Moje življenje je polno skrivnosti, za
katere veva samo jaz in, če boš prebral to zgodbo, ti.
Pozna jo še nekdo, a njega boste spoznali kasneje. Zdaj
se vrnimo na začetek. Vse se je začelo nekako takole
...
Pred 147 leti se je rodila majhna
dojenčica – jaz. Mama me je poimenovala po moji
prapraprapraprababici Viktoriji. Oče si je sicer vedno
želel sina, a kar je, pač je. Dobil je majhno, bledo,
črnolaso deklico s podočniki. Moja koža je zelo
občutljiva in je nikakor ne smem izpostavljati soncu,
drugače me ožge. Tudi pogleda na križ ne prenesem, še
manj pa ne obupnega vonja česna. Prav takšne težave
ima tudi moja družina. Verjetno si ugotovil, da smo
družina vampirjev.To pa je le ena izmed naših
skrivnosti. Če si ta trenutek pomislil, da prihajamo iz
temačne dežele, kjer je domovanje grofa Drakule,
Transilvanije v Romuniji, se motiš, ne živimo tam in
zgodba se ne dogaja v teh grozljivih krajih, kjer še
mene ob pogledu na grofov grad oblije srh.
Živimo na obrobju normalnega
človeškega mesta, imenovanega Bilje, v ogromni
staromodni vili, ki sem jo zelo rada raziskovala že od
malega. Sem edinka, zato imam praktično polovico vile
sama zase, in v naši ogromni vili, z nešteto sobanami,
skrivnostnimi hodniki, imam najraje knjižnico. Našo
urejeno, domačo knjižnico. Prebrala sem že vse knjige
na policah, so vseh vrst in oblik, segajo pa prav do
poševnega črnega stropa, na katerem visi elegantni
kristalni lestenec. V kotu je postavljena mehka, rdeča
žametna sedežna garnitura, zraven katere je majhna
lesena mizica s čipkastim prtičkom, ki ga je spletla
moja teta Anastazija, ko sem bila še majhna. Naša
veličastna knjižnica je popolno nasprotje nagneteni,
šolski knjižnici, ki je polna neuporabnih in strganih
knjig. Starša nista našla nobene druge možnosti, zato
hodim v navadno osnovno šolo, z normalnimi otroci.
Zaradi mojega čudaškega videza me
nihče ne sprejme v svojo družbo. Poskusila sem priti v
skupino popularnih, k športnikom, stilistom, popolnoma
običajnim otrokom, v super pametno družbo, a se nič od
tega ni obneslo. Naj pojasnim; Naša vila nima prav dobre
povezave z WiFijem, tako da so me najprej izločili iz
skupine popularnih, ki brez njega in socialnih omrežij
ne morejo živeti. Kot drugo, sovražim šport, tako da
sploh ne vem več, zakaj bi se hotela družiti z otroki,
ki ves čas govorijo samo o penalih in prekrških ter
svojih atletskih dosežkih. Moj stil je preveč čuden in
brezupen za skupinico modnih navdušencev. Ponavadi nosim
črno srajco, črne hlače in črne čevlje. Škoda, da
na naši šoli ni darkerjev. Tja bi se prav dobro
vključila. Tudi običajni otroci niso zame, saj sem malo
posebna (vampirka sem, če si slučajno pozabil). Zadnja
je odpadla skupina super pametnih, saj nisem super
pametna, temveč sem namreč izjemno pametna, saj sem
bila v 147-ih letih priča prvemu radiu, telefonu,
črno-beli televiziji, računalniku, videla in doživela
sem vse od prve in druge svetovne vojne ... Zaradi
izredno visokega inteligenčnega količnika in vseh
prebranih knjig, bi otroci v klubu super pametnih kmalu
ugotovili, kako posebna sem in to ne bi bilo dobro zame
ne za družino. Z otroki pa se ne morem družiti tudi
zato, ker podnevi preprosto ne smem biti zunaj. Saj veš,
ta zadeva s sončno svetlobo ni dobra za mojo kožo. Pa
še naspati se moram.
Zato sem obtičala v družbi s sicer zelo
prijazno, a malo preveč piflarsko piflarko Sonjo. Nosi
zelena sovja očala, zobni aparat, oblači se v karirasta
krilca in dokolenke, za povrh pa ima s seboj vedno kup
leksikonov in je vedno oborožena z nenavadnimi dejstvi
(ste vedeli, da ima hobotnica troje src?). Šola je torej
zame druga beseda za pekel. Učimo se same neuporabne
stvari, sploh pri gospodinjstvu, ki mi v življenju ne bo
koristilo, saj se najraje hranim s krvjo in občasno na
skrivaj s čokolado.
Živeti v normalnem mestu, čeprav si
vampir, je grozno težavno. Podnevi moram iz šole domov
teči z senčnikom in s tono sončne kreme na obrazu, saj
bi me lahko sonce pošteno opeklo. Vsem to pojasnjujem
tako, da jim rečem, da imam hudo alergijo na sonce.
Takoj, ko pridem domov, se preoblečem v pižamo in
zaspim. Domačo nalogo vedno naredim pozno zvečer, takoj
ko se zvečer zbudim in vstanem iz tople, lesene krste.
Včasih je moj urnik tako naporen, da prespim tudi cel
vikend! Seveda je razlogov, zakaj je težko živeti v
normalnem mestu, če si vampir še več, a te nočem
preveč obremenjevati s tem.
Seveda so starši že večkrat
razmišljali o šolanju na domu, ampak ne poznamo
nobenega vampirskega učitelja v bližini 1.000 km.
Navadnemu učitelju pa bi se verjetno zdelo čudno, da bi
moral v službo priti šele ob devetih zvečer, končal
pa bi ob dveh zjutraj.
Oče in mama ne hodita v službo, vidimo
pa se zvečer, ko se zbudita. Oče je pesnik in piše
kadarkoli se mu zahoče. Včasih je živčen in
nataknjen, a takšni so pač umetniki . Naučila sem se,
kdaj ga pustiti pri miru in mu pomagati ter delati
družbo. Trenutno je zelo tečen, saj mora kmalu oddati
novo zbirko pesmi z naslovom Temne noči.
Tudi moja mama je umetnica, po poklicu je
operna pevka. Trenutno je zelo zaposlena, saj vadi za
svoj pomemben nastop v vampirski operni hiši.
Moja vampirska družina je zelo moderna,
kar pomeni, da se redkokdaj spravimo na ljudi. Prvič
sem videla, kako je oče ugriznil nekega človeka, ko sem
bila stara šele 53 let. Oh, prelepi spomini. Nikar si ne
misli, da sem čudna! Vsi vampirski otroci smo takšni.
Za nas je preobrazba v vampirja pomembna, prav tako, kot
za vas ljudi plavanje, a o tem kasneje.
Sama sicer ne napadam ljudi ali živali,
rajši imam kakšno sladkarijo, saj so pravzaprav
odlično nadomestilo. Poleg tega pa moram v šoli jesti
tisto brozgo, ki ji rečejo malica.
Še nekaj vam moram povedati. Kaj je
edina dobra stvar pri tem, da kot vampir živiš v čisto
normalnem mestu? Od svojega rosnega enaindvajsetega leta
se vsak večer lahko spremenim v netopirko. Starša mi
nikoli ne bi dovolila, da bi zvečer sama odletela ven, a
me radovednost vedno znova premaga. Zelo potiho, skoraj
neslišno, skočim skozi okno na podstrešju, stegnem
roke in tik preden se z nosom dotaknem betonskih tal,
zaprem oči, na hrbtu se mi pojavijo krilca, začnem se
manjšati, na glavi mi zraste dvoje kosmatih ušes in
zelene svetlikajoče se oči se povečajo in dvignem se v
prelepo nočno nebo (OPOZORILO: Tega prosim ne izvajaj
doma, saj se lahko močno poškoduješ).
Nato odletim do hiš sošolk in
sošolcev, se usedem na okenske police in poslušam, koga
opravljajo in kdo jim ni všeč. Včasih pa slišim samo
smrčanje. Veliko deklet, Amanda, Simona, Liza, Jana in
še veliko drugih menijo, da sem zelo čudaška, saj
slišim njihove večerne telefonske pogovore. Predvsem
jim ni všeč moj okus za stil, motijo pa jih tudi moji
»preveč bleščeči črni lasje« ter, kot bi rekla
Jana, »predolga zoba«. A maščevanje je sladko, zato
jim po navadi kakšno zagodem, ravno pred enim tednom sem
se pritihotapila v Linino sobo in ji za omaro skrila
učbenik za matematiko. Še do danes ga ni našla!
Po teh zanimivih dejavnostih se zelo rada
odpravim do najvišje smreke na hribu nad mestom in od
tam opazujem luči, avtomobile ter ljudi majhne kot
mravljice, ki kar naprej nekam hitijo. Zanimivo je, kako
nemočni so videti, a ima pravzaprav vsak od njih velik
vpliv na ostala živa bitja. Včasih si želim, da bi na
tem svetu obstajal vsaj nekdo, ki bi me razumel in ki bi
imel enake težave kot jaz. Nisem dolgo čakala, ko je v
moje življenje vstopil on.
Nekega običajnega petkovega večera sem
se ponovno spremenila v netopirko, poletela do jezera in
se usedla na vrbovo vejo, tik nad vodno gladino. V vodi
sem zagledala ribice, majhne in velike. Začela sem se
dolgočasiti, saj je opazovanje rib dolgočasno celo
zame. Ko sem že hotela odleteti nazaj domov, pa sem se
ob prvem zamahu s krili zaletela v nekoga in skoraj padla
v vodo. Ko sva se spogledala, sem videla, da sem se
zaletela v netopirja. Ne v navadnega netopirja, ampak v
takega kot sem jaz, saj tukaj zvečer še nikoli nisem
videla nikogar.
»Kdo pa si ti?« me je vprašal. »Jaz
sem Viktorija, kdo si ti?« sem ga vprašala. Odvrnil je:
»Jaz sem Viktor. Ampak nisem vedel, da obstaja še
kakšna taka družina, kot smo mi v tem mestu!« Tega
tudi jaz nisem vedela. Do zdaj. Odletela sva na breg, da
ne bi zaradi šoka kdo od naju padel v jezero. Tam sva se
spremenila nazaj v svojo človeško oziroma vampirsko
telo. »Ti si vendar Viktor iz naše šole!« sem
presenečeno vzkliknila, ko sem v temi prepoznala tihega
in na zunaj čisto normalnega Viktorja iz naše šole.
»In ti si Viktorija!« je nato zmedeno vzkliknil še on.
Viktor se mi je sicer vedno zdel malo
sumljiv, a da je tudi on vampir, se mi ni niti sanjalo.
Ni mi jasno, kako se je lahko tako zlahka pridružil
družbi normalnih otrok. Tudi njegove podočnike in bledo
kožo je bilo moč spregledati.
Kot bi mi bral misli je povedal, da si
obraz napudra, blede roke in noge pa prekrije z dolgimi
majicami in hlačami. Vse se mi je zdelo tako neverjetno.
Že celo življenje iščem nekoga, s katerim bi lahko
delila skrivnosti in zdaj našla nekoga, ki ima prav tako
veliko skrivnost kot jaz. Prvič v svojem življenju se
nisem več počutila tako zelo osamljeno.
Njegova družina se je preselila v Bilje
šele letos, zato ker so jih v prejšnjem mestu
razkrinkali, ker so neke noči videli njegovega očeta,
kako se je iz netopirske spremenil v človeško obliko.
»Zdaj mi starša sploh ne pustita več iz hiše, hodim
samo še v šolo in domov. Če bi vedela, da sem zdaj
zunaj, bi me verjetno ubila,« mi je malo zares, malo pa
v šali povedal. Prikimala sem, saj bi bila mami in oče
verjetno besna, če bi izvedela, da nisem doma.
Ko se je pričelo daniti, sva se
poslovila in se dogovorila, da se jutri dobiva ob istem
času na istem mestu. Končno sem dobila prijatelja, ki
razume moje težave! Z nasmehom na licu sem zaspala.
Komaj sem čakala na večer, ko bova šla
z Viktorjem skupaj nagajat nesramnim sošolcem. A najprej
me z njimi in Sonjo čaka pouk .
»Viki!« je vzkliknila Sonja, ko me je
zagledala pri moji omarici. Ne, ta vzdevek mi ni všeč
in bi jo najraje ugriznila vsakič, ko me tako pokliče.
Pritekla je k meni in me objela s svojimi toplimi rokami.
Skupaj sva šli (hodila sem, Sonja pa mi je sledila) do
učilnice za matematiko k prvi uri pouka. V učilnici sem
zagledala Viktorja in na skrivaj sva si pomežiknila.
Zvečer bo še zanimivo.
Preživela sem uro matematike,
slovenščine, zgodovine in biologije, od katere mi je
še zdaj slabo. Zdaj sem se na debelo namazala s sončno
kremo, da se vsaj malo zaščitim pred groznim soncem.
Zgrabila in odprla sem sončnik, pomahala Sonji in se
pripravila na hitro hojo proti domu.
Na pol poti proti domu pa me je nekdo
nežno potolkel po rami. Obrnila sem se in zagledala
Viktorja, prav tako čisto svetlikajočega se od kreme za
zaščito proti soncu. »Komu bova zvečer najprej malo
zagodla?« me je s porogljivim nasmeškom na obrazu
vprašal Viktor. Malo sem pomislila, nato pa rekla: »Zdi
se mi, da me še posebej ne mara Maks, od incidenta z
jogurtom (ko sem bila zadolžena za deljenje malice, sem
po njegovi novi torbi ponesreči polila malo jogurta. Od
takrat ne prenese niti pogleda name in me vsakič, ko me
zagleda grdo pogleda in me začne zbadati z vzdevki, ki
jih še tebi rajši ne bi zaupala).« Prikimal je in mi
povedal, da mu je Maks razlagal, da je ravno pogledal
noro strašljivo grozljivko in bi ga lahko zvečer
»malo« prestrašila. »Das ob enajstih pri jezeru!« me
je še opomnil, nato pa sva prišla do naše vile in se
poslovila.
Ko sva prišla do naše hiše, sva se
poslovila in odšla sem domov, torbo sem kot ponavadi
zalučala pod posteljo, se vrgla na kup blazin in takoj
zaspala.
Zbudila sem se okoli pol enajstih, ravno
prav za zajtrk, z ozirom na vampirski urnik. Pojedla sem
obložene kruhke s sveže stisnjeno krvjo ter se
odpravila gor v svojo sobo in zavpila staršema, naj me
ne motita. Šla sem do okna, poletela in se spremenila v
svojo drugo in ljubšo podobo. Odletela sem do jezera,
kjer sem že zagledala Viktorja, ki je sedel na bregu.
»Viktor!« sem na glas zavpila. Prestrašeno je odvrnil
pogled od vodne gladine in s svojimi rjavimi očmi
panično pogledal naokoli. Ko me je zagledal, se je
pomiril in me pozdravil. »Lepo te je spet videti!« je
rekel, ko sem se spremenila v človeka. »Tudi tebe,«
sem smeje dejala.
Odpravila sva se do Maksove sobe. Okno je
bilo na najino srečo in Maksovo nesrečo odprto, Maks pa
je že spal. Potiho sva poletela v sobo in se skrila za
omaro, saj se je Maks premaknil. Na njegovi pisalni mizi
sva zagledala kup papirja in pomislila na isto stvar.
Spremenila sva se nazaj, po prstih stekla do papirja in
ga razmetala vse povsod po mizi in tleh.
»Oh ... Kakšna škoda,« je v sarkazmu zašepetal
Viktor. »Kdo je tu?« je kar naenkrat zastokal Maks in
si pomel oči. Obstala sem na mestu. V zadnjem trenutku
sem neslišno švistnila pod pisalno mizo in se skrila za
stol, Viktor pa za omaro. Približno dve minuti sva
morala biti popolnoma pri miru, da je Maks končno zopet
potonil v globok spanec. Na njegovi nočni omarici sva
našla še gel za lase, vedela pa sva, da brez njega ne
more preživeti, zato sva ga skrila v škatlo za čevlje
pod njegovo posteljo. Tam ga zagotovo ne bo iskal. Viktor
je pogledal na uro in bila je že pol dveh (zjutraj
seveda). Spremenila sva obliko, poletela skozi okno in
se poslovila.
Začenja se mi dozdevati, da je moje
življenje postalo bolj znosno in zanimivejše, vse od
tistega usodnega treska in poka pri jezeru. Zdaj lahko le
še upam, da starša nista hodila v mojo sobo.
Želja se mi je izpolnila. Očetu je bilo
trenutno popolnoma vseeno za vse, saj se je ukvarjal s
pesmimi, mama pa je bila tako utrujena, da me še
pogledala ni. Poljubila sem ju na lice in šla v sobo.
Preden sem se pripravila za šolo, sem brala v
knjižnici.
Ob osmih sem se odpravila v šolo in na
poti srečala Viktorja. Pohitela sva v šolo, da bi
videla, kakšno dramo bo naredil Maks zaradi
včerajšnjega skrivnostnega obiska.
Šele stopila sva skozi šolska vrata pa
sva že slišala Maksa, ki je vse po vrsti spraševal,
ali so mu vzeli gel za lase. »Ali si kje videl moj
gel?« je vprašal Viktorja, ko sva prišla do njega.
Viktor je odkimal. Ko je Maks zagledal mene, se je samo
spačil, kot bi okusil kislo limono, nato pa naredil lok
okoli mene in nadaljeval z iskanjem. Tako obupan je bil,
da me dejansko ni užalil. Pa še njegova vedno
»polizana« frizura je bila tokrat videti kot levja
griva. Vsi so se mu smejali. Midva z Viktorjem pa sva
bila ponosna in na njegovem obrazu sem videla
maščevalen, ampak prisrčen nasmešek. Sklepam, da sem
ga imela tudi sama. A Maks si je sam kriv.
Tako so minevali dnevi in, moj najljubši
del, noči ter sestajanja pri jezeru. Vsak tak trenutek
bi najraje zamrznila in ga shranila za večno. Počutila
sem se tako prijetno. »Koliko si pravzaprav stara, v
vampirskih letih, seveda?« me je nekoč vprašal Viktor.
»Sto sedeminštirideset. Ti?« Povedal mi je, da je tudi
on star natanko toliko in da so moderna vampirska
družina, prav tako kot mi. Njegova starša sta bila
oba igralca, ki sta opustila svojo kariero, ko se je
rodil on. »Po poklicu bi bil rad pisatelj. Ali pa
slikar. Oboje me zelo zanima,« mi je povedal, medtem ko
sva sedela na bregu in strmela v lunin odsev na vodi.
»Pa ti, kaj tebe veseli?« me je vprašal in pogledal v
oči. Zamislila sem se. Lahko bi bila novinarka, a ne
vem, če sem v tem dobra, zato sem samo skomignila z
rameni in se rahlo nasmehnila.
»Ura je že tri!« sem potiho vzkliknila
čez nekaj časa. »Adijo, jutri se od enajstih dobiva na
istem mestu!« je Viktor zaklical za mano. Pokazala sem
mu dvignjen palec in odletela domov. Naredila sem domačo
nalogo in hitro zaspala še za tri ure.
A ko sem se zjutraj zbudila, sem bila
grozno utrujena. Večerna druženja so čisto porušila
moje navade, a so mi bila všeč. Slišala sem, da kava
pomaga, zato sem hitro v kozarec nalila malo vroče vode
in vanj stresla omamno dišečo kavo (kar se je potem
seveda izkazalo za napako).
Pred šolo me je že čakala Sonja. Vsa
navdušena mi je izročila neko kuverto. Ko sem jo
odprla, sem zagledala vabilo za njen rojstni dan. »Ali
boš lahko prišla? Res bo super! Imela bom pinjato in
veliko torto pa balone in sladkarije. Povabila sem še
Lizo, Ireno in še veliko drugih. Ampak ne vem še, če
bodo prišli. Upam, da pridejo. Pa ti, prideš?« Joj!
Čisto sem pozabila! Sonja ima rojstni dan JUTRI! Ne, ne
smem je razočarati. Danes bom hitro stekla v trgovino in
ji kupila kakšno malenkost, sem trdno sklenila. Po vsem,
kar je Sonja naredila zame, ji moram dati nekaj v zameno.
Tako delujejo prijateljstva, kajne? Verjetno bo že
držalo. »Ja, verjetno pridem ... Kdaj pa bo zabava?«
sem jo vprašala. »Pojutrišnjem,« je odgovorila,
»torej v soboto.« Takrat je zazvonil zvonec za prvo uro
in s Sonjo sva skupaj stekli v učilnico za matematiko.
Kot sem nameravala, sem šla po pouku s
sončno kremo povsod po bledem obrazu in s črnim
senčnikom v trgovino. S seboj sem na srečo imela nekaj
denarja, ki mi je ostal od božiča. Z njim sem Sonji
kupila parfum, ki diši po kolačkih, veliko čokolado in
plišastega pingvinčka z očali, ki me je spominjal
nanjo. Zraven sem kupila tudi vijolično darilno vrečko
in voščilnico z bleščečim napisom »vse
najboljše«.
Nato sem hitro stekla domov, kjer sem
darilo skrbno spravila v vrečko in v voščilnico
napisala nekaj besed. Bila sem zelo zadovoljna s svojim
delom. Vedela sem tudi, da bo Sonji zelo všeč. Zdaj sem
le še morala prepričati očeta in mamo, da mi pustita
iti na zabavo.
Ko sem naredila domačo nalogo, sem se
odpravila do očeta in mame, ki sta bila še vedno budna.
Pokazala sem jima vabilo. »Ja, seveda lahko greš!« je
veselo rekel oči, saj je ravno oddal založniku svojo
novo knjigo pesmi in je bil tako srečen in sproščen,
da se verjetno sploh ni zavedal, kaj mi je pravkar
dovolil. Poljubila sem ju za lahko noč in se odpravila
spat tudi sama.
Zvečer sem se spet srečala z Viktorjem.
Kot ponavadi sva se dobila pri jezeru. Zmenila sva se, da
se dobiva tukaj, saj greva potem do Katjinega stanovanja,
ker je bila grozno nesramna do Sonje IN mene. A še
preden sva poletela, sva zaslišala čuden šum.
Ustrašila sva se, a ostala mirna, nato pa sva pomislila,
da je bil le veter. Ampak sva se motila, saj sva takoj za
tem slišala pok palice. »Kaj je to?« sem preplašeno
vprašala prijatelja. »Nimam pojma!« mi je iskreno
odvrnil. Slišala sva še en šum iz ozadja in oba sva se
počasi in skrajno previdno obrnila nazaj. Skoraj sem
poskočila, ko sem zagledala veliko senco z očmi in
ušesi, šapami, nosom in ... repkom?
Za trenutek sem se zmedla, nato pa
nasmehnila in se začela hihitati. »Viktor, saj je samo
kužek!« sem vzkliknila, ko sem v temi prepoznala
kosmato zverinico. Mislim, da je bil nemški ovčar.
Kužek je zdaj veselo pomahal z repkom. Prišel je do
naju in naju ovohaval s smrčkom.
Ko sem ga začela božati za ušeski, pa
je nenadoma vzkliknil: »Ouu, tukaj mi pa res ne paše!«
Poskočila sem in verjetno tudi zakričala. Tudi Viktor
se je ob meni zdrznil. »Kaj, pa ne mi reči, da nista
vedela, da znajo psi govoriti?« je vprašal, ko je videl
najina prestrašena, a hkrati navdušena obraza. Viktor
si je komaj opomogel od šoka, saj kaj takšnega res ne
doživiš vsak dan.
»Ampak ... Kako?« sem vprašala, ko sem
iz sebe končno spravila nekaj glasu. »Oh, to je pa
preprosto, vesta,« je dejal, kot da bi ga vprašala,
kako je narisal risbico. »Sem prav tako poseben kot
vidva. Le, da sem pes. Vampirski pes. Kar Vlado mi
recita. Ali pa grof. Ja, ja, to mi je bolj všeč. Grof
Vlado,« je pripovedoval, medtem pa mahal z repkom in
krilil s tačkami. »... Ali ni lepo imeti čekane ...
Pa kako kul je, da lahko govorim ...« je filozofiral
»Grof Vlado«, midva pa sva bila vedno bolj in bolj
presenečena, dokler ga končno nisem vprašala, kdo
sploh je in kaj se je z njim zgodilo.
Zgovorni vampirski kuža, oziroma grof
,nama je povedal, da je bil včasih mlad, lep in
pravičen vladar velikanskega (to besedo je močno
poudaril) prekletega gradu. Takrat seveda ni verjel v
prekletstvo in svarila meščanov. A ko je dopolnil 666
let, se je naslednjega jutra zbudil v pasji obliki. Iz
gradu so ga nagnali, zato se zdaj že približno trideset
let potika po gozdu.
Njegova zgodba se je dotaknila mojega
srca. Kar naenkrat sem dobila noro, res noro, a
izvedljivo idejo. »Vlado, kaj če bi te jaz na skrivaj
vzela k sebi?« V mesečini sem videla, kako so se mu od
sreče zasvetile oči. Malo se je obotavljal, a nato
privolil. »Ali imaš kaj žuželk?« me je vprašal.
»Ne!« sem vzkliknila. Pomislila sem. Le kaj imamo na
našem vrtu oziroma na travi, kjer je vedno blatna
zemlja. Oh, seveda! Tam vedno mrgoli črvov. Pogledala
sem ga in mu povedala za črve. Sprva se je skremžil, a
je spoznal, da je živeti v toplem domu in jesti črve,
ki jih ne bo zmanjkalo, bolje kot premraženo življenje
v gozdu, kjer imaš srečo, če na dan najdeš stonogo.
Pa še te so tako majhne.
»Kaj pa tvoji starši?« je rekel
Viktor. Na to pa sama nisem niti pomislila! Joj, kaj naj
storim? Ostala sem tiho. Ga bom že skrivala. Ne bom
dopustila, da se bo še naslednjih trideset let potikal
po gozdu.
»Seveda bi bila jezna,« sem začela,
»A saj se boš že skril.« Vedela sem, da mu to ni bilo
ravno po godu, saj je malo zacvilil. Bil je take vrste
pes, ki je hotel vso mogočo pozornost. Zdaj je žal ne
bo dobil toliko, kot je nameraval, a jaz mu bom zagotovo
posvečala veliko časa. Bil je zadovoljen.
Še nekaj časa smo se pogovarjali, ko pa
je ura odbila dve zjutraj, sva se z mojim novim
prijateljem poslovila od Viktorja. Ko sva prišla do
hiše, sem sama poletela v najvišje nadstropje v svojo
sobo, Vladu pa sem tiho kot miška odprla vhodna vrata.
Ko je vstopil, so se mu oči kar zalesketale. Ja, naša
vila je prav zares veličastna. Čisto čisto potiho sva
se po stopnišču povzpela v mojo sobo. Tam sem našla
škatlo in odejo. »Za silo bo,« sem mu rekla in
pogrnila dno škatle z debelo odejo. Vlado je skočil
vanjo in se udobno namestil. »Lahko noč,« je zamrmral
v odejo. »Lahko noč!« sem mu že na pol v spanju
odgovorila.
Zjutraj sem slišala praskanje krempljev.
Zaspano sem si pomela oči in ob krsti zagledala
nemškega ovčarja. Za trenutek sem se ustrašila, saj
sem bila tako zaspana, da se nisem spomnila, da sem
včeraj k sebi vzela Vlada. »Sestradan sem!« je rekel,
ko je videl, kako sem počasi odprla oči. »Ja, seveda,
takoj ... Samo še minutko!« sem napol v spanju
odvrnila. Slišala sem le še, kako je Vlado zavzdihnil.
Nato sem zaspala nazaj, kot sem rekla, samo za minutko.
Ali pet minut. Ali pa samo pol ure. Iskrena bom, bila sem
tako utrujena, da sem spala še dve uri. A sem potem
takoj, ko sem se oblekla, peljala lačnega psa ven.
Ko sem odprla vrtna vratca, sem
pomislila, kako močno sovražim ta vrt, če se mu sploh
lahko tako reče. Trava je vsa prepojena z blatom (zato
imamo tam tudi goro deževnikov, ki jih vedno, ko stopim
na travo pohodim vsaj pet), ali kot bi lahko drugače
rekli; blato z nekaj bilkami trave. Ampak mami in oči
sta pred nekaj leti, ko smo se preselili sem, mislila, da
je ta vrt prekrasen za sproščanje na ležalniku. Ta
načrt jimaje žal splaval po vodi. Opazila sem, da je
tudi Vlado zavihal smrček, ko je zagledal zanemarjeno
trato. A oči so se mu v hipu zasvetile, ko je zagledal
ogromno majhnih debelih in nagnusnih deževnikov.
Vlado je zagrebel v od dežja mehko blato in s čekani
zagrabil nesrečneža, ki je stal zraven njegove tačke.
»Fuj!« je zavpil, ko ga je pregriznil. Takoj ga je
vsega izpljunil in postrgal z jezička.
»Auu!« sem kar naenkrat vzkliknila, saj
me je opeklo sonce, ki je očitno že pokukalo izza gora.
Z Vladom sva hitro stekla v hišo, kjer sem dobila na
prvi vtis čudno, a vseeno super idejo. Iz police sem
pograbila žele bonbone, ki jih velikokrat jem tudi sama.
Pod nos sem jih pomolila Vladu, ki je enega zaradi lakote
pri priči zgrabil. Malo je žvečil in ga pogoltnil.
»Pri sveti kokoši! To je vendar
odlično!« je dejal. Pojedel jih je še nekaj, nato pa
sem se sama odpravila v šolo, Vladu pa pustila na
pisalni mizi odprt zavojček bonbonov, da jih bo lahko
jedel, medtem ko se bo skrival in čakal, da pridem iz
šole.
Na poti sem srečala Viktorja. »Kako je
Vlado?« je vprašal, ko sem ga pozdravila. »Dobro,
navajam ga na bonbone,« sem odgovorila. »Kaj pa tvoja
ideja o črvih?« me je smeje vprašal. »Ne sprašuj!«
sem hitro odvrnila.
»Hojla!« je zavpila Sonja, ko me je
zagledala. »Vse najboljše!« sem vzkliknila in jo
objela. »Saj prideš jutri na mojo zabavo, kajne?« me
je zaskrbljeno vprašala. »Seveda!« sem ji odvrnila.
»Super! Upam, da pridejo tudi ostala dekleta,« je
veselo dejala.
O tem sem močno dvomila, saj sem vedela,
da jim Sonja ni bila preveč všeč. Ampak, ker sem
vedela, koliko ta zabava pomeni Sonji, sem tudi sama
močno upala, da pridejo.
Zvečer sva šla z Vladom na sprehod, saj
sva se z Viktorjem dogovorila, da se kot običajno
srečamo pri jezeru. Ker Vlado ne more leteti, sva se
odtihotapila skozi vhodna vrata. Stekla sva ven. Pri
jezeru naju je že čakal Viktor. Vlado je veselo stekel
in ga s tačkami popraskal po kavbojkah ter rekel:
»Živjo, kolega! Kako si kaj?« Viktor ga je počohal za
ušeski, kjer je imel Vlado to najraje in mu odvrnil, da
dobro. »Presenečenje imam zate,« je veselo rekel in
izza hrbta potegnil vrečko sladkih bonbonov. Vlado je
hlastnil po njih in veselo pomahal z repkom. »Hvala!«
je srečno zalajal, medtem ko se je mučil z odpiranjem
vrečke.
»Sonja jutri praznuje rojstni dan,« sem
čez nekaj časa rekla. »Ali misliš, da bodo ostale
punce prišle?« sem vprašala Viktorja. »Ne zanašaj se
preveč na to. Zjutraj sem jih slišal govoriti, da niti
pod razno ne bodo prišle.« Naredil je kratek premor,
nato pa oponašal čudni, nosljajoči glas Tinkare: »Kaj
pa bomo počele? Barvale samoroge in mavrice?« Prasnila
sem v smeh. Zdaj se je začel smejati tudi Viktor, Vlado,
ki pa še vedno ni odprl vrečke, pa naju je samo zmedeno
pogledal. A tedaj sem se spomnila, da bo Sonja zelo
razočarana, če se na njeni zabavi ne bo pojavil nihče
razen mene ...V hipu sem dobila brilijantno idejo. Idejo
nad vsemi idejami. »Vlado!« sem poklicala kužka, ki je
zdaj utrujeno ležal na travi. Dvignil je ušeska in
glavo ter me vprašujoče pogledal. »Sonja obožuje pse
in bi jo res razveselilo, če bi jutri prišel z mano na
njeno zabavo. Bi storil to zame?« Pogledala sem ga z
žalostnimi očmi. Vlado je dejal: »Pod pogojem, da bodo
tam tudi sladkarije.« »Seveda bodo!« sem rekla in
upala, da bo Sonja pripravila veliko poslastic.
Zjutraj me je zbudilo šumenje
papirčkov. Počasi sem si pomela oči in zagledala
Vlada, ki se je zopet spravil nad žele bonbone. »Hej
hoj, zaspanka!« je rekel, ko je videl, da sem vstala.
»Hoj tudi tebi,« sem zazehala. »Danes pa na zabavo!«
sem vzkliknila in zaplesala po sobi. Vlado se je postavil
na dve tački in tudi sam zaplesal. »Veš,« je začel
pripovedovati še eno od svojih dogodivščin, »včasih
sem bil državni prvak v breakedancu.« Ob misli na
Vlada, kako pleše, sem komaj zadrževala smeh.
Ko sem popoldne končno prišla iz šole,
sem bila zelo utrujena. Vlado pa je kar naprej skakal
okoli moje postelje in blebetal vse vrste stvari.
»Vlado,« sem ga okarala. »Koliko bonbonov si
pojedel?« Čisto neopazno in počasi je hotel skriti
celo škatlo z embalažo od bonbonov, ki sem jo šele
zdaj opazila. »Vladomir!« sem ga grdo pogledala. »To
sem vendar jaz!« je pomahal z repkom. Obupano sem se
prijela za čelo. Vedela sem, da se bo Vladu odpeljalo,
če bo pojedel več kot dve vrečki bonbonov na dan. Kako
naj bi šel potem na Sonjin rojstni dan, kjer naj bi se
pretvarjal, da je normalen pes?
Zavzdihnila sem in se zamislila. Ura je
dve, Sonjina zabava pa ob sedmih. Bo imel Vlado dovolj
časa, da se umiri?
»Viki!« je zavpil. »Zakaj imam samo
tri noge?« je rekel ves zaskrbljen. »Pojedel si veliko,
veliko preveč sladkorja,« sem rekla in mu dvignila
vsako tačko posebej, da sem mu pokazala, da nobena od
njih ni izginila. Pomiril se je, a takoj zatem spet
začel skakati, kot bi bil na trampolinu.
Ura je bila šest, ko se je končno
umiril. Začela sem se pripravljati na zabavo. Za to
priložnost sem se oblekla v zelo lepo, črno nabrano
obleko, črne hlačne nogavice in črne čevlje z
bleščicami.
»Ali greva na pogreb?« me je v šali
vprašal Vlado. Zavila sem z očmi. Črna je pač moja
barva! Počesala sem si še lase in jih spela s sponko.
Pogledala sem se v ogledalo. V njem sem zagledala svojo
celotno podobo in se zadovoljno nasmehnila. Zgrabila sem
darilo in z Vladom sva že hotela stopiti skozi vhodna
vrata, ko sem za sabo naenkrat zaslišala mamin glas:
»Kako si prikupna!« Postala sem panična in Vladu z
zamahom roke poskušala pokazati, naj se skrije za
čevlje.
Mama je prišla bližje in mi začela
popravljati pričesko, ki je bila po mojem mnenju čisto
v redu. »Joooj, kako si si zavozlala lase!« je stokala,
medtem pa mi jih česala s svojo grobo krtačo. Nato mi
jih je spela v figo, ki je bila videti kar prikupna.
»Hvala mami!« sem jo objela in čakala, da odide v
kuhinjo. Ko je zapustila vežo, sva z Vladom končno
lahko odšla.
Do Sonjine hiše sva prišla točno ob
sedmih. Pozvonila sem na živo rumen zvonec. »Živjo!«
je vzkliknila Sonja, ko me je zagledala na hišnem pragu
z darilom v roki. Oblečena je bila v rožnato krilo in
zeleno majico s potiskom. Še enkrat sem ji voščila in
ji izročila darilo. »Kar stopi naprej!« je veselo
dejala, medtem ko si je ogledovala darilo. Vlado je
stopil naprej. »Vuf!« je kar se da dobro oponašal
navadnega psa. Sonja je dvignila pogled. »Kužek!« je
zavpila in stekla k Vladu. Bila je presrečna. »Je
tvoj?« me je vprašala. »Ja, ampak nikomur ne povej!«
sem jo opozorila. »Mami in oči bi verjetno znorela,«
sem rekla in požugala s prstom. »V redu, prisežem!«
je hitro odvrnila Sonja. Vedela sem, da bo Sonja po vsej
verjetnosti komu povedala za mojo skrivnost, a to vsaj ne
bo prišlo do mojih staršev.
»Ali si slučajno opazila še katero od
deklet?« me je vprašala, medtem pa gledala skozi okno
na dvorišče. »Ne,« sem ji povedala, »A mogoče še
pridejo!« Sonja se je nasmehnila: »Ja, seveda! Kdo pa
ne bi hotel priti na najbolj kul zabavo?« Uboga Sonja!
Kako bo žalostna. Da bi prekinila ta malce neroden
trenutek, sem jo vprašala, če ji je moje darilo všeč.
»Zelo, hvala!« je rekla in me objela tako močno, da
sem komaj lahko dihala.
Nekaj časa sva gledali televizijo,
deklet pa še vedno ni bilo. »Kje pa se zadržujejo?«
je zdaj že malo poklapano potožila Sonja. Skomignila
sem z rameni. Še preden sem ji lahko kaj odgovorila, je
v dnevno sobo pritekel Vlado. »Ojoj, Viki! Rožnata si
in ta punca poleg tebe prav tako!« Začel je
poskakovati. Sonja si je snela sovja očala. Jaz pa sem
samo obsedela. To je zelo slabo. Zelo, zelo slabo. Morala
bi bolj paziti na Vlada. Ne bi ga smela pustiti v sobi
polni sladkarij!
»Kaj se dogaja?« je naposled vprašala
Sonja. Premišljevala sem, ali naj ji povem ali ne. Ker
druge rešitve ni bilo, sem Vlada, ki je zdaj lovil svoj
rep, vzela v naročje in ga položila na kavč. »Takole
je,« globoko sem vzdihnila in počasi nadaljevala. V
redu, iskrena bom, govorila sem tako hitro, da sem se
komaj razumela in upala, da je Sonja večino stvari
preslišala: »Moja družina je družina vampirjev, ki se
lahko spremeni v netopirje, in tudi Vlado je vampirski
pes, ki sva ga z Viktorjem srečala ob jezeru in zdaj na
skrivaj živi pri nas, ne da bi starša vedela za to, ker
bi me verjetno ubila, če bi izvedela, da grem vsak
večer ven in da imamo v hiši vampirskega psa, ki
govori!«
Nekaj trenutkov je Sonja usmerjala pogled
od mene in Vlada, nato pa vzkliknila: »To je vendar
zakon!« je rekla. Oddahnila sem si, saj je očitno le
preslišala podatke o vampirski družini in psu. Ampak
sem se zmotila. »Mi lahko prooosim, lepo prosim
pokažeš, kako se spremeniš v netopirko?« sklenila je
roke in me proseče pogledala. »Prav, ampak najprej
moraš priseči, da nikomur ne boš nikoli in nikdar
povedala čisto nič o tem!« sem jo prosila in Sonja je
dvignila desno roko in prisegla. »V redu. Ali je kdo
doma?« sem jo vprašala. »Ja, mami, ampak zdaj gleda
svojo najljubšo oddajo, tako da dvomim, da bi prišla
dol, tudi če bi se kaj žgalo,« je za šalo povedala.
Stopila sem na mizo, ki je bila po mojih
ocenah najvišji predmet v sobi, vzela ogromno zaleta in
skočila naprej, namesto navzdol. Tik preden sem s
trebuhom skoraj pristala na tleh, sem se preobrazila v
svojo boljšo podobo. Poletela sem visoko po sobi. Sonja
me je opazovala z odprtimi očmi in široko odprtimi
usti. »Neverjetno,« je dejala. Priznam, počutila sem
se malce (kar dosti) pomembno, ko sem takole letala po
sobi in pustila Sonjo brez sape. Delala sem obrate,
spuste in polete okoli lestenca, švigala sem sem ter
tja, potem pa sem se že v zraku spremenila nazaj tako,
da sem lepo na nogah spet pristala na tleh, z rokama na
bokih.
Sonja je začela ploskati.
»Neverjetno!« je kar naprej vpila, Vlado pa je zaspal.
»Kako dolgo že znaš leteti?« me je vprašala in jaz
sem ji povedala, da že približno sto vampirskih let,
kar pomeni približno devet ali deset človeških.
»Ampak res ne povej nikomur!« sem ji zabičala. »Ne
bom,« je obljubila Sonja.
Ker tudi ob osmih še nikogar ni bilo,
sem jo poskusila potolažiti in rekla, da bi se mi
prilegel kakšen kos torte. To jo je takoj spravilo v
boljšo voljo. Zgrabila me je za roko in me popeljala do
kuhinje. Skoraj vse posode, ki so bile prej do vrha polne
od sladkarij, so bile zdaj napol prazne, saj jih je
pojedel Vlado. Ponosno je odprla hladilnik in na
najvišji polici je stal krožnik s pokrito trinadstropno
torto. Vzela je stol, stopila nanj in previdno prenesla
torto na mizo. Zdaj sem lahko videla vse detajle in
podrobnosti. Z rožnatim prelivom je bilo napisano njeno
ime. Ob njem je bilo veliko pisanih rožic in užitnih
biserčkov.
»Vau,« sem rekla, ko sem si jo
ogledala. »Vem!« je rekla. »Zakon je. Sadna torta je,
z mami sva jo naredili sami. Sicer je velika, saj sva
pričakovali več gostov, a kaj moremo. A jo bova zdaj
pojedli?« Ker mi je že malce krulilo v želodcu sem
pokimala. Vzela je nož in previdno zarezala v torto.
Medtem sva z Vladom svečano zapela »vse najboljše«.
Torta je bila zelo dobra. Tudi Vladu sva odrezali majhen
košček, ki ga je z veseljem pojedel.
Ob pol devetih sva šla z Vladom domov.
»Obljubim, da ne bom nikomur povedala. Hvala za
najboljšo rojstnodnevno zabavo!« je rekla Sonja in me
močno objela. »Adijo, Vlado,« se je poslovila še od
novega prijateljčka in ga pobožala. »Hvala za
sladkarije!« se je zahvalil.
Ko sva prišla domov, je Vlado zaspal.
Mene pa je skrbelo, da bi Sonja ponesreči vse
izblebetala. Potem bi se morali spet seliti. Po urah
premišljevanja sem v globok spanec potonila tudi sama.
»Dobro jutro, Trnuljčica!« me je že
zgodaj zjutraj zbudil Vlado. Kot kaže, res ne
potrebuješ budilke, če imaš hiperaktivnega govorečega
psa. »Jutro,« sem mu voščila. Bila sem zelo zaspana.
Najraje bi se ulegla nazaj v posteljo in spala še
kakšnih trideset let. A šola je šola, po zakonu jo
moram obvezno obiskati, zato sem se oblekla in si
splaknila obraz z ledeno mrzlo vodo. To me je dodobra
zbudilo. Tokrat sem Vladu na polici pustila energijsko
čokoladko in posodico z vodo. Po incidentu si še ene
take napake ne smem dovoliti. Imela sem veliko srečo, da
ga starša nista slišala.
Pred šolo sem srečala Viktorja. V
trebuhu sem začutila tiste metuljčke, ki jih dobim
vsakič, ko ga vidim. »Kako je bilo?« me je najprej
vprašal. Zajela sem sapo. »Vlado je podivjal zaradi
sladkarij in začel govoriti, Sonja pa je seveda
zahtevala pojasnilo. Torej sem ji mogoče povedala nekaj,
česar si ne bi smela ...« Pogledala sem ga. Bil je
osupel in jezen hkrati. »Povedala si Sonji, ki izda
čisto vse, da si vampirka?« me je šepetaje vprašal.
Pokimala sem. Počutila sem se precej neumno. Viktor, ki
je tako pozoren, je to opazil in me skušal razvedriti,
češ, da nisem imela druge izbirein da Sonja tega
verjetno ne bo povedala nikomur.
Kmalu sva izvedela, da sva se motila. Do
naju je namreč pristopila Saša in rekla, da v tem mestu
ni prostora za vampirje, kot sva midva. Naenkrat sva
opazila gručo sošolcev s česnom v rokah. Začele so se
nama solziti oči in komaj sem se premagala, da ne bi
takoj zbežala. »Ali sta res prava vampirja?« naju je
vprašal Gabriel. »Ne,« sem se seveda zlagala. »Kdo je
začel širiti to lažno govorico?« je Viktor vprašal
sošolce, ki so zdaj spustili to ogabno, smrdečo reč iz
rok. »Sonja je povedala Neji, da ima Viktorija
govorečega psa in, da je vampirka in da se lahko
spremeni v pravo netopirko, kot v filmih,« je Martina
zatožila Sonjo. Vedela sem, da sem naredila veliko
napako, ko sem ji zaupala. Poskusila sva rešiti
situacijo, in sva rekla, da sem poskušala Sonjo samo
pohecati in da je ona to šalo očitno vzela zelo resno,
tisto o netopirjih pa sem si enostavno izmislila. Večina
sošolcev nama je verjela, saj si je Sonja kar nekajkrat
že izmislila kakšno neverjetno zgodbo.
A potihoma sem dvomila v nekatere
sošolce, saj so naju med poukom opazovali s sumljivim
pogledom. Ko sva se po pouku odpravila domov, so bili
nekaj metrov za nama, kot bi naju zasledovali. Pri moji
hiši je Viktor rekel: »Se dobiva danes ob enajstih pri
jezeru?« Pokimala sem in mu pomahala.
Doma je Vlado spal v svoji škatli.
Posodica z vodo je bila prazna, zraven nje pa prav tako
prazen ovoj od čokolade. Še vedno sem bila utrujena za
povrh pa me je bolela še glava. Sklenila sem, da Sonji
od zdaj naprej ne bom več zaupala. Kar tako me je
izdala. A važno je, da sva se z Viktorjem izmazala. A
skrbelo me je, saj nama Gabriel, Martina, Alenka in še
nekaj drugih ni verjelo. Vsaj tako je bilo videti.
Zbudila sem se ob pol enajstih. Hitro sem
se preoblekla in obula.Vlado je še vedno sladko spal,
zato ga nisem budila. Potihoma sem odprla veliko okno,
skočila in se v temni noči preobrazila. Nisem pa
videla, da me nekdo potihoma opazuje.
Danes sem jaz prišla prva. Spremenila
sem se in v vodni gladini opazila, da so moji lasje
grozno razmršeni. Hitro sem si jih vsaj približno
uredila ter si popravila pomečkano majico. Za sabo sem
zaslišala šepet. S tem se nisem preveč obremenjevala.
»Viktorija,« sem slišala Viktorja, ki je stal za mano.
»Živjo,« sem ga pozdravila in se nasmehnila. »Kako
si?« me je vljudno vprašal. »Dobro, hvala,« sem
dejala jaz. Viktor se je usedel poleg mene in začel
živčno mencati z rokami. »Veš, hotel sem te
vprašati, če …« je zajecljal, »če bi ...« Še
preden je lahko dokončal stavek sva zaslišala
predirljiv krik. In nato še enega. »Kaj se dogaja?«
sem prestrašeno pogledala v smer, kjer sem zaslišala
krik. Prihajal je iz gozda. Oba naenkrat sva se pognala
na noge, a ker sva vedela, da bova, če poletiva,
hitrejša, sva skočila z visokega pomola in se
preobrazila v, saj veste kaj.
Hitro sva poletela na kraj, kjer so se
slišali kriki, in zagledala sva nekaj ljudi ...
Počakajte malo! Saj to so bili Gabriel, Martina, Liza,
Tanja, skratka vsi najini sošolci. Bili so obkroženi z
... »Volkodlaki!« sem zavpila, ko sem imela spet svojo
vampirsko – človeško podobo. Spomnim se jih. Ko sem
bila majhna, me je njihovo pleme skoraj ubilo, ko sem se
igrala sama v gozdu. Zaradi njih smo se tudi preselili.
Oči naj bi imel nekaj nedokončanih poslov z njimi.
»Pomagajta, prosim!« je zakričala Martina, potem ko
naju je videla v zraku. Vsi so naju prestrašeno
pogledali. Volkodlaki so zarenčali in pokazali svoje
ostro zobovje. »Kaj počnete tu?« je vprašal Viktor.
Oglasil se je Tine: »Zasledovali smo vaju, saj smo
popoldne slišali, da se bosta sestala tukaj. Skrili smo
se za drevesa in grmovje ter vaju videli, kako sta se kot
netopirja prikazala tukaj. Potem pa so prišli oni,« je
vse natančno razložil. Zazrla sem se v volkodlake.
Njihove oči so se svetile, prav tako, kot pred davnimi
časi.
»Poberita se!« je zarenčal najvišji
in najstrašnejši. »Ne, če jih ne spustite!« je
zavpil Viktor in pokazal čekane. Zdaj so se sovražniki
začeli sršiti in renčati. Midva sva se postavila
mogočno in trdno kot skala sva stala na vlažnih
gozdnatih tleh. »Očitno ne bo šlo brez bitke,« je
dejala ena izmed njih. »Ne, res ne,« je zmajal z glavo
Viktor in iz zemlje izpulil debelo deblo. O, ja, pozabila
sem vam omeniti, da so vampirji tudi super močni, ko se
bojujejo. Z deblom v rokah se je pognal v prvega
volkodlaka in ga zadel v trebuh. Nemočno je padel na
tla, Viktor pa se je lotil drugih. »Pazi, levo!« sem
zavpila, ko sem videla, da ga je skoraj popraskal. V hipu
sem stala pri njem in ga ugriznila v roko. Iz rane mu je
začela curljati kri, ki je bila zdaj tudi v mojih ustih.
Izpljunila sem jo, on pa je prestrašeno zbežal proč.
Medtem ko je Viktor poskušal poraziti ostale, sem jaz
ostala sama s poglavarjem. »Veš,« je začel. »Že ko
si bila majhna, bi te morali spraviti iz obličja
zemlje!« Pred očmi se mi je zavrtel ta strašen
dogodek. Sama sem sedela na drevesu in se igrala z lutko.
Nato me je od zadaj zgrabila kosmata roka in me
potegnila. Ugledala sem njegove blazne zelene oči, ki se
prav nič niso spremenile. »No, na srečo ti ni
uspelo,« sem se nasmehnila. »In ti tudi ne bo.«
Ugriznila sem ga v ramo. Zatulil je od bolečine in
verjeli ali ne, začel je izginjati. Od njega je počasi
ostal le še šibak obris, ki je nato prav kmalu izginil.
Premagala sem ga pošteno, saj sem bila tako besna, ko
sem videla, da so mene in mojo družino zasledovali vse
do sem. Z velikim poglavarjem so začeli izginjati tudi
ostali.
»Hvala!« so se nama zahvaljevali vsi po
vrsti, ki so se med bojem skrili za široko in gosto
grmovje. »Zakon,« naju je pohvalila Martina.
»Prisežemo, da ne bomo nikomur povedali o tem, kar smo
pravkar videli!« so rekli v en glas. »To je bilo res
kul,« naju je pohvalil še Gabriel. »Oprostita, ker smo
se do vaju grdo obnašali,« se je zdaj oglasila Liza.
»Ne bo se več ponovilo!« je hitro rekla Martina.
»Viki, saj te lahko tako kličem, a ne?« Pokimala sem,
Martina pa je nadaljevala: »Bi prišla v soboto zvečer
k meni? S puncami imamo zabavo. »Hvala za povabilo, z
veseljem pridem!« sem se nasmehnila.
»Ampak o tem nikomur niti besedice,« je
Viktor vsem zabičal, ko smo se odpravljali domov.
»Obljubimo!« so rekli. Verjetno po tem, ko sva jim
pomagala, ne bodo prekršili obljube. Če ne bi bilo
naju, bi bili zdaj verjetno že hudo poškodovani, saj je
bila nocoj polna luna, čas ko se volkodlaki hranijo bolj
obilno kot ponavadi.
»Kaj se je zgodilo?« me je takoj, ko
sem stopila skozi vrata sobe vprašal grof Vlado.
Povedala sem mu vse; od tega, da je Sonja vsem povedala,
ker sem ji zaupala, in do tega, da sva sošolce rešila
pred volkodlaki.
»Ali ste potem zdaj prijatelji?« Veselo
sem prikimala. Ura je bila že pet, ko sva z Vladom
končno zaspala. Čez nekaj ur sem se prva zbudila. Še
vedno nisem mogla verjeti, kaj se je sinoči zgodilo.
Na poti v šolo sem srečala Martino,
Lizo, Gabriela in še nekaj ostalih. Začeli smo se
pogovarjati o tečnih učiteljih. Liza nam je povedala,
da bo kmalu dobila psa. Pokazala nam je njegovo sliko.
Bil je majhen, prikupen in puhast. »Ooo!« smo vse rekle
naenkrat, ko smo ga zagledale.
Pred šolskimi vrati sem zagledala Sonjo.
Ko me je opazila, je hitro pogledala v tla, saj je
mislila, da jo bom nadrla. A nisem imela takega namena.
Pristopila sem k njej in ji rekla: »Je že v redu
Sonja!« Odvrnila je pogled s tal. »Zares?« je upajoče
vprašala. »Zares,« sem rekla in jo objela. »Se vidiva
pri malici!« sem vzkliknila in se odpravila k učni uri.
Na hodniku smo srečale tudi Viktorja.
»Viktorija, ali se lahko pred malico pogovoriva?«
Pogledal je ostale. »Na samem,« je rekel. »Ja,
seveda,« sem odvrnila. V tem trenutku se mi je
posvetilo. Včeraj mi je hotel nekaj povedati. »Verjetno
te bo povabil na šolski ples!« je vzkliknila Tanja
»Kakšen ples?« sem vprašala. »Joj!« je z očmi
zavila Martina in pokazala na plakat. Pisalo je, da bo v
soboto na naši šoli ples ob osmih zvečer. »Vse
gremo,« je povedala Liza. »Mene je na ples povabil
Maks,« je navdušeno rekla Martina. »Vemo!« so v en
glas zavpile ostale. »To si povedala že vsaj
tisočkrat!« V tem trenutku pa je zazvonil šolski
zvonec in vse smo hitro stekle v razred.
Pred malico me je na hodniku že čakal
Viktor. »Živjo!« sem ga pozdravila, ko sem ga
zagledala. »Živjo,« je odzdravil. »Nekaj te moram
vprašati,« je rekel. »Ja?« sem polna pričakovanj
čakala. Zbral je pogum in rekel: »Ali bi šla z mano
danes na ples?« Kaj mislite, da sem odgovorila? Seveda
nisem mogla reči ne! »Ja, z veseljem,« sem rekla in
bila preprosto vesela. »Super,« je rekel in se
sproščeno nasmehnil. »Se vidiva torej ob osmih!«
Ko sem se pri malici usedla za mizo k
puncam, so me seveda takoj začele spraševati, kaj je
želel Viktor. »Povabil me je na ples!« sem vzkliknila
in ostale so začele od navdušenja cviliti (punce,
pač). »Kaj boš pa oblekla?« me je zaskrbljeno
vprašala Martina. Pomislila sem. V omari imam še črno
nabrano oblekico z biserčki ...
»Črno obleko z biserčki,« sem
odgovorila. Vse so me pogledale, kot bi bila malce čez
les. »Kaj pa je?« sem jih vprašala, saj so me njihovi
pogledi že malo strašili. »Tega pa že ne boš
oblekla!« je ogorčeno rekla Liza. »Ne,« je pritrdila
Ava. »Kaj pa naj potem oblečem?« sem jih že kar
zaskrbljeno pogledala. »Po pouku bomo šle v nakupovalni
center. Saj nimaš kakšnih načrtov, kajne?« je
pripomnila Daša. »Ne, nimam,« sem rekla. Ampak, kaj pa
sonce? Kot bi mi brale misli, so vse rekle, da me bodo
pred njegovimi žarki skrbno varovale.
Po pouku smo se torej odpravile v
nakupovalni center. Vse so nad mano držale svoje
dežnike, tako da me sončni žarki niso mogli opeči.
Pregledale smo vsaj trideset trgovin, a popolne obleke
še vedno nismo našle. »V enaintrideseto gre rado!« se
je pošalila Daša. Imela je prav. Na izložbeni lutki je
bila popolna obleka. Bila je temno vijolične barve, z
bleščicami od pasu navzdol. »Vau,« smo rekle vse
naenkrat. »To obleko preprosto moraš kupiti!« je rekla
Ava. »Vem,« sem kot v transu odgovorila. Ta obleka je
preprosto čarobna.
»Koliko pa stane?« je vprašala Daša
in me s temi besedami zbudila iz sanj. Stopile smo v
prodajalno in našle obleko na obešalniku. »Petdeset
evrov?!« smo vse hkrati onemele. »Ta obleka je
predraga! Nimam toliko denarja,« sem žalostno spoznala
resnico. »Ja, ti ga mogoče res nimaš,« je rekla
Martina. »A vse skupaj ga imamo!« Presenečeno sem jih
pogledala, one pa so samo vzele obleko v velikosti moje
številke in jo z mano vred vrgle v garderobo. Pomerila
sem jo in bila mi je kot ulita. Čudovita. Nesle smo jo
na blagajno in vse skupaj zbrale triinpetdeset evrov,
sedemindvajset centov ter ovitek pepermint bonbona. Ko
smo hodile nazaj domov, sem jim obljubila, da jim bom
vrnila vse do zadnjega centa. »Se vidimo na plesu!« sem
jim pomahala v slovo.
»Kaj imaš v vreči?« me je z
vprašanji takoj napadel Vlado. Iz vrečke sem slavnostno
potegnila svojo novo najlepšo obleko. »Kako je lepa!«
je obleka osupnila tudi Vlada. »Ampak, zakaj si jo
kupila?« je zmedeno vprašal. »Za na ples, vendar!«
sem rekla. »Kakšen ples?« je bil zdaj še bolj zmeden
Vlado. Prav smešen je bil videti. »Danes imamo šolski
božični ples in jaz grem z Viktorjem,« sem mu
pojasnila. »Uuuu!« je zavil Vlado. »Nekomu si všeč,
všeč!« Zardela sem. »Ali ti je Viktor všeč?« je
vprašal Vlado. »Ja ...« sem rekla.
Ampak preden sem se začela pripravljati
na ples, sem potrebovala dovoljenje staršev. »Oči, ali
grem lahko lepo, lepo prosim danes na ples?« Sklenila
sem roke. »Zadnjič je bilo vse super!« sem ga
prepričevala. Njegov obraz se je zmehčal, ko je videl,
kako proseče sem gledala. »Seveda,« je nazadnje
popustil. Od veselja sem poskočila in šla v svojo sobo.
Oblekla sem se v obleko in si nataknila bleščeče
čeveljce. Na ustnice sem si nanesla malo rdečila.
Pogledala sem se v ogledalo. Z mojim videzom sem bila kar
zadovoljna. Lase sem si skrbno skrtačila in jih pustila
spuščene, le malo sem jih nakodrala. Poslovila sem se
od Vlada in se odpravila.
Pred šolo sem videla Lizo in Avo.
»Živjo!« sta vzkliknili in me objeli. Skupaj smo se
odpravile v šolsko telovadnico, kjer je vse potekalo.
Plesišče je bilo sveže zloščeno, ob robu pa so bile
mize s posladki. Videla sem polne pladnje kolačkov in
celo čokoladno fontano so postavili. Nato pa sem opazila
tudi Viktorja. Oblečen je bil zelo svečano, zdel se mi
je zelo čeden. »Ojla!« me je pozdravil. »Živjo!«
sem odzdravila. »Lepa obleka!« je pozorno rekel.
Verjetno sem zardela kot češnja. »Hvala enako,« sem
odvrnila. Usedla sva se na stole. Viktor nama je šel po
sok. Ko se je vrnil, sva se pogovarjala. »Veš, res si
mi všeč,« je nato priznal Viktor. Srce mi je zastalo.
Ne morem verjeti, da se to dogaja. Dejansko sem všeč
nekomu, ki mi je všeč? V trebuhu sem spet začutila
tiste metuljčke. »Tudi ti si meni,« sem naposled
priznala tudi jaz. »Res?« me je vprašal. »Ja,« sem
odgovorila in se nerodno nasmehnila. Ne obsojajte me!
Kako pa bi ravnali vi?
Prijel me je za roko in skupaj sva se
odpravila na plesišče. Nisem dobra plesalka, iskreno,
obupna sem. A bila sem tako vesela, da sem preprosto
morala spraviti energijo iz sebe. Skupaj z ostalimi sva
zaplesala. Bilo je zelo lepo. Večer, ki se mi je za
vedno vtisnil v spomin. In z Viktorjem sva zdaj skriven
par.
Ko sem se vrnila nazaj domov, me v moji
sobi že čakala mama z Vladom v naročju. Vlado me je
zabodeno gledal. Takoj sem vedela, da je zopet kakšno
ušpičil. Zastalo mi je srce, mama pa je mirno čakala
na pojasnilo. Ojoj, zdaj sem pa v škripcih!
