1. POGLAVJE : SMRDLJIVI BUHTLJI -
SKRIVNOST
Ne ozirajte se na naslov, nič vam ne
pove. Zato vam bom jaz. Za začetek, sem Anya in sem
stara 13 let, imam brata, ki je star 12 let in pol, a
misli, da je pametnejši od mene. Včasih je moj
najboljši prijatelj, po navadi pa prava sitnoba. Mi ne
verjamete? Kaj nimate bratov in sester? Očitno ne.
Bratu je ime Simon. Njemu je ime všeč,
meni pa ni. Vedno se primerja z mano. Če mene vprašate
je boljši samo v sitnarjenju. Sicer trenira nogomet, a
ni kaj prida športnik. Ima kodraste črne lase (meni
osebno so bolj všeč ravni, svetli), svetlo polt (tako
kot jaz), temno zelene oči (jaz imam modre), velika
ušesa in ni ravno trlica. Jaz treniram ples, v njem sem
res dobra, dobila sem že nagrado za drugo mesto na
regijskem tekmovanju. Treniram pa tudi karate in
košarko. Ne maram se hvaliti, a res sem talentirana, za
razliko od mojega brata, ki ni. Ko sem bila stara sedem
let, sta se starša ločila. Ni mi bilo lahko, a sem
preživela. Očka nas je obiskoval med vikendi. Čez
nekaj mesecev pa se je na novo poročil. Od takrat dalje
nas je le redkokdaj obiskal. Z njim sem hotela ohraniti
stik na mobilnih omrežjih, a je bilo prepozno.
No, nazaj k Simonu. Včeraj, ko sva
odšla skupaj peš v šolo, je beseda nanesla na Daniella
Murka, on je velik in strašen in zelo smrdeč fant iz
osmega razreda. Vsi na šoli se ga bojijo. Ima svojo
bando, s katero strašijo druge. Zelo mi gre na živce, v
bistvo sploh ne vem, če poznam koga bolj norega. Tudi
Simon se boji Daniella Murka, sploh zato, ker ga je Simon
zadnjič premagal v nogometu in se še pošalil o njem.
(Bodimo iskreni, tudi Daniell Murko ni trlica, celo bolj
debel je od Simona.) Potem sva utihnila. Ni trajalo
dolgo, ko se je Simon spet oglasil in se domislil
genialne ideje. Nikoli ne bi mislila, da se je bo ravno
on domislil. Prišepnil mi jo je na uho. Zahihitala sva
se in se skrivnostno nasmehnila. Ko sva prišla do šole,
sva idejo začela uresničevati. Najprej sva se odpravila
k potoku in tam v lonček nabrala polže. (Daniell Murko
sovraži polže, ker se mu zdijo ogabni in sluzasti. Meni
se polži zdijo zanimivi in smešni, ker lazijo tako
počasi.)
Ko sva se z bratom odpravljala nazaj k
šoli, so naju dohiteli Smrdljivi buhtlji (tako sem
poimenovala Daniella Murka in njegovo bando, to pa zato,
ker smrdijo in niso ravno trlice). Takoj, ko so imeli
priložnost, so se naju lotili. »Najin načrt že
deluje,« sem si zagodrnjala. Začeli so naju zmerjati,
da sva revi... In to je bilo vse, saj so imeli Smrdljivi
buhtlji kratko pamet in si niso znali izmisliti še kake
druge žaljivke. Jaz sem pametnejša, zato sem jih
ignorirala in se obrnila stran. To jih je … Kako bi
rekla? A, že vem! Razburilo, zelo razburilo. In moj
dolgčas se je nadaljeval, spet so začeli. Reva, reva,
reva, reva, reva, reva, reva… Joj! Prijela sem brata za
roko in stekla sva stran. Po naključju ( v bistvu za
nalašč, saj razumete) sem odvrgla lonček s polži, na
katerega sem napisala »strogo zaupno« in v oklepaju »čarobni
prah«. Z bratom sva se skrila za drevo in jih opazovala.
Neumneži so prebrali in verjeli. Daniell Murko si je
lonček dvignil nad glavo in ga odprl. Nanj se je vsula
poplava polžev. Daniell Murko je kričal od groze, jaz
in Simon pa sva se valjala po tleh od smeha. Hitro sva
stekla v šolo in se pripravila na pouk. Medtem ko je
učiteljica razlagala o poeziji, sem se še vedno po
tihem krohotala. Malo pred koncem ure pa me je
učiteljica vprašala, kaj je pesem. Jaz, neroda, pa sem
takoj nekaj bleknila. Pa veste kaj? Rekla sem: »Je
nekaj, česar se prestrašiš, kot na primer polžev.«
Vsi v razredu so se na glas zakrohotali, učiteljica pa
me je strogo pogledala.
2. POGLAVJE: TRGOVINA GOSPODA
KOLOBARKARJA
S Simon sva se po ozki šolski poti
vračala domov. Ustavila sva se pri trgovini gospoda
Kolobarkarja. Tam dela najina mama. Sin gospoda
Kolobarkarja je moj in Simonov najboljši prijatelj.
Pogosto se igramo ob skalnem prelazu (to je navpična
skala ob reki, na katero lahko plezaš in se zelo
zabavaš), tam plezamo in iščemo skrivne kotičke, kjer
se lahko lovimo in raziskujemo.
Tudi danes gremo tja. John (tako mu je
ime) naju že čaka pri vratih trgovine. V rokah ima
ribiško palico, nahrbtnik, v katerem so banane, tablica
čokolade in suho sadje. Na glavi ima sila star,
razcapan, zeleno rjav klobuk, ki ga je verjetno ukradel
vojakom. To sem mu tudi povedala, zato se je razjezil in
mi pokazal hrbet. Ko smo hodili, sem se mu opravičevala
in ker me je imel dovolj, mi je odpustil. Simon je
prinesel zraven vedro, v katero bo nabiral kamne, je
namreč strasten zbiratelj kamnov. Jaz sem zraven
prinesla samo sončna očala in kruh za race. Ko smo
prispeli, sem kot prva splezala na skalni prelaz. Pri
vrhu sem zagledala luknjo. Poklicala sem Johna in Simona.
Hitro sta prišla in se zelo začudila, ko sta jo
zagledala. Bila sta brez besed. Nekaj časa smo preždeli
v luknji, potem pa smo se naveličali in šli nabirat
kamne. Jaz sem našla zelo lepega, bil je zelen z lisami.
Bilo je zabavno. Kaj hitro smo se naveličali. Še dobro,
da je imel John zraven ribiško palico. Najprej je lovil
John, nato jaz in šele na koncu Simon. Midva z Johnom
nisva ulovila ničesar (res sem bila jezna in sem upala,
da tudi Simon ne bo ujel nobene), Simon pa je ulovil kar
dve veliki ribi. Bila sem mu nevoščljiva. Kako je lahko
on ujel ribo, jaz pa ne? To ni pravično! Celo pot domov
sem se kujala in premišljevala o tem, kako bi lahko
hitreje ujela čim večjo ribo.
Ko smo prišli do trgovine gospoda
Kolobarkarja, smo na strehi opazili velik bel madež.
Gospod Kolobarkar (Johnov oče) nam je povedal, da je to
barva, s katero so barvali sosednjo hišo, a se je pri
barvanju razlila in umazala streho. Mi smo se ponudili,
da jo bomo počistili. Gospod Kolobarkar nam je ob steno
prislonil lestev in nam v roke porinil goro čistil in
raznih krpic. Jaz sem seveda vedela, za kaj se to
uporablja, saj veliko pomagam pri čiščenju. Simon in
John pa nista imela pojma o čistilih. Prvi se je na
lestev zagnal John, takoj za njim pa Simon. Jaz sem šla
zadnja, da sem lahko v miru nesla še vse pripomočke. Ko
smo bili vsi na strehi, se nam je zdel madež precej
večji. Ampak mi se ne predamo, pljunili smo v roke (tako
se samo reče) in začeli z delom. Simon je na madež
polil vodo, John je nanj stisnil celo stekleničko mila,
jaz pa sem vse še podrgnila s krpo. Na našo žalost pa
se madež ni spral, prav nasprotno, postal je še večji.
Dobila sem sijajno idejo. Hitro smo splezali z lestve in
odšli po barvo. Prinesli smo jo na streho. Potem sem jaz
dobila še eno idejo, a Simonu in Johnu ni bila všeč,
saj sem želela čez madež narisati srce. Onadva sta
želela narisati gusarsko zastavo. (Kako sta otročja,
srce je veliko lepše.) Nekaj časa smo se kujali, potem
pa se dogovorili, da bomo čez madež narisali jabolko.
Seveda sem ga jaz narisala, saj najlepše rišem.
Splezali smo po lestvi navzdol. Od daleč je jabolko
izgledalo prekrasno. Že naslednji dan pa nas je čakalo
presenečenje. (Ne ravno najboljše.) Na strehi je bil
še vedno bel madež, o naših barvah pa niti sledu.
Potem pa se je John spomnil, da je včeraj zvečer
deževalo. Vsi smo zavzdihnili. Nato pa se nasmejali do
solz.
3. POGLAVJE : BABICA
Končno, končno! Sobota! Konec šole za
dva prelepa dni. (Sicer bi še raje 4 ali 5, a tudi dva
sta v redu.) Mama dela tudi ob sobotah, zato pride k nam
babica. Vedno skuha najboljše jedi. Prejšnjo soboto je
skuhala paradižnikovo juho, makarone s sirom in še za
sladico, moje najljubše, čokoladne polpete.
Takoj, ko sem se zbudila, sem odvihrala v
kuhinjo, a babice še ni bilo, zato sem prižgala
televizijo in gledala smešne oddaje. Kmalu se je na
žalost zbudil tudi Simon in mi hotel izpuliti daljinca,
a mu tega nisem dovolila. Vrgel me je stola in mi izpulil
daljinca iz rok. (To ni pravično.) Preklopil je na neko
bedasto oddajo o kačah. (Ve, da se jih jaz bojim, zato
je dal ta program.) Skrila sem se za kavč, ko je neki
neumnež na televiziji pokazal kačjo glavo od blizu.
Imela sem srečo, da je ravno takrat prišla babica.
(Tudi ona se boji kač, zato je moral Simon preklopiti.)
Stekla sem do nje in jo objela. Edina slaba lastnost pri
babici je ta, da vedno prinese oblačila, ki niso
normala. Na primer, zadnjič mi je prinesla jopico, na
kateri je pisalo: JAZ SEM COOL BEJBA. Grozno, ne?! In še
mama me je prisilila, da jo nosim v šolo. Vsi so se mi
smejali, celo John. »Kaj imaš danes za Anyo?« je
posmehljivo vprašal Simon. (Po navadi prinese babica
oblačila samo zame.) Babica se mu je nasmejala in rekla,
da ima danes nekaj zanj. Simon je skoraj omedlel, jaz pa
sem se mu namuznila. Veste, kaj mu je prinesla?
Spodnjice, na katerih je pisalo: POLJUB ZATE. Na zadnji
strani pa je bil srček. Ha ha ha ha ha ha. Kako smešno.
Vprašala sem babico, kaj bo naredila za kosilo. (Upala
sem, da bo pica in karamelizirana pomaranča.) Odgovorila
mi je, da bodo polnjeni tartufi s smetano, telečji
golaž in smetanovi žličniki. Tudi to bo v redu. Hotela
sem pomagati babici, pa me je nagnala, saj je to njen
skrivni recept. Babica nama je naročila, naj posesava in
pospraviva vsak svojo sobo. Oba sva želela prva sesati,
zato sva se pri sesalcu stepla. Babica naju je morala
zvleči narazen. Ker se nisva morala zmeniti, smo
žrebali. Čeprav ima Simon več sreče kot jaz, sem
zmagala in dobila sesalec prva. Hitro sem posesala in
pospravila sobo. (Simon je potreboval več časa, saj je
njegova soba kot bojišče.) Bila sem zaspana od
pospravljanja, zato sem se ulegla na kavč in zadremala.
Zbudil me je Simon (kdo pa drug), ki se
je igral bobnarja in tolkel po loncih. Bilo je grozno,
najraje bi mu eno prisolila, a kaj, ko nisem želela
razočarati babice. Ravno takrat pa je babica dokončala
svojo specialiteto. Povabila naju je za mizo. Kot bi
mignil smo spraznili krožnike. Nato smo šli z babico v
park. Jaz sem vzela žogo, Simon pa pijačo. Pridružil
se nam je še John in odšli smo naprej do skalnega
prelaza. Babica nas je prosila, da ji naberemo čim več
lepih školjk. Pa smo začeli. Največ jih je našel
John, najlepše sem našla jaz, Simon pa je našel
največje. Vsak je bil ponosen na svoje školjke, sploh
Simon. Babici so bile všeč vse naše školjke. Zraven
je imela vrvico, iglo in barvaste kroglice. Vsakemu od
nas je naredila ogrlico. Meni je najbolj pristajala.
Imela sem belo vrvico s svojimi školjkami. Med njimi pa
so bile tudi modre (to je moja najljubša barva)
kroglice. Sonce je počasi zahajalo, zato smo se
odpravili domov. Tam nas je za televizorjem že čakala
mama. Babica je bila danes očitno dobre volje, saj je
naredila še sladico. Ko smo se vsi posedli za mizo, je
odprla pokrov in na krožniku je bila babičina slavna
medena jogurtova torta s čokoladnim prelivom in
medenjaki. Vsem so se začele cediti sline. Nič nismo
omahovali, samo začeli smo jesti. Vsak je pojedel 3
koščke torte. Zelo hitro smo pojedli in izpraznili
krožnike. Babica je bila zelo zadovoljna, da nam je bila
všeč njena slavna medena jogurtova torta s čokoladnim
prelivom in medenjaki.
4. POGLAVJE : ALYOPOMABOLKO
Hej, zopet jaz. Danes sem vam želela
predstaviti moj novi izum. Zares je kul. Poimenovala sem
ga Alyopomabolko. (Združila sem besede Alya, pomaranča
in jabolko.) Delala sem ga kar nekaj časa, a je bilo
vredno. (Natančno 2 uri in 5 minut.) Vam povem kako? A
ne smete izdati nikomur.
Najprej sem steklen kozarec napolnila z
vodo. Nato sem vanj narezala 3 koščke olupljene
pomaranče. Po 20 minutah sem vanj naribala še jabolko.
Poizkus opazujem že kar nekaj dni. Danes sem vzela
pomaranče iz kozarca. Eno sem poskusila…… in bila je
odlična. Imela je okus po pomaranči in hkrati po
jabolki. Hotela sem pojesti še druga dva, a sem se
zadnji trenutek ustavila in se spomnila, da moram
koščka dati mami in Simonu. Tudi njima je bil sadež
všeč. Mama me je poimenovala Super znanstvenica Anya
Repel. (Paše mi.) Hotela sem ju še bolj očarati, zato
sem jima obljubila, da bom naredila še eno znanstveno
mix sadje. (Mix pomeni, da je zmešano še z enim sadjem)
Odločila sem se, da bom zmešala šumečo tableto z
banano. Spet sem v lonček nalila vodo in vanjo nadrobila
speštano, že malo prezrelo banano. Počakala sem eno
uro. (Saj banana potrebuje več časa in bo tako bolj
okusna.)
Medtem ko sem čakala, sem se posvetila
svojemu talentu, ki vam ga še nisem razkrila. Ta talent
je risanje. Zelo rada rišem živali, portrete in
pokrajino. Šla sem že na tečaj. Sprva je bilo super, a
je kmalu prišla starejša punca. (Starejša ne pomeni
stara, ampak kakšno leto starejša od mene.) Cel čas me
je kritizirala (če mene vprašaš, jaz veliko lepše
rišem kot ta smrklja) in se mi posmehovala. Kmalu se je
izpisala (še sreča), saj sem ji cel čas uničevala
sliko. (Ha ha ha ha….) Ni moj problem, da ima sliko
čisto zraven moje. Ker je primanjkovalo učencev, se je
tečaj skoraj končal. Učiteljica pa ni odnehala.
Prijateljica njene mame je namreč imela majhno hčerko.
Bila je stara komaj 9 let. Seveda se je majhni deklici
zdelo risanje zabavno in se je prijavila. Ker je
učiteljica hotela narediti vtis vanjo, (dekličina mama
je bila učiteljičina učiteljica), smo od takrat naprej
risali najprej črte, potem pike in na koncu debele
črte, vijugaste črte, velike črte, majhne črte in
črte s piko. Šele čez mesec dni smo začeli slikati,
ampak ne pokrajine, živali ali portretov, pač pa
rožice in srčke. Bilo mi je dovolj, zato sem se
odjavila. Učiteljice to ni brigala, samo da naredi vtis
na deklico in njeno mamo.
Joj, oprostite zagovorila sem se. Nazaj k
mojemu eksperimentu. Hotela sem, da mama in Simon vidita,
kako sem nadarjena, zato sta lahko gledala, kako bom
dodala banani šumečo tableto. Mama me je hotela
ustaviti, a je bilo prepozno. Ravno takrat mi je tableta
spolzela iz roke in pristala v vodi. Jaz sem še vedno
mislila, da bo imela banana okus po šumeči tableti,
zato sem pogledala bližje h kozarcu. Takoj, ko pa sem se
z obrazom približala kozarcu, je nekaj počilo in pokrov
mi je zletel naravnost v lice, voda pa se je z banano in
šumečo tableto vred pocedila po mizi in moji belo modri
preprogi, za katero sem odštela 65 evrov.
Ooooooo ne! Jaz sem se samo sesedla na preprogo, mama in
Simon pa sta pokala od smeha. Jezno sem ju pogledala in
šla po sesalec, krpo in milo. Hitro sem se vrnila in
pobrisala najprej mizo, potem pa še mojo preprogo. Nisem
je mogla očistiti tako dobro, zato sem jo odnesla v
pralni stroj. Potem sem še posesala, saj imam rada red.
Pri večerji sem se počutila bolje, a mi je bilo vseeno
žal zaradi banošumblete. (Tako sem poimenovala
poizkus.) Mama me je potrepljala po ramenih in mi rekla,
da lahko jutri še enkrat naredim anyopomabolko, saj je
bilo zelo okusno. Tudi meni se je tako zdelo, zato sem
privolila.
5. POGLAVJE : TEST, CVEK IN TELEVIZIJA
Zvečer naju je prišla mama pokrit za
lahko noč. (To se mi zdi malce otročje.) Težko zaspim,
saj vedno razmišljam o čudnih stvareh. Včeraj sem se
na primer zamislila najprej o lakoti otrok po svetu,
potem o Titaniku in še o brahiozavru. Čudno, ne? Ampak
danes sem želela hitro zaspati, saj smo imeli naslednji
dan angleški test. (Ne maram angleščine, ker je težka
in bedna, ne maram tudi tehnike, naravoslovja, zgodovine,
geografije in glasbe.) Zaprla sem oči in že skoraj
zaspala, nato pa začela razmišljati o pošastih iz
morja. Malce me je bilo strah, zato nisem mogla zaspati.
V roke sem vzela knjigo in začela brati. (Branje me
pomirja.) Prebrala sem že kar nekaj strani, potem pa
naletela na poglavje, ki je govorilo o pošastih. Bila
sem radovedna, zato sem ga prebrala. Kmalu za tem se mi
ni več ljubilo in sem knjigo odložila na mojo nočno
omarico. (Seveda! Nisem vam še opisala moje sobe! Zdaj
vam jo bom. Aaahhhhmmmhhhnnnaahh…. Moja soba je belo
zelene barve. Tla so modra. Luči sta dve in sta na
stropu. Na sredini moje sobe je mizica, pod njo pa moja
draga preproga, za katero sem odštela 65 evrov. Ob steni
sta na desni strani (če gledaš iz smeri vrat) dve
omari, v katerih imam oblačila in knjige. Na moji učni
mizi imam lonček z barvicami, ravnilo, flumastre, papir,
trakce različnih barv, zvezke, učbenike in ogledalo, ki
sicer ne spada zraven, a ga potrebujem). Zagledala sem se
skozi okno. Na nebu je bilo na tisoče zvezd. Zasanjano
sem se ulegla nazaj v posteljo in hitro zaspala.
Ko sem se zbudila, sem kaj hitro
ugotovila, da zamujam v šolo. Hitro sem se oblekla,
pojedla zajtrk in odšla peš v šolo. Ko sem prišla, so
že vsi sedeli v klopeh in poslušali učiteljico (ali pa
ne). Učiteljici sem pojasnila, zakaj zamujam. To je bila
moja najljubša učiteljica in mi je oprostila. Naslednjo
uro smo imeli angleščino. Ooojoj! Bila sem tako
zaspana. Učitelj je prišel v razred. Usedel se je na
stol, tudi mi smo se usedli. Razdelil nam je teste. Bil
je znan po tem, da takoj, ko zaključimo teste, začne
pregledovati. Na koncu ure nam vedno vrne test. Prvo
vprašanje. Kako se že reče »slon je solato«?
Naenkrat se mi je stemnilo pred očmi in zaspala sem.
Učitelj me ni opazil, ker sedim v zadnji klopi. Ko je
bilo ure konec, smo morali oddati teste. Zaradi hrupa sem
se zbudila. Izpolnjeno sem imela samo prvo stran in še
nekaj nalog. Poklapano sem se odvlekla do učitelja in
oddala test. Čudno me je pogledal in me vprašal, zakaj
nimam narejene strani in pol. (Po navadi se dobro učim,
zato se mu je zdelo čudno.) Zlagala sem se mu, da nisem
znala. Verjel mi je, ker verjame vse. Upala sem samo, da
ne dobim cveka. Tudi dvojka bi bila v redu. Čakala sem,
da mi vrne test. Ko mi ga je pregledal, me je resno
pogledal in mi ga izročil. Cvek, neeeeeee! To je
nemogoče! Zakaj?!
Ko je bilo konec pouka, sem se odpravila
domov. Najprej sem hotela test zažgati, a sem se
spomnila, da to ni prav. Mami moram priznati. Celo pot
domov sem vadila. Poslušajte! Mami, draga mamica, nekaj
ti moram povedati. Danes sem pri angleščini pisala
nezadostno. Oprosti, zaspala sem med testom in sem
rešila samo eno stran. Res oprosti, kako se ti lahko
oddolžim? Mislite, da bo vžgalo? Upam, da. Prišla sem
domov, mame še ni bilo. Zlezla sem na kavč. In začela
gledati televizijo. Med tem sem dobila super idejo.
Stekla sem v svojo sobo po pero in na test napisala vse
pravilne rešitve do konca. Preko ničle sem si napisala
število točk, torej vse. Z brisalcem sem zbrisala
nezadostno in napisala 4. Nisem hotela pretiravati s
petko, da ne bi mama česa posumila. Na televiziji se je
ravno takrat pojavila moja najljubša oddaja Spoznajte
slavne in neslavne. Zazrla sem se vanjo in kar nekaj
časa buljila. Kmalu so nastopile reklame. Med njimi sem
se preoblekla in si prinesla čips.
Takoj,
ko sem se usedla na kavč, je vstopila mama in me
vprašala, kako mi je šla angleščina. Pokazala sem ji
test in bila je zadovoljna. Nič ni posumila. (Tega ne
počnite doma.) Objeli sva se in skupaj skuhali večerjo.
Ko smo jedli, me je mama vprašala, če jo imama rada.
Seveda sem ji pritrdila. Potem pa me je vprašala, zakaj
ji nisem povedala za cvek. Razložila sem ji, da sem bila
zaspana in sem med testom zaspala. Mama me je razumela in
mi na krožnik dala še en limoni strdek. Zadovoljno sem
ga pojedla in pogledala mamo z resnim obrazom.
»Obljubim, da tega ne bom več delala« sem dejala,
»samo povej mi, kako si izvedela za cvek.« Mama mi je
odvrnila, da ji je povedal učitelj angleščine. Srečno
smo se nasmejali in da je bil zaključek dneva še
boljši, je prišla še babi in pripravila tiramisu.
