poljubil na lice. »Ne skrbi, ne bom te. Čakal te bom, ti stara kura!« se ji je boleče nasmehnil in Natalie je padla v še večji jok. Emilia je Freda malce pocukala za rokav in ga vsa prejokana pogledala navzgor. »Hvala ti, Fredo, da si me naučil o pomembnosti človeških odnosov in čustev. Niso takšna bedarija! Sploh ne! Zelo so pomembna in jaz … no, jaz res ne vem, kaj naj brez tebe! Nočem, da greš!« je jokala Emilia in ga objemala ter ga znova in znova rotila, naj ne gre. Fredo je počepnil, da jo je lahko videl v oči, in ji rekel: »Čakal te bom v nebesih, bučka mala! Ti pa le pohiti domov in nadoknadi, kar si zamudila z ljudmi, ki jih imaš rada!«. Poljubil jo je na čelo in se dvignil. Natalie in Emilia sta mu začeli mahati. Obe sta ga želeli potegniti nazaj in mu reči, naj ostane, a vedeli sta, da je prišel njegov čas in da je na ta trenutek čakal več kot štiristo let. Že je hotel steči v svetlobo, ko se je obrnil in se čudovito nasmehnil. V njegovih očeh sta zagledali prijaznost in dobroto, vse lepe občutke na tem svetu, ki so ju enostavno stopili. Emilio je prešinilo. Kje je že videla ta izraz? »Dedek Franc!« se je ob spoznanju zadrla. Dedek je bil najprej zelo presenečen, nato je sprostil vse mišice na obrazu in te so nato spet ponovno ustvarile nasmešek, iz oči pa so mu začele teči solze. Obrnil je glavo in se zadrl: »Čakal vaju bom v nebesih!« Ko je to rekel, so se vrata za njim zaprla in ni ga bilo več. Fredo, ne, dedek Franc, je odšel v nebesa.

Obe sta jokali. Kako debele in težke so bile te solze. Ne takšne solze, ki jih potočiš, ko dobiš kazen ali ko ti kdo reče, da si neumen, ampak tiste levje solze, tiste, ko veš, da si izgubil nekoga. »Saj me boš prišla obiskat, saj boš, Emilia?« jo je spraševala Natalie. Emilia ji je prikimala: »Seveda bom. Kmalu se vrnem, a zdaj me bo transportiralo nazaj v človeški svet. Ah, reci zmajem hvala in jih prosi, ali jih bova naslednjič tudi lahko jahali!« Natalie ji je v joku prikimala in jo objela. Emilia ji je objem vrnila. Njena podoba je začela bledeti in nista se spustili, dokler ni Emilia odšla nazaj na Zemljo.

Z zadnjimi močmi se je Franc zbudil sredi bele sobe in opazil Emilio, kako še spi in kako ji solze tečejo po licih, saj se ravnokar poslavlja od njega. Prijel jo je v roke in čeprav se mu je zdela že težka, se je vseeno odločil, da jo bo odnesel v posteljo. Šel je skozi tista lepa vrata po tistih velikih stopnicah in skoraj je padel, a je takoj ujel ravnotežje. Odnesel jo je v posteljo in jo pokril z odejo. »Hvala, da si mi pokazala svoj nasmeh, Emilia,« je rekel in jo poljubil na lice. Čeprav že ves slaboten se je nekako odplazil do svoje žene in tudi njo poljubil na lice. »Oh, Magda, hvala ti, da si mi vsa ta leta stala ob strani in skrbela zame. Čakal te bom v nebesih, a ne obremenjuj se preveč, saj veš, da ti bo to povzročilo še več gub!« ji je tiho zašepetal v uho in jo še zadnjič pobožal po sivih laseh. Z zadnjimi močmi se je odpravil do svoje strani postelje in legel vanjo. »Hvala ti, Bog, za to življenje, ki si mi ga dal, in da si pazil name med življenjskim potovanjem. Prosim te, stori enako za Emilio. Dobro dekle je, ki se še mora veliko naučiti. Škoda, da ne bom mogel videti, kako odrašča. Hvala ti, da si me blagoslovil s to prečudovito žensko, ki je skrbela zame in mi stala ob strani ter me podpirala v najhujših časih. Hvala ti za prečudovite otroke. Hvala ti, da paziš na vse ljudi in bdiš nad njimi. Hvala ti, da sem smel oditi v Deželo najlepših sanj in spoznati Natalie in Jumba in toliko prijateljev. Hvala za vsako življenje, pa naj je še tako majhno!« je rekel Franc in zaprl oči.

»Dedek Franc!« se je zadrla Emilia in sedla ter opazila, da je v postelji in pokrita z odejo. »Ne, dedek Franc, saj ne more biti res!« je jokavo rekla Emilia in ko je prispela do spalnice babice in dedka, je videla babico, ki drži preljubega moža za roko in joče. Ni govorila, naj pride nazaj, samo jokala je. Emilia je ponovno padla v jok in se pridružila svoji babici. Objeli sta se in se tolažili. Dedek Franc pa je imel na licu posušeno solzo in nežen ter ljubeč nasmešek na obrazu.

Bi tudi ti rad odšel v Deželo najlepših sanj in spoznal čudovite ljudi, kot sta Fredo in Natalie? Ozri se naokoli, tepček, saj si že v njej in že poznaš takšne ljudi!