Glasovalna številka: PR115

Karolina Pernek

ZASANJANA TJAŠA

OŠ Duplek

 

Moje ime je Tjaša. Stara sem 11 let in hodim v 6.razred osnovne šole Pucihar. Zraven šole obiskujem tudi z glasbeno šolo, se ukvarjam z atletiko, dramskim krožkom in novinarskim krožkom. Predstavila vam bom svoj teden.

Danes je ponedeljek, zjutraj se zbudim in odpravim v šolo. V šoli pri vratih zagledam učence, ki rišejo po stenah šole s spreji.  Za to se ne zmenim in grem skozi vrata v šolo. V šoli vidim svoje najboljše prijateljice in jim nič ne povem o učencih, ki sem jih videla pred šolo. Po slovenščini grejo vsi sošolci na malico. Med malico grem po stopnicah navzgor in vidim v razredu Tineta, ki brska po Tadejini torbi. Ne zmenim se za to, se usedem na svoje mesto in berem knjigo, ki mi jo je dala moja najboljša prijateljica Tamara. Med branjem vstopi v razred Tadeja. Še zmeraj sem tiho. Za Tadejo vstopi v razred tudi učitelj gospodinjstva. Tadeja mu pove, da ji je s torbe izginila denarnica, v kateri je imela denar za hip hop. Učitelj Tone vpraša cel razred, če je kdo videl koga, ki je brskal po Tadejini torbi. Jaz pa še vedno ne poslušam učitelja in berem svojo knjigo naprej. Učitelj Tone nam začne razlagati, kaj moramo narediti, ko vidimo nasilno dejanje. Sem spada tudi kraja ali nesramno dejanje do sošolca, sošolke in koga drugega. Ure je že skoraj konec in učitelj razlaga, kaj imamo za domačo nalogo. Pa še zmeraj berem knjigo.

Ure je konec in vsi gremo k športu. Po hodniku grem na stranišče. Na stranišču zagledam dve sošolki, ki se pretepata. Jaz pa spet ne ukrepam. Začne se šport in učiteljica Tina nam začne razlagati, kaj bomo delali danes. Jaz pa sedim v slačilnici in berem knjigo. Končno učiteljica Tina ugotovi, da me ni. Vsi me začnejo iskati in me najdejo v slačilnici. Učiteljica mi razloži, da nikoli ne smem brati knjige pri športu, ker nisem pri pouku slovenščine. Po teh besedah se končno preoblečem in začnemo se razgibavati. Med razgibavanjem vidim fante, ki se plazijo proti ženski slačilnici. Ampak sem tako zatopljena v razmišljanje o knjigi, da me to sploh ne briga. Po koncu športa je čas za preoblačenje. Sošolka Tamara v slačilnici ne najde svojih tenisk. Takoj vpraša sošolke, če so koga videle, da je na skrivaj prišel v žensko garderobo in ji odnesel teniske. Sošolke odvrnejo, da niso videle nobenega. Jaz sem pa znova zatopljena v branje. Končno je konec pouka in z veseljem grem domov.

Po poti vidim sošolce z vodnimi baloni v rokah, ki jih hočejo vreči v Amadejo. Jaz pa še dalje razmišljam o svoji knjigi. Hodim po poti naprej. Vidim, da fantje v sošolko vržejo vodne balončke. Amadeja teče po poti domov. Ko priteče do mene, me vpraša, če sem videla fante, ki so metali vodne balončke. Delam se, da je ne slišim in hodim po poti naprej. Končno prispem domov. Doma niti ne vem, kaj je za domačo nalogo, zato naloge ne naredim in se odpravim v glasbeno šolo.

Tam znova opazim nasilje. Vidim neznance, ki hočejo vzeti Sari telefon. Zamišljena hodim dalje. Začne se pouk flavte.  Učiteljici zaigram pesmi, ki sem se jih morala naučiti na pamet. Ker učiteljica Lina ve, da imam rada knjige, mi eno super knjigo podari. To je namreč našla pri pospravljanju svojega podstrešja. Tako sem presrečna, da jo žačnem prebirati takoj po uri flavte.

Seveda dneva še ni konec. Čez eno uro me čaka še poldruga ura atletike. Trener Jaka nam ukaže vaje za moč. Ne poslušam njegovih besed, saj sem v svojem svetu knjige. Zato se izgovorim, da me boli gleženj. Trener me pusti sedeti na klopi. Presrečna sem, da mi je uspelo prepričati trenerja, da lahko berem svojo novo knjigo naprej. Končno se konča tudi atletika. Prijateljici Jani izgine telefon in mene prav nič ne skrbi. Po treningu pride po mene mama. Na parkirišču vidim nesramneže, ki mečejo v atletsko dvorano žoge. Grem mimo in razmišljam o dogajanju v knjigi. Na parkirišču počakam mamo. Nato se odpeljeva domov. Po napornem dnevu ležem k počitku.

Zjutraj se zbudim, na koledarju obrnem listek in opazim, da je danes torek. Vesela primem svojo novo knjigo in odidem v šolo. Znova opazim pred šolo fante, ki se norčujejo iz sošolk in jim pišejo grde besede. Ampak ne zmenim se za to in grem do vrat. V šoli se preobujem in grem v razred. Prvo uro imamo naravoslovje. V naravoslovni učilnici imamo želve, paličnjake in pajke. Medtem ko se usedem in prebiram knjigo, sošolci odpirajo kletke za paličnjake in pajke. Znova berem knjigo naprej. Začne se pouk in v razred stopi učitelj naravoslovja Janko. Vidi, da so pajki po stenah in da so paličnjaki na klopeh. Takoj začne gledati po učilnici in jih loviti. Jaz pa sem vesela, da se je učitelj zamotil, da lahko berem knjigo naprej. Naslednji odmor se iz jedilnice prva odpravi Tamara. Za njo in fanti pa pridem v razred jaz. Takoj opazim, da mi je nekdo iz peresnice vzel moje najljubše nalivno pero. Začnem spraševati, ali je kdo kaj opazil. Vprašam Tamaro. Ta se mi zlaže, da ona ni nič videla. Naslednji odmor gremo vsi k športu. Tam mi izgine bidon. Znova iščem krivca. Amadeja se dela, da me ne sliši.

Vsa obupana grem domov. Niti ne razmišljam o knjigi. Doma sem žalostna in ne vem, kaj naj naredim. Po premisleku mami priznam, kaj sem prejšnji dan vsem zamolčala in da sem bila tako zatopljena v knjigo, da jih sploh nisem poslušala. Mama mi odvrne z besedami: »Če vidiš nasilno dejanje, moraš takoj povedati odrasli osebi.« Končno sem se začela zavedati, kaj sem naredila narobe in mami sem priznala, da bom vsa ta dejanja povedala učiteljem, saj bom s tem naredila dobro delo in bom lahko mirno spala.