Glasovalna številka: PR111

Jure Štern

SODNIK

OŠ FLV Slivnica pri Mariboru

 

»Krivda in krivica, dve popolnoma različni besedi in se ne glede na to v tem krutem svetu uporabljata druga ob drugi… Pravica, poštenost in dobrota, vse to počasi izginja iz vsakdana … Kdor je vpliven, ima moč, kdor ni, je pogubljen …«

POGLAVJE

Zaradi meglenega pogleda in neznosne bolečine v glavi ni videl ničesar, samo čutil je, kako ga režejo plastične vrvice okoli zapestij in gležnjev, ki so mu omejevali premikanje za pobeg. Okus plesni v njegovi ustni votlini mu je dal vedeti, da se bo slej ko prej srečal z dvema krofoma s čokoladno kremo ter prevročo kavo, ki ju je nemočni volk zaužil za malico pri bližnjem lokalu. Slabost lahko povzročijo razni dejavniki, kot so stres, tesnoba, depresija, nosečnost, možno je tudi, da se nam vse zgodi zaradi slabega vonja ali okusa. Ker je bil pod vplivom različnih vnesenih zdravil so njegove ozke oči videle samo obrise lesenih stolov, hrastove mize, razpokane stene in kovinska vrata skozi katera je vstopila zamegljena neznana oseba.

Z nizkim, neprepoznavnim tonom mu je zlovešče napovedal: »Verjamem, da si zame slišal marsikaj, čeprav je to najino prvo snidenje, o meni osebno ne veš ničesar, jaz vem o tebi vse, ampak pustiva to za seboj, kar je res pomembno, je, da je prav danes tvoj eden in edini slab dan, marveč v tem trenutku se bo tvoje ničvredno življenje spremenilo.«

Prestrašena ujeta ovčica je drgetala privezano in ga rotila, da jo pusti pri življenju, a za vse to je bilo prepozno, saj je imel opravka s …

»Iskreno se opravičujem, pozabil sem se predstaviti; jaz sem… in zdaj bom trpinčil tvojo ničvredno dušo!«

Zaradi omotice njegovo središče živčevja sploh ni zaznalo vseh besed, saj se je pripravljalo na…

Malo zatem, ko je izustil te gnusne besede, je za zasluženo bolečino uporabil mehansko napravo, ki nadomesti ročno zabijanje žebljev. S pištolo za zelo trde materiale, ki jo je poganjal eksplozivni plin propan, je najprej žrtvi boleče izstrelil dva ostra predmeta v gležnja.

» Trpiš? To dobiš, če zvališ svoja grozna dejanja na nekoga drugega, « ga je ogovoril z groznim vzrokom za kruto izživljanje, ki ga je počel.

Krivec je v vsem šoku čutil samo bolečino, vsaka celica v telesu je razpadala, vsak organ je razpadal, celoten organizem je razžirala kislina strahu, na kar je brez pomena priznal, kar je storil.

» Me veseli, da si priznal. Se ne počutiš bolje? Ker, če se ne, ti bom žeblje izstrelil še v roke!«

V stotinki sekunde in že se je kri pojavila na planu, čas njegove prisebnosti je bil vedno krajši, lokaliziran neprijeten občutek nelagodja je bil vedno večji. Pošast ni bila zadovoljna s tem, da je žrtev brez moči in z eno nogo v grobu, hotela je, da postane dobesedno nemočna mravljica odvisna od tujih odločitev. Zato je z nožem prerezal plastične vrvice, ga vrgel na prašna tla in ga  nekaj krat brcnil s usnjenimi stopali delavskih čevljev. Zaradi človeške psihe se je žrtev zvila v obrambni klobčič, kar je storilca še bolj prepričal, da jo muči z orožjem, s katerim je v njo postopoma ustrelil petnajst izstrelkov. Predno je bitje postalo truplo za mrhovinarje je slišalo zadnje besede:

» Vse to sem vedel že prej, ključno je samo to, da veš, da to kar si naredil takrat bom jaz naredil tebi! «

 

2. poglavje

Ključni dve stvari v Los Angelesu sta bili neprijetna vročina, s katero so se morali prebivalci žal sprijazniti, ter žareče sonce, ki je pripekalo na osmojeno se zelenico, po kateri so stopali usnjeni, temno rjavi poslovni čevlji mladega, nadarjenega, prav posebnega detektiva. Ravno danes je začel z delom ob novem partnerju detektivom g. Scottom, na policijski postaji, nedaleč vstran od centra mesta, na kriminalističnem oddelku, specializiranemu za brutalne in serijske umore. Mladenič je vstopil skozi steklena vrata, se zazrl po glasnem, ogromnem hodniku, kjer je mrgolelo ljudi, ter s polno škatlo raznih stvari v rokah, poiskal stopnice do delovnega mesta. Stene ob njegovi poti so bile grde, temno zelene, ne okusne barve, zato jih je med potjo navzgor za svoje dobro, poskušal kar se je le dalo prezreti. Korak za korakom in že je stal v prvem nadstropju, kjer je vso pozornost posvetil dekletu, ki je z temno rjavim lončkom v roki stalo ob kavnem avtomatu. Po stilu oblačil, ki jih je nosila ter njenega prikupnega obraza, jo je očaran  ter ves raznežen, uvrstil v zgodnja petindvajseta leta. Še predno je vstopil v pisarno njegovega starejšega partnerja, se je mlad detektiv odločil, da se bo zapletel v pogovor z zlatolasko, za katerega je upal, da bo ta stekel gladko.

Postopoma in lahkotno je stopil do nje češ, da ne ve kako deluje naprava za kofeinsko pijačo; z dneva v dan vse bolj priljubljeno med ljudmi.

Pogledala ga je, se tihoma zahihitala in s sladkim nasmehom rekla: » Poglej, čisto enostavno je. Najprej vržeš kovance sem le, na kar izbereš kaj bi imel, tukaj se še odločiš, če boš imel kaj sladkorja. «

» Ah, sej se mi je zdelo, da tako nekako. Veš na našem oddelku smo imeli avtomate tako rečeno, iz devetnajstega stoletja. «

Mladenič je deloval na zunaj zelo naravno umirjeno, odznotraj pa ga je le zajemala lahka panika, ki pa se le ni tako opazila. Njeni plavolasi, razpeti lasje segajoči do ramen in njene oceansko modre oči so se kar podale rdečim licem, ki so s časoma dobile to barvo zaradi tega ker je bilo vitko športni dami malce nerodno, ko je v njo strmel sogovorec. Vse te vrline so ga očarale in tako je rimski bog ljubezni Kupid streljal puščico za puščico, upajoč, da se bo lahko prebil skozi navidezno prijateljsko stražo. Čez nekaj časa je obema zmanjkalo besed in tako je nastala prijetna tišina, ki sta z lahkoto porabila za strmenje drug v drugega. Čeprav je imel njene zatreskane misli postrežene na pladnju se je mladenič po tem, ko je s prisotnimi mravljinci stopil kratek korak naprej, z namenom, da bi lepotico povabil ven, odločil, da s to stvarjo počaka in se drži reka:

» Skrivnost v ljubezni je ta, da napadaš postopoma, po dolgem in po čez, dokler ne postaneš tako zanimiv kot jutranja, božična darila. «

Zato je naredil en korak nazaj, se zazrl v njene globoke oči ter se ji iz srca opravičil:

»Oprosti, pozabil sem se predstaviti...Jaz sem Jason Hill, to je zame prvi dan tukaj, malce sem izgubljen in živčen.

Dekle s katero se je rokoval, mu je znova vrnilo topel pogled in mu odvrnilo:

 » Enako, moje ime je Selena Martin. Jason Hill praviš, to ime mi je od nekod zelo znano, ne vem sicer od? «

Mladenič se je zastrmel v kot ter se malce zasanjal, na kar se je zbudil in iz topa rekel:

» A… moj nov partner je A… Joj kako mu je že ime… Mislim da Adam Scott, nisem pa povsem prepričan. «

» Ah Adam, moj vodja, ali mogoče iščeš njegovo pisarno? «

» Da, res sem pozen, ali bi ti bilo prav in bi mi jo pomagala poiskati? «

Plavolasa Selena mu je z veseljem ponudila toplo pomoč: » Pridi za mano, takoj bova prispela in ne skrbi tudi on ne pozna besede točen. «

Detektiv je v roke vzel kartonasto škatlo, ki jo je pred kratkim odložil, ter se odpravil z mlado damo do njegovega sveže novega, delovnega mesta. Čez nekaj minut sta že stala pred lesenimi vrati, kjer je stal z žeblji pritrjen napis, zaradi katerega je Jason dobil tri sekunde dolgo vizijo prihodnosti.

 » Ne zahvaljuj se mi, to je le majhna usluga, in še to jaz delam v naslednji pisarni zato me boš videval bolj pogosto, « mu je prijazno odvrnila, se z njim rokovala in mu na vse zadnje še zahrbtno pomežiknila.

Mladenič ni vedel kaj reči, bil je pozitivno presenečen, saj je začel slutiti, da bo med njima več kot le navaden ter spodoben stisk roke in objem znancev. Roko, ki je bila že malce potna je položil na staro, zarjavelo kljuko, s katero je odprl vrata v bodočo neraziskano temo polno presenečen, mračnih skrivnosti, umazanih iger prelitih z obupano, nedolžno krvjo. Prehod je vodil v sobo prekrito v belo barvo, ki je imela par kovinskih  miz, namenjeni delu varuhov zakona, da pa ni iz gledalo vse preveč pusto so jo krasile še nepotrebne pohvale, priznanja, razne rastline ter velika zelena, umazana tabla, na kateri so bile iztočnice detektivskega primera. Gospod Scott je sedel v črnem naslonjaču, v levem za senčnem kotu, v rokah je držal rumeno skodelico kave, ki je ob vsakem požirku vse bolj ogrela njegovo izmučeno, delovno in utrujeno telo.

 » Gospod to je tvoj novi partner Jason Hill, Jason to je detektiv Adam Scott. «

Potem, ko sta si partnerja podala roke, z ene strani mlada in sveža, z druge izmučena in oguljena od napora, sta nadaljevala s njuno debato.

» Me veseli, da sva se spoznala gospod… «

» Reci mi samo Adam, a prav, « ga je prijazno prekinil in pojedel kos peciva, ki ga je imel na mizi.

Mladenič je v vsakem primeru ostal kolikor se je le dalo vljuden in še vedno ohranil ne enakovreden položaj. Dekletov vodja v poznejših letih se je vstal, se je popraskal po zgubanem čelu in pogledal skozi premočeno okno na temačno, prazno ulici, edini ljudje, ki jih je videl so bili premraženi brezdomci, s katerimi so se oči tukajšnjega prebivalca srečevala pogosto.

Iskal je po spominu kot še nikoli, na kar je doživel jedrnat preblisk:

» Vem kdo si… Med študijem psihologije si napisal tisto kriminalistično delo, po katerem profesorji poučujejo še najbolj mlade generacije… Iskreno povedano res ne morem več čakati, da bi videl kako vaš raziskovalni um deluje v praksi… «

S tem dejstvom, da je Hillu šla psihologija kar od rok, je lahko z ljudmi manipuliral kolikor je hotel, kar mu je prišlo zelo prav pri opravljanju detektivskega dela. Preiskovalec

Jason se je malce zdolgočasil ob pustem pogovoru in nakladanju njegovega partnerja, zato se je odločil, da naredi prijazno gesto:  » Gospodična ste mogoče ljubiteljica vročih zeliščnih poparkov oz. kar hočem reči ali vam skuham srednje topel melisin čaj z medom, ob napornem dnevu zelo pomaga. «

» Kako prijazno od tebe, ampak brez medu lepo prosim,« je iz glasa prepoznano začudeno rekla mlada dama, čigave kamen se je kar odvalil od srca, ko je dobila tisto kar je potrebovala.

» Samo eno vprašanje še, vam ga postrežem v mali beli ali veliki vijolični skodelici? V zgornjem lesenem predelu zgoraj se nahajata, a imam prav? «

Adam ni mogel skriti svojega začudenja: » Kako ste to vedeli, ste bili mar že kdaj tukaj? Seveda me vlečete za nos… Mlademu možu se je samo posrečilo, saj ne more brati najinih misli ali pač? «

 Detektiv Hill je ostal miren, povedal ni ničesar, samo široko se je nasmehnil in s tem povečal globok občutek v prostoru.

» Če ste prisegli k večnemu molku prav, a obljubo o pripravi toplega napitka še morate vedno držati, « mu je zabičal njegov partner.

Takoj, ko je pripravil okusen poparek iz zelišč, se je tudi sam usedel in med vsem drugim nadaljeval z debato kratkočasenja, saj ni imel nič drugega za početi.  Jezike sta imela podmazane, redko kdaj je nastala ne zaželena tišina, vezi med njima so se s časoma utrdile in tako je nastalo partnerstvo na delu kot tudi osebno prijateljstvo. Večkrat se je v pogovor vključila tudi računalničarka, ki pa je ob vsaki izgovorjeni besedi za trenutek za strmela v mlado mišičasto telo, a ne preveč, da ne bi bila preveč očitna. Minute so minevale kot sekunde in že je v polnem prostoru zazvenelo zvonjenje starega rdečega telefona, ki je svoje mesto imel v zgornjem levem kotu gospodove mize, stran od knjig o psihologiji, pravu, in raznih popisanih beležk.

Scott se je vstal iz svojega naslonjača, nič ne bi imel proti, če bi mu kdo ponudil pomoč, stopil do klica dolžnosti in se oglasil: » Prosim… Aha… Aha… Prav poskusili bomo priti čim hitreje, nasvidenje. «

Mladenič je pogled preusmeril v partnerja, mu iz čela prebral zakaj gre in spregovoril: » Samo še nekaj za obleči vzamem, res ne bi rad bil moker od morebitne plohe. «

3. Poglavje

Pred natanko štirimi urami in tridesetimi minutami:

Rumen ameriški taksi je kot vsak petek zgodaj zjutraj parkiral pred snežno belo vilo, delo nemškega arhitekta Ludwiga Miesa, v letu 1923, ki je bila sicer pogosto renovirana, nazadnje pred pol leta, ko se je v njo vselil nek premožen odvetnik. Iz prevoznega vozila je stopilo mlado, vitko, simpatično dekle, čigar roke so nosile železne, okrogle posode, v katerih je bil svež petkov zajtrk namenjenu gospodu Blacku, za kogar je delala kot snažilka. Ana je imela naravno svetlo oranžne lase, iz katerih je imela spleteni dve kratki kiti padajoči nekje do polovoci hrbta, ti sta dali kontrast njenim svetlo zelenim utrujenim očem gladajočim v svetlo, sončno, zgodno nebo. Počasi je stopila do hišnih vrat, ker je imela polne roke, je desno osvobodila in jo položila na zvonec, ki je zazvonil po  praznem stanovanju. Nepotrpežljiva in namrščena je počakala še dolgo minutko ali dve na kar je od jeze z nogo udarila po kakovostnih vratih; za odpretje teh ni bila potrebna ogromna sila, temveč lahek dotik, saj so bile že ves čas nedolžno odklenjene.

» Hm,  kako čudno, tega pa res nisem vajena, mogoče jih je od vsega stresa, pozabil zapriti. Zanimivo, kakšen pozabljivec je moj šef, « si je v mislih rekla in stopila na hodnik, kjer je odložila posode, se vljudno sezula in si obula mehke copate kot sta bila dogovorjena.

 Mlada amaterska igralka je vstopila v dvo nadstropno stanovanje, z dvema spalnicama, tremi kopalnicami, sobo za goste, prestižno kuhinjo in staro modno, bogastva vredno jedilnico ter ogromen bazen namenjen sproščanju po dolgem in napornem delu. Z rdečim obuvalom na nogah je naredila tihe mišje korake do majhne kuhinje, kjer so bili večinoma kovinski elementi, v katerih so bile pospravljene stvari npr. jedilni pribor, krožniki razne posode itd. Dekle je stalo na hladnih tleh prekritimi z belimi svetlečimi ploščicami, ki jih je vsako soboto morala drgniti tako dolgo dokler niso bile popolnoma čiste, ker gospod Black ni maral prahu in umazanije v prostorih namenjenih hvalisanju pred gosti. Na temno siv marmorjev pult je Ana položila prinešeno hrano in se odločila, da si skuha skodelico tople kava, da se pridobi izgubljeno energijo. Po domačem receptu je odmerila sedeminsedemdeset mililitrov hladne vode, stehtala sedem gramov kave, oboje dala v džezvo in jo postavila na grelno telo. Ko se je vsebina začela dvigovati, je posodo odstranila, kavo prelila v srbsko skodelico in počakala kratkih trideset sekund na kar je v njo dodala ščepec sladkorja, da bi izničila pretirano grenkobo. Rjava, močna tekočina je kot nalašč stekla po požiralniku navzdol ter ogrela in zbudila njeno utrujeno jutranjo telo na iskanje izgubljenega odvetnika po ogromnem labirintu.  Ne vedoč zaman je vklikala po njegovem imenu, ga iskala v dnevni sobi, spodnjem stranišču, jedilnici, še v sobi za goste, skratka pregledala je celotno prtličje na kar se je po hrastovih stopnicah napotila navzgor, kjer prav tako ni našla ničesar. Ko je stala pred vrati njegove umazane spalnice je za vsak slučaj trikrat potrkala, saj ni hotela ponovno zmotiti šefa in njegovih plačanih neznank, s katerimi je poležaval večina noči. Vstopila je v veliko sobo, ki je bila je bolj umazana kot smetišče, smrdela po ostankih naročene pice, alkoholu, lep je bil samo razgled na garažo, zgrajeno nedaleč vstran do prelepega jezera. Ko so njene prebujene oči pogledale minijajoč sončni vzhod ob zmerno hladni, mirni vodi, jo je nekaj zadelo v glavo, spomnila se je kje bi lahko se lahko nahajal. Krepko se je zavedala, da depilirane, na zunaj čiste roke odvetnika ne bi poprijele za kladivo ali izvijač, pri tem mu je vedno morala pomagati ona, ampak mogoče se pa je le kaj v teh treh prostih dnevih spremenilo. Kolikor hitro so jo nesle noge je odhitela do temno rjavih, spet odklenjenih vrat, ki so vodila tja kamur ne bi smela vtakniti svojega ozkega, prikupnega nosu. Ko je biološko telo vstopilo, da bi to odkrilo iskanega, se je v delčku sekunde njeno pozitivno počutje spremenilo v nenadno bolečino v možganih in zamrznjen širok led, v katerega je bila ujeta. Zaradi nenadne zamenjave trenutno nezaželenih čustev, jo je zgrabil šok z ščepcem mravljincev in globok prav nič mehek padec… Njene objokane oči, niso mogle presoditi ali je prizor z razmrcvarjeno žrtvijo privezano na…

4. Poglavje

Policijski avto Ford Crown Victoria se je kolikor hitro se je le dalo vozil izmikal in prehiteval ostale udeležence v prometu po spolzkem, prevoženem delu avtoceste, ki je peljal do prizorišča. Brisalci so z vso močjo brisali voznikovo okno, skozi katerega je Jason opazoval mokro okolico izven vozila. Na voznikovem sedežu je sedel policist Victor, levi sedež si je lastil mladostnik, oba dva sedeža zadaj pa sta pripadala višjemu detektivu Scottu.  Vreme se je zunaj še poslabšalo, nedolžne kapljice je zamenjala srednja toča, ki je šibkeje škodovala vozilom, ki jih je zadela. Avto je imel manjšo okvaro, ta je bila kriva za srednje vroč zrak, zaradi katerega so potnikom iz pod čela tekle male kapljice znoja, ki pa so jim bile znane. Vozilo je iz mokre avtoceste US-101 zavilo na izvoz na levi, ki je vodil na glavno cesto namenjeno do jezera Calabasas, ob katerem so stale stanovanjske hiše, med njimi tudi dvo nadstropna z bližnjim pomolom in garažo za sebe, kjer je bila žrtev odkrita. Avto je po pol ure dolgi in zahtevni vožnji prispel na kraj zločina, kjer so jih na njihovo smolo že čakali dva FBI-jeva zvezdna agenta, nekaj nadležnih medijev in osebna čistilka, ki je odkrila sveže truplo, ko je temu prinesla svež petkov zajtrk. Trije mušketirji so izstopili iz avta, med tem je Adam obupano izdihnil, se počohal po gubastem čelu, si po tiho zamrmral, da ne že spet in se začel prebijati do ne zaželenega cilja. Ko so prehodili visok hrib gruče novinarje, so po presneto dolgem času prišli do rumenega traku, pri katerem so s svojo značko potrdili svoje zagotovljene besede. Detektiva in policist so stali pred odprtimi kovinskimi, vhodnimi vrati z ob svetlobo, res veličastne moderne, luksuzne vile z prazno garažo, ki je pred tremi dnevi postala smrdeč hudičev raj. Adam se je boleče zavedal, da mu bo v nos vstopil na gnusen mrtvaški vonj, zaznan iz strani čutnic, v kupoli nosne votline, na zgornji nosni školjki. Ker je večina drugih udeležencev nosila bele zdravniške maske, za enkratno uporabo, z izjemno mehkimi elastičnimi ušesnimi zankami, so si jih nadeli še oni. Jasona je zgrabila neprijetna bolečina v trebuhu, mogoče zato ker je imel skromen zajtrk ali so mu maske dale slutiti, da se noter zgodilo nekaj bolno krutega. Bolj kot so postopali do morilčevega dela, bolj je zaudarjalo po nedolžnem mrliču, v katerega ni hotel noben pogledati. Tri stopnice nižje so jih vodile v manjši, prazen prostor, vse kar se je nahajalo v njem je bil lesen, starejši stol, na katerem je bila privezana žrtev, čigar koža je kazala vidne modrice v večini na nogah, rokah in obrazu. V vratu je imela skoraj do konca zabita dva porjavela žeblja, ločena s strani vreznine, ki je bila narejena z slabo nabrušenim rezilom, prav tako ji je manjkala na grobo odrezana desna roka postavljena v kazalni položaj, na bližnji element s koleščki. To je bil nov krut krst za mladostnika, več kot tri četrtine ljudi ne bi prenesla pogleda na takšno brutalnost in bi se po nekaj sekundah strla, bruhala ali padla v komo, ampak on, on je bil drugačen. Da se je prizor začel približevati iskanemu motivu je v pomoč iskalca                                                  

za mrtvim telesom, na prazni steni kraljeval krvav napis:

» ODSTRANI LAŽNO MASKO IN POKAŽI SVOJ PRAVI OBRAZ! «

Mladenič se je zamislil nad tem kaj jim morilec poskuša s svojim delom  povedati? Zakaj pri bogu je to storil?

Višji detektiv Scott je spregovoril partnerju: » Že trideset let se ukvarjam z enim in istim ''sranjem'' za pretirano nizko plačo, ampak zdaj res ne vem kako bi se lotil primera. «

» Če mi dovolite bi začel z tem, da je bila žrtev predno je bila umorjena, vidno pretepena, to tudi kažejo vse te modrice na udih in obrazu. «

» Hm, morilec si je res dal duška, kot bi se hotel maščevati ali  pa se je samo izživljal nad njim. «

» Eno in drugo je mogoče, a vse skupaj zgleda kot bi se ga lotila dva različna človeka; eden z glavo skozi zid, drugi natančno skozi vrata. «

» Kako to misliš dva človeka, « je začudeno in radovedno  vprašal detektiv Adam.

» No, če kot hipotezo postavimo to, da ga je morilec najprej pošteno pretepel, mu s silo odžagal desno roko, zaradi česar je kot sklepam izkrvavel ter posledično umrl, kar pomeni, da je bilo natančno in planirano zabijanje žebljev narejeno posmrtno in ne prej. «

» Torej, če te prav razumem si je najprej presneto dal duška, mu kruto kolikor je le lahko, odžagal desni ud, na kar se je naenkrat odločil, da spremeni strategijo in odigra prizadetega znanstvenika? «

» Nekako tako si predstavljam vse načrtovane akte v njegovem dejanju. Že, če pogledava v kakšni ravni liniji sta koničasta predmeta, bi bilo vse to težko narediti, če bi bila žrtev pri zavesti. «

» Tvoja domneva ima samo eno majhno luknjo, kaj pa, če je storilec uporabil medicinska sredstva kot analgetiki npr. morfij ali sredstva za uspavanje. «

» Zate izvide bomo žal pač morali počakati na obdukcijo, do takrat pač ne bomo našli vodilnih smernic do končnih rezultatov tega primera, za zdaj nam je vodilo samo to kar morilec pripoveduje z zabitjem dveh žebljev v njegov vrat… «

» Če te lahko zmotim gospodič Hill tukaj imamo še orodje brez vidnih sledi krvi, po vsej verjetnosti jih je umil, očistil ali razkužil in, da to so točno tiste uporabljene stvari kot npr. slaba žaga za rezanje kovine, grobe klešče verjetno uporabljene za zobe, ki jih je odstranjeval iz veselja in še bi lahko našteval. «

» Partner Scott, ko že govorite o trdih izrastkih v ustih, ali mar naj mu pregledam še to? «

» Ne trudi se preveč, prvo kot prvo nisva plačana zato, da bi mrliču pregledovala gnila usta, naj to počno forenzike. «

» Torej sem prepričan, da je najino delo na kraju zločina opravljeno, kar pomeni, da se lahko samo posvetiva kdo bo prevzel primer mi… «

»Ali polizani kreteni z zvezdne varnostne policijske organizacije, « ga je nehvaležno prekinil gospod Adam.

 » Prav, potem pojdiva ven od tukaj, najin čas v peščeni uri se je že tako ali tako že iztekel, « je užaljeno in ogorčeno rekel mladostnik.

Partnerjema je poteklo slabih pet minut, in na nikogaršnjo zemljo so prišli forenzični preiskovalci iz obeh oddelkov. Ko sta detektiva prispela iz stavbe na dvorišče preminulega sta zašla v prepir za primer, odvijajoč na terasi, katere tla so bila pokrita z lesenimi talnimi oblogami. Po informacijah se še niso morali odločiti komu bi dokončno dodelili primer, s tem so zanetili ogenj med zvezdno varnostno policijsko organizacijo FBI in kriminalističnem oddelku za serijske in brutalne umore. Prvi zvezdni agent po imenu Dick Jones je imel plavolase redke lase postrižene na pompadour pričesko, ti se niso preveč skladali z njegovimi temno rjavimi zaspanimi očmi z vidnimi podočnjaki. Druga zvezdna agentka po imenu Lois Jane je imela temno rdeče ob konicah rahlo oranžne kratko postrižene lase, ki so še bolj poudarjali njeno samozavestno, močno plat ženske v možatem poklicu. Oba sta bila športne postave, ki se je med policist začetniki z leti začela izgubljati, zato so tudi delali na novem programu preobrazbe. V trenutku ko so se prvič zagledali so pogledi postali hladni, tekmovalni, seveda opravičeno, vsak si je hotel pridobiti možnost spraviti serijskega morilca za zapahe kot svetlikajoče zlato v loncu na drugi strani mavrice.

Adam se ni imel takoj namena prepirati in ubral pot na lep način: » Poglejta, to je brutalen, serijski umor, delo, za katerega je naš oddelek specializiran, zato bi bilo pošteno, če ga dobimo mi. «

» Kar sanjaj starček. Ali res misliš, da ga boš odnesel zlahka? Ve zgube še ne bi ugotovile kdo je ukradel otroku bombon, zato kar pozabite na to, « je preglasno in nesramno odgovorila Lois.

Njen partner jo je v delčku sekunde podprl: » Žal mi je, ampak vi tepci plavate v napačnih vodah; kar skrbelo me bi, če bi bil na vašem mestu. «

Ker mojster manipulacije ni vedel kdaj mora držati jezik za zobmi, je naredil kratki stik in postavil nasprotnika v neprijeten položaj z besedami istega pomena kot vžigalice za dinamit.

» Gospa, saj razumem, da imate doma majhnega otroka, če sem bolj natančen hčerko in kar ljubosumni ste na možev delovnik, zato si ne iščite dodatnega dela in vi gospod mišičnjak, od kar obiskujete telovadnico trikrat  dnevno se vam je gobec kar povečal… «

Nenadoma, ko je izgovoril te zbadljivke, so najprej začutile bolečino njegova ušesa, kasneje pa še čeljust, ki se je zaradi močnega udarca iz strani Dicka skoraj premaknila. Mladenič je osramočeno pogledal hladna tla, kjer je pustil izpljunjeno spojino krvi in sline, se počasi obrnil do nasprotnika in mu podaril širok nasmeh. Ta ga je užaljeno pogledal, se dotaknil svojih malih štrlečih ušes in se skoraj zjokal, saj je menil, da bo dokončno onesposobil majhnega gobezdavca.

Čeprav je njegova partnerka na zunaj iz gledala trdna kot skala, je odznotraj imela skrito srce in čustven instinkt, ki ji je dal vedeti, da je njen sodelavec v kritični situaciji zato je zavedeno rekla:

» Pridi partner, pustiva tema bedakoma, ta skromen primer, kozarec piva stavim, da ga ne bodo rešili v enem mesecu. «

Po igrana nesramneža sta odkorakala iz prizorišča umora, primer je bil z lahkoto dodeljen kriminalističnemu oddelku in tako sta se lahko detektiva prepustila iskanju informacij iz morebitnih prič.

 

 

5. Poglavje

Zahodno od temnega, usnjenega kavča, postavljenega na sredino žalostne dnevne sobe je stala omara iz lipovega lesa, v kateri so bile diplome za odvetniške dosežke, deležne pozornosti objokanega dekleta. Detektiva sta počasi stopila do nje, jo prosila, če lahko prisedeta z namenom, da bi zvedela, čim več. Ker so mlade oči opazile, da je dekletu zmanjkalo papirnatih robčkov in, da so bile njene osušene ustnice potrebne vode, se je vstal in skočil v kuhinjo po potrebne stvari, drugi pa se je nepotrpežljivo odločil, da začne z stvarjo.

» Zares mi je žal zato kar se je zgodilo vašemu znancu, iskreno sožalje, a ne pozabite vedno bo v vašem srcu, « ji je iskreno povedal Adam, ki je sovražil žalne govore in pogovore z vznemirjenimi in obupanimi osebami nasploh, zato se je odločil, da počaka na Britanca. Minila je kratka minutka in v prostor je vstopil detektiv Hill, z bakrenim pladnjem v rokah, na katerem je bil kozarec hladne vode z dvema kockama leda, robčki in osemnajst ur stari keksi z breskvino marmelado.

Z namenom, da bi jo čim prej postavil pred resnico ji je mladenič pojasnil:

» Ana, zavedamo se kaj prestajaš, a vem, da globoko v srcu veš, da si dovolj močna, da lahko z težavo preneseš takšno stvar kot je to… Prosim ne obupaj, dolgo in sladko življenje še je pred tabo in naj se ti ta pot ne uniči zaradi nehvaležne smole. «

Ko je uničena gospodična Hunter to slišala je z rokami s tresljaji poprijela po kozarcu in naredila kratek požirek vode iz pipe v kuhinjskem koritu, jo je mlad detektiv vprašal:

» Kako se vam zdi voda, ali je dovolj hladna? Mislim nisem vedel, v katero stran za toplo in hladno in sem se skoraj popekel, au čutim vidne opekline. «

Dekle se je z šibkim nasmehom nasmehnila, se malce sprostila in komaj izgovorila te besede:

» Gospoda detektiva pripravljena sem na odgovarjanje, saj bi čim prej rada končala z tem. «

Od tukaj naprej je delo prevzel stari maček, Jason pa se je posvetil ogledovanju in iskanju morebitnih sledi v stanovanju med časom, ki ga bi naj porabil za nujno stranišče.

» Kakšen se vam je zdel pokojni zadnje dni, ali se je mogoče obnašal malce nenavadno, je bil morebiti drugačen kot po navadi? «

» Če sem natančna je gospod Jack Black bil kot običajen moški srednjih let, na zunaj se je obnašal urejeno, kulturno, človeško skratka igral je popolnega poslovneža, a imel je svoje napake, « mu je s težka zaupala in si ponovno obrisala nos v premočen robček z vonjem sivke.

Ker je detektiv Hill kot preiskovalec kriminalnih dejanj pri svojem odkrivanju uporabljal logiko, dedukcijo, intuicijo, skratka ves svoj um, se je moral dokopati do vsakdana in osebnosti mrtvega, zato je  med zbiranjem pomagajočih informacij v senci raziskoval po stanovanju. Vse sobe so bile urejene in čiste kot iz škatlice, le njegova spalnica ga je presenetila. Na prvi pogled je bila spalnica še slabša kot kak poceni motel, seveda ne zaradi ne simpatičnih zlomljenih elementov, tem več zaradi vonja po alkoholu, pepelnatem dimu in plesnive hrane, ki je od smradu odstranjevala nosne dlačice. Očitno je bilo, da je plačilno sredstvo spremenilo pretirano prijaznega in osladkanega pravnika z pravniškim izpitom preobrazil v  najgloblje prikritega demona obsedenega s spolnimi uslugami, dovoljenimi in prepovedanimi substancami. Zaradi tega ker niti na terasi, niti v sobi namenjeni za spanec ni opazil manjših posod za cigaretne ogorke, je sklepal, da se žrtev ni hotela soočati s svojo temačno stranjo.   

» Torej je bil velik alkoholik, tega ne slišim prvič, ali je mogoče postal odvisen od katerih drugih substanc? «

» Če me sprašujete po travi in kokainu, vam moram povedati, da tega nisem zasledila, res je, da je bil obseden z kajenjem cigaret in cigar, govorim o škatlici ali dveh, « je komaj opisala žrtvine slabe navade.

» Zanimivo, ali ga je v zadnjem času kdo obiskal, kakšen znanec mogoče sodelavec? «

» Tega ne vem, marveč od torka do četrtka mi je dal prosto… «

» Aha, kakšen odnos pa ste imeli z njim? Ste se z njim kdaj zapletli, tako rečeno ljubezensko? «

» Prosim? Seveda ne, samo službo sem imela tukaj, drug do drugega sva čutila le služben odnos, marveč on je bil človek zvez za eno noč, takšnemu ne moreš zaupati. «

» Se opravičujem, da sem vas razburil… Kako pa je šlo s temi uslugami za eno noč? «

» Ne vem sicer veliko, ampak nekaj krat sem zasledila kar nekaj psihopatskih žensk, « se je vedno bolj in bolj odpirala depresivna in  obupana priča.

» Kaj mislite s tem citiram psihopatske ženske, ali je imel kakšne nenavadne zveze? «

» Všeč so mu bile vse vrste žensk, od tistih najbolj zadržanih do malo manj in vse do takih, ki so rabile zdravstveno pomoč… In da, večina je mislila, da je našla princa na belem konju, ko so te izvedele, da je šlo le za nujno potrebo so se zlomile, enkrat sem njega in dekle zasledila v pretepu… «

» Upam, da so vaše verzije resnične… Ali se mogoče spomnite kakšnega imena od tej njegovih obiskovalk? «

» Samo enega… Rosana De La Vega… Ta je v to hišo prišla večkrat, bila je čustveno navezana na njega, kasneje se je vse spremenilo, « v trenutku, ko je izgovorila njeno ime, si je to vpraševalec zapisal v svojo ne organizirano knjižico.

» Torej zahvaljujem se vam za vaš čas, da ste bili tako pogumni, to je za zdaj z moje strani vse, nasvidenje, upam, da si boste opomogli, « se je zahvali, vstal, vzel dokazno gradivo in se napotil poiskati partnerja, ki je brezglavo taval po stanovanju.

Poznavalec urejene kulture se ni mogel upreti, ne, da bi pomislil zakaj je v tako modernem stanovanju takšno zanič umetnostno delo. Vse barve v sobi za goste so se skladale, le slika, ki je imela vse žive vzorce, npr. vzorec tigra, zelene, modre in vijolične like, z eno besedo bila je res predraga polomija.

» Očitno je, da nekdo v tej hiši ni imel preveč dobrega okusa, če je sploh dovoljeno, da rečeš temu okus, « je sam se bi po tihoma prišepnil.

Jason je stopil na temno sedežno, se ozrl po sobi, z belimi, plastičnimi rokavicami odstranil porisano platno, da ne bi pustil svojih prstnih odtisov kar bi lahko zmotilo forenzično preiskavo. Ni mogel verjeti svojim očem, da je odkril…

 

6. Poglavje

Petinštirideset minut dolga in nevarna pot jih je ločila do njihove postaje, kjer je mladeniča čakalo osebno vozilo. Nekaj časa so se še vozili po avtocesti US-109 na kar so zapeljali na izvozni pas, ki jih je usmeril po stranski cesti do želenega cilja. Ker voznik ni hotel zamuditi današnjega načrtovanega druženja, pitja ter gledanja košarkarske tekme v bližnjem, svežem Irskem baru s svojimi policijskimi sodelavci in mu je vsa stvar s časom šla za nohte, se je odločil, da brezglavo zapelje po stranski bližnjici. Ne duha ne sluha ni bilo v mračnem naselju, skozi katerega so se peljali, mogoče zato ker so ponoči to območje osvajale tolpe kot bolj znana Red Brotherhood. Nadzor so imele tudi nad varuhi zakona, če si delal tukaj si pesimistično slutil, da se boš zelo hitro seznanil z smrtonosnim pozabstvom. Zaradi Victorjevega postopnega spominjanja na njegov incident v tem kraju, je namenoma in živčno, brez nikakršnega vzgleda soljudem stopil na plin. Že v šestini ure so se nahajali izven območja problematičnih ljudi in se posvetili mirni vožnji do doma.

» Če se le strinjata z menoj je boljše to, da se sem naredil prekršek kot to, da bi se moral s poprijeti z temi nasilneži in narkomani in se voziti z uničenim avtom; že tako ali tako je za na odpad, « je arogantno rekel voznik in se poskušal na svoj način izmazati iz storjenega dejanja.

Partnerja sta bila preveč zasedena s primerom, da bi imela čas za njegove prazne, brez pomenske komentarje. Zato, da je mladenič sam pri sebi sestavljal koške razdrte sestavljanke, ni rabil informacijskih podatkov, ki mu jih še za zdaj partner ni uspel zaupati, njemu je bilo dovolj življenjsko okolje žrtve; že to je o sami osebi povedalo ogromno. Zato ker se mu še ni zdelo primerno zaupati kaj je našel, je pod svojim sivim svilenim plaščem skrival stvar, ki jo je odnesel iz zaklenjenega, dragocenega, kovinskega sefa.

Adam si še vedno ni mogel razložiti tega kako je mladenič vedel, da je imela FBI-jeva uslužbenka mlado hčerko, seveda mu ni verjel, da ima sposobnost branja misli, zato je vprašal:

» Partner, mi lahko prosim zaupaš kako si ugotovil, da je imelo tista zvezdna agentka otroka? «

» Torej vas le zanima, če je res, da imam te parapsihološke sposobnosti, a imam prav? «

Gospod Scott je bil malce užaljen, zaradi česar je v vozilu zavladala tišina, ampak ni se mu pustil zmanipulirati:
» Ne vem, če me, povejte mi vi gospod vsevedi… «

» Sklepam, da vas, zato, da bi prebral vaše misli je dovolj vaša mimika obraza partner; že ta pripoveduje celotno pripoved. «

Ker se je prebrani zavedal, da ne bo iz Jasona izvlekel ničesar, je do konca poti ostal tiho kot miš v temačni senci na zadnjih sedežih.

Da je Hill prepričal druge, da bi naj imel parapsihološke sposobnosti, je uporabljal psihološke trike, intuicijo ter iluzijo, ampak v resnici je samo žvižgal pesem, na katero so plesali ljudje, ki jim je postopoma opral um, da je dosegel tisto kar je hotel.

Tako je tudi pri odkrivanju tistih zvezdnih osebkov uporabil svoje psihološko znanje in sklepanje tistega kar je zasledil z svojim pogledom, da je lahko sestavil peklenske, ranljive besede. Tako rečeno, ko je izstopil iz mrtvaščine na svež, hladen zrak, je zagledal, da je Lois imela majhnega otroka za ozadje na svoji mobilni napravi, med tem, ko se je mišičastemu Dicku, že odzunaj videlo, da je imel krepko razvite mišice, ampak glava je definitivno ostala majhna kot na začetku, z drugimi besedami izraz preobrazbe.

Po preostalih petintridesetih minutah je službeno vozilo prispelo v okolico severnega Los Angelesa, kjer je bila zgrajena že trideset let stara zgradba, ki je po sedmih letih, ko je s časoma umobolnica zaradi finančnih težav propadla, tukaj nastala nujna policijska postaja. Pegasti Victor ni mogel skriti svoje jeze, panike in hitenja na dogodek, na katerega je čakal že celi delovni teden, zato sta  ugankarja, kolikor hitro sta lahko izstopila iz vrele savne. Že drugič v tem dnevu je Detektiv Hill stopil po istih tleh istega hodnika iste stavbe po isti poti le, da z drugo osebo in prostih rok.  Starejši vodja je med hojo stal spredaj ter bral in povezoval zvedene odgovore v celoto, med tem, ko mu je njegov partner zadaj sledil in razmišljal o podobnem. Adam je kar dolgo po žepih svetlo rjave, usnjene jakne iskal ključ, ki je odpiral vrata njegovega delovnega mesta. Ko jih je končno odprl, je pritisnil stikalo za prižiganje luči, sedel na udoben, usnjen naslonjač, si zmasiral gubast obraz in se pripravil na službo trajajočo pozno v noč. Res je, da je Britanec bil vešč in sveže hrepeneč kriminalističnega dela, a tega je rad reševal v svojem majhnem stanovanju, ob srednje toplih zeliščnih poparkih, ob starih, dobrih, ne resničnih, televizijskih serijah o detektivih. Zato ker je vedel je, da se spodobi, če ostane, vsaj za uro ali dve, že iz spoštovanja do starejšega sodelavca, je prisedel za preprosto mizo in nadaljeval z raziskovanjem primera.

 

Skoraj je z mislimi vstopil v svoj duhovni svet, če ga ne bi zmotila Scottova odpustnica:

» Veš kaj mladenič… Težak dan je za tabo, prihrani to energijo za jutri… Pojdi domov, se odpočij in daj vse od sebe jutri ali po jutrišnjem… «

Jason je ostal brez komentarja, samo hvaležno so se mu zalesketale oči nad pridobljenimi podočnjaki, na kar je počasi zapustil mrzel prostor.

Trenutek po njegovem odhodu, je gospod Scott s svojim osebnim telefonom poklical na neznano številko:

» Halo… Da odšel je… Sam sem ostal v pisarni… Lahko prideš… «

7. poglavje

Zaradi ne možnega pitja sveže narejenega, vročega čaja gozdnih sedežev, se je zaspanec odločil, da bo vanj namakal babičine kekse poslane iz rojstnega kraja v Veliki Britaniji, posebno shranjene v kovinski škatlici, v elementu nad zastarelim štedilnikom v kuhinji njegovega prijetnega stanovanja. Počasi z zaprtimi usti ter z užitkom, jih je jedel v ležečem položaju, na temno rdečem, usnjenem naslonjaču dnevne sobe, ob DVD-jih kriminalističnih serij. Malo pred najbolj razburljivim dogodkom odkritjem iskanega osumljenca, ga je prevzel nujen spanec, ki je odklenil njegove najbolj prikrite strahove. Strah ima velike oči, a skozi te oči nočnih mor je vsako noč opazoval iste prizore iz filma preteklosti, ki je pripovedoval o…

Pred dolgimi štirinajstimi leti…

Spomini o zgledu staršev srednjih let iz otroštva so s časom izhlapeli, le redki obrisi in ključne stvari so mu ostale v mislih. Očeta si je le delno zapomnil, saj je malo zatem, ko so se kot tri članska družina preselili v Združene Države Amerike, bolj natančno v New York oz. Veliko jabolko, kjer je ta dobil službo borznega posrednika, umrl zaradi tumorja. Njegovo mater, tajnico je to zlomilo, še bolj kot njega, ampak je z nadurami in velikem povpraševanju po povišici le uspela preživljati sebe in enajst let starega otroka. Ne glede na to, da njena plača ni bila zlata vredna sta v enem letu le prihranila dovolj denarja, da bi si lahko kupila povratne letalske karte, a si je mama malo pred odhodom našla novega ljubimca in skupaj z njim so se preselili na podeželje, daleč stran od njunih služb. Natančnejši spomin na očetov obraz si je ustvaril, iz starih družinskih slik, ki jih je našel v prašnem albumu od hranjenega na omari njegove sobe. Očim je bil preprost, deloven, skoraj tako prijazen kot pokojni oče s občasno pojavljeno težavo pretiranega kajenja cigaret, pred katero si je zatiral oči. Ker je bil po poklicu podeželski šerif se je dobro razumel z majhnim ambicioznim Jasonom, ki se je s časoma odločil, da pojde po njegovih stopinjah in se ne vrne na očetovo mesto na Wall Streetu. Od kar so živeli na vasi, blizu narave, mati ni več delala v službi, tem več je postala gospodinja, ki je vzdrževala in čistila dom ter kuhala za lačna sočlana. Vsak dan zgodaj zjutraj, ko je petelin zakikirikal, je vzel svež koruzni kruh za šolsko malico in se z rumenim šolskim avtobusom odpeljal do slab kilometer oddaljene osnovne šole Country Squad, na katero je hodil tudi enako stari deček, ki se mu je najbolj vtisnil v spomin.

Dolgi temno rjavi lasi, segajoči do ramen rjavookega dečka po imenu Lucas niso bili že postriženi kar nekaj časa, mogoče zato ker je bilo njegovemu arogantnemu očetu bolj mar za pretepanje, kajenje in alkohol kot za svojo nemočno ženo in nedolžnega sina. Vsak dan je kot drugi otroci odhajal v šoli, kjer je moral lastno hrano in redko žepnino dati nasilnim pretepačem iz različnih razredov, da ni bil ponovno žrtev verbalnega ali fizičnega nasilja. Pri pouku se je težko zbral saj se je psihično pripravljal na prihodnje zadane bolečine, prav tako je zaostajal s snovjo, saj jo zaradi natrpanega urnika doma ni mogel spremljati. Tudi v primeru, da bi se potožil kakšnemu učitelju, šolskemu psihologu ali kakšnemu drugemu delavcu, nenasilna revolucija ne bi prinesla sprememb. Ko je prišel domov je skrbel za mater, ki je na smrtni postelji doma v prikolici hudo bolehala za pljučnim rakom, saj si zaradi finančnih problemov zdravnika niso morali privoščiti. Nič ni imel proti, da se ni mogel igrati odzunaj ali mogoče učiti, saj se je zavedal, da ga v teh trenutkih najbolj potrebuje. Nek rek pravi, da je življenje kot gorovje, to ni ravna ali gladka črta tem več je sestavljeno iz vzponov in padcev, ampak kaj narediti ko tvoje življenje tone v stresni konec. Sam ni vedel dosti o pomenu vere, samo upal, govoril in prosil je nekoga, za katerega je menil, da ga bo o slišal in ozdravil bolnico, med držanjem lesenega rožnega venca, ki mu ga je dal skromen duhovnik, ko ga je našel vsega krvavega, modrega in pretepenega na poti iz trgovine. Dan pred revolucijskim dogodkom je pogledal v praznega pujska, kjer ni odkril nobenega prihranka, samo star siv prah, zato je sklenil, da jutri ne gre v šolo kar mu ni uspelo. Ker je otrok imel po celotnem svojem telesu oz. snovnem delu vidne modrice ali strokovno rečeno hematom, ki nastane zaradi nakopičenja krvi v tkivih je komaj zlezel v posteljo in zaprl očesne veke. Še pred nekaj časa se je čudežno pojavil na drugi strani zidu človeške krutosti v sanjaški optimističen svet, na kar ga je zbudilo žareče sonce, ki je sijalo skozi prozorno odprtino v steni in pokazalo prave temačne sence. Ni mogel verjeti, da je tako hitro minilo od kar je pojedel puste žitne kosmiče z mlekom z pretečenim rokom trajanja in že je sedel na avtobusu z vsemi drugimi podeželskimi otroci. Čeprav je bila tema o tem, da tekoči dušik povzroči mrzle opekline oziroma ozebline, ob visokih koncentracijah pa lahko deluje zadušljivo zelo zapeljiva, je vse to preslišal, ker je svoj um pripravljal na glavni, dolgi odmor trpljenja.

Vedel je, da, če se skrije na stranišče bo mogoče ostal varen vsaj do konca pouka, zato je živčno rekel:

» Gospod učitelj… Ali bi lahko prosim šel na WC… Res moram iti odtočit… «

Ker se je kemični pedagog iz lastnih izkušen zavedal težav z pogostimi potrebami po uriniranju, saj je imel vnetje mehurja Cistitis, mu je le dovolil:

» Naj ti bo, ampak ne bodi predolgo… Vsaj tukaj pri pouku poslušaj, da ti bom na koncu leta lahko vsaj zadostno zaključil… Prav? «

Človek v profesorjevi opravi, ne bi rabil šestega čuta, da bi ločil kaj pomeni ne učenje ali problemi v nerazumevanju. Lucas se je hitro odpravil na fantovsko stranišče, se zaklenil v ozek prostor s straniščem namenjen defikaciji oziroma izločanju blata in držal pesti, da preživi pohod nasilnežev. Vonj po umazani, slabo očiščeni toaleti mu je vdiral v nosne čutnice, ki je poleg povečane duševne obremenitve postal povod v potisk revne hrane nazaj. Z levo roko je posegel po rolici toaletnega papirja, da si je obrisal dele okrog ust in zobe v ustni votlini, na kar je pogledal na svoje edino bogastvo,  železno, pozlačeno žepno uro, ki mu je podaril pokojni dedek in se odločil, da še počaka. Zavedal se je, da je za svoje dobro vredno neopravičeno izostati od dveh ur pouka zgodovine, saj, če se bo prikazal bo on sam samo še spomin. Sekunde tukaj so se vlekle kot minute, te so se vlekle kot ure, res ni mogel več zdržati, na kar se je ne nenadoma zgodila sreča v nesreči. Po svetlo modrih plastičnih vratih, ki so zaklenjene onemogočale vhod do žrtve, so začele udarjati razne roke mučiteljev. Zato ker so tem po nekaj trenutkih pojemale moči, so naprej stopile močne noge rjavookega, leto starejšega dečka, pri katerem se je presežek telesne maščobe nakopičil do tolikšne vsote, da je ogrožal njegovo zdravje. Tudi s svoje strani nakopano prekomerno telesno maso, se je pod to plastjo skrivalo zelo surovo in močno telo, ki ga je izkoriščal za namerno zadajanje psihičnih in fizičnih bolečin nad šibkejšimi. Kolikor je bilo v njegovi surovi moči se je kot španski bik uspešno zapodil in prebil rdečo ogrinjalo in okrutnega, pohlepnega matadorja. Nedolžnemu dečku se je skoraj zaustavilo srce, ko se je zaradi strahu v kosteh začel pomikati v kot ozkega prostora, iz katerega so ga nasilni pretepači izvlekli vse do asfaltiranega,  zunanjega nogometnega igrišča. Kot na vročem zahodu sredi puščave ves dehidriran, z prekomernim pomanjkanjem vode in brez hrane, obkrožen z lačnimi pticami mesojedkami, ki hladno gledajo svoj nemočen plen. S svojim modrikastim obrazom je obrisal trda tla, kjer je šibkeje omotičen obležal ter izpljunil spojino krvi in sluzastega, penastega, lepljivega izločka žlez slinavk. Ves nemočen obkoljen v krogu pretepačev je poskušal poiskati izhod, ki ga ni in ni našel nikjer, v zameno zato je od njih le dobil brce v možgane, ledvice, obraz in ostale dele telesa. Bolečina je lokaliziran neprijeten občutek nelagodja ali stiske, nastajajoče zaradi vzdraženja nociceptorjev in predstavlja zaščitni mehanizem. Pretepali so ga tako močno, da njegovi živci niso več zaznavali kam je bila povzročena neznosna bolečina, ki se mu ni dogajala ne prvič ne… Leto starejši, izobražen in surov učenec je med tem, ko je v svojih solidnih rokah držal v šoli redkejše knjige o psihologiji, nenadoma zagledal kaj se dogaja, zato je nemudoma ukrepal. S jasnovidnim instinktom si je v intuicijskem umu sestavil improviziran načrt kako bo ukrepal, da bi preprečil skupinsko, fizično nasilje nad ubogim revežem. S tremi dve in pol kilogramskimi platnenimi strokovnimi deli, se je predrzno in brezglavo priplazil do enega od nasilnežev in ga brez premisleka udaril po prazni votlini glave, da se je ta podrl kot hiša iz kart. Ko so to zagledali ostali niso morali verjeti, da se je nekdo le po vseh teh letih zlorabe opogumil, da se jim upre. Zaradi insoltnega, zbadljivega dejanja so kratkih pet sekund posvetili onesposobljenemu sokrivcu, se postavili v vrsto in…

Po vseh teh letih…

Spet…

Iste usodne sanje ali le kruta resnica…

V trenutku, ko se je zbudil iz poglobljenih, moralnih mor, se je zavedal kakšnega pomena sta koničasta, zarjavela, ostra predmeta in globoka, vidna, vrezana rana v mrličevem vratu.

8. poglavje

Spanje je ena izmed fizioloških funkcij živih bitij, med katero so nekateri deli naših možganov bolj aktivni kot kadar smo budni, spremenjeno je naše dihanje, bitje srca, izločanje hormonov. Spalna količina se nanaša na količino časa, ki jo posameznik preživi v spanju, pri čemer skrajšanje spalne količine učinkuje na količinsko obnovo. Detektiv se je redkeje srečeval z nespečnostjo, motenjem spalnega cikla, nenehnim zbujanjem ponoči ali srečevanjem z grozljivimi morami, ampak to noč je bilo drugače. Ker se njegovi možgani niso počutili varno in se niso zmogli pripraviti na spanje se je odločil, da bo zavetje poiskal v družbi v nočnem lokalu čez cesto. Časa za ponovno umivanje, posrbljenje za osebno higieno, česanje rjavih gostih las nazaj in iskanje gosposke poslovne obleke s črnim telovnikom je prvič porabil zato, ker se je takšen v javnosti počutil udobno ter zato, da bi mogoče ujel kakšno dekle, s katero bi preživel zavlečeno noč. Še samo zvezal je trše vrvice nadetih usnjenih čevljev in že je z njimi stopil po mokrih zunanjih tleh z dežnikom v rokah. Desno od ogromnega steklenega okna z napisom odprto štiriindvajset ur na dan so stala velika hrastova vrata, ki so odpirala vhod v prijetno topel, svež, skromno poln prostor. Prvo nadstropje zgradbe je bilo namenjeno običajnemu, vsakodnevnemu baru s pijačo in hrano iz krušne peči kjer se je dogajala vsa okusna mojstrovina. Lesene barske mize in stoli so bili narejeni iz masivnega smrekovega lesa, strop so krasile viseče sijalke iz aluminija, ki so osvetlile in polepšale ves prostor, tla so bila pokrita s kamnitimi talnimi oblogami. Vzhodno od skoraj zasedenega strežnega, gostinskega pulta specializiranega za točenje predvsem alkoholnih pijač je bila postavljena stilska, biljard miza iz češnjevega lesa, ob kateri je stalo osamljeno dekle, ki je počasi uživalo ob svojem vodka martiniju. Koktajl nalit v poseben kozarec okrašen z olivo se po načinu priprave ni kaj dosti razlikoval od navadnega martinija, le da se pri tem namesto gina uporabi vodka. Čudovita Selena je okrog vratu nosila preprosto, ljubko verižico, ki se je podajala s snežno belo majico zatlačeno pod dolgo poslovno temno modro krilo z majhnimi belimi pikami, svetle lase je zdaj imela spete v figo. Mlad gospod ji je iz nedolžnih oči prebral, da se pretvarja, da ga še ni zagledala in ga kliče k sebi, zato je umirjeno prehodil gostinski, večerni lokal.

» Kaj pa je tako prikupno damo pripeljalo v tak normalen, nočni lokal? «

» Po vsej tej naporni službi sem potrebovala malo sprostitve… In da kaj pa ti delaš tukaj? «

» Pogosto zahajam sem… Zelo blizu mi je… Čemu ste se tako lepo uredili? «

Prelepi lepotici ni bilo težko sprejeti običajnega komplimenta o njenem videzu, ampak videla je, da se je tudi detektiv uredil kot po navadi, zato mu je z veseljem povrnila:

» Hvala… Če že govoriš o zunanjem zgledu tudi ti nisi kar tako… Ali pričakuješ kakšno dekle? «

» Ne vem… Pričakuješ ti kakšnega moškega, « je v delčku sekunde s sladkim nasmehom obrnil njene besede.

» Mislim, da ne, « je odgovorila, skomignila z rameni in mu dvakrat pomežiknila kot zvezda na nebu.

» Torej bi mogoče sedla z menoj? «

» V veselje mi bo, « mu je odvrnila, se ponovno zahihitala in globoko pogledala v njegove utrujene oči, kjer je videla svoj odsev.

Še nekaj minutk sta bila zatopljena drug v drugega, na kar ju je zmotila dobrosrčna, temnopolta, rjavolasa natakarica s tetovažo temno rdeče vrtnice na rami desne roke, ki je prišla po naročilo. Prijazna golobčka sta naročila steklenico redkega avtohtonega rdečega vina terana in dva decilitra mineralne, srednje tople vode iz pipe. Jason je okusno vino, ki z lahkoto steče po grlu, je naročil zato ker je verjel, da to podari poseben, zapeljiv občutek, prav tako vsebuje anti oksidante, fenolne spojine in v primeru, da ga pijemo zmerno znižuje holesterol, znižuje pogostost zamašenega ožilja, preprečuje demenco, raka na dojkah itd. Njune želje si je s temno modrim pisalom zapisala na natakarske bele lističe v primeru, če bi pozabila na njiju, kar seveda skoraj ni bilo mogoče. Strežba v vsakodnevnem nočnem baru, ki je nosil nekaj arhitekturnih podobnosti Irskega, saj je pred leti pripadal Irskemu lastniku na kar je poslovna ladja utonila v neraziskano morje krize in dolgih pet let ni obratoval, do trenutka, ko je za krmilo poprijel neznan poslovnež, je bila zelo počasna, ampak to ju ni motilo. Švicarska ura je že zdavnaj odbila, ko je strežnica s neobičajnim hrastovim pladnjem prinesla naročilo, se med tem ne namenoma spotaknila ob enega od temno rjavih stolov in ne namerno po Jasonovi glavi vlila naročeno pitno vodo, ki se je spojila s voskom na laseh.

Prestrašeno, živčno in jezno se je iz dna srca krivka začela opravičevati:

» Žal mi je… Res oprostite gospod… Ni bilo namerno… Prisežem… «

Ta se je malce osramočen začel na ves glas krohotati, takoj za njim se je še pričela hihitati prelepa plavolaska, na kar si je neroda le oddahnila in se odpravila po več papirnatih brisač, da bi pomagala zakriti nezgodo. Dama je vzela svojo temno zeleno servieto, s katero je skuštrala, obrisala goste, kostanjeve rjave lase in se ponovno zazrla v svetlo modre, neraziskane oči, na kar so iskrice čustvenega srca dokončno premagale oklep miselnega prijateljstva. Fant ni naredil ničesar le zasanjal se je v njene globoke oči, se prepustil ognju, s katerim je grel svojo notranjo dušo in se poigral z njenimi misli. Očarala ga je z dolgim, božanskim, nepozabljivim poljubom na ustnice, ki ga je odpeljal vstran od vsakodnevnih skrbi, dvomljivih ugank in psihopatskih morilcev.

Potem, ko mu je priznala svoje ljubezenske skrivnosti, se je še bolj nagnila čez mizo osvetljeno iz strani majhnih romantičnih sveč, se približala njegovemu ušesu in mu po tiho šepnila:

» Ali nisi mar rekel, da imaš majhno stanovanje nekje v bližini? «

Pri točilnem pultu iz hrastovega lesa se je natakarica Kate komaj spomnila, da je pri prejšnjem hodu pozabila vzeti steklenico temno rdečega okusnega vina, ampak, ko je ponovno prispela do njune mize o njiju ni bilo več duha ne sluha, le finančna sredstvo po sklepni ceni  in zadovoljiva napitnina sta čakali na zapuščeni mizi.

Njune noge so čofotale in postopale po lužah lukenj v pločniku, vse do odprtih vrat manjše stolpnice, kjer se je nahajalo detektivovo osamljeno, majhno, prisrčno in kot iz škatlice urejeno štiri sobno stanovanje. Ko sta se zaljubljenca držala za roke nista rabila dodatnih kožuhastih jaken, platnenih šalov, mar več že namišljeno trenje med njima ju je brez prestanja ogrevalo. Rosne deževne kaplje so premočile dekletove svetle lase, šibak vetrič jih je malce premaknil, na kar je skozi njih prešla mrzla, hladna desna roka varuha zakona. Za trenutek sta čisto sama obstala na temačni, prazni ulici, si spet ljubeče zazrla v iskrene oči, približala drug drugemu, zaprla očesne veke in se z neizmerno strastjo ponovno poljubila na usta. Z roko v roki sta presrečna prispela do zavlečenega, dolgega, škripajočega stopnišča, ki je predstavljal še zadnjo ne prehojeno oviro do njegove spalnice s pogledom na mestno ulico. Takoj, ko je gospod detektiv v svojem platnenem, elegantnem plašču poiskal zastarele ključe svojega bivalnega prostora, sta planila drug na drugega kot, da sta nato čakale celo svoje življenje. Z zatrtim pogledom in z vitko, emocijsko ljubimko, ki jo je nosil, je z lahkoto prečkal turško preprogo na hodniku do vseh drugih neraziskanih soban. Za viden pepelnat dim in goreč, krvav plamen hrepenenja, ga je Jason samo še podžgal, ko je izbranki na občutljivem vratu z vlažnimi občutkom mokrote povzročil še dodatno poželenje. Ob tem, da skozi njega potujejo živci, grlo, žrelo ter žile, ta v intimnih odnosih pogosto predstavlja območje, kjer poljubljanje povzroči še večje poželenje po drugem. Ko so njuna oblačila postala tuja, sta z veseljem zlezla pod oprane bele rjuhe, kjer sta fizično sprostila svoje duše in uresničevala svoje grešne, prepovedane misli.

In takrat se je spomnil globoko potlačenega konca resničnih sanj, kjer je naredil…

 

 

9. poglavje

Čeprav je bila ura malo čez šesto zjutraj, sta partnerja s Scottovim luksuznim osebnim vozilom Audijem A6 druge generacije, limuzinske izvedbe, zaradi jutranje gneče po tri kilometre dolgi poti od Oddelka specializiranega za serijske in brutalne umore do urada mrliškega oglednika porabila celih trideset minut. Doktor Hove je kot vsak svoj delovnik preživel ob preučevanju golih mrličev pokritih z belimi prti čez telo, v ležečem položaju na jeklenih mizah v ledeno, mrzli, obdukcijski dvorani, kjer si redko videl naravno svetlobo. Zaradi umetnega vira svetlobe kirurških, stenskih luči je kirurško orodje postavljeno na zahodne elemente metalo senco na stene, ki so bile prekrite s svetlikajočimi ploščicami.

Gospod Hill je pritisnil na majhen gumb na domofonu na zunanji steni hodnika pred vrati obdukcijske sobane številka tri ter s sodelavcem počakal na pričakovan odgovor.

Iz majhnega zvočnika sta  zaslišal nizek, prehlajen glas: » Samo sekundo počakajta prosim detektiva… Takoj bom. «

Ker so bila vrata nekaj časa že zaprta pod pritiskom so ta ob odprtju zabrenčala, zasikala in odprla vhod do svežih informacij, ki jima bi lahko pomagale pri preiskavi. Gnusni vonj je bil še hujši kot pri umoru, danes je ta vdiral in razžiral še globlje v nosno votlino kot prejšnjič. Preiskovalec Scott se je boleče uščipnil v svoj nos, da bi preprečil zaznavo smrdljivih, razpršenih delcev čistil in trupel, na kar je nagubal svoje čelo in pogledal proti obdukcijski mizi.

Ko je doktor opazil njegove kretnje in mimiko, ga je takoj skritiziral in opomnil:

» Ali potrebujete zdravniško masko detektiv Scott? Teh imamo tukaj dovolj… In samo za vajeti, ta zrak voham že celih dvajset let za nižjo finančno plačo vonjam to mrtvaško gnusobo… Bom poskušal narediti čim hitreje, a prav? «

» Lepo Vas prosim, naredili mi bi veliko uslugo, « je zaprosil in se zadržal nazaj, ne, da bi se pustil zmanipulirati zaradi neargumentiranih kritik.

Vsi trije so stopili korak bližje do jeklenega ležišča, na katerem je ležalo razmrcvarjeno truplo štirideset letnega, temnolasega Johna Blacka. Doktorjeve plastične, forenzične rokavice so prijele konec belega pokrivala in ga odkrila vse do žrtvinega pasu, ki so ga namenoma pustile zakritega.  Umito telo je že imelo že zašiti znameniti rez v obliki črke Y, ki je potekal od sprednjega dela vsakega ramena do sramne kosti. Zaradi grozljivih, črnih šivov, ki so delovali kot kakšne bodice, je Hilla kar zmrazilo, po svoji koži je dobil naježeno kurjo polt.

» Predvidevan čas smrti je med enajsto zvečer in drugo zjutraj… Na truplu, ni vidnih modric samoobrambe, po čemer sklepam, da je bil med umorom že onesposobljen… Na njegovih udih sem zaznal modrice pretepa, mučenja… «

» Vemo že, da je bil privezan na stol, zato se ni mogel obraniti, a ste mogoče v vašem laboratoriju odkrili kakšna pomirjevala, droge v njegovi krvi, « je vprašal detektiv Scott, se zazrl v bledo polt mrliča in se popraskal po redkih, plešastih laseh.

» V krvi nismo odkrili nobenih olajšanih ali pomirjevalnih substanc, ki bi morebiti preprečevale občutek fizične bolečine ali nelagodja… Po telefonu ste mi zaupali vašo hipotezo, ki delno drži… Žrtvino telo je res odpovedalo zaradi izkrvavitve, ampak desni ud, ki ste ga odkrili na kraju zločina je podoben ni pa isti, « je povedal doktor in s tem podžgal zanimanje za njegove informativne podatke.

Začudena detektiva sta v en glas kot iz topa glasno rekla: » Kako prosim, a sva prav razumela? Torej menite, da žrtev ni biološki lastnik desnega uda in ta pripada nekomu drugemu? «

Roka, ki je sestavljena iz več dvesto anatomskih uravnoteženih in funkcionalnih usklajenih struktur, predstavlja približno ena in pol odstotkov celotne površine telesa. Poškodbe in bolezni tega uda lahko predstavljajo pogost problem in zmanjšanje kvaliteto življenja, saj nam omogoča čvrst oprijem, natančne gibe, z njim zaznavamo okolje.

Doktor se je obrnil do jeklenega elementa, kjer je vzel svetlo rjavo kartonasto škatlo, od koder je vzel lateks rokavice barve krem in jih zamenjal s prejšnjim, saj se je njegova koža pod njimi začela precej znojiti. Z nadeto sveže oprano laborantsko haljo se je obrnil proti sogovorcema, pristopil še bližje zbledelemu mrliču in jima pokazal jima je žagan rez kosti.

» Če pogledata bližje rez podlahtnice in koželjnice na udu, ki ste jo našli na kraju umora in rez na truplu, ta dva nista skladna… «

Adam je takoj prekinil in razdrl doktorjeva sklepanja: » Torej, če vas prav razumem, po samem rezu menite, da gospod Black ni lastnik tega dela telesa? «

Detektiv Hill je stopil bližje, že, ko je boljše pogledal in primerjal oba zgornja uda je opazil kaj sta s preiskovanjem zgrešila:

» Partner… Doktor ima prav, obe roki sta si zelo podobni, ampak ud neznanega lastnika ima prstanec enako dolg kot kazalec, med tem, ko sta dva prsta pri žrtvi enako dolga. «

Preiskovalca je malo zatem, ko je izgovoril te besede stisnili v prsih, namreč zavedal se je kaj je to pomeni za preiskavo… Pred njimi je več kot samo en umor, saj so za petami…

10. Poglavje

Na odprta železna vrata z majhnim steklenim okencem detektivske pisarne na oddelku za brutalne in serijske umore, ki si je lastil tretje nadstropje policijske postaje v Los Angelesu, je potrkala kapetanka oddelka Hana Andrew.

» Detektiva… Ali lahko prosim vstopim naprej? «

Oba dva sta se nenadoma spogledala, na kar sta se v mislih prepirala kdo se bo opogumil, da bo rekel naprej. Ne glede na to, da je bila kapetanka v moškem poklicu, je zaradi surovega, vodilnega temperament in strahu, ki ga je podarila ob prvem spoznanju, dobila vso spoštovanje in poslušnost od podrejenih. Svojo temno, daljšo, preznojeno srajco je imela potlačeno v oprijete ženske kavbojke, ki so segale vse do belo, črnih športnih čevljev, v katerih se je počutil udobno. Njeni umetno pobarvani, kratki temno rjavi lasje so se še kar podali njenemu ozkemu obrazu, ki so ga krasila temna očala izdelana iz kvalitetnih plastičnih materialov, primerna za poslovne priložnosti.

» Ali se bo kateri od vaju opogumil in me pozdravil? Rekla sem dober dan pri hudiču! «

Scott je ni danes spoznal prvič, ampak vsak dan se je bilo težje pogovarjati z njo zaradi bojazni v njegovem škripajočem, starejšem okostju.

 

» Sej vseeno… No tukaj sem zato ker vama moram sporočit, da vama ukazujem, da se potrudite pri tem primeru, ki smo ga prevzeli namesto zvezdne varnostne policijske organizacije… Vi gospod Hill, na tem mestu ste zato ker od vas pričakujem ogromno in s tem mislim, da odkrijete tega psihopata ter, da se naš oddelek z vašo pomočjo izkaže in, da ne izgubi ponovno… Nasvidenje lep dan še naprej, « jima je preglasno in strogo povedala, na kar se je ponosno odpravila na ozek hodnik in svoje glasilke pripravila na kričanje nad napakami policistov začetnikov v spodnjem nadstropju.

 » Hvala bogu, da je odšla, saj se lahko zdaj končno posvetiva odkrivanju dokazov, « se je hvaležno zahvalil detektiv Adam, se popraskal po lepotični piki na vratu in se zleknil na svoj udoben naslonjač.

 » S čim bova začela partner? Z umorom, povezavo med udeleženci, motivu morilca, « je z zanimanjem vprašal mladenič.

» Najprej mi povej, če meniš, da bi bila katera od nočnih, psihopatskih prijateljic zmožna takšnega umora. «

» Aha, zdaj vem od kod vsa ta umazanija v spalnici preminulega… Menim, da bi lahko bila zmožna umoriti in morebiti pripraviti takšen prizor, a… «

» Jason, zavedam se, da smo ugotovil, da ne gre zgolj samo za en umor, ampak na žalost ne moremo opustiti dejstva, da je morilka ena izmed njegovih plačanih deklet… Ah, Kaj pa meniš o naši priči sam se že doživel, da so osebe, ki so morile v Los Angelesu bili presneto zaupljivi igralci. «

» Ne vem, človek, ki je v takšni stiski in potrtosti mislim, da ni morilec, če bi že bila kriva umora, dvomim, da bi ga postavila vsem na očem… Seveda je pa res, da, če morilec zaigra pričo se očisti začetnega suma. «

» No… Ne glede na to, da meniš, da krivec naj ne bi bila prostitutka, se bova po malici izprašat osebo, čigave osebne podatke kot so ime, hišna številka in podobno, sem izvedel od naše prve izprašanke. «

Hill je pograbil po svetlo modri kredi in z njo na temno zeleno tablo med dialogom zapisoval vse smernice, informacije, priče in osumljence z namenom, da bi se dokopal bližje pravemu osumljencu.

» Veš kaj me res zanima, kaj za vraga pomenijo ti zarjaveli žeblji, poševna vreznina in roka nekoga drugega, ki jih je naš morilec uporabil za svojo umetnost. «

Preiskovalec Hill se je zazrl v slike iz kraja zločina pritrjene s prozornim, eno stranskim lepilnim trakom na belo, umazano tablo, ob kateri je stal, na kar je rekel:

» Gospod Scott, ravno kar sem se približal delnemu pomeni celotne pripovedi krivca… Umetnost, ki jo je morilec pustil sestavljata dva zarjavela predmeta v vratu in vreznina, kar bi lahko pomenilo človeka dveh obrazov, to tudi potrjuje napis… Tuja roka lahko pomeni, da je nekdo odkril zaroto ali, da… «

» Da ni edina žrtev na morilčevem seznam in še lahko pričakujemo več smrti. «

Scott se je zamislil nad svojimi besedami ter mladeničevo raziskavo, med tem je srknil požirek vroče kave z mlekom in nenadoma rekel:

» Če te prav razumem mi mar hočeš povedati, da je žrtev prej nekaj zagrešila? «

 » Mislim, da sva prav kar obrnila osumljenčeve karte… Med tem, ko si ti izpraševal pričo, sem se sam razgledal po žrtvinem stanovanju in sem nekaj kar bi lahko odkril podkrepilo mojo hipotezo, « mu je povedal mladenič, na kar je iz svoje usnjene torbe vzel zbledelo fotografijo in jo pokazal partnerju.

 

11. poglavje

Detektiva sta do ulice Sun sea v obmorskem mestu Santa Monici v Los Angelesu v Kaliforniji, ki je svoje ime dobilo po svetniku Monici, za srednje hitro vožnjo kot se spodobi potrebovala dve uri in nekaj minut. Preiskovalec kriminalnih dejanj Adam je sedel za volanom in se poskušal zbrati na vožnjo kar je bilo skoraj ne mogoče, saj ni mogel premakniti očesa od partnerjevega očiščevanja hrane med zobmi z lesenim, koničastim zobotrebcem. Gospod Scott ni maral sodobne glasbe, ki so jo predvajale radijske postaje, zato so se udeleženci v njegovi vožnji morali ugrizniti v jezik in prisluhniti prazni tišini. Da sta se uspešno pripeljala do Santa Monice nista potrebovala posebne, nad naravne magije, edina uganka, ki je ostala je bila še samo kje prebiva Rosa De La Vega in, če bosta prišla ob pravem času. Tudi, če so se le tukaj godili občasni ne humani umori je bilo življenje v javnosti, ki sta ga gledala pisano, hudomušno, dobrovoljno ter veseljaško. Detektivski avto je parkiral na parkirnem mestu pred eno nadstropnim, že kar nekaj časa ne obnovljenim pet stanovanjskim najemniškim motelom, v katerem bi naj po izvedenih informacijah živela iskana oseba. Takoj za tem, ko sta izstopila in zaklenila vozilo sta se lahkotno sprehodila do sobe namenjeni recepciji in povprašala po številki sobe, kjer bi se naj nahajala izprašanka.

» Dober dan, sem detektiv Adam Scott, tale tukaj je moj partner Jason Hill… Po informativnih podatkih, ki smo jih dobili, bi naj tukaj bivala citiram '' Rosa De La Vega '', za katero imava nekaj vprašanj, ki lahko pomagajo naši preiskavi, « je vzvišeno, globoko in prepričljivo rekel preiskovalec in se identificiral s svojo detektivsko značko.

Pegasta receptorka s pegicami se ni dolgo ubirala, skrivala ni ničesar, saj jima je vse postregla kar na pladnju:

» Soba 2B… Pred nekaj minutami je prišla iz njene '' službe ''… In, če vama ne bo odprla, prosim ne lomite vrat, že tako ali tako samo prenočišče zgleda bolj revno in poceni, res finančno ne zmoremo kupovati novih vrat… Kar svoje rezervne ključe za vse sobe vam posodim, a prav? «

Bralec misli je s svojim opazovanjem njenih kretenj in mimike obraza razbral, da se je v preteklih dnevih tukaj nekaj slabega že zgodilo, a v zameno za njeno odkritost ni drezal v podrobnosti. Preiskovalec Adam je vzel motelske ključe, se dobro srčno zahvalil in se s sodelavcem po zunanjih stopnicah odpravil do zgornjega nadstropja, kjer je pričel s odkrivanjem ne razrešenih ugank.

Preiskovalec Hill je začel s trkanjem in policijskim govorjenjem: » Gospa Rosa De La Vega prosili vas bi, da nemudoma oklenete… V primeru, da tega ne boste naredili bomo fizično vdrli, se razumemo? «

Ne duha ne sluha ni bilo možnosti zaznati, da bi se kdo premaknil, le glasovi vzklikanja so se slišali, zato je dodal še nekaj besed:

» Vsi vemo, da se nahajate odznotraj, zato vas prosim da takoj odklenete. «

Ker je uvidel, da ne bo s tem dosegel ničesar, se je spogledal s partnerjem in mu s kimanjem dal vedeti, da  naj prične s postopkom vdiranja brez uničenja vrat. Med tem, ko se je mladeničev partner pripravljal na odpiranje nekaj krat že zlomljenih vrat, je sam preveril koliko nabojev še ima njegova tipična vojaška pištola z dvorednim okvirom za petnajst nabojev, Beretta 92 FS kalibra 9mm. Ogrodje orožja, ki ga je držal detektiv za morebiten oboroženi boj, je bilo iz posebne zlitine aluminija, vitalni deli so bili jekleni, nekateri deli so bili iz plastike. Predno je preiskovalec Adam nežno odprl zaklenjen prehod, si je vzel vzgled po mladeniču tako, da je osvobodil svoj zdelan revolver Smith & Wesson model 60 s tri colsko cevjo in petimi naboji s dvojnim delovanjem, kar pomeni, da z enim pritiskom na sprožilec napnemo udarno kladivce, obrnemo bobnič in nato sprožimo. Sam je prisegal na to vrsto orožja saj so v veliki prednosti pred pištolami zaradi večje zanesljivosti delovanja, bistveno hitrejšem reagiranju od odpovedi naboja in večje učinkovitosti. Nenadoma, ko sta vstopila v vhodni hodnik stanovanja sta zaslišala prej šibkeje slišno srednje glasno kričanje, ki je njune občutke glede na situacijo spremenila v zanimanje kaj se nahaja za naslednjim vogalom.

Njune oči so zagledale nasilno…

Okrutnež rjavih oči, s svetlo oranžnimi , umetno pobarvanimi lasmi, je na kolenih stal in se je s kovinskim boksarjem izživljal nad golim, nemočnim dekletom, čigave telo je že kazalo vidne modrice in  boleče rane.

Gospod Scott ni mogel pobegniti iz svoje kože, saj je od vseh mentalno bolnih psihopatskim morilce predvsem sovražil tiste, ki so se izvajali nasilje nad mladostniki, otroki in ženskami.

Skoraj bi dokončno izrabil glasilka, ko se je na ves glas zadrl: » Dovolj! Če takoj ne prenehaš s tem, ti bom z enim samim strelom preluknjal tvoje prazne možgane! «

Nasilen moški srednjih let pod vplivom svežega praška kokaina, ki ga je z vdihavanjem vnesel v sebe, ni mogel nehati z dejanjem, saj mu je to nekdo prepovedal in s tem je postalo še slajše. Bela droga, ki se absorbira skozi mukozne membrane v smeri sinusov, se je vidno nahajala po vsej nosnoustnični brazdi. Prikupen obraz žrtve fizičnega nasilja je postajal vedno bolj neprepoznaven in modrikast, zato je zguban kazalec detektiva Scotta odločilno pritisnil na sprožilec. Z pritiskom se je napelo udarno kladivce, obrnil se je bobnič, orožje se je sprožilo in ustreljen naboj je predrl plasti dlani in eno od petih kosti dlančnic. Nenadoma je kri brizgnila iz rane, obarvala je steno, povzročeno je bilo maščevanje in s tem je bilo onemogočeno kruto izživljanje nad izbranko.

12. Poglavje

MEDEVAC vojaška kratica, ki označuje medicinsko evakuacijo, lahko poimenuje vozilo, helikopter ali letalo, delujočo kot rešilec. Namen tega je hitri transport težko poškodovanih oz. ranjenih oseb v bolnišnico oz. klinični center. Luči na kombiju, iz katerega je nastalo belo rdeče reševalno vozilo, so osvetljevale dolžnost nujnosti, saj je življenje ranjenega viselo na tanki nitki. Ob tem, da je telo čutilo pomanjkanje krvi, se je zaradi prevelikega odmerka kristaliziranega tropanskega alkaloida pridobljenega iz listov koke, povišal krvni tlak in srčni utrip kar je bil eden temeljnih vzrokov za srčni infarkt.

» V svojem '' poklicu '' sem doživela že marsikaj, a to se mi je zgodilo danes prvič, « je s težka rekla Rosa, na kar je še močneje pritisnila ledeno mrzlo vrečo zmrznjenih zrn grahu, da je olajšala neznosno trpljenje.

Vsi trije so sedeli za skromno, kovinsko mizo, se v tišini spogledovali in premlevali dogajanja, ki so se ravno kar zgodila. Ko so dokončno premislili storjena dejanja, sta preiskovalca umora dekletove stranke začela z izpraševalnim raziskovanjem.

Da sta prelomila začetni led je detektiv Hill ogovoril pričo: » Iskreno se vam opravičujem za vse kar ste morali doživeti pred nekaj trenutki, res mi je žal… Kako se vam zdi voda, je dovolj hladna? «

V železni navadi mu je bilo, da je sogovorčevo pozornost odvrnil z nekakšnim preprostim stavkom o tem kaj je bilo pri roki v tem primeru o vodi, saj je šlo za psihološki trik.

Priča je odstranila objokano masko, srknila iz steklenega kozarca le požirek in se postavila na trda tla:

» Vesta, ko sem še počela usluge kot so te, sem se morala pripraviti na vse vrste dogodkov in sankcij… Če hočeš tisto za kar si tukaj moraš odpreti vse karte in upati, da se ti ne bo slabo pisalo… Stranka, ki sem jo imela danes, me je zjutraj poklicala, če bi prišla zaradi usluge, a sem jo zavrnila, saj sem prenehala s prostitucijo. Naenkrat sem slišala trkanje na vratih in odšla pogledat kdo je. Menila sem, da gre spet za zamujanje najemnine, a je šlo za…«

Preiskovalcu Jasonu je takoj kapnilo na misel kaj se je zgodilo, zato je rekel:

» Nisi imela nobenega pomisleka, da je to le pomenilo gole pesti… Nasilnež z prevelikim odmerkom te je  s skisano glavo prišel zlorabiti in fizično obračunati s teboj… «

Preiskovalec Scott je uvidel, da je priča v solidnem stanju za resen pogovor, zato je direktno začel z vprašanji kar je bilo kot nalašč značilno zanj: » Torej gospodična De La Vega tukaj sva zaradi resnejše stvari, ki se tiče vaše redne stranke Johna Blacka… Bil je… Umorjen… «

Njen obraz so spet preplavile čiste solze, ki jih je začela pivnati z eno plastnimi robčki, na kar je vsa potrta rekla: » Ne morem verjeti… To pomeni, da ste k meni prišli zato, da… «

Adam jo je kar nepotrpežljivo dopolnil: » Da smo vam prišli zadati nekaj vprašanj, ki bi morebiti pripomogle k preiskovanju umora vašega znanca… No, če nimate nič proti bi kar začel, kdaj ste ga prvič spoznali? «

Dekle mladih svežih let je potrto sestavilo nekaj besed v skromne stavke: » Občasno me z mojimi novimi strankami spoznajo moje znanke, ki opravljajo iste usluge kot jaz in tako je bilo tudi takrat… Z prijateljico, ki ga je poznala sva skupaj odšli do njegove hiše, kjer sva skupaj opravili plačane usluge… In ker sem se mu zdela privlačna me je poklical še nekaj krat. «

Detektiv Jason se ni mogel opreti zanimanju kako bo izprašana odgovorila na naslednje vprašanje, zato je iz rokava razkril zadnjega asa: » Ali se ti mogoče sanja kdo so te osebe na tej zbledeli fotografiji? «

Priča si je vzela kratek čas, da si je ogledala vsak obraz na sliki potem je spet počasi z nekaj mašili odgovorila:

» Vseh teh obraz ne poznam… Ta oseba tukaj je pokojni John Black, tega na sredini ne poznam, tale tukaj je Amanda Rigsby, desno od nje je nek drug odvetnik… Več žal ne vem… Oprostite… «

Gospod Scott si je zapisal citirano ime, se počohal po redkih laseh in zastavil naslednje vprašanje:

» Njegova osebna snažilka nam je zaupala, da bi naj z njim imeli ljubezenske stike in ne samo zgolj usluge, kaj bi povedali o tem? «

Izprašani so se spet začele solziti oči, mimika obraza je postala drugačna, odločila se je, da pove bolečo resnico:
» S to vrsto uslug  se ne ukvarjam več, zato ker je John oče otroka, ki ga nosim. «

13. Poglavje

16.00 sobota popoldne…

V mestu angelov je bilo res samoumevno, da je med dnevom vladala pretirana vročina, sonce pa ni prenehalo sijati, ampak po včerajšnjem dežju si tako prelepega vremena nista mogla privoščiti za posedanje v pisarni, zato sta svojo srednje dolgo pot začrtala še do destinacije San Fernando, kjer se je nahajala odvetniška zbornica, v kateri je svojo službo opravljala žrtev. Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, sam poklic že izvira iz daljnih antičnih časov, danes je ta časti vreden. Ugled odvetnikov kot pravnih strokovnjakov je rasel skozi stoletja, razvoj in način življenja sta pripeljala do tega, da so ti postali nujni. Ker je bila ura malo čez štiri se je promet spet zgostil, nastali so ponovni zastoji, a vseeno redkejši kot zgodaj zjutraj, po vsej verjetnost, zato ker sta se nahajala izven mesta. Po uro in pol dolgi vožnji sta končno lahko parkirala osebno vozilo na skoraj polnem parkirišču nahajajočem pred ogromno opekasto zgradbo ravne strehe, katere zidovi so bili prekriti z rdečim in belim, ravno kar cvetočim rastjem. Ko sta preiskovalca izstopila iz avtomobila, so se Jasonove oči pordečile, nos ga je začel neugodno srbeti, saj se je že od malih nog srečeval z alergijo na cvetni prah. Njegov partner se ni zmenil zanj, samo brez srčno je korakal do vhodnih vrat, ki so vodila do veličastnega hodnika odvetniške zbornice in si med tem čistil zobe z lesenim zobotrebcem. Uvodni pogled na začetni prostor ni bil nič novega, natanko vse je bilo kot v njuni policijski postaji npr. ljudi je mrgolelo, močan, glasen zvok je uničeval sluh in podobno. Johnova odvetniška pisarna je svoje mesto imela v prvem nadstropju, do katerega je poleg stopnišča vodilo še ozko dvigalo, ki ni bilo primerno za osebe z veliko ali majhno klavstrofobijo.

Nenadoma, ko je Hillov partner zaradi ne brzdanja svoje jeze udaril po zaklenjenih vratih odvetniške pisarne umorjenega, je nasproti prišla dobro srčna, temno lasa ženska rjavih oči ter vitke postave in ju prijazno ogovorila: » Pozdravljeni moje ime je Amanda sem odvetnica in, a mogoče potrebujete pomoč? «

» Dober dan, jaz sem detektiv Adam Scott in to je moj partner Jason Hill, dodeljen nama je bil primer umora Johna Blacka, zaradi varnosti preiskave vam več ne morem povedati… Imam le eno vprašanje ste vi mogočo Amanda Rigsby? «

V trenutku, ko je izgovoril žrtvino ime so se ji nenadoma pritekle na plan solze, na kar je s težka rekla: » Da… Jaz sem Amanda Rigsby… A to mislite resno, umorili so ga? «

Preiskovalca sta se zavedala, da jima je sekira padla v med, zato sta premislila o nekaterih stvareh in sledila štirideset letni gospe, do njene pisarne. Tretje nadstropje ni bilo kaj prida drugačno od drugega, stene so bile iste svetlo rumene barve, le prostori so bili bolj odprti z manjšo zasebnostjo, okna so bila širša, debelejša in stila prezračevalnih loput.

Na koncu srednje dolgega hodnika se je nahajala odvetniška pisarna, v kateri so se ustalili in začeli z resnim pogovorom in izpraševanjem. Amanda je bila obupana, zgrožena in objokana, zato ji je mladenič dal nekaj papirnatih brisač, da si je malo opomogla.

» Iskreno sožalje gospa Rigsby, ampak, če dovolite bi začel s vprašanji… Torej od kod ste poznali žrtev? «

Uničeno je pogledala detektiva Scott in začela sestavljati besede v šibke stavke: » Nisem ga poznala osebno, z njim me je spoznal sodelavec Robert Harper, njegov znanec… Kasneje sta se sprla… «

» A mogoče veste glede česa? Je bil to zgolj prepir ali dolgotrajen spor? «

» Tega ne vem, slišala sem samo to, da se ni odneslo dobro… Naj bi bil resen pretep… «

» Aha… Samo vprašanje, sklepam, da ste zgledna kristjanka? «

» V resnici… Sem pravoslavka… V cerkev hodim, ko sem pod stresom, žalostna in jezna… Veste ne prenesem tega, kar se dogaja v tem času, zato se poskušam čim bolj umirit in se ne nervirat… «

V zasliševanje priče se je nenadoma vključil še mladenič, ki ni dal miru glede neraziskane stvari: » Dobro si oglejte to fotografijo in mi povejte kdo so osebe na črno beli sliki. «

Dekletu je bilo res težko prepoznavati osebe z solznimi oči, ampak je le hitro ugotovila zakaj se gre: » To smo jaz, John, Robert in okrožni sodnik Rick pred petnajstimi leti, ampak… «

» Ampak kaj gospa Rigsby, je mar kaj narobe, « je radovedno povedal, se naslonil na neudoben stol in srknil dva požirka hladne, naravne vode iz plastenke, ki jo je nosil s sabo.

» Ne vse je dobro… Samo ta sodnik… On je umrl v prometni nesreči… «

14. Poglavje

17.00 sobota popoldne…

Potem, ko je preiskovalec Hill trikrat potrkal, je z šibko silo potisnil kljuko navzdol, zapah se je pomaknil navznoter in pot se jima je pokazala pred očmi. Soba je bila simpatična, večkrat prezračena ter osvetljena, a je že sama izdala veliko o človeku, kot na primer, da je oseba neorganizirana, prebiva v zmedi in neredu in glede na ne čistočo samo čaka kdaj bo imela možnost napredovati in jo zapustiti. Drobni, prašni lebdeči delci premera manjšega od stotine milimetra so se že kar nekaj časa zbirali na površini dolgo ne uporabljenega stenskega grelnika, ki se je nahajal v manjšem prostoru, v katerem je svoje odvetniško delo opravljal gospod Harper. Poleg peloda prah v človeških bivališčih še vsebuje ostanke kože in las ljudi, tekstilna in papirnata vlakna ter drobce drugih materialov v tem okolju.

 Ponovljene predstavitvene besede detektivov in zločina, vnovič ponovljene le, da je vajeti prevzel mladenič, so nenadoma naredile vpliv na psiho izprašanega, da je prenehal pregledovati sveža pisma, ostarele mape in še starejše zapiske.

Presenečen odvetnik pod stresom na začetku ni vedel kaj storiti, čez nekaj trenutkov se je le opogumil in se pripravil na resen dialog.

 » Prosim vaju sedita sem le… Torej, a bosta mogoče kaj spila mogoče kozarček škotskega viskija ali vodo, « ju je ogovoril in z kretnjo pokazal na osvežilo pijačo, ki jima ju je ponudil.

» Najlepša hvala za vaš trud gospod Robert, ampak res nisva tukaj, da bi uživala ob močni pijači, pri vas sva zato, ker se moramo pogovoriti o vašem umorjenem znancu… Gospodu Johnu Blacku, « je začrtal temo pogovora in ustvaril, da je sogovorec dobil kurjo polt.

» Prosim? Ste mar rekli, da je bil umorjen, « je zaigrano vprašal, se malce razžalostil, a vidno manj kot nekdo, ki bi bil v pozitivnih stikih z umorjeno osebo.

» Dajte no odvetnik, lahko bi nam privoščili boljšo igro kot to. Glede na vaš odziv, sklepam, da niste preveč marali vašega znanca, a ste mogoče vi tisti, ki ga je umoril, « je povedal detektiv Hill in s tem začel manipulirati z izprašanim.

» Jaz?! Seveda ne, tega nisem zmožen storiti, verjemite mi! No, pred vami ne bom skrival ničesar… Z njim res nisem bil v dobrih odnosih, ker je… «

» Naredil kaj gospod, vam sabotiral ali prevzel vaš primer? Ah to boli, nekdo se trudi in, da vse od sebe, na vse zadnje obogati prevarant. «

» Kako ste vedeli? Mislim ja, sem sva prišla kot dobra prijatelja iz pravne fakultete, na kar je prevzel moj skoraj dokončan primer in napredoval. «

» Ah, postal je poznan, mastno plačan odvetnik le zaradi preproste prevare, na kar je postal čisto drugačna oseba. Imam prav?  «

» Da, spremenil se je… Postal je lažnivec, prevarant in zasvojenec z mamili, tobakom, alkoholom in spolnimi uslugami, a po vsem tem sem v njem videl starega poštenjaka. Veste s časoma se človek spametuje in spozna dejansko resnico, ki jo sovraži.  «

Gospod Scott je ostal pri svojem molku, le opazoval je kako težko izprašani premika svoje levo zapestje in cel ud nasploh, zato je pristopil in ga močno prijel zanj.

» Au, zakaj ste to storili, « je na ves čas zavpil, ter se od jeze namrščil.

Iz levega kota, se je iz udobnega sedeža zaslišal mlad glas: » Zakaj skrivate to, da ste imeli resen obračun z žrtvijo, a se mar zavedate, da ima tudi on znake pretepa, kar vas naredi za glavnega osumljenca in prosim vas nič nam ne prikrivajte vaša prijateljica nam je že vse potrdila.  «

» Da res je, da sva se v četrtek zvečer sprla in sva se stepla, a imam alibi celo noč sem delal v tej stavbi, to vam lahko potrdi tudi moja tajnica, če hočete. «

» Pustite vašo pričo za zdaj, raje mi opišite kako nizko je padel vaš znanec in s čim se je dejansko ukvarjal? «

Odvetnik ga je globoko pogledal in izdal najgloblje skrivnosti: » Ko mu je enkrat uspelo se je vse spremenilo… Ni več šlo za preproste prevare… Postal je odvetnik najhujše smetane v mestu… Začel si je kopati lasten grob potem se je zapletel še bolj… «

» Kako to mislite še bolj, kaj se je pripetilo? «

 

15. Poglavje

6.00 nedelja zjutraj…

Oči z temnimi podočnjaki pod njimi, niso hotele dočakati morilčevega jutra, saj so krvavi prizori zavedno zapisali v globine njihovega spomina. Nerešene primere morjenja in prekupčevanja z mamili bi z lahkoto pripisali tolpam  tukajšnjega območja, a motiv tega dela se je skladal s tistim, ki ga je preiskoval oddelek iz severnega Los Angelesa. Šop sončnih žarkov sončnega vzhoda čistih kot solza je sijal na siv, platnen suknjič, ki ga je zaradi lahkega vetriča nosil zaspan detektiv Hill. Gruča varuhov pregona kot običajno je stala za rumenim trakom, ki je ločeval kraj zločina od ostale okolice, ter drug drugemu prikrito govorila kaj je slišala ali izvedela o kaosu odznotraj.

 

Preiskovalec Jason je pogledal partner, nenamerno glasno zazehal, se z roko šel skozi goste lase in dal pobudo:

» Si pripravljen, da si od bližje ogledava kraj zločina, čim prej opraviva s tem in se odpraviva na sveže spečena jajca na oko s okusno slanino… Poznam odličen lokal tukaj na okrog, se strinjaš?  «

Tako kot mladenič gospod Scott danes ni imel časa zajtrkovati, želodec mu je krepko krulil, slina se mu je cedila, zato je brez dodatnega pomisleka privolil: » Če dobim še naravno, iztisnjen pomarančni sok sem takoj zraven, ampak najprej morava opraviti najino delo.  «

Dejanje umora se je pripetilo v ob cestnem motelu, natančneje v sobi za plačano bivanje, kar je pomenilo kraj zločina, kjer je zaradi tukajšnjega bivanja raznolikih ljudi velika verjetnost, da se pri forenzični preiskavi odkrijejo različni vzorci DNK, prstnih odtisov, semenske tekočine in podobnega. Prehojenih stopnic za prvo nadstropje nista uporabila, saj se je prostor nahajal v pritličju zgradbe. Detektiva sta ne veščima policistoma, čigar naloga je bila obvarovati nizek in ozek vhod v sobo, pokazala svoje svetleče značke in z njima dobila dovolilnico, da si lahko od bližje pogledata krvave prizore.

Naenkrat je železna zavesa izginila, njuni telesi je prevzela hladna mrzlica, srce je pospešilo črpanje in s tem je ritem zašel iz običajnega takta.

Vonj jima je že bil kaj prida domač, zato ta ni predstavljal neprehodne, težavne ovire, le namigoval je na…

Scena iz morilčeve predstave je zajemala truplo štirideset letnega policista Tomasa Jonesa, ki je na hladnih tleh počival v lastni luži krvi, globoko v telo je imel ustreljene koničaste, zarjavele žeblje, po katerih so sklepali, da gre za istega storilca ali pač? V bližini kjer so se nahajali sestreljeni in uničeni žrtvini možgani so se zaradi brizganja in špricanja krvi, zbledele stene bele barve obarvale v temno rdeče. Na zahodnem zidu je ob ogromnem krvavem vprašaju še kraljeval stenski napis oz. podoba svetlo zelenega znaka, pripadajočega poznani tolpi Green Brotherhood kar bi lahko za preiskavo pomenilo nezaželeno slepo ulico. Ugankarski um preiskovalca Hilla ni nič bolj presenetilo kot sveže uporabljeno orožje, s katerim devet milimetrski naboj v treh deset tisočinkah sekunde vstopi v glavo in na drugi strani izstopi. Če je kot takšnega strela pravilen mora krogla možgansko skorjo, male možgane in celo talamus tako preplesti, da živčni sistem sploh nima časa zaznati bolečine.

Mladenič se je še sklonil bližje, si postopoma ogledal vsak del rane in v svojem umu sestavil akt dogajanja, na kar je spregovoril: » Partner poglej si to od bližje, a meniš, da je morilec zbrcal žrtvin obraz, zato ker… «

Gospod Scott je takoj ugotovil na kaj namiguje in ga dopolnil: » Ker meniš, da kot strela ni bil pravilen, ampak se sploh zavedaš, da so možnosti, da se to zgodi skoraj nične… Če se je to že zgodilo, kot praviš, še vedno ne vemo zaporedje dogodkov. «

» Kaj, če je hotel tako? Kaj, če je bilo žrtvino preživetje načrtovano? «

Zguban Adam se je prijel za izrazito brado in se zamislil nad mladeničevo hipotezo, potem je rekel:

» Če, se zamisliva nad storilčevo psihologijo, se oseba po navadi izživlja nad žrtvijo, ko ta še umira in mu lahko gleda v oči, ampak vseeno se lahko motiva. Zavedaj se, da ne poznava občutkov, zgodbe in dejanskega motiva zakaj je bilo dejanje storjeno, planirano ali ne? «

Detektiv Hill je za enkrat opustil to sceno, se posvetil telesu mrliča, ga preučil, na kar ga je njegov partner ogovoril: » Si se že ozrl po mrličevem telesu? Ti je to mar kaj znano? «

» Žeblji se skladajo z prejšnjim umorom, ampak način, ki ga je morilec uporabil je čisto drugačen. Tukaj ne gre več za pretepanje, izkrvavitev in kasnejšo umetnost… Namreč menim, da ne glede na to, da je med krutim izživljanjem sproščal svojo jezo, je hotel, da žrtev čim dlje čuti bolečino. «

» To, da je morebiti uporabil kakšna medicinska sredstva ga prikaže v čisto drugi luči, marveč ljudje, ki odraščajo v takem okolju nimajo veliko možnosti po visoki izobrazbi. Rad bi te še samo spomnil, da ni rečeno, da je naš storilec zagrešil tudi ta umor, lahko gre za posnemovalca, « je pripomnil preiskovalec Scott.

Psihopatski um se deli na tiste šibkejše osebe, ki le razmišljajo o ubijanju, nekaj od teh jih je zmožnih prestopiti mejo, le nekaj jih je tistih brez čustev kot sta strah in ljubezen, ki dejansko lahko ostanejo v tem in morijo serijsko. Glede na kraj zločina, bi se dejanje preprosto pripisalo nekomu, za katerega vemo, da za svoje žrtve izbere nekoga, kogar ne bo nobeden od svojcev pogrešal ali nanj pomislil, lep primer zato so prostitutke, berači in narkomani. S tem, da je skrivnostni neznanec izbral motel oz. lokacijo, nahajajočo ob avtocesti, je storil večjo uganko in manjšo verjetnost za dokazno gradivo, morebiti zapuščeno na kraju umora.

Jasonov pogled je zaznal še nekaj na truplo: » Gospod Scott, a vidite te luknje, te so nastale zaradi izstreljenih žebljev, ti so bili kasneje izpuljeni od tukaj, ampak zakaj? «

» Veš mladenič, te mentalno bolne osebe počnejo ogromno kaznivih stvari, ki jih žal ne moremo razjasniti, raje mi povej, če meniš, da imata umora med seboj povezavo? «

Detektivu se je takoj zasvetila ideja, ponovno je našel Ariadnina nit, zazrl se je v enega izmed varuhov zakona in ga vprašal: » Ste že fotografirali vso sceno umora? «

Plavolas policist z malce prekomerno težo mu je prikimal in dejal: » Vse smo že fotografirali predno ste prispeli. Zakaj vas to zanima, ali potrebujete kakršnokoli pomoč gospod? «

» Dejansko jo res, samo prosil vas bi, če si nadenete plastične rokavice, « je rekel, namignil na truplo in si tudi sam zaščitil svoje roke.

Adam se je s časom le zavedal, da mladenič namiguje na to kar nista opazila prej.  Truplo je res bilo postavljeno v ležeč hrbtni položaj v svojem morju krvi, a med njim in tlemi se je nahajala njegova…

Z vso silo sta preiskovalec in policist, ki je pred nekaj časa fotografiral, premaknila mrliča na trebuh, na kar sta zagledala, da ni imel…

16. Poglavje

8.00 nedelja zjutraj…

Obcestna restavracija in postajališče za tovornjakarje po imenu Pri Berti je zaradi okusne hrane, dobrosrčnih uslužbencev in solidnih sob za eno noč, imelo več kot dovolj obiskovalcev, da je posel tekel kot po maslu.

» Dobro jutro! Kaj vam prinesem za popit? Ali boste mogoče še kaj pojedli, « je rekla vitka, simpatična natakarica, ki je brez težav naporno delo upravljala že zgodaj zjutraj.

Detektiv Hill se je zazrl v dekle, si še enkrat ogledal list za goste, na kar je odgovoril: » Jaz bi naročil eno kavo z mlekom, mala skodelica prosim in prosil vas bi še za jajca na oko brez soli. «

Sam ni bil velik ljubitelj kave in kofeina nasploh, saj se je zavedal, da pitje tega napitka ob pozitivnih lastnostih, še v primerih prekomernega zauživanja prinese negativne kot so povečan visok krvni tlak, spodbuja živčnost in podobno.

Preiskovalec Scott je naročil skoraj enako: » Jed bi imel enako prosim, za pijačo mi prosim prinesite naravni pomarančni sok, a prav? «

Ko si je dekle zapisalo njuno naročilo, jima je reklo: » Torej dvakrat pečena jajca, enkrat skodelica kave z mlekom, za vas gospod dva decilitra soka iz svežih pomaranč. « Potem se je odpravilo predati informacije o jedeh glavnemu kuharju in nadaljevat z natakarskim delom.

Nekaj časa sta partnerja posedela na lesenih stolih ob oknu v skrivnostni tišini mislecev, na kar je gospod Scott prebil zamrznjen led: » No mladenič, ali meniš, da je ud na prvem kraju umora, dejansko ud druge žrtve? «

» Tega še ne vemo partner le sklepamo lahko, zanesljive rezultate bomo zvedeli po obdukciji, ampak menim, da je… Torej sama sva že ugotovila, da je prvi umor povezan z nekim krivim dejanjem žrtve kar lahko pomeni, da… «

Preiskovalec Adam ga je ponovno dopolnil: » Da je med njima lahko neka neraziskana povezava ali celo umor, tega ne verjamem. «

» Mogoče se sliši ne smiselno, ampak te hipoteze ne moremo kar tako opustiti… Mislim, da vem kaj bom naredil, « je povedal, iz desnega žepa svojega oblačila je vzel zastarel telefon in poklical kriminalistično računalničarko z njihovega oddelka.

» Halo… Da, Jason pri telefonu… Selena prosil bi te, da raziščeš in pregledaš kakršen koli umor, kaznivo dejanje, škandal, skratka kar koli boš odkrila z povezavo med Johnom Blackom in Tomom Jonesom… Nasvidenje ter takoj me pokliči, če kaj najdeš. «

Adam ga je pogledal, se široko nasmehnil in se ponorčeval: » Od kod ti številka tega prikupnega dekleta? Mar imaš kaj z njo? «

» Nič posebnega nimava, samo profesionalen, službeni odnos nič več. «

» Če bi verjel vsemu kar slišim, ne bi imel položaja kot ga imam… Poglej najino naročilo prihaja, zato te bom pustil pri miru. «

» Hm, res si duhovit, za nekoga, ki je tako zastarel, « mu je vrnil, se naslonil nazaj na preprost stol in pričel z okušanjem zajtrka.

 

12.45  nedelja popoldan, Down town, okrožno sodišče…

Preiskovalca sta njuno vozilo parkirala pri bližnjem parkirišču, ne daleč stran od mogočne  steklene stavbe namenjenem sojenju, kjer je svoje delo upravljal preminuli. Več kot očitno je bilo, da je stavba ni bila preprosta arhitektura, po drugi strani tudi ni kazala nobenega presežka, ampak se je gledalcem ne glede na to vtisnila v spomin na nek ne vsakdanji način. Detektiv Hill je kot namerno odprl vrata vozila isto časno kot njegov partner, le, da je on potreboval precej več časa, da je iz njega izstopil.

Jason se je za nekaj časa zazrl v ogromno zgradbo, si z vlažnim robčkom obrisal dlani in rekel:

» Torej gospod Scott, tukaj sva… Ali mogoče veste, kje se nahaja vhod v to stavbo? «

» Mladenič, malo preveč me sprašuješ, ampak mislim, da se mi dozdeva kje bi se lahko nahajal, zato pot pod noge. «

Okrožni sodnik Andre Person je sedel v svojem udobnem službenem stolu v svoji sodniški pisarni, od koder se je po svojem pametnem telefonu pogovarjal z družinskimi prijatelji, na kar je zaslišala trkanje na priprta vrata prostora. Sklepal je, da je nadležna tajnica, do katere je poskušal biti čim bolj prijazen, saj je ni hotel prizadeti, a je res ni maral.

» Naprej, « je z nežnim glasom zavpil, si na hitro zmasiral obraz in se pripravil na preizkus o ohranitvi živcev.

Skozi vrata sta vstopila dva urejena moška, za katero ni vedel, če ju je kdaj že srečal ali ne, ampak ju je starejši jedrnato predstavil: » Dober dan, sem višji detektiv Adam Scott, to je moj partner Jason Hill in tukaj sva, da vam zastaviva nekaj vprašan glede dveh umorov… «

Prijazni sodnik ni mogel skriti svojega začudenja, stiske in strahu, zato je kar brez zatikanj vprašal:

» Nič nimam proti varuhom zakona, ampak zakaj ste prišli ravno k meni, saj sploh ne poznam teh dveh oseb. «

Preiskovalec Hill se je arogantno poigral z njim zgolj samo za šalo: » Prav, kako se počutite danes? A ni mar prečudovito, sončno vreme od zunaj? «

 » Jaz kako sem? Še kar solidno in vi detektiv, « je z zatikanji in cmokom v grlu rekel in si z rokavom srajce obrisal, živčni znoj iz čela.

» Dobro… Torej ali vam lahko zastaviva nekaj vprašanj? Čim bolj hitra bova poskušala biti, a prav? «

» Nič nimam proti temu, ampak zakaj ste prišli ravno k meni? «

» Brez skrbi bodite niste tako zanimivi, da bi prišli k vam, prišli smo si ogledat pisarno vašega prednika Ricka Jonesa… Ste ga morda poznali? «

 » Osebno ga nisem, ker ga nisem mogel spoznati… Sem le sem prišel tri leta po njegovi smrti in veste lahko sem izbiral med pisarnama, ena je že dolgo prazna… «

» Srečnež vi… Ko bi vsaj mene doletela takšna čast, « je prav nič duhovito rekel preiskovalec Scott in zastavil naslednje vprašanje.

Njun dialog je nenadoma zmotilo zvenenje mladeničevega telefona, zaradi česar je moral zapustiti prostor, da se je lahko v miru zmenil. Širok hodnik izven sodniške službene sobe res ni bil najboljša izbira, a na žalost je bil edini pri roki.

» Prosim, « je spregovoril, zmajal z glavo in čakal, da se mu klicatelj na drugi strani oglasi.

Nenadoma je zaslišal mehak, nežen ženski glas, kar mu je dalo vedeti, da ga kliče sodelavka:

» Pozdravljen detektiv, naročili ste mi, da vas naj v primeru, da kaj najdem obvestim, zato sem vas tudi poklicala… «

Niti sanjalo se mu ni, zakaj je naenkrat bilo vse tiho, zato je rekel:

» Da, prosim nadaljuj, kaj si odkrila? «

Kriminalistična računalničarka je govorila tako jedrnato, da sploh ni mogel zaznati vsega, kar mu je povedala, zato je še enkrat vprašal:

» Samo to mi povej, a ta primer zajema naši žrtvi in preminulega okrožnega sodnika? «

Po okroglih dveh minutah se je v urejen, delovni prostor vrnil detektiv Hill, ki je komaj zdaj začutil prijetno sapico zaradi klimatske naprave nahajajoče na zahodni steni ob pisarniških predalih in omarah.

» Gospod Person, a mogoče veste, kje bi dobil sodniški zapisnik o osmem novembru iz pred petnajst let nazaj     ? «

17. Poglavje

Popoldne nedelja 14.00, detektivska pisarna…

Dva detektiva in ljubka kriminalistična računalničarka so se utapljali v neprijetni tišini in razmišljali o primeru, na kar je tako kot po navadi mladenič spregovoril:

» Vesta kaj mislim, da smo zelo blizu odkritju, le zbrati se moremo in povezati prave stvari v celotno fotografijo. «

Mlado damo so besede le skromno navdihnile, zato je še enkrat ponovila, kaj vse so odkrili: » Torej primer, ki povezuje te dve žrtvi  in preminulega sodnika se je zgodil pred petnajstimi leti, ko je policist nenamerno ustrelil enega od članov tolpe, ta je preživel, a so ga kasneje umorili. Sodnik tistega dne je bil Rick, osumljenec je bil policist njegov odvetnik je bil John… Na koncu so primer le opustili in tako je postal nerešen… Da se je vse to zgodilo je tudi potrditev v sodnem zapisniku in ne zgolj neka govorica… «

» Kaj pa, če na vso stvar gledamo iz napačnega zornega kota… Vemo, da se je boj zgodil med dvema tolpama, ampak od nikoder ni znano, da bi ga naj preprečila policija… Kaj, če je bil dejansko policist pokvarjen član druge tolpe… «

» Tudi, če to drži Jason, še vedno lahko gre za umor iz ljubosumja ali česar koli drugega, « je povedal preiskovalec Scott.

» Jaz menim, da je storilec nekdo, ki je imel dejanske stike z to osebo, « je povedala Selena.

» Ne bi rekel, da sta morilec in žrtev imela kakršnokoli ljubezensko afero, ker je obdukcija pokazala, da sta umora skladna… «

» Torej lahko sklepamo, da je storilec nekdo od znotraj, nekdo iz službe, ali pač? «

» Adam, tudi to ni rečeno… Ampak zakaj opuščamo dejstvo, da je bilo na drugem kraju zločina dejansko podpis tolpe? «

» Da Selena in velik krvav vprašaj,  s tem se je storilec samo poigral z nami, « je dejal preiskovalec Hill.

Njihovo debato o storilcu je naenkrat prekinilo zvenenje Scottovega zastarelega telefona: » Aha… Aha… Prav… Najlepša hvala… «

Vsi trije so se spogledali, na kar je Adam rekel: » Ne bosta verjela kaj so forenziki odkrili v bližini kraja umora… «

Radovedno sta v en glas zavpila: » Kaj so odkrili? «

» Z biometričnim načinom idenfikacije so odkrili… «

18.  Poglavje

V majhni, hladni sobi, ki se je nahajala v prvem nadstropju policijske zgradbe, na oddelku za brutalne in serijske umore, je sedel bivši kaznjenec, čigar um se je pripravljal na zasliševanje. Prostor je vseboval kovinsko mizo in dva stola, poceni avtomat za mrzlo in toplo mineralno vodo ter ogromno stekleno okno, skozi kateri se je od zunaj videlo v notranjost. Temno polt moški srednjih let se je z prsti čohal po svojih temnih laseh in upal, da čim prej opravi z to stvarjo, saj so ga zaslišanja spominjala na njegovo slabo preteklost kriminalnih dejanj in kasnejše ječe. Na levi rami je zavedno ostal zbledel, črn tatu oz. pečat tolpe, v katero je kot dvanajst letni deček zapadel. Zaradi trdne prečiščene oblike kokaina cracka in konoplje, od česar je bil odvisen že od obdobja adolescenca, so se mu glasilke izrabile skoraj dokončno, kar je bil vzrok za težje govorjenje. Težka vrata so se nenadoma odprla in v sobo je prišel mlad moški, ki je v levi roki držal njegov dosje, v desni skodelico britanskega čaja z mlekom.

Sedel je za mizo, naredil kratek očesni stik z osumljencem in odprl njegovo mapo ter začel: » Kot otrok ste bili obtoženi prekupčevanja z mamili, kasneje ste bili obtoženi oboroženega ropa in sodelovanja pri strelskem boju med tolpami in tako dalje. «

Da v psihološkem boju pri zaslišanju osumljencev zasliševalci pokažejo nadvlada, običajno stojijo, saj s tem osumljencu pokažejo, da so močnejši od njega, ampak detektiv Hill ni obral te strategije.

» Torej gospod East, če se ne veste ste osumljeni umora dveh oseb... To sta odvetnik John Black in policist Tomas Jones… Sta vam znani ti dve imeni? «

Will East je svoj pogled preusmeril na grobe lisice, ki jih je nosil, na kar se je zazrl v detektivove oči in spregovoril: » Da poznam ti dve imeni, a nisem njun morilec… V življenju sem storil ogromno grehov in napak, bil sem grozen človek in tega se sramujem, a vseeno nisem zmožen, da bi ubil nekoga iz maščevanja… Imam deset letnega sina in dobro srčno ženo. «

» Se zavedate, da smo v bližnjem smetnjaku odkrili pištolo M&P9 z vašimi prstnimi odtisi, zato vas prosim, da mi ne zanikate, da niste bili tam. «

» In tudi ne mislim gospod detektiv, povedal vam bom resnico. Bilo je pred tremi dnevi, pozno zvečer, tja sem odšel ker sem… Ker sem hotel maščevati bratovo smrt, a nisem mogel… Prišel sem do njega, zavpil nad njim ter ga preklel, on ni naredil ničesar… Samo zlovešče se je nasmehnil in mi rekel, da tako ali tako ne bom nikoli dosegel pravice, ker kdo bo verjel bivšemu kaznjencu. Bolelo je, a vedem sem, da govori resnico, zato sem nameril vanj in začel pritiskati na sprožilec, a nisem zmogel… Začutil sem nekaj v sebi kar me je pripeljalo, da sem zapustil stavbo, odvrgel orožje v smeti in odšel k svoji družini. «

» Za uvod se vrniva na začetek, kako se je vse začelo, a prav? «

Zaslišani se je zleknil na stol, si obrisal čiste solze in pričel z govorjenjem: » Kot otrok sem imel poštenega očeta trgovca, ki je delal pozno v noč, le, da nas je preživljal iz meseca v mesec. Neke temačne noči, ko je končal z službo, je trgovino, v kateri je delal napadla neka tolpa. Pokradli in uničili so celoten prostor, ampak to ni bilo najhujše… V tisti noči so mi… Ubili očeta, « je s težka izgovoril, med tem so mu spet pritekle žalostne solze, ki si jih je obrisal s papirnatim robčkom, na kar je komaj nadaljeval.

» Jaz, moj brat in moja mati, ki je postala samohranilka smo kot družina pristali na cesti, kjer sem skupaj z svojim bratom zapadel v slabo družbo… Začela sva kaditi, popivati, s časoma so v najino depresivno življenje vstopila še mamila in orožje… «

Preiskovalec Jason mu je pokazal naj nadaljuje, med tem, ko je sam zapisoval zapisnik o zasliševanju.

» Torej nekega dne sva pristala v oboroženem boju tolp, v katerem je pokvarjen policist ustrelil mojega brata v glavo, a je z hujšimi možganskimi poškodbami preživel… Takrat sem skupaj z nekaterimi drugimi naredil oboroženi rop, da bi plačal bratovo operacijo, zaradi česar sem sedel. Mojega dela denarja niso odkrili ker sem ga predno so me našli skril, tako, da je moja žena z njim plačala operacijo... Ampak med tem, ko sem jaz bil v zaporu, je mojega brata v bolnišnici nekdo umoril z nožem… Vse sledi, dokazno gradivo in podobno  je kazalo na policista, ampak bi naj ti čez noč izginili in tako je primer postal nerešen… Na sodišču ga je zastopal ta lažnivi odvetnik John Black, ki je poskrbel, da ni bil obtožen… «

» Aha, torej gospod East, vas ni bilo na sodišču, ker ste bili za zapahami, a mogoče veste kdaj je bilo sojenje? «

» Seveda devetega novembra, takrat me je v ječi obiskala žena in mi pojasnila nekaj stvari. «

» Ne mogoče, ampak po dokaznem gradivo bi se naj sojenje zgodilo en dan prej, se mar motite? «

» Ne, več kot prepričan sem, da se je to zgodilo takrat, zagotavljam vam, « je odločno zagotovil, se spet počohal po laseh  in srknil tri požirke hladne, naravne vode. «

Detektiv Hill se je kolikor hitro je lahko vstal, zapustil prosto in partnerju naročil, da naj popazi na glavnega osumljenca, sam se je odpravil na pot, saj je bil prepričan, da je odkril resnično identiteto ''SODNIKA ZLA''.

19. Poglavje

Mladenič je poslušal glasbo svežega radia v ukradenem osebnem vozilu njegovega partnerja,  s katerim se je po avtocesti US-405 odpravil do morilčeve lokacije v Inglewoodu, natančneje na East Regent Streetu. Svetlečo rdečo lučko nujnosti je pritrdil na streho vozila kar je pomenilo, da med svojo vožnjo ni potreboval voziti po predpisih. Zavedal se je, da se mora zbrati na cesto, a je bil prezaposlen s sestavljanjem zadnjih dokaznih koškov sestavljanke umora v celoto. Prepričan je bil, da se ne moti s svojimi teorijami, saj so te vsak trenutek dobivale vedno večji in globlji smisel. Najboljši raziskovalci ugank niso tisti, ki jih rešijo in se s tem zadovoljijo, tem več tisti, ki na koncu podvomijo v vso dokazno gradivo, teorije in gredo na nož. Še zadnjič je zavil, parkiral ukraden avto, poklical okrepitve, preveril koliko nabojev še ima njegovo orožje Beretta 92 FS kalibra 9mm in se soočil z resnico.

Ko je na grobo odprl težka, hrastova vrata pravoslavne cerkve s širokimi zidovi, se je ne glede nato, da ni bil kaj prida veren, prekrižal z blagoslovljeno vodo in upal, da bo odkril…

S svojimi oči je preletel ogromen, sveže hladen prostor, na kar se je zavedal, da…

Mislil je, da se je zmotil, a je nenadoma zaslišal poznan glas, zaradi česar ga zmrazilo po celem telesu in je obstal na mestu.

Ko se je res počasi obrnil je zagledal…

Bil je prepozen, saj je začutil rahlo bolečino na skrajno levi strani vrata…

Ves omotičen, šibek in čisto brez moči se je zgrudil po prašnih, trdih tleh, kjer je tudi z eno nogo v grobu tudi obležal.

Ni se zavedal kje je ali kaj se je zgodilo samo počasi je oprl svoje očesne veke in poskusil izostriti vid, ampak je samo čutil bolečino v dlaneh. Ko se mu je pogled malce zboljšal je uvidel, da sedi na starem, lesenem stolu, v vsako dlan pa ima zabite po tri zarjavele žeblje, zaradi katerih je nenadoma začutil neznosno trpljenje in nelagodje. Ko je prepoznal obraz osebe, ki je stala pred njim, se je zavedal, da sodnik sploh ne obstaja, namreč opravka je imel s sodnico.

Morilka ga je kričeče in jezno ogovorila: » Se me še spomnite gospod detektiv… Ste vedeli, da sem jaz za vsem tem… Ali ste tako kot polovica ostalih sodili z napačnega zornega kota… «

Preiskovalec Hill naenkrat ni več čutil nobene bolečine, samo želel je spregovoriti, zato je izpljunil slino in kri in rekel: » Vedel sem, da si ti za vsem tem… Bilo je še najbolj smiselno… Vem kaj se je zgodilo z vami… Dva žeblja bi lahko opisovala dve osebe, a bila je zgolj prevara… V resnici je šlo za krivdo in nedolžnost… Šlo je za sodnika zla, a sodnik v tej zgodbi je že zdavnaj umrl… Tistega dne ste… «

» Ne trudi se, zavedam se, da je pri taki bolečini težko govoriti na dolgo in široko, zato vam bom povedala jaz… Sklepam, da ste že ugotovili za incident, v katerem sta bila obe moji žrtvi… Sodnik je bil podkupljen in vse bi se pokazalo v njun prid, če ga ne bi pokončalo življenje samo… Takrat sem bila mlada in, « naenkrat so ji pritekle čiste solze, ki so bile kot sol za rano.

» Bili ste mladi, nemočni, človek se je z lahkoto poigral z vami in to se je tudi zgodilo… Vedeli ste, da ga je umoril, a ste svojo nepristranost prodali… Vseh petnajst let vas je razžiral občutek krivde, morali ste ukrepati, zato ste si izmislili identiteto pravičnega sodnika in… «

» Lahko me obtožite, česar koli, a sama vem, da sta si to zaslužila… Svojci tistega, ki mu je vzel življenje si zaslužijo pravico… Predno sem ju umorila, sem vse posnela detektiv… «

» Amanda, ne gleda kaj sta storila, si še vedno sama ista kot ona dva… «

Amanda se je tega zavedala od samega začetka, predvidevala je konec, zato tudi ni odreagirala preveč dramatično, ampak je vseeno zavpila: » Umor se mora kaznovati z umorom! Padla sem globoko in iz tega se lahko samo rešim z eno stvarjo, « iz žepa je potegnila škatlico tabletk…

» Karte življenja so pač tako nanesle, « je rekla in vse brez vode pogoltnila, na kar je začela pred detektivovimi očmi umirati.

Tega ni mogel gledati, moral je pomagati, zato je s vso silo izvlekel svoje dlani iz žebljev, ki so se zaradi njih vse potrgale. Na njegovo srečo so v prostor prikorakale okrepitve, skupaj z njegovim partnerjem, ki so poskušali pomagati morilki, a je bilo za vse to že daleč prepozno.

Umrla je v božji hiši…

20. Poglavje

Zaradi globokih ran v dlaneh je mladeniču šlo za življenje, saj bi lahko prišlo do izkrvavitve, ampak ga je na srečo zunaj čakalo že rešilno vozilo, okrepitve ter njegova najdražja.

Ko sta skupaj s partnerjem končno prišla na svež zrak, je k njemu pritekla plavolaska in ga brez zadržan strastno poljubila ter mu rekla: » Nujno moraš v bolnišnico… S teboj bom šla, a prav? «

Čeprav je čutil neznosne bolečine je za trenutek le odmislil vso trpljenje in spregovoril: » V veselje mi bo, če greš z mano… A, imaš kaj čaja, zdaj bi mi res prijal. «

Prelepa Selena se je nasmehnila, ga od vse sreče močno objela in mu skupaj z njegovim partnerjem pomagala do rešilnega vozila. Skupaj z njim je stopila noter, vrata so se zaprla in belo, rdeč rešilec se je podal na divjo vožnjo proti sončnemu zahodu. Za enkrat je odmislil ves stres in se zazrl v njene lepe modre oči, na kar je že drugič zaprl očesne veke. Ni odšel na drugo stran, ob njej se je zbudil s povitimi rokami v bolnišnici in poskušal popiti skodelico okusnega toplega britanskega čaja z mlekom, ki mu ga je pripravila.