Glasovalna številka: PR110

Eva Vujasinović

ZEMLJA LAHKO ŽIVI BREZ LJUDI. ALI LAHKO LJUDJE ŽIVIJO BREZ NJE?

OŠ Primoža Trubarja Laško

 

Nekoč zelo dolgo nazaj, v času po izumrtju dinozavrov, je za ravnovesje na Svetu skrbela mati Narava. Ta se je redko prikazala ljudem. Prikazala se jim je samo, kadar so jo zares potrebovali. Drugače se je skrivala nad oblaki ali mogoče v pesku in celo pod zemljo. Pravzaprav tega ni vedel nihče.

Nekega dne se je afriški deček na smrt žejen sprehajal po puščavskih dolinah in iskal najmanjši izvir vode. Hodil je že dva dni in bil je na robu obupa. Sedel je na vroč pesek in se zazrl v nebo. Sonce je zahajalo in prebujali so se duhovi noči. Vedel je, da mu ni pomoči, zato je legel, zaprl oči in samo čakal, kdaj ga bo vzela noč. V tistem trenutku je pod seboj začutil nekaj mokrega. Začudeno je odprl oči in videl, da leži v potoku. Najprej je pomislil, da sanja. Za seboj je zaslišal neznan ženski glas: »Ne, to niso sanje.« Deček se je ozrl in zagledal čudovito žensko temne polti. Imela je temno zelene oči in rjave, skoraj črne skodrane lase: »Sem mati Narava in tukaj sem, da ti pomagam. Povej, kaj te muči?« Deček je še vedno sedel v potoku in začudeno opazoval neznano gospo: »Mi res lahko pomagate?« Mati Narava je prikimala in se zasmejala: »Kdo pa misliš, da je ustvaril ta potok?« Deček je še vedno sumničavo gledal, a ker je vedel, da je ona trenutno njegova edina rešitev, je zašepetal: »Želim si, da bi bila Afrika zelena …« Mati Narava je začudeno pogledala: »Kaj si rekel? Da bi bila Afrika zelena?« Deček je prikimal: »Da. Tako bi bilo vse lažje! Moja družina ne bi bila več žejna, saj bi bilo več potokov. In tudi lakote ne bi bilo, saj bi bila zemlja bolj rodovitna in bi lahko posejali, kar bi želeli!« Mati Narava je nekaj časa premišljevala in potem dejala: »Prav. Ampak pod enim pogojem. Če boste začeli škodovati naravi, vam bom vzela prav vse. Afrika bo spet nazaj puščavska celina!« Zamahnila je z roko, deček pa je utonil v globoko spanje.

Zjutraj se je zbudil v svoji slamnati postelji. Ni mu bilo jasno, kako se je znašel doma, če je bil še ponoči izgubljen v puščavi. Ko je stopil čez prag, je zagledal samo zelenje. Takrat se je spomnil matere Narave. Srečno je začel tekati naokoli. Starša sta že okopavala in sadila pridelke. Zdelo se je, da bodo živeli v večni sreči. Ampak ni bilo dolgo tako. Deček je kmalu postal nesramen do okolja. Smeti je metal kar v potok, trgal je rože, požigal posušene palice. Preganjal je tudi živali. Ciljal jih je z ostrimi kamenčki in jih plašil. Starša sta prekomerno uporabljala vodo. Drevesa in rože so počasi oveneli, zrak je postal onesnažen. Takrat je materi Naravi prekipelo. Veter jo je prinesel do dečka. Bila je besna: »Deček, kje se skrivaš? Gorje tistemu, ki svojo obljubo zanemari in pozabi na besede, ki jih je izrekel materi Naravi!« Mati Narava je sprožila nevihto, kakršne Svet še ni videl. Veter je trgal veje, strele so zanetile požare. Živali so se razbežale, rože pa so si od strahu z lističi zakrivale oči. Vse se je zgodilo tako hitro. Afrika je spet postala puščavska celina. Deček in njegovi starši so jokali. Vedeli so, da so storili napako, ampak je bilo prepozno. Mati Narava se je zamislila in nato dejala: »Zemlja lahko preživi brez ljudi. Ampak ali lahko preživijo ljudje brez Zemlje?« Pomenljivo se je nasmehnila in veter jo je odnesel neznano kam.