POGLAVJE
Tema. To je vse, kar vidim od prejšnjega
meseca. Dolgočasna, pusta, turobna … Tema. Nič več
barv, nič oblik. Nič veselja ali žalosti na obrazih.
Nič. Zakaj?
Vam bom povedala kar celotno zgodbo. Od
začetka do konca. Ime mi je Sofija, a vsi me kličejo
Sofi. Ne moti me. Stara sem šestnajst let in hodim v
srednjo šolo v Ljubljano. Prečudovito zgodovinsko
slovensko mesto. Z mamo živiva sami, ker je oče umrl,
ko sem bila še čisto majhna. Živiva v majhnem
stanovanju blizu Ljubljanice. Moj krog prijateljev ni
ravno neskončen. Imam najboljšo prijateljico Mašo, a
nisem ravno priljubljena. Sem odličnjakinja, ki ima
jasno zastavljeno, kaj hoče početi v življenju. In na
to sem ponosna. Skratka, sem običajna najstnica. No,
zdaj ne več. Kot vsak človek sem tudi sama videla
veliko stvari. Živali, pisane rastline, obraze
ljubljenih, mavrico, skratka vse, kar ponuja svet. A
nekako mi ni bilo namenjeno.
Bil je čisto običajen dan. Eden izmed
mnogih v srednji šoli. Prišla sem domov in nisem imela
domače naloge, kar je bilo veliko presenečenje. Zato
sem imela veliko časa. Takoj ko sem prišla v sobo, sem
pograbila kitaro in prsti so kar sami polzeli po strunah.
Še preden sem se zavedla, se je ura obrnila. Zato sem
poiskala čistila in se napotila v kopalnico, ki je bila
že kar potrebna čiščenja. Zavrtela sem si Beatlese,
nadela gumijaste rokavice in začela čistiti. Najprej
sem se lotila ogledala.
Embalaža čistila je bila že zelo
zaprašena, zato sem jo začela brisati. Nesrečno sem
sprednji del obrnila proti sebi in nekako pritisnila.
Oster strup mi je zapršel v oči. Takrat sem začutila
bolečino. Peklo je, kot me še ni nikoli. Imela sem
občutek, kot da mi bi nekdo v oči zapičil nekaj
ostrega. Peklo je in žgalo in rezalo … Poznala sem
prvo pomoč v takšnem primeru, a spotaknila sem se ob
vedro vode, padla po tleh in se močno udarila v glavo.
Nisem se mogla več premikati. Vse, kar sem lahko
čutila, sta bili bolečina in hladna voda, ki je tekla
po meni. Vse, kar sem lahko slišala, je bila oddaljena
pesem Beatlesov. In potem nič.
Čez nekaj časa sem prišla k sebi.
Zaznala sem nedomač prostor s posebnim vonjem in težko
energijo. Bolnica. Slišala sem piskanje naprave in
globoko dihanje, občutila mehko posteljo in mrzlo roko.
Znano roko. Zavonjala sem parfum. Parfum moje mame. Ko
sem hotela odpreti oči, me je nekaj zmotilo. Čutila
sem, da sem odprla oči, a vendar nisem videla ničesar.
Poskusila sem še enkrat. In še enkrat. Nič. Takrat me
je zagrabila panika in začela sem kričati in na vso
moč jokati. Takrat se je znana mrzla roka zdrznila in
slišala sem lahko korake, ki so prihajali proti meni.
Hitri, a težki. Kmalu sem zaslišala znan glas: »Sofi,
umiri se! Umiri se! Vse bo še dobro, samo poslušaj me.«
Prepoznala sem glas. Mama! Takrat sem se
malo umirila in se naslonila na visoko vzglavje. Začutila
sem tudi cevke in igle, ki so bile moteče zapičene pod
mojo kožo naravnost v žilo. Streslo me je. A kmalu sem
začutila, da je nekdo sedel poleg mene in me začel
božati po laseh.
»Moja mala punčka,«
sem zaslišala hlipajoč glas mame. »Dobro me poslušaj.
Verjetno se ne spomniš prav veliko, a imela si hudo
nesrečo. Hotela si mi pomagati in očistiti kopalnico,
ampak takšno nerodico, kot si, te je kot ponavadi
doletela nesreča … Joj, moja punčka!« Mama je začela
jokati, mene pa je vedno bolj grabila panika in dozdevalo
se mi je že, da nikoli več ne bo tako kot prej. Takrat
je namesto mame začel govoriti zdravnik. Imel je globok
glas in zvenel je prijetno. »Gospodična,
sreča res ni bila ravno na vaši strani. Žal vam moram
sporočiti slabo novico … Oslepeli ste in ni več
možnosti, da bi spet kdaj videli. Ne bom vas
obremenjeval s podrobnostmi, samo da veste, da je prišlo
do velike zastrupitve oči. Kemikalije so prodrle
predaleč, do samega očesnega živca, in lahko bi rekli,
da so ga scvrle … Žal mi je. Če boste potrebovali
pomoč, se lahko vedno obrnete na nas in naš psihiater
vam bo znal pomagati.«
Takrat sem jih začutila. Solze.
Krokodilje solze. V tistem trenutku sem lahko le zrla v
črnino in čutila debele solze, ki so tekle po mojih
licih. Mislila sem lahko le na to, da ne bom nikoli več
videla ničesar. Ne barv, ne rož na zelenem travniku,
toplih barv listov jeseni, dežnih kapljic, krajev, ki
sem si jih vedno želela obiskati, in seveda obrazov
svojih ljubljenih, svoje mame, njenih čokoladnih oči,
temnih gostih las in prečudovitih prstov. In seveda
svoje najljubše stvari na svetu. Kitare. Nikoli več ne
bom uzrla njenih strun, njenega dolgega vratu in
bleščeče črnega trupa. Skratka, razmišljala sem sam
o tem, kako se je ves svet obrnil na glavo.
Zdravnik je odšel in mami sem rekla, naj
namesto mene nekaj napiše na papir. Pesem. Kajti vedno,
ko me nekaj prizadene in ko sem na tleh, napišem pesem.
Kratko. Vendar mi vedno pomaga. Takrat izlijem vsa svoja
čustva. Mama je vzela v roke papir, slišala sem, kako
je šelestel, odstranila pokrovček kemičnega svinčnika
in tedaj so mi besede kar letele iz ust in nisem se
ustavljala. V mislih sem lahko videla vse črke in
besede, napisane na tisti list. Roka je kar sama risala
oblike in krivulje po bolniški odeji, čeprav ni bilo
smisla. Na koncu je nastala tale pesem:
Nič več barv,
nič oblik.
Le kup temnih slik,
ki zastirajo mi vid.
Kje
je ta fluidnost vode?
Kje so barve mavrice?
Kje so obrazi veselih ljudi,
ki polepšajo
ti dni?
Zdaj le tema,
zdaj le strah,
ta dva me vedno znova
pahneta v globok prepad.
Ta strup,
moj up je uničil
in me popolnoma izmaličil.
Nič več barv,
nič oblik.
Le kup temnih slik,
ki mi za vedno zastirale bodo vid.
Ko so mi besede izzvenele, sem spet
zapadla v jok. Pred očmi sem obračala roke, a jih nisem
videla. Zakrila sem si obraz in se zvila v bubo. Takrat
je mama prisedla k meni in me celo objela ter božala po
laseh, z rokami, ki jih nikoli več ne bom videla.
POGLAVJE
Po tednu v bolnici sem lahko odšla
domov. Tam sem se hitro lotila dela. S palico, ki so mi
jo dali, sem neprestano stikala po stanovanju in s prsti
ves čas tipala po predalih in po vsem, kar mi je prišlo
naproti. Slišala sem, da je mama nekaj časa stopala za
mano, a ko je videla, da mi gre dobro, je sedla na
kuhinjski stol in listala po časopisu. Najtežje je
bilo, ko sem prišla do vrat svoje sobe. Tipala sem po
vratih in tečajih, začutila polno listov z napisi.
Lahko sem jih videla v mislih. Potem sem pritisnila na
kljuko in potisnila. Stopila sem naprej in se skoraj
spotaknila ob posteljo. Ko sem sedla nanjo, sem lahko
zavonjala svež vonj po oprani posteljnini. A nisem
obsedela za dolgo. Stopila sem malo na desno in začutila
omaro. Odprla sem jo in s prsti potovala med jopicami in
srajcami. Tudi tukaj nisem obstala dolgo. Ko sem prišla
do knjižne omare, je trajalo malo dlje. Tipala sem po
knjigah vseh možnih velikosti in debelin. Spoznala sem,
da bo treba veliko, da se bom naučila brati braillovo
pisavo, a to je bil moj cilj. Prišla sem do pisalne
mize. Zatipala sem zaslon računalnika in prašno
tipkovnico. Pritisnila sem na stikalo namizne lučke, a
kaj, ko ni bilo nikakršne razlike … Še vedno sem
videla le temo …
Depresiji kar ni bilo konca. Kmalu sem
prišla do najljubšega kota sobe, kjer se je brezskrbno
nahajala moja kitara. Počasi sem iztegnila roko in se
dotaknila njenega vratu. Potovala sem navzdol, se
dotaknila trupa, s prsti tipala po robu luknje. Potegnila
sem po strunah, da se je iz njih izvil znani zven. Takrat
sem spet zapadla v jok. Glasen in histeričen. A ni mi
bilo mar, če so ga slišali sosedje, le hotela sem, da
bi se vse skupaj nehalo, da bi se zbudila iz more.
Ščipala sem se in tolkla po tleh, ko je mama pritekla v
sobo in me objela, božala ter mi šepetala, da bo vse v
redu. Vse je prišlo za mano in moja čustva so
eksplodirala.
Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem
se umirila. In ko sem se, me je mama posedla na posteljo
in mi prinesla kozarec vročega kakava. In ker je moja
mama pač moja mama in me pozna bolj kot kdorkoli, je z
nežnim glasom rekla: »Grem
po papir in pisalo.« Pokimala sem. Tako zelo sem ji bila
hvaležna. Kmalu je spet nastala pesem, v katero sem
izlila vso svojo dušo …
Je glava,
je vrat,
je trup,
je srce.
Je kitara, ki ve,
da pomeni mi vse.
A kaj mi pomeni, če ona mene vidi,
ko jaz nje ne?
Kaj mi pomeni čudovita barva,
če vidim je ne?
Srečnež je tisti,
ki jo vidi lahko.
Medtem ko nekateri
jo lahko le mrko gledamo.
Kaj bi dala,
da bi zavrtela čas nazaj!
Da lahko bi spet videla
svojega življenja raj.
POGLAVJE
Po tem dogodku sem se malce umirila in
tako je ostalo kar nekaj dni. Mama je našla neko šolo v
Mariboru, ki ima prilagojen program za slepe. Ko je
poklicala ravnateljico, ji je ta vse razložila. Res je
bila prijazna. Rekla je, da lahko pridem že čez teden
dni. To me je razveselilo, a hkrati mi je bilo žal. Žal
mi je bilo, da ne bom več imela Maše za sošolko. In
vedela sem, da bo to potrlo tudi njo.
Ko je mama presodila, da je čas za
obiske, me je obiskala Maša. Pričakala sem jo na svoji
postelji. Slišala sem zvonec, potem pozdrave in počasne
korake, ki so prihajali proti meni. Odprla so se vrata in
čutila sem lahko pozitivno in veselo energijo, ki je
prišla v sobo, takoj ko je Maša odprla vrata. »Sofi!«
je kriknila in mi pritekla v objem. Dolgo me ni spustila.
»Kako
si?«
»Kako se ti zdi, da sem?«
»Ja, oprosti. Ampak ne skrbi, zagotovo se bo
vse uredilo. Saj te poznam. Nikoli ne odnehaš.«
»Prav imaš. Nikoli ne odneham, a v tem primeru bo
grozno težko …« In spet so se mi ulile solze in spet
sem jokala v naročju ljubljene osebe. Grozno mi je bilo,
ker nisem mogla več videti Mašinega nasmejanega obraza,
dolgih svetlih skodranih las, sinje modrih oči, pegic na
njenem obrazu in njene čudovite postave. Po nekaj
trenutkih obupa me je Maša spustila in veselo rekla:
»Nekaj sem ti prinesla. Ker vem, da boš potrebovala.«
Slišala sem šelestenje plastične vrečke. Maša je
vedno vse stvari prenašala v plastičnih vrečkah. Ne
vem, zakaj, a to je bila njena posebnost. Nato
mi je v roke potisnila knjigo. Veliko in dokaj debelo.
»Kaj je to?«
»To je knjiga, ki slepim pomaga
osvojiti branje braillove pisave. Priložena je tudi
zgoščenka. Povsod sem jo iskala, ampak bila sem
odločena, da ti jo bom kupila. Ker vem, da ti brez knjig
nisi ti.« Nisem mogla reči ničesar. Samo objela sem jo
in je nisem hotela spustiti. Potem je načela pogovor o
šoli. »Veš, dolgčas je brez tebe.
Veliko punc me sprašuje, kje si, in v razredu se res
pozna tvoja odsotnost. Najbolj pri pouku, seveda. Ko
učiteljica nekaj vpraša, vsi gledajo v tvoj kot, a kaj,
ko tam ni nikogar.«
»No, na žalost ta punca ne bo nikoli
več sedela v tistem kotu,« sem odgovorila z žalostnim
glasom.
»Čakaj, zakaj ne?«
»Z mamo sva se pogovarjali in rekla je,
da je našla šolo s prilagojenim programom za slepe. In
ravnateljica te šole je bila zelo prijazna, ko jo je
mama poklicala. Dala ji je osnovne podatke in ji vse
razložila. Rekla je, da so me pripravljeni sprejeti že
naslednji teden.« Sledil je premor, nato je Maša z
rahlo osornim glasom rekla: »Super! Mislim, da je to
krasna ideja. Kako sem lahko sploh pomislila na to, da boš
ostala pri nas ...«
»Žal mi je, ampak saj veš, da ne gre
drugače.«
»Ne, saj razumem. Sploh se ne
obremenjuj. In kje je ta šola?«
»V Mariboru.« In spet premor. In
tiho jokanje.
»Oprosti, ampak ne
morem si predstavljati življenja brez svoje najboljše
prijateljice. Saj se bom navadila. Saj bo vse v redu.«
In takrat sem prvič začutila, da je Maša res obupana.
Njena lastnost je, da je vedno pozitivna, a tokrat jo je
res potrlo.
»Maša, kaj se je pa zdaj
zgodilo? Ti razmišljaš negativno? Daj, no, saj me boš
lahko vsak konec tedna obiskala in jaz bom obiskovala
tebe. Vse se bo uredilo, samo potreben je čas.«
»Prav imaš. Oprosti.« Takrat je v sobo vstopila mama.
Tako je dišalo, ko je prišla, da ni bilo dvoma, da je
spekla najboljše piškote. »Dekleti, prinesla sem vama
malico. Ne bodita tako potrti, prosim.« Maša mi je v
usta potisnila piškot in jaz sem uživala in skoraj na
vse pozabila. Potem sem še previdno vzela v roke
skodelico mleka in spila.
Kmalu zatem je Maša morala oditi.
Pospremila sem jo do vrat in jo pred odhodom močno
objela. »Saj se še vidiva. Pokliči
me kaj.«
»Bom. In ne skrbi, vse bo super.« In
potem je odšla.
Težek je
trenutek, ko jih gledaš v oči,
a ne vidiš njihove duše sij.
Še težje je, ko se
trudiš zelo
videti jih pomahati v
slovo.
Zakaj?
Ker pač ne vidiš nič!
POGLAVJE
Dnevi so minevali. Prehitro. Po treh dneh
me je Maša le poklicala in še takrat je bila bolj
redkobesedna. Moram priznati, da me je malce prizadelo.
Res sem si želela preživeti več časa z njo, preden
sva z mamo odšli v Maribor. O tem sva se veliko
pogovarjali. Mama je takrat že kupila vse knjige, ki sem
jih potrebovala. In drago je plačala zanje. Kar malce
slabo vest sem imela.
Maša si je četrti dan, v petek, le
vzela čas zame. Pravzaprav mi je namenila kar celo
popoldne. Prinesla mi je obleko, ki sem si jo tako zelo
želela pred nesrečo. Bila je črna obleka z dolgimi
rokavi in s čudovitim sivkastim vzorcem. Mama in Maša
sta rekli, da izgledam odlično v njej. A kaj mi je to
pomagalo? Lahko bi bila največja diva na svetu, a tega
ne bi mogla videti, tudi če bi hotela. Čeprav me je to
darilo bolj razžalostilo kot razveselilo, sem si vseeno
nadela tisti nedolžen nasmeh in se zahvalila. Bonton mi
namreč ni tuj.
Popoldne je bilo čudovito in zabavno,
čeprav sem lahko začutila, da je bila Maša na trenutke
malce v zadregi, kaj naj reče. Zato je v roke vzela
revijo Cool in mi začela brati prigode slavnih oseb. Na
trenutke sva se kar zamislili nad tem, kakšne nadloge so
lahko nekateri mediji, saj so pisali o tem, da si je Lady
Gaga na sceni prekrila mozolj s korektorjem. Smejali sva
se, peli, poslušali glasbo in se pritoževali nad
celotnim svetom. Na žalost je bilo to popoldne zadnje
pred najinim odhodom, zato se je Maša odločila, da mi
bo preuredila garderobo. Ne vem točno, kaj je metala v
škatlo za v smeti in kaj v škatlo za v Maribor. Na nek
način mi je bilo malce zoprno, ker je stikala po mojih
rečeh, a sem ji zaupala. Saj me namreč pozna, tako sva
si podobni, da bi lahko bili dvojčici. S čim sem si jo
zaslužila?
Ko je ura odbila že skoraj polnoč, jo
je mama morala skoraj pregnati domov. Mislim, da sva na
hodniku stali deset minut in se samo objemali ter
poslavljali. Počasi sem spustila njeno roko, se
dotaknila njenih rožnatih lic, nosu, velikih ustnic, jo
božala po dolgih kodrastih laseh in jo poljubila na
čelo. Na uho sem ji zašepetala adijo in zaprla vrata.
Takrat sem stekla k mami v objem na najino skromno zofo
in samo strmela v tisto črnino ter šepetala: »Saj bom,
saj bom, saj bom.« Mama me je božala po laseh in
mrmrala uspavanko, ki mi jo je pela še kot majhni
punčki. In res, zaspala sem in sanjala. Sanjala. O čem
že? O temi.
Še v sanjah
si tu.
Še v sanjah mi ne daš miru!
Pusti me že enkrat!
Pojdi drugam!
Zakaj le jaz sem tvoja tarča sanj?
POGLAVJE
Prišel je dan odhoda. Deževalo je.
Lahko sem slišala vse tiste kaplje, ki so udarjale ob
tla, in zaznala vonj po svežem. Mama je zelo dolgo
zlagala škatle v avto, jaz pa sem medtem na sprednjem
sedežu samo gledala v črnino in poslušala glasbo z
radia. Ni bil ravno moj žanr, a vseeno. Takrat sem
razmišljala o vseh mogočih rečeh. O nesreči, obrazih,
šoli, skratka o vsem, kar se mi je v zadnjem času
zgodilo.
Moja kitara je brezskrbno ležala na
zadnjem sedežu. Če bi le lahko, bi jo pograbila in
igrala cel dan in celo noč. Do takrat se še nisem
spravila, da bi se naučila igrati na slepo, a rekla sem
si, da bom takoj, ko bova z mamo prišli v Maribor,
poskusila. Samo upala sem lahko, da bo vse v redu tam.
Maša se tisti dan ni prišla poslovit,
ker je imela šolo. Saj ji nisem mogla zameriti …
Zmenili sva se, da me bo prišla obiskat še tisti konec
tedna. Tudi o njej sem dolgo premišljevala, nakar so se
vrata avtomobila odprla, prišla je mami, ki je končno
nehala zlagati škatle v prtljažnik. Vrata so se zaprla
in slišala sta se globok vdih in izdih. »Bova šli?«
se je oglasila mama. »Ko boš ti
pripravljena,« sem odgovorila malce osorno. In nato je
speljala. Kaplje so udarjale na streho avtomobila, kar me
je res pomirjalo. Vozili sva se približno dve uri. A je
hitro minilo. Peli sva znane pesmi z radia, čeprav so
nama šle na živce. Verjetno sva izgledali kot dve
norici v avtu, a ni mi bilo mar. Takrat sem prvič
pozabila na nesrečo in na svojo slepoto. Samo zaprla sem
oči, kar seveda ni bilo težko, in pozabila na vse. Bili
so prav krasni trenutki.
Kmalu se je avto ustavil in zaslišal se
je nežen mamin glas, poln pričakovanja in navdušenja.
»Takole, tukaj sva. Mislim, da ti bo všeč. Sva namreč
na obrobju mesta, kjer je bolj mirno in manj ljudi.
Rečeno je bilo, da je ta šola skoraj središče
obrobnega dela in da so učenci ravno zaradi miru bolj
uspešni in samozavestni. Množica jih namreč zmoti in
počutijo se izločene.«
»Misliš, počutimo se izločene. In če
je res tako, kot praviš, mislim, da bo super,« sem
odgovorila z dokaj navdušenim glasom, a dobro sem znala
prikriti, da je nekaj narobe. Res mi ni bilo všeč nič
od tega. Samo hotela sem spet videti, nič drugega. Vsako
minuto sem postajala bolj depresivna.
»Boš
videla, no, mislim …« Takrat se ji je začelo
zatikati. Jasno, zakaj.
»Saj vem, kaj misliš. Sploh se ne trudi. Saj bo super.
Greva?«
»Ja, seveda. Pridem okoli z dežnikom.«
Vrata so se odprla, zaprla in na moji strani spet odprla.
Stopila sem iz avta, vzela svojo palico in se obrnila
proti mami. Ta je zaprla vrata in že hotela oditi, a sem
jo zadržala s tem, da sem začela tipati proti zadnjim
vratom avtomobila. Ko sem začutila kljuko, sem odprla
vrata in začela tipati po sedežih, dokler nisem
začutila torbe s kitaro. Pograbila sem jo, zaprla vrata
in obstala na mestu. Čakala sem, da me mama prime za
roko in odpelje tja, kamor sva pač bili namenjeni. In
čez nekaj sekund sem res začutila njeno roko, ki me je
potegnila v svojo smer. Hodili sva približno dve minuti,
še vedno je deževalo. Naenkrat je mama zaprla dežnik
in iz žepa potegnila nekaj, kar je žvenketalo. Najbrž
šop ključev. Žvenketali so, dokler končno ni našla
pravega, ki je očitno odklepal vrata. Kliknilo je in
mama je odprla vrata, me spet pograbila za roko in
prišli sva v velik prostor, kjer je odmevalo. Najbrž
najin blok. Začeli sva hoditi in najini koraki so
odmevali. Spet sva se ustavili, spet je žvenketalo in
spet so se vrata odprla. Vstopili sva in v naju je buhnil
vonj po vlagi in umazaniji. »Takole, tukaj sva. Lahko ti
povem, da je vse skupaj zelo prašno in umazano, vlažno
in neurejeno. Lastnik je imel res dober razlog, da je
prodal to stanovanje. Veliko dela me čaka.«
»Ampak ti bo uspelo, brez skrbi. Saj si
moja mama, ki vedno vse popravi in očisti. Če bom lahko
kaj pomagala, mi, prosim, povej. Nočem biti nekoristna.«
»Prav, če bom kaj potrebovala.
Zdaj pa grem po stvari v avto. Ti pa lahko med tem časom
sedeš na zofo.« Takrat me je prijela za roko in me
posedla na mehko zofo. Ni imela ravno vonja po rožicah,
a je bilo v redu. Mama je odkorakala iz stanovanja in za
seboj zaprla vhodna vrata. Ostala sem sama, prepuščena
umazaniji in smradu. Vzela sem si deset sekund za globoko
dihanje, nato je nekaj v meni kliknilo in odprla sem
kovček s kitaro, jo previdno vzela ven in jo posadila v
svoje naročje. Tipala sem po njej in zaznala vonj po
železnih strunah. To je bil zame najlepši vonj vsega
sveta. Prsti so začeli drseti po strunah in v glavi sem
lahko videla posamezne prijeme, ki so se naenkrat
zvrstili na vratu kitare. Leva roka je prevzela vso
odgovornost, desna je začela brenkati in končno sem
spet zaslišala ta čudovit zvok, začutila sem vsak
posamezen ton, zaigrala sem uvod svoje pesmi in začela
še peti. Kar nisem mogla nehati, ves svet okoli mene se
je ustavil, čas je prenehal teči, končno sem spet
čutila bolečino v prstih leve roke, končno so me
srbeli prsti desne in to vse zaradi kitare. In ta
bolečina in srbež sta najboljša, pomirjujoča,
sproščujoča … Ko sem odigrala prvo pesem, sem
zaigrala še drugo in še tretjo. Vse so bile avtorske,
vse sem sama napisala, vse so izražale moja čustva,
občutke. Skratka v tistem času sem letela na krilih
glasbe, na krilih domišljije, letela sem skozi oblake
svojih sanj, poslušala sem, kako so ptice okoli mene
pele spremljavo moji glasbi, začutila sem toplo sonce,
ki me je grelo in mi sijalo v obraz, začutila sem vlago,
ko sem poletela skozi oblak. In ko se je ta razblinil, se
je zaslišal čudoviti zvok, ki me je spominjal na sanje,
ki sem jih nekoč imela. Letela sem naprej in v upanju
sem odprla oči in tam na krilih svoje domišljije sem
lahko videla. Lahko sem spet videla vse barve, vse
oblike, vse! Pogledala sem proti svojem trupu in
zagledala kitaro. Svojo kitaro! Črna se je bleščala od
sonca. Celo sem si jo ogledala, kot da bi jo prvič
videla. Ogledovala sem si vrat in naletela na rdeč
trakec, ki sem ga privezala nanjo, takoj ko sem jo prvič
prijela v roke. Ta trakec me je vedno opominjal na to,
kako rada imam to glasbilo in kako rada ga igram. Da
nikoli ne smem obupati, tudi če je še tako težko. In
ko sem ga takrat ponovno zagledala, sem vedela. Vedela,
da ne bom odnehala. Ker je kitara pač stvar, ki jo imam
najraje, s katero odidem v svetove, ki jih nihče ne
pozna, s katero sem to, kar sem. Nisem hotela oditi, a
vedela sem, da je to le moja domišljija in da bo, ko se
bom spustila na trdna tla, vse izginilo. Spet bom slepo
dekle, ki tava v temi. V temi. Sama, brez pomoči. A
seveda sem morala sprejeti to, zato sem se še enkrat
zazrla v prečudovito svetlo nebo v svojih mislih, se
počasi spustila na trdna tla, spet odprla oči. Nič.
Tema. Spet.
Takrat se je pesem končala in spustila
sem vrat kitare ter jo objela. Objela sem to kitaro, ker
mi je pomagala, da sem se spet našla, da sem spet
postala pozitivno dekle, da sem spet postala jaz.
Objemala sem jo in jokala od sreče, žalosti, veselja,
razočaranja, zaradi vsega, kar mi je prišlo na pamet.
In to je bila zame najboljša psihoterapija. Kot bi se
spet rodila. Zdaj mi slepota ni bila več ovira.
Sprijaznila sem se s tem, da sem s svojo nesrečo postala
drugačna od ostalih, sprijaznila sem se s tem, da je
pred mano nov začetek, novo življenje, nova zgodba. V
tistem trenutku veselja sem začutila mamino nežno roko.
Začutila sem topel poljub, ki mi ga je pritisnila na
čelo, in velik objem. In trenutek, ko je kitara
počivala v mojem objemu in sem bila sama v maminem, mi
je zaznamoval prihodnost. Spoznala sem, da vedno, ko
imamo okoli sebe ljudi, ki nas imajo radi, pridemo do
cilja. Seveda z vzponi in s padci. In spet so me prevzela
čustva …
»Mama, saj veš
…«
»Ja, prinesem papir in pisalo.«
»O … In mama?«
»Ja?«
»Rada te
imam, bolj, kot si lahko misliš.«
»Jaz tudi tebe!«
In spet je nastala pesem …
Ko že
misliš, da vse je izgubljeno,
da zate ni več upanja,
poglej okoli sebe in poišči ljudi,
ki ti vedno stojijo ob strani,
kajti ti bodo pomagali,
da videl boš luč
in verjel vase.
Če pa teh
ljudi ni
in si že v popolni depresiji,
poišči predmet, ki ti je ljub,
poišči stvar,
za katero ti je dovolj mar,
da je ne bi prodal za noben denar.
V njej poišči
uteho, poišči upanje,
poišči pomoč, za katero veš,
da ne boš je vrgel
proč.
Takrat
verjemi,
verjemi, da ti bo uspelo!
In ko boš začel verjeti,
kar vrstili se bodo uspehi,
ki zasnovali ti bodo življenje
ter
prinesli mir in veselje.
POGLAVJE
Odkar sva z mamo doživeli tisti
trenutek, je šlo vse na bolje. Ko sem prišla prvič v
tisto šolo, so me vsi z veseljem sprejeli. Vključno z
učenci, saj so vedeli, da sem ena izmed njih, vedeli so,
da me pestijo iste težave, vedeli so, da so oni na istem
kot jaz. Pridobila sem veliko prijateljev. Bili smo
nerazdružljivi. Predstavila sem jih tudi Maši, ki je
bila zelo vesela zame. Vse se je izšlo super. Tudi v
šoli sem bila uspešna, kot vedno. Učitelji so bili
zelo razumevajoči in potrpežljivi pri učenju. A
največ časa sem seveda posvečala kitari. Tisti, ki mi
je vlila upanje in mi pokazala pravo pot. Z njo sem vedno
znova poletela v nebo in s pomočjo domišljije spet
videla. In to sem počela vsak dan, da le nisem pozabila,
kdo sem in kaj je najbolj pomembno v življenju. Našla
sem stvar, ki mi je vlila upanje.
In vesela sem, da sem jo odnesla tako
dobro, namreč obstajajo ljudje, najstniki, ki so enako
kot jaz oslepeli. Kot jaz tudi oni tavajo v temi in se
iščejo. A meni sta pri iskanju pomagali ljubljena oseba
in kitara. Mogoče ostali nimajo ljudi, ki bi jih
spodbujali, mogoče so bili zaradi svoje nesreče
zavrženi in zdaj sami tavajo po svetu, iščejo oporo,
upanje, vero, karkoli, kar bi jim lahko pomagalo spomniti
se, kdo so in za kaj živijo. In verjamem, da jim bo
nekoč uspelo, prav tako kot je meni. Ker si vsak
zasluži srečen konec, vsak si zasluži drugo
priložnost, ljudi, ki jim zaupa, ki jih ljubi, in
nenazadnje vsak si zasluži, da se najde. Spoznati, kdo
je, in videti svetlobo v svojem življenju, tudi če je
slep. Zato blagor vsem ljudem, ki vidijo, ki slišijo, ki
čutijo, kajti ta zgodba je dokaz, da se nesreča lahko
zgodi vsakomur, nepričakovano, nepredvidljivo. In ko se
zgodi, ne smemo nehati verjeti, da bo nekoč bolje. Ker
na koncu je vedno vse v redu. Na koncu vedno najdeš
svetlobo, najdeš sebe. Četudi traja dolgo, ne smeš
obupati, kajti vera in upanje sta vse, kar človeku na
koncu ostane. Upaj in v najtežjih trenutkih leti na
krilih domišljije, da boš našel sebe in dosegel svoje
cilje, ne glede na to, kaj ti pride na pot.
