Glasovalna številka: PR118

Tia Heler

STRAH

OŠ Duplek

 

Ste se kdaj vprašali, kako bi bilo, če bi bilo nasilje del vašega vsakdana. Tudi jaz se nisem, vsaj do tistega dne ne.

Zjutraj sem odhajala v šolo, bilo je kot po navadi, le da je tam bil en fant, zdelo se je, kot da me čaka. Ustavil me je in me vprašal za evro. Zlagala sem se mu, da ga nimam. Ko sem hotela oditi v šolo, me je močno prijel za ramo, nato pa mi zabičal, da tega ne smem povedati nikomur drugemu. Na šoli sem se obnašala čisto običajno, kolikor se je pač dalo. Ko sem odhajala domov, sem ga spet opazila na istem mestu, začel se mi je čudno smehljati. Ko sem prispela domov, nisem hotela nikomur ničesar povedati, zato sem se zaklenila v svojo sobo. Naslednji dan se nisem hotela zbuditi, bilo me je zelo strah, da bi še ga enkrat videla. Odločila sem se, da grem danes malce prej v šolo, saj sem upala, da ga tokrat ne bom srečala. A nisem imela sreče, spet sem ga videla, tokrat je spraševal za 5 evrov. Ker sem bila tako naivna in sem se ga začela bati, sem mu seveda dala. Pri odhodu me je pohvalil in me močno udaril po hrbtu. Potem sem žalostno odšla v šolo, moja najboljša prijateljica pa me je pri koncu zgodovine vprašala, če je vse v redu z mano. Hitro sem jo pogledala, potem pa sem ji sramežljivo odgovorila, da seveda.

Ko sem hodila domov, sem ga spet srečala, ponovno je zahteval denar, a tokrat sem ga imela dovolj in sem se mu uprla. Bil je jezen in mi grozil ter že pripravil pest. Ravno v tistem trenutku je prišla mimo skupina najstnikov in najprej zakričala, potem pa ga tudi prijela. Poklicali so policijo, jaz pa pod prisilo starše. Policija in starši so hitro prišli. Policija mi je postavljala čudna vprašanja o tem dogodku in ko sem  odgovarjala, so me starši začudeno gledali. Ko je policija končala s vprašanji, so se še pogovorili o tem. Jaz sem se medtem zahvalila skupini najstnikov. Med zahvalo so mi pritekle debele solze. Med potjo domov so me starši objeli in me držali za roke.

Zjutraj me je v šolo odpeljala mama. Sama sem upala, da moji sošolci ne bi izvedeli zato, a očitno so. Gledali so me, kot da sem padla z Marsa. Pri odhodu iz šole me je moja najboljša prijateljica objela, vedela sem, da je očitno tudi ona izvedela. Po nekaj mesecih sem se strahu znebila, vedela pa sem, da mi bodo tisti dnevi vedno ostali v spominu. Zavedala sem se tudi , da sem bila sama vsega kriva, ker sem bila tako naivna.

Prav dobro vem, da je takih dogodkov več in tako sem se odločila, da bom kot odrasla delala v centru za pomoč najstnikom v stiski.