Glasovalna številka: PR113

Mia Miholič

DALEČ OD LJUDI

OŠ Duplek

 

Hej, sem Lara. Živela sem normalno, dokler ni v naš razred prišla nova učenka. Ime ji je bila Izabela. Zdela se mi je prijazna in skromna. A sem se motila.

Že prvi dan šole mi je ukazala, naj ji naredim nalogo. Ker sem vzorna učenka in imam dobre ocene, sem se usedla v prvo klop in začela pisati. Ko sem prišla do polovice, je mimo prišla učiteljica biologije. Izabela me je v paniki porinila s stola in se usedla nanj. Učiteljica jo je pozdravila, saj ni videla, kaj mi je naredila. Jezno sem se pobrala in komaj zadrževala bes. Z mize sem si v torbo zbasala knjige in odšla na šolsko kosilo. Za kosilo so bili makaroni s sirom. Z užitkom sem jih začela jesti, saj jih imam zelo rada, pa tudi zato, ker smo imeli za malico klobase, jaz pa sem vegetarijanka. Zraven mene se je usedla moja najboljša prijateljica Alja in me čudno pogledala. Vedela sem, da ve, da je z mano nekaj narobe. Pogledala sem stran, a me je vonj po sirovih makaronih premamil. Obrnila sem se in se ji nasmehnila. Vprašala me je, če je kaj narobe. Seveda sem rekla ne. V sebi sem začutila hladen, čuden občutek, saj do takrat nisem nikoli lagala Alji. Ko sva pojedli, sva se odpravili v telovadnico. Za nama je prišlo še nekaj deklet in fantov iz mojega razreda. Pred vrati telovadnice se nas je gnetlo okoli dvajset ljudi, vključno z učiteljico, ki se je prerivala, da bi lahko odprla vrata. Nekaj časa je trajalo. Ko ji je končno uspelo, smo se zapodili v telovadnico. Z Aljo sva vedno tekmovali, katera pride prva v garderobo. Tokrat je zmagala Alja. Tisti dan sem imela oblečeno krilo in pajkice, zato se nisem mogla hitro preobleči. Ko so že vse druge odšle iz garderobe, sva v njej ostali samo jaz in Izabela. Obrnila sem se proti njej, ona pa me je zlobno pogledala. V srcu me je stiskalo in začutila sem strah. Ko sem se zavedala, sem ležala na tleh. Pomela sem si oči, nato pa kriknila na ves glas. Na vratu sem opazila modrico. Vedela sem, da mi je to naredila Izabela. Ker nisem želela, da bi me Izabela še naprej mučila, sem si okoli vratu ovila šal in učiteljici potožila, da me boli trebuh. Hvala bogu mi je verjela. Ko so sošolci končali s športno, je k meni prihitela Alja. Povedala sem ji, da me boli trebuh. Ampak Alja mi ni verjela. Še bolj je silila vame. Na koncu sem jo le prepričala. Skoraj pa me je zadela kap, ko mi je povedala, da sem danes jaz naročena pri zobozdravniku. Pospremila me je do zobozdravniške ambulante, saj je vedela, kako zelo se ga bojim. Usedla sem se na stol in čakala. Nato me je zobozdravnik poklical. Vstala sem in kar se da počasi odšla v ambulanto. Tam me je pričakal zobozdravnik s širokim nasmehom. Nisem mu bila podobna, saj so bila moja usta obrnjena navzdol. Sobica, v kateri sem bila, je bila dokaj majhna. Sredi sobe je stal velik belo-moder stol, na katerem je pisalo: »Skrivnost je modrost.« Ob stolu je bila luč, ki mi je segala čez glavo. Ko sem se usedla, se je luč premaknila in mi zasvetila naravnost v oči. Bližal se mi je zobozdravnik z velikim svedrom in ogledalom. Zatisnila sem oči in čakala, a se ni zgodilo nič. Rekel mi je, da imam lepe zobe in da danes ne bo vrtanja. Popolnoma olajšana sem se spravila s stola in odracala v razred. Tam me je v prvi klopi že čakala Alja. To je bila prva ura naravoslovja letos, zato učitelja še nisem poznala. Kaj kmalu pa sem ugotovila, da je strožji, kot sem mislila. Videl je, kako se med uro pogovarjam z Aljo, zato jo je presedel. Očitno je bilo, da me ne mara, saj je prišla k meni sedet Izabela. Ura se je zelo vlekla in komaj sem čakala na konec pouka. Samo še nekaj minut. Dve minuti pred koncem pa je učitelj nepričakovano vprašal Izabelo in Nejca za oceno. Nejc se je učil, zato je dobil 4, Izabela pa je dobila 2. Po koncu sem odšla na stranišče. Tam me je čakala Alja. Kratek čas sva se pogovarjali in smejali. Ko je Alja odšla, je z glasnim treskom vrat prihitela na stranišče Izabela. Prijela me je za ovratnik in me dvignila. Nemočno sem se poskušala rešiti. Začela mi je groziti in govoriti, da sem jaz kriva za njeno oceno. Spustila me je in padla sem na tla. Rekla mi je, naj tega ne povem nikomur, sicer bo hudo. Razprla je dlan in me udarila po licu. Takrat sem se začela zavedati, da imam resne težave. Ko je odšla, sem se vstala in pogledala v ogledalo. Imela sem rdeče lice. Najprej sem želela vse povedati Alji, potem pa sem se spomnila njenih besed. Še dobro, da sem imela v torbi puder. Lahko sem si zakrila rdeče lice. Potem sem kar se da hitro in neopazno švignila do avtobusne postaje.

Ko sem se zjutraj zbudila, moje lice ni bilo več rdeče, na vratu pa sem še vedno imela modrico. Zato sem si okoli vratu zavila šal in se peš odpravila v šolo. Pri vhodnih vratih sem se za hip ustavila, a takoj nadaljevala. Pri moji oranžni omarici je stala Alja in me gledala. Pozdravila sem jo. Vprašala me je, kaj imamo prvo uro in če me trebuh še boli. Odgovorila sem ji kar se da mirno in sproščeno. Skupaj sva odšli v razred. Tam me je že čakala Izabela in se mi zlobno nasmehnila. Med uro sem dobila sporočilce, na katerem je pisalo: »Všeč si mi.« Na lističu je bil tudi podpis. Iz njega sem razbrala ime Nik. On je bil najlepši fant na šoli. Nisem mogla verjeti. Takoj sem mu odpisala enako. A me je le čudno pogledal in se začel smejati. Na glas je povedal, kaj sem mu odpisala. Od sramote sem skoraj zlezla pod mizo. Šlo mi je na jok, a sem se zadržala. Ko sem pogledala po razredu, sem opazila Izabelo, kako me zlobno gleda in poka od smeha. Po koncu ljubezenske sramote smo imeli malico. Bila je moja najljubša, to so bili kosmiči. A se jih nisem niti dotaknila. Alja me je prijela za roko in me prijazno pogledala. Nasmehnila sem se ji. Kot da ta  dan ne bi mogel slabši, sem pri omarici srečala Izabelo. V žep mi je porinila listek, na katerem je pisalo, da se dobiva ob desetih na šolskem igrišču. Točno ob uri sem se odpravila na mraz, bil je meglen dan, zato je bilo malce temačno. Spreletaval me je srh. Ko sem končno prispela na igrišče, tam ni bilo nikogar. Potem pa se je pri golu pojavila senca. Nisem videla razločno, a sem bila prepričana, da je Izabela. Počasi je prihajala k meni. Ko je prišla do mene, mi je rekla, da bom obžalovala, da sem se rodila, če je ne bom ubogala. Začela sem ji ugovarjati, zato me je udarila v trebuh tako močno, da sem padla. Rekla sem ji, da mi ne sme početi tega. Ona pa me je še enkrat brcnila v nos. Zabolelo me je kot še nikoli, ne le fizično, ampak tudi pri srcu. Skrila sem se v grmovje in tam omedlela. Ko sem se zbudila in pogledala na telefon, je bila ura že enajst. Hotela sem vstati, a me je vse bolelo in nisem mogla. Počakala sem nekaj trenutkov, nato pa počasi vstala in se sama pri sebi odločila, da se ne bom vrnila k pouku. Imela sem srečo, da je ravno takrat prišel avtobus. Potuhnila sem se in se usedla na zadnji sedež. Kmalu je avtobus zavil v mojo ulico. Skočila sem ven in odšla v mojo sobo, a je bila razmetana. Knjige so ležale na tleh in moja oblačila so bila raztrgana. Zelo sem se prestrašila, na koncu pa ugotovila, da je bila na delu moja psička Tari. Še vedno pa sem bila  izčrpana. Zato sem odšla v bližnjo trgovino in si kupila cigarete. Čeprav ne kadim, vsaj do tistega trenutka nisem, sem bila tako zmedena, da sem začela. Iz žepnine sem si vzela nekaj denarja in si kupila še pet paketkov.

Naslednji dan sem manjkala od pouka prvi dve uri, ker sem kadila in ker se mi ni dalo. Tako vedenje se je nadaljevalo. Pred temi dogodki sem imela lepe ocene, zdaj pa sem se nehala učiti in poslušati. Izabela sploh ni bila več težava. Resnična težava sem bila jaz sama. Ker sem razred skoraj ponavljala, sem znorela, padla v slabo družbo in pričela tudi z jemanjem mamil. Starši mi zaradi težav v šoli niso več dajali žepnine, zato sem denar za droge ukradla. Ko mi je mama nekega dne pospravljala sobo, je našla cigarete in mamila, zato me je poslala v popravni dom. Tega ji nikoli nisem odpustila, saj je bilo tam grozno. Vsak dan so me mučili bolj kot Izabela. Nisem smela uporabljati telefona in nisem smela kaditi. Ko je bilo tega končno konec, sem se preselila nazaj k mami. Skoraj sem spet začela kaditi, saj sem izvedela, da je moj oče umrl za rakom. Bila sem zelo žalostna, a me je mama tolažila in mi stala ob strani. Ko sem spet začela hoditi v šolo, so me vsi razen Alja imeli za izobčenko. Povedala sem ji za Izabelo in njeno početje. Zelo se je prestrašila. Vse je povedala ravnatelju, ta pa je obvestil socialno delavko. Izabela se je zaradi težav prepisala na drugo šolo. Lahko bi rekli, da sem zaživela na novo.

Naslednje leto sem odšla na srednjo šolo. V razredu smo se delili in to je bilo grozno. Z Aljo sva upali, da bova v istem razredu. Najino upanje pa je kmalu izpuhtelo. Hoteli sva se pritožiti, a nama starši niso dovolili. Bila sem potrta. V razredu nisem poznala nikogar, to je bila prednost in slabost. Slabost zato, ker nisem nikogar poznala in ker nisem dobra v sklepanju prijateljstev. Prednost pa to, da ne poznajo moje preteklosti. Vsekakor sem upala na prednost. Predmeti so bili zelo težki, a sem se spomnila preteklosti. Zato sem se že na začetku začela učiti. Najtežji predmet je bil nedvomno zgodovina, najlažji pa likovna, saj imam umetniško žilico. Zelo rada telovadim, a mi je šla naša učiteljica športne zelo na živce, saj me je vedno prekinjala in se do mene obnašala, kot da sem zguba. Ko smo igrali rokomet, me nihče ni hotel v svoji ekipi. Ko pa sem zgrešila gol, je vse šlo še na slabše. Dekleta so mi med odmori nastavljala noge, se norčevala iz mene, me imela za noro, ker so izvedela za popravni dom in me celo tepla. Počutila sem se grozno. Čez nekaj dni se je na našo šolo prepisala neka deklica, ime ji je bilo Karla. Ko so punce opazile novo tarčo, so začele tudi njo poniževati. Deklica se mi je zasmilila, zato sem povedala učiteljici, kaj počnejo sošolke. Učiteljica jih je poslala k ravnatelju. Potrebovala sem nekaj časa, nato pa sem le vprašala Karlo, če bi bili prijateljici. Karla me je pogledala v oči in rekla ne. Zgrožena in osramočena sem jo pogledala. Ona pa je z nasmeškom rekla, da bova najboljši prijateljici. Na glas sva se zasmejali in se objeli. Bilo mi je tako prijetno v družbi. Ves čas sva se družili in pogovarjali. Moja preteklost me ni več zanimala, razmišljala sem samo o prihodnosti. Minilo je malo več kot polovica leta, takrat sem začutila nekaj, česar si nisem znala predstavljati. Začutila sem ljubezen. Zaljubila sem se v Tilna. Bil je tako očarljiv, šarmanten, ko me je pogledal s svojimi zeleno rjavimi očmi, sem se kar stopila. In njegovi kratki, svetlo rjavi, kodrasti lasje so plapolali v vetru kakor jadro. Pri matematiki smo se učili o dolžini krožnega loka. Sedela sem v drugi klopi in kar naenkrat sem začutila topel, ljubeč pogled. Obrnila sem se in opazila Tilna, ki me je zaljubljeno opazoval. Ko je videl, da sem ga opazila, se je obrnil in pogledal v zvezek. Zavrtela sem se nazaj in se široko nasmejala. Po pouku sem vesela priskakljala do Karle in ji povedala vse o Tilnu. Karla se je navihano zasmejala, me pogledala in mi zašepetala, da je njej všeč David. Naslednji dan sem se hotela Tilnu izpovedati, a me je prehitel. Vprašal me je, če bi bila par in seveda sem mu pritrdila. Zaljubljeno sva se prijela za roki in se poljubila. To je bil moj prvi poljub. Tudi Karlina ljubezen je našla pot.

Zvečer je prišla Karla prespat k meni. Na srečo je moja mama odšla v Benetke, tako da sva bili sami. Najprej sva si ogledali grozljivko, saj jih imava obe zelo radi. Med reklamami sem naredila pokovko. Film je postal zelo napet in srhljiv. Ravno takrat, ko se je prikazala pošast, je zmanjkalo elektrike. Obe sva zakričali in se objeli. Skupaj sva odšli pogledat, kaj je narobe z varovalko. Ugotovili sva, da je nanjo skočila moja psička Tari. Na glas sva se nasmejali in se valjali po tleh. Nato je bil na vrsti pižama žur. Oblekli sva si pižame in se začeli butati z blazinama. Perje je kar frčalo. Ko sva se utrujeni zgrudili na posteljo, sva se odpravili spat. Karla je imela s sabo rdečo spalko s pikami, jaz pa veliko modro spalko. Še dolgo v noč sva se pogovarjali o fantih, živalih in vsem, kar je zanimivo dekletom najine starosti. Zjutraj sva se zbudili okoli desetih. Mame še ni bilo, zato sva se usedli na kavč in prižgali televizijo. Gledali sva zabavno oddajo Wipeout. Nasmejali sva se do solz. Ko je prišla mama, sem Karlo pospremila do doma.

Minevala so leta in nekega dne me je Tilen vprašal, če bi se preselila k njemu. Malo sem se obotavljala, a sem vseeno privolila. Ko sem prišla domov, sem vse povedala mami. Bila je vesela zame, a se je videlo, da me bo pogrešala. Objela sem jo, kot lahko le hčerka mamo. In res, čez en mesec sem se preselila k Tilnu. Za vedno si bom zapolnila dan, ko sva se preselila. Stanovanje je bilo belo in prazno. Takoj sva začela delati. Tilen je prebarval stene na zeleno, jaz pa sem uredila pohištvo. Najino prvo stanovanje je bilo v bloku, v 4. nadstropju. Imela sva tudi balkon, na katerega sem prinesla mizo in dva stola, v lončke pa sem nasadila vijolice.

Sedaj sem stara 32 let. Iz preteklosti se spomnim le očeta in popravnega doma. Zanj sem povedala tudi Tilnu, ki me ni obsojal, ampak me je objel. Imava enega otroka, deklico Charly. Imamo tudi muco Poolo. Ohranjam stike s Karlo in mamo. Delam kot psihologinja, saj vem, kako je, če te pretepajo, ti lažejo in te ne poslušajo. Končno sem okusila dobro stran življenja, dolgo je trajalo, a mi je uspelo.