Glasovalna številka: PR119

Eva Hergamas

MODRICE SO BILE DEL MOJEGA VSAKDANA

OŠ Duplek

 

Moje ime je Kim in povedala vam bom mojo zgodbo.

Mama in oče sta se ločila, ko sem bila stara pet let. Živela sem pri mami. Čez tri leta mi je mama umrla v prometni nesreči, zato sem šla živet k očetu. Pri očetu sem vsak dan zelo uživala, dokler se nekega dne ni vse spremenilo.

Poletne počitnice sem preživela pri babici in sem se zelo veselila, da ko bo oče stopil iz avta, bo stopil proti meni, me močno objel in mi rekel: »Pogrešal sem te!« Vendar ponovno snidenje ni potekalo tako, kot sem si želela. Ko se je oče pripeljal, je telefoniral in se sploh ni zmenil zame. Zgledal je zelo razburjen. Kričal je name, naj se spravim v avto ali pa me bo pustil tam. Mislila sem, da ima mogoče samo slab dan ali kaj podobnega, vendar se je njegovo kričanje in razburjanje brez razloga dogajalo vsak dan. Vsak dan sem bila bolj žalostna, ker nisem vedela, kaj delam narobe, da je oče tako zelo jezen name. Začela sem razmišljati, da sem mu mogoče v napoto. Vsak dan je bil vedno bolj razburjen, zato sem ga vprašala, kaj je narobe. Odvrnil mi je, naj ga pustim pri miru, ampak tega nisem hotela storiti. Dovolj sem imela tega, da se spravlja name, čeprav ne delam ničesar narobe. Mirno sem mu rekla, naj mi pove, kaj je narobe. Ostal je tiho. Vprašala sem ga, če sem mu v napoto. Vstal je iz stola, se obrnil proti meni in me močno udaril. Padla sem po tleh in začela krvaveti iz nosu. Rekel mi je, naj grem v svojo sobo in naj mu ne težim več. Ko sem prišla v svojo sobo, sem takoj začela jokati. Nisem vedela, kaj naj naredim. Tega si o svojem očetu nikoli nisem mislila.

Minilo je nekaj dni, oče se mi še vedno ni opravičil. Niti pogovarjala se nisva. Vsak dan sem bila bolj žalostna. Moje ocene v šoli so bile vedno slabše in vedno manj sem se družila s prijatelji. Šla sem do očeta in ga vprašala, zakaj me je udaril. Rekel je, da je bil pod stresom in je bil zaradi tega zelo jezen. Nato se mi je opravičil. Dva meseca je bilo spet vse v redu. Ko pa sem mu povedala, da sem test fizike pisala negativno, se je spet razjezil. Tokrat me ni udaril samo enkrat. Močno me je zgrabil za roko, me udaril v nos, nato porinil na tla in me trikrat brcnil. Moj nos je spet krvavel, iz oči pa so mi tekle solze. V tem trenutku sem ugotovila, da se oče ni spremenil in da se verjetno nikoli ne bo.

Ko sem se zjutraj zbudila sem na sebi imela veliko modric. Čeprav v šoli vedno nosim kratke rokave, sem si morala obleči majico z dolgimi rokavi. Tisti dan smo imeli tudi športno vzgojo, pri kateri sem se opravičila in rekla, da mi je zelo slabo in ne morem telovaditi. Stare modrice so počasi izginjale, vendar sem vsak dan dobila kakšno novo. Oče me je pretepel vsak dan, večinoma brez razloga. V šoli sem spet imela vedno slabše ocene in se spet zaprla vase. Nehala sem se družiti s prijatelji, le z najboljšo prijateljico Nastjo sva si včasih poslali sporočilo preko telefona. Zapustila sem tudi vse šolske krožke razen glasbene šole. Igranje klavirja me je vedno sproščalo in med igranjem nikoli nisem razmišljala o svojih problemih. Ko sem igrala, sem se počutila srečno. Skoraj tako, kot bi bila v drugem svetu. V glasbeni šoli sem dobila tudi novega sošolca, ki mu je bilo ime Renato. Ko sem sedela pred učilnico, se je usedel poleg mene in se začel pogovarjati z mano. Vedno sem bila zelo navdušena, da lahko grem v glasbeno šolo, ker sem se lahko družila z njim. Ob njem sem se dobro počutila, zaupala sem mu lahko vse probleme, tudi tiste z očetom. Rekel mi je, da se mu to zdi grozno in on ne bi tega nikoli naredil. Vedno, ko me je oče udaril, sem ga lahko poklicala po telefonu in me je potolažil, predlagal mi je tudi, naj najdem pomoč pri socialni delavki v šoli. Nikoli nisem zbrala poguma, da bi zares šla do nje in ji zaupala o tem, kaj se dogaja.

Ko je oče izvedel, da sem poskušala povedati socialni delavki, kaj se dogaja, me je spet udaril in mi vzel telefon. Mamo sem vedno bolj pogrešala in se spraševala, kaj bi se z mano dogajalo, če bi bila še vedno živa. Z Renatom sva se vedno manj pogovarjala, ker sem v glasbeno šolo hodila samo še enkrat na teden ali pa nisem niti šla. On si je poiskal nove prijatelje, mene pa je začel ignorirati. Poslala sem mu sporočilo, če se lahko dobiva v parku in se je strinjal. Ko sem ga zagledala, sem ga hotela objeti, vendar me je odrinil. Bila sem zelo začudena. Renato se je zelo spremenil. Ni bil več tako prijazen, sploh ga več niso zanimali moji problemi. Rekel mi je, da ga ne zanimam več in naj ga pustim ter mu ne pišem več. Obrnil se je in začel hoditi vstran. Stekla sem za njim in ga prijela za roko. Obrnil se je in me udaril. Naredil je točno to, kar je rekel, da ne bi nikoli naredil. Bila sem v šoku. Pogledal me je in mi rekel, da mu je žal in odšel. Usedla sem se na klopco in razmišljala, kaj se je pravkar zgodilo. Fant, v katerega sem bila zaljubljena, je enak kot moj oče. Bila sem obupana. Ko sem prišla domov, sem poklicala mojo najboljšo prijateljico Nastjo in ji povedala, kaj se dogaja že nekaj mesecev in tudi kaj se je zgodilo z Renatom. Bila je brez besed. Čez vikend sem prespala pri njej in o vsem tem povedala tudi njeni mami, saj sem se z njo zelo dobro razumela. Svetovala mi je, naj se res oglasim pri socialni delavki in to sem tudi naredila. V ponedeljek sem po šoli šla v pisarno socialne delavke. Bila sem zelo živčna. Ko me je vprašala, kaj je narobe, sem se zlomila. Nisem se mogla zadržati. Začela sem jokati in ji pripovedovati o tem, kako me oče pretepa in kako me je Renato prizadel. Pogovore z njo sem imela enkrat na teden, včasih tudi dvakrat, odvisno je bilo od tega, kako sem se počutila in kaj je storil oče.

Niti pogovori s socialno delavko mi niso pomagali. Vsak dan sem bila vedno bolj obupana. Oče me je še vedno tepel, jaz pa sem se počutila nemočno. Začela sem razmišljati o samomoru. Zdelo se mi je, da mi nekaj manjka. Manjkala mi je sreča. Moje življenje več ni imelo smisla. Vsak dan sem bila bolj nesrečna in mislila sem, da je vsem vseeno zame. Nato sem se zamislila. Ugotovila sem, da imam vseeno najboljšo prijateljico, sorodnike in babico, ki me imajo neizmerno radi in mi lahko pomagajo. Odločila sem se, da bom nadaljevala s pogovori s socialno delavko in uredila stvari.

Socialna delavko sem vprašala, če bi se lahko ona pogovorila z očetom, zato mu je poslala pismo, če bi lahko prišel na pogovor z njo. Ko je oče izvedel, da govorim z njo, čeprav mi je rekel, naj tega ne počnem se je razjezil tako, kot ga še nikoli nisem videla. Udaril me je tako močno, da sem se zgrudila na tla in se močno udarila v glavo. Zbudila sem se v bolnici. Povedali so mi, da sem imela hud pretres možganov. Mislila sem, da mi ni bilo nič hudega in bom hitro okrevala. Nato pa me je zdravnik pogledal in mi povedal, da se je zgodilo nekaj veliko bolj resnega. Rekel je, da sem si pri padcu močno poškodovala hrbet in bom doživljenjsko na invalidskem vozičku. Začela sem jokati in nisem vedela, kaj narediti, vendar sem se s stvarjo nekako morala sprijazniti. Čez nekaj časa je prišla policija in vprašali so me, kdo mi je to naredil. Razmišljala sem, če bi izdala očeta ali pa nadaljevala takšno življenje. Ugotovila sem, da takšno življenje ni vredno in da tako nesrečna ne morem več biti. Razmišljala sem tudi, kaj bi mi oče storil, ko bi izvedel da sem na invalidskem vozičku. Ali bi me sprejel ali dal v rejništvo? Nekaj časa sem o tem premišljevala in nato povedala policiji, da je to storil moj oče in tudi za vse stvari, ki jih je naredil pred tem. Očeta so dali v zapor, jaz pa sem šla živet k babici.

Tam sem začela hoditi v novo šolo, spoznala sem nove prijatelje, ki so me sprejeli točno takšno, kot sem. Vpisala sem se v novo glasbeno šolo, kjer sem nadaljevala z učenjem klavirja, hodila na veliko koncertov in pisala tudi svoje pesmi. V šoli sem bila odličnjakinja, po šoli sem se družila s prijatelji in se z njimi res dobro razumela. Spoznala sem tudi dva najboljša prijatelja. Brino in Jakoba. Bila sta prva prijatelja, ki sem ju spoznala, ko sem se preselila k babici. Zraven njiju sem se počutila sprejeto in vedno sem bila srečna. Moje življenje na splošno je bilo veliko boljše, čeprav sem postala invalid.