Glasovalna številka: PR121

Jerneja Trošt

NAJSTNIŠKO ŽIVLJENJE

OŠ Draga Bajva Vipava

 

Bil je lep, bel zimski dan. Sneg je kot odeja pokrival vse hribe in doline. Počasi so naletavale majhne bele snežinke in z najboljšo prijateljico Vito sva skozi sneg gazili proti domu.

 »Ti ne veš kako sem vesela, da se danes vrneta Sandra in Žan!« rečem Viti. »Po navadi bi rekla blagor ti, ker imaš brate in sestre. Tokrat ti pa raje povem, da je mami noseča! Začetek aprila ima rok.«  »Uau! Čestitaj mami v mojem imenu!« rečem.

»Hej, kaj boš počela med novoletnimi počitnicami?«

 »Ne vem. Če se bo dalo, bom šla s Sandro jahat. Verjetno bo šel zraven tudi Andrej in mogoče Žan, če ne bo s svojo punco.«  »Žan ima punco? In pride sem? Zakaj mi nisi povedala?« začne spraševati Vita.

 »Joj, kako me zasipaš z vprašanji! Ja, Žan ima punco Anjo, ki študira v Londonu, na isti univerzi kot on. Stara je 22 let. Žan pravi da je lepa, pametna in da je plavolaska. Povedal je še, da je iz Vipave. Z nami bo za božič in še cele počitnice, ker njenih staršev ne bo in bi rada spoznala našo družino« razložim.

»A boš morala za novo leto ostati s starši? Veš, hotela sem pripraviti malo novoletno zabavo. Želela sem, da bi skupaj z vrstniki pričakali novo leto.« se razgovori Vita. »Moja starša bosta novo leto pričakala v toplicah, s starimi prijatelji. Rekla sta, da lahko povabim prijatelje. Stoodstotno pa pridejo tudi moji bratranci: Miha, Matej in Domen. Nooooro bo! Moraš priti!«

»Sem za! Sicer moram še vprašati mamo, a mislim, da bo dovolila. Ampak zdaj moram iti. Se vidiva!« zakličem Viti in se odpravim po dovozu.

»Adijo! Ne pozabi vprašati! In potem pokliči!«

»Ja bom! Se slišiva!« odgovorim Viti in stopim v hišo.

 K meni se takoj zapodita Utrinka in Mrk, naša mucka. Začneta se mi ovijati okrog nog in ne morem se premagati, da ju ne bi pobožala. »Ej, Lena, a si ti?« zaslišim glas mojega starejšega brata Andreja. »Ja, sem. A so že doma?« »Ne. Če bi bili, ne bi bilo tako tiho.« »Ja prav imaš. Slišala  bi vreščanje Julije. In sam Bog ve kaj še.« »Živijo, je kdo doma…?« slišim svojo enaindvajsetletno sestro Sandro, ki je nisem videla že od jesenskih počitnic. »Sandra! Tu si! Končno si prišla!« zavreščim in jo močno stisnem. »Lena! Joj kako dolgo te že nisem videla! Saj me boš kmalu še prerasla!« me tudi ona objame. Potem pa skozi vrata pride še Žan. »Hej Mala! Kako gre?« »Žan!«  Se tudi njemu obesim okrog vratu in on me dvigne in zavrti, kot je to počel ko sem imela tri ali štiri leta. Zatem v hišo pridejo še očka, mama in moja triletna sestrica Julija, po stopnicah pa priteče še Andrej. Ponovno snidenje družine je nadvse veselo.

»Da ne pozabim… to je moja punca Anja. Čez teden dni bo praznovala svoj triindvajseti rojstni dan, je iz Vipave, če še koga kaj zanima naj jo pa kar sam vpraša,« reče Žan. Anja se mu lepo nasmehne in ga prime za roko. »Dobrodošla pri nas, Anja. Upam, da se boš tu počutila kot doma,« je prijazna mama. »Žan, ker je tokrat tu tudi Anja, vama dam nekdanjo Sandrino sobo, ker je tam zakonska postelja. Tokrat te je rešila Anja, saj bi drugače spal z Andrejem. Sandra, ti pa boš z Leno, ker v ponedeljek pride dvanajst otrok, ki jih bomo nastanili v sobe za goste in mislim, da ne bi rada spala v spalnici zraven njih,« »Ne, ne. Je že dobro. Bom spala z Leno,« reče Sandra in se nasmehne. »Dobro, zdaj pa nesite svoje kovčke v sobo, Lena, ti pa naredi prostor v omari za Sandro in raztegni posteljo, da bo imela študentka kje spati. Anja in Žan, vidva pa malo uredita sobo, verjetno je kje kaj prahu ali kaj takega,« začne deliti ukaze mama. »Andrej, tebe bom potreboval v hlevu. Konjem bo treba očistiti bokse. Glede na to, da je Sandra doma, bo sama očistila Zvezdin in Severničin boks, Lena bo itak počistila Luni, Neptunov boks pa bo očistil Žan,« ukaže oče.

»Ko pa si pospravite, lahko pomagate še kaj postoriti. Na primer, Žan lahko gre pomagat v hlev, Sandra mi bo pomagala z večerjo; Lena pa bo popazila na Julijo, da se nam ne bo motala pod nogami. Anja, ti pa kakor želiš,« še ne konča z ukazi mama. »Lahko mi daste kar delo, da bom koristna,« odgovori Anja. »Torej boš pomagala pri večerji, ki bo ob šestih,« dokonča mama.

Ko pove do konca, pa se zasliši obupani vzklik: »Ooooh!« »Čisto nič se nista spremenila od jesenskih počitnic!« reče Žan in sproži naval sproščenega smeha. Končno je družina spet skupaj. Sicer mi grejo vsi večkrat na živce, toda vseeno jih imam zelo rada in želim si, da se ta teden ne bi nikdar končal. Vsi torej poprimemo za delo. S Sandro hitro urediva, zato lahko greva hitro v hlev, h konjem. »Poglej jo no, lepotico. Pridna mala Severnica, pridna. Tako ja…« se ob svoji kobili in njeni žrebički razneži Sandra. »Vidim, da si lepo skrbela za Zvezdo in Severnico medtem ko me ni bilo!« »Seveda! To sta moji najljubši kobili! Poleg Lune seveda. Kaj ni tako punca?« pobožam svojo sivo belo kobilo. »Ampak moji svetlo rjavi prijateljici sta lepši!« me poheca Sandra in začneva se obmetavati s senom. Kot v starih časih.

»Če bi vedve izvolili počistiti bokse…« se za nama prikaže očka. »Seveda oči!« rečeva obe hkrati in se lotiva dela. Med delom se pogovarjava o šoli, ocenah, prijateljih, poveva si najbolj sočne govorice in novice… vse kar se je zgodilo medtem, ko se nisva videli. Ker je Luna zelo čista kobila, pomagam počistit boks še Sandri, saj je njen boks večji, ker sta v njem dva konja. Sandrina je namreč le Zvezda, Severnica je le njena žrebička, ki je pravzaprav Julijina. Ampak ker je Julija še premajhna, da bi sama poskrbela za Severnico to naredim jaz, ko je zraven tudi Sandra pa to stori ona. Gotovo pa bo kmalu tudi Severnica v svojem boksu.

»Sevelnica! Lubica moja! Plidi punca!« začne klicati Julija. Severnica, ki jo že od daleč zasliši pa skloni glavo k Juliji. Čudovit prizor. Za njo pa priteče Anja. »Vesta, mala mi je ušla in…« sredi stavka umolkne, ko zagleda Julijo, ki objema Severnico. »Uau! Tega pa ne bi nikoli pričakovala. Saj se bo naučila jahati še prej kot jaz!« reče Anja in se zasmeje. »Ne znaš jahati?« hkrati zaprepadeno zavpijeva s Sandro. »Ne, ne znam. Ampak Žan mi je obljubil, da bom po koncu počitnic jahala kot profesionalka!« »Ne vem, če te bo Žan učil. Jahal ni že od jesenskih počitnic! Verjetno, bi bilo bolje, če bi ti pomagala Lena, saj vsak dan vadi za tekmovanje,« me pohvali Sandra. »To bi bilo super! Hvala!« se razveseli Anja. »Toda zdaj bo verjetno bolje, da se vrnem k Darji, da ji pomagam pri večerji,« doda.

»Čakaj! S tabo grem! Lena pa bo popazila na Julijo, kajne Lena? » Ja, ja. Jaz bom z malo,« rečem in grem k Juliji, ki še vedno objema Severnico.

Začnem razmišljati o Vitini zabavi, za novo leto. Prepričana sem, da bo svoje bratrance povabila le zato, da bi nas spoznala. Verjetno upa, da bom kmalu dobila fanta, saj  ga ima ona že pol leta. Ime mu je namreč Matic. In je, priznam res prikupen, prijazen in tudi romantičen. Saj je OK ampak ni moj tip moškega. Iz razmišljanja me zbudi mama, ki kliče k večerji. Za večerjo je nekaj najboljšega. Lazanja. Vsi iz naše družine to obožujemo in mama jo ob vsaki pomembni priložnosti naredi. Vzdušje med večerjo je bilo sproščeno in res sem začutila, da je to naša družina. Po večerji sta se očka in mama odpravila ven, čeprav nihče ne ve zakaj. Medtem, ko ju ni bilo sta Andrej in Žan spravila Julijo v posteljo, s sestro in Anjo pa smo pospravile kuhinjo in naredile pokovko, saj bomo kot po navadi gledali film Moje pesmi moje sanje. Kmalu smo se vsi zbrali na kavču. Na konec kavča je sedel Andrej, zraven sem sedla jaz, s skledo pokovke v rokah, zraven pa še Sandra. Zraven Sandre je sedela Anja, ki je držala majhno skledo pokovke zanjo in Žana, on pa jo je objemal. Ob koncu filma sta se vrnila starša in ker je bila že pozna ura, smo se šli obleč, za polnočnico. Mama zaradi Julije ne bo šla, nam je pa obljubila, da nam bo naredila vročo čokolado in nam narezala potico. Zadovoljni smo se odpravili k polnočnici, kjer je pel mladinski pevski zbor, kjer sem namreč jaz, zato sem pohitela na kor, na svoje mesto, zraven Sanje, ki poleg mene in še par drugih poje alt. Z druge strani, kjer so soprani mi je pomahala Vita. Bila je oblečena v čudovito bundo, ki je poudarila, kar je bilo za poudariti. Oči si je obrobila s črno barvico in si nanesla malo maskare in senčila. Na pogled je bila čudovita. Kot vedno. Celo mašo, razen ko smo peli sem klepetala s Sanjo. Sanja je drobna in dokaj neopazna deklica, ki je, roko na srce, zelo pametna. Preskočila je namreč razred, najraje pa ima matematiko, fiziko in kemijo. Učiteljice teh predmetov jo imajo rade, saj vedno ve vse, kar je vprašana. Večkrat mi je tudi že pomagala z nalogo, zato se dobro razumeva in včasih, se druži z mano in Vito. Kadar le ima čas. Po maši pride Vita do mene in začne: Veš, na zabavo za novo leto sem povabila veliko lušnih fantov. Morda ti bo kdo všeč…« »Vita, nehaj! Pri hiši je že Anja. Sploh pa zaradi treningov nimam časa za fanta. Prišel bo, ko bo pravi čas,« »Joj, Lena! Prav slišim, da potrebuješ pomoč profesionalke, da ti pomaga s fanti!« »Vita! Na živce mi že greš! Nimam časa za fante!« »Za fante je zmeraj čas! Tudi jaz imam trening, pa imam vseeno fanta!« »Ja Vita. To je res, ampak ti imaš trening ritmične gimnastike petkrat na teden po uro in pol, jaz pa imam trening vsak dan najmanj po dve uri. Če ne štejem še tega, da moram počesati Luno, ji dati hrano, se dajati z njenim smotanim sedlom…«

»Okej, okej. Pač imaš več dela, ampak vedi, da ti kadar le lahko pomagam poskrbeti za Luno po tvojem treningu!« »Oh pusti me no! Moram iti!« rečem in se odpravim proti avtu, Vita pa sama z odprtimi usti stoji na istem mestu. Že dolgo je namreč nisem tako nadrla. Verjetno sem jo prizadela, ampak ne grem se ji opravičit. Če že ji bom poslala SMS, da mi je žal. Potem sem šla do avta in z ostalimi smo šli domov. Ker sem bila že zelo utrujena nisem ostala niti na vroči čokoladi in potici. Šla sem naravnost v posteljo, kjer sem takoj zaspala kot ubita.

Naslednje jutro sem se zbudila pol desetih in se še krmežljava odpravila v kuhinjo. Tam sta že bila Sandra in Andrej, najboljši kuharski par na svetu. » Vaniljini ali čokoladni vaflji? Z javorjevim sirupom ali čokoladnim prelivom? Kakav ali vroča čokolada? S smetano ali brez?« me takoj napade Andrej.

»Vanilja, čokoladni preliv, čokolada, javorjev sirup. Pila bi kakav s smetano,« mu odgovorim in sedem za mizo. »Že prihaja!« reče Sandra in mi prinese kakav s smetano. Nato stopi k meni še Andrej z vaflji. Tudi ona dva si prineseta vsak svoj zajtrk na mizo, da bi skupaj pojedli. Ampak skozi vrata pride mala Julija in reče: »Cokoladni vafelj, s cokoladnim prelivom, bila bi vloco cokolado,« Vsi se zasmejemo, kuharja gresta pripravit naročilo. Ko smo vsi zbrani za mizo in poskušamo jesti prideta dol še Anja in Žan in po nekaj minutah je pri mizi zbrana že cela družina s staršema vred in vsi jemo ta super zajtrk.

Naenkrat pa mama ošine uro in zavpije: »O moj bog! Koliko je že ura!« Vsi se zazremo v uro na steni, ki kaže že pol enajstih. ker pa naj bi za dvanajsto k nam na kosilo prišla babica in dedek, bo treba vse to hitro pripraviti. »Dobro… Lena, tvoje so kopalnice. Anja ti boš pogrnila postelje v vseh sobah. Tudi za goste, Žan bo poskrbel za prah, Sandra in Andrej mi pomagata v kuhinji, očka pa bo šel z Julijo po babico in dedka,« ukaže mama. Babica in dedek živita na morju, na čisto drugem koncu Slovenije. Ker pa se jima je pokvaril avto, sta šla z avtobusom, toda avtobus ne pelje v naše kraje, zato sta morala izstopiti v Ljubljani, kamor ju bosta šla iskat očka in Julija. Julija bo šla zraven le zato, da nam doma ne bo bila v napoto. Do kosila vsi pridno delamo. Končno so tu. Vrata se odprejo in noter stopi babica. »Vnučki moji! Babica in dedek sta tu!« reče in vsi gremo k njej. Vsakega poljubi, reče »Kako si zrasel!« in uščipne v lice. Dedek nas le objame in vsi vemo, da misli isto kot babica. »Glej, no glej! Končno ima moj najstarejši vnuk dekle! Od kod pa si mlada dama? Koliko si stara? Kaj študiraš? Kako ti gre v šoli?« jo babica napada.

»Mama! Saj ti bo vse povedala potem. Pojdimo najprej na kosilo!« ubogo Anjo reši moja mama. Med kosilom babica ves čas govori. Dedek pride le redko do besede. Vsi ostali pa sploh ne. Kmalu pojem in začnem se dolgočasiti. Zato mami šepnem, da peljem Kometa na sprehod in zdrvim v sobo, da se preoblečem. Takoj, ko pridem ven k meni priteče Komet in me vrže na tla in celo poliže. Nataknem ga na povodec in se odpravim po zasneženi potki proti gozdu. Nehote mi pride na misel Vita in njeni fantje. Zakaj sploh rabiš fanta? Kaj ti bo? Vso pot do moje najljubše gozdne jase razmišljam. Iz razmišljanja me zbudi Kometov lajež. Ko pogledam, zakaj laja tam zagledam Sanjo in njeno malo pudljico Snežinko. Pomaha mi. » Hej Lena! Kako si?« vpraša. »Jaz dobro, zdaj ko sem tu. Doma je pa štala. Babica je prišla in ves čas samo naklada. Kar nekaj!« se potožim. »Vem kako je! Pri nas sploh ni božičnega vzdušja. Mama se krega z Emo, ker ji ni prav, da hodi po disko klubih in tem. Morala sem pobegniti vsemu temu kričanju,« reče Sanja. Ko prispeva do podrtega debla odpneva s povodca vsaka svojega psa in sedeva. Klepetava in klepetava in klepetava. »Ojoj! Ura je že tri! Morala bi že biti doma! Spet bo drama!« reče Sanja in pokliče Snežinko. »Ojoj! Tudi jaz moram domov. Gotovo že vse skrbi!« rečem in pripnem psa na povodec. »Se vidiva, Lena!« »Adijo Sanja!« celo pot do doma tečem. Ko pa prispem, me na vratih čaka mama. »Kje pa smo se tako dolgo potepali gospodična?« vpraša s takim glasom, da vem da ne sledi nič dobrega. »Klepetala sem s Sanjo in pozabila na čas. Srečali sva se na jasi..« pojasnim. Mama se nasmehne in reče: »Že dobro! Naslednjič pa le vzemi s sabo mobilnik. Aja, preden pozabim. Jutri pride k nam Luka. Saj veš, babičin in dedkov sosed. Tudi on se pripravlja na isto tekmovanje v isti kategoriji kot ti. Lahko bi skupaj vadila,« predlaga mama.

»Mama! Kako si lahko! Ne sme priti sem! Ne, ne, ne!« kričim. » Ljubica, obljubila sem. Tega ne morem preklicati. Žal mi je,« reče, se obrne na peti in odkoraka v kuhinjo. Jaz pa stečem v sobo in po licih se mi ulijejo solze. Če pa koga ne prenašam je to Luka. Je grd, neotesan in nesramen barabin, ki je na smrt zagledan vame in misli da vse ve in vse zna. Na jetra mi gre in to zelo! Na srečo ga že od prvomajskih počitnic nisem videla. In mama ga je povabila sem! Najraje bi jo zadavila! Grrrrrr! Glavo zarijem v blazino na postelji in dolgo močno jokam. Potem od vsega hudega zaspim. Zbudi me zvonjenje mojega telefona. Na ekranu se mi zariše slika Vite, ki pozira v kopalkah. Brez pomislekov se javim. »Halo, Lena! Moraš priti sem! Nujno te potrebujem!« » Jaz tudi! Resno! In žal mi je za včeraj!« se opravičim. »Meni tudi. Oprosti! Toda zdaj se morava dobiti! Takoj!« reče. »Skočila bom na kolo in čez pet minut bom tam!« ji rečem in se poslovim. Hitro stečem dol in se obujem, družini pa zakličem: »K Viti grem! Kmalu bom nazaj! Mobilnik imam s sabo!« takoj zdrvim v garažo in zajaham kolo. V treh minutah sem že pred Vitino hišo in zvonim. Odpre mi Vita in me povleče notri. »Lena! Hvala da si tu! Res potrebujem tvojo pomoč!« »Kaj se je zgodilo?« vprašam. »Zgodilo se je malo prej, kot sem klicala. Šla sem v na sprehod in srečala seksi fanta. Pomahala sem mu in se mu lepo nasmehnila. On je stopil do mene in me kar na ulici stisnil in me začel poljubljati. Potem me je pahnil v grmovje in začel mi je odpenjati bundo in nato še zadrgo na majici! Hotel me je posiliti! Nekako sem se mu izvila iz objema in tekla sem do naše hiše. Toda tekel je za mano in mi kričal, da me ljubi! In to je slišal Matic! In zdaj misli, da ga varam!« zajoče Vita in se stisne k meni. Kar nekaj časa jo tolažim, nato pa ji povem še svojo usodo. Rekla je, da je Luka gotovo boljši od norca, ki jo je hotel posiliti. Ko se solze posušijo si narediva najin najljubši prigrizek. Smuti iz banane in hruške, ki ga dava v hladilnik, da postane mrzel, potem pa ga nalijeva v lončke in nanj dava malo smetane. »Lena, kaj naj storim? Kako naj povem Maticu, da je vse kar je slišal laž!« me cmeravo vpraša Vita. »Imam idejo! Jaz bom povedala Maticu, za kaj se gre. Mene bo bolj poslušal,« »Oh Lena! Ti si res najboljša prijateljica!« mi reče in spet se objameva. Nato si prižgeva TV in preklopiva na oddajo Ellen. Danes je v oddaji Taylor Swift! Mega! Taylor Swift je najina najljubša pevka. Vse njene pesmi poznava, ji slediva na socialnih omrežjih, vse njene pesmi imava posnete in znava vse njene plesne korake. Resno, to je najboljša pevka na svetu! Po koncu oddaje pokličem mamo in jo vprašam, če bi lahko prespala pri Viti. Mama, ki mi med počitnicami dovoli praktično skoraj vse mi reče, da lahko, da pa naj vseeno pridem domov po svoje reči. Takoj protestiram in ji naročim naj mi na telefon da Sandro. Sandri naročim kaj potrebujem s sabo, pa tudi naj mi skoči v trgovino po prigrizke. Med čakanjem se z Vito pogovarjava: »Veš, že dolgo nisva šli skupaj jahat. Kar malo že pogrešam Venero,« reče Vita. »Ja. Venera je res lepotica. Njena bela dlaka je…čudovita! Imam občutek, da je Venera že skoraj tvoja. Najraje jaha s tabo. Resno.«

»Če bi mi starši dovolili imeti konja, vedi da ne bi hotela nikogar drugega kot Venero. Res mi je prirasla k srcu,« »Venera te bo vedno čakala, ko boš prišla jahat,« ji obljubim in spet se objameva. Takrat pa pozvoni pri vratih. »Hej punci! Odprita! Prinesla sem vama stvari!« zaslišiva Sandrin glas. Obe takoj stečeva dol, odpret vrata. »Hvala, Sandra!« ji rečem in jo objamem. »Ni zakaj. Mi boš že vrnila …« mi odgovori. »Lahko noč torej punci. Pa ne delajta nobenih neumnosti. Aja mama je rekla, da ob enih pride Luka. Rekla je, da mu moraš razkazati ranč. Tako da bodi pred eno doma. Se vidimo!« »Adijo!« Sandri pomahava v slovo in zapreva vrata. »Ho, to bo mami še drago plačala. Verjemi!« rečem in se zlovešče nasmehnem. »Ne dvomim v to, Lena. Prosim pa te, da prej malo pomisliš. Da ne boš naredila kake neumnosti!« »Ti mi boš pomagala! Morava skovati načrt. Luka bo vsa ta njegova zagledanost vame kaj kmalu minila!« »Veš, Lena, meni se pa zdi, da je resno zaljubljen vate. Nisem še srečala fanta, ki bi tako dolgo letal za eno punco. Če pa ga res ne maraš, lahko upaš, da si je dobil punco in te bo pustil pri miru,« me hoče od mojega načrta odvrniti Vita. »Če ga jaz dovolj dobro poznam, me ne bo pustil na miru. Pa še moja konkurenca na tekmovanju je! Ni šans! Verjetno me bo hotel s svojo prijaznostjo omehčati, da bi mu pustila zmagati, ker ve, da sem boljša jahačica od njega!« se ne dam. »Oh nehaj no! Se sploh zavedaš, kakšne neumnosti kvasiš?! To je čisti nesmisel!« »Ne pa ni. In ti mi boš pomagala, če hočeš, da jaz povem Maticu kaj je res in kaj ni!« »Dobro, dobro pomagala ti bom. a vedi, da ne z veseljem! To boš na koncu še obžalovala! Ker ko si ti nekaj zapičiš v glavo boš naredila vse, da boš to dosegla. Sicer to v veliko pogledih ni nič slabega, toda ti stvari ne premisliš dvakrat in zato ti je na koncu žal. Le spomni se kaj se je zgodilo zadnjič! Ne grajam te Lena. Te samo prosim, da dvakrat premisliš če res hočeš to storiti in če je pametno.«

»Če te bo to pomirilo bom premislila. Ok?« »Hvala! Zdaj pa narediva plan, za operacijo Matic. Imam eno idejo, ki bi lahko delovala,« »Izpljuni! Vita, izpljuni!« »No, mislila sem, da bi Maticu rekli, da se dobita v baru na kakavu, ker ga nujno potrebuješ. Vidva bi se torej dobila, jaz pa bi sedla k mizi malo naprej in bi vse poslušala. S hrbtom bi bila obrnjena proti vama, s šalom in takimi rečmi pa bi se dobro zakrila. Ti ga bi najprej morala zaplesti v pogovor in počasi bi pripeljala do mene in mu vse razložila. Ko mu bo postalo žal, ker vem da mu bo, saj je rahle duše, bom stopila do njega in mu povedala, da mu vse odpustim. Se ti zdi to dobro?« me vpraša Vita.

»Po mojem je načrt odličen. Potem pa bi morala še na lep sprehod…« »Super ideja! Kaj boš pa ti z Lukom?«

»Najprej se bom z njim malo pozabavala. Oblekla si bom sexi obleko in se mu lepo smehljala, valovila z lasmi in take fore. Potem me bo morda povabil na zmenek in takrat mu bom rekla, da že imam fanta in naj me pusti pri miru, da nikoli nisem bila in nikdar ne bom zaljubljena, zagledana, zatreskana ali kar koli že vanj! Da ni pravi tip zame! Potem naj me pa kar še nadleguje če si upa preživeti še eno tako brco v trebuh!« »Ja, sexi…« »Ker morava biti jutri še posebej šik bi lahko danes izvedle malo nego obraza in take stvari, jutri pa bi lahko šli malo po trgovinah… vsaj do operacije Matic…« »Sem za! Na srečo imam avokadu v hladilniku, tako da si lahko narediva masko,« »Pa še malo medu bo treba dati na ustnice. Sploh tvoje, da bodo mehke. Nihče med poljubljanjem ne mara suhih ustnic,« »Pa še kolobar kumare na oči, da se odpočijejo in ne bo podočnjakov...« »In še glavo bi si bilo dobro umiti in nanjo nanesti sok iz bio jagod, da se bodo svetili, ne bodo tako hitro mastni in bodo lepo dišali. Lahko bi si tudi naredili kodre s pomočjo elastik za lase,« obe se zasmejiva, saj ugotoviva, da bova morali zelo pohiteti, če si želiva narediti vse to.

»Lahko bi si še uredili nohte in po internetu pogledali za kako lušno opravo, ki bi jo lahko jutri našle v H&M, C&A, New Yorkerju, Tom Tailorju ali kaki taki trgovini,« se spomni Vita. »Naredi raje obrazno masko!« ji zakličem »Ti pa naredi jagodni bio šampon za lase!« mi ne ostane dolžna. In tako se lotiva dela. Nato si nareževa še kumaro in v skodelico dava malo medu ter vse to odneseva po stopnicah gor v njeno kopalnico. Najprej ona meni umije lase z jagodo, potem pa še jaz njej. Nato si narediva vsaka pet zavitih fig na glavi in si mokro glavo zavijeva v brisačo. Potem si naneseva obrazno masko in kumare ter med. leževa na njeno posteljo in klepetava o fantih, znanih osebnostih, glasbi in jahanju. Po kakih tridesetih morda štiridesetih minutah si spereva obraz. Zatem si tudi snameva brišačo z glave in si jo malo posušiva. Oblečeva se v pižame. »Ej Vita, lačna sem. Kdaj sva jedli večerjo?« »O Lena! Saj je sploh še nisva jedli! Kaj, ko bi si naročili pico?« »Šunka, sir!« obe zavpijeva in se zasmejeva. Jaz nato naročim medtem pa Vita pripravlja sok. »Hej, kaj ko bi gledali grozljivko? Zadnjič sem videla, da je na sporedu premiera grozljivke Trinajstega. To sta gledala Samo in Ivana v kinu in rekla, da je cool!« se spomni moja BFF. »Odlično! Medtem lahko jeva tudi pico. Saj bo verjetno kmalu dostavljena,« v tistem trenutku pa pozvoni pri vratih. Obe se zapodiva tja. »Dober večer! Tu je pica za vas. Ste vi gospodična Lena Božič?« vpraša prinašalec. »To je Lena Božič. Toda ona ne živi tu. Tu živim jaz, Vita Oblak. Torej bom kar jaz plačala. Koliko sem vam dolžna?« vpraša Vita in s tem popolnoma zmede ubogega prinašalca, da komaj še uspe izdaviti: »Osem evrov,« Vita mu plača in doda zraven še malo napitnine, prinašalec pa hitro izgine.

Nato obe sedeva na kavč vsaka s svojim kosom pice v roki gledava grozljivko. Na začetku sploh ni grozljiva. Toda kmalu spremenim svoje mnenje. Naenkrat me postane zelo, zelo strah. Iz grobov začnejo vstajati mrtveci z motornimi žagami, macolami in noži. Takrat se z Vito stisneva skupaj in zakrivava si oči. Potem postane malo manj grozno, zato gledava naprej. Ampak kmalu se spet stisneva skupaj in soglasno se odločiva, da je to malo preveč grozno za naju in da bova gledali kaj drugega. Na srečo najdeva film Pitch Perfect, tako da uživava. Okrog dveh ponoči se spraviva v posteljo.

Zjutraj se zbudiva že ob osmih. Takoj pokličem Matica, da se morava ob enajstih dobiti v baru. Tako bova imeli z Vito dovolj časa, da se urediva. Ko stopim v kuhinjo, pa mi prijateljica pod nos že moli toast. »Saj boš toast kajne Lena?« me vpraša. »Kot vedno, Vita. Kot vedno,« »Torej ti dam tudi češnjev čaj?« »Jap. Pa sebi naredi tudi,« »Ja, ja saj bom. počakaj malo, pa bova skupaj pojedli,« strinjam se, zato še malo počakam. Kmalu sedeva za mizo in začneva jesti. »Kaj si rekla Maticu? Za katero uro se dobimo?« vpraša BFF. »Za enajsto, da se bova imeli čas urediti,« »Super! Takoj ko pojeva se greva obleč in pripravit torbice. Ličili se bova potem. Pa še lase si morava spustiti,« »Ja. Podvizajva se torej!« rečem in kot na znak začneva še hitreje jesti, tako, da sva čez sedem minut že obe v Vitini sobi. Oblečem si raztrgane kavbojke in belo majico, na kateri nekaj piše z rdečo. Rdeča je namreč moja najljubša barva. Ne pozabim niti torbice, v kateri so šminka, maskara, puder, senčke in take reči. Seveda so notri tudi osnovne stvari… Vita pa se zelo potrudi z izborom oblek. Obleče si potrgane kavbojke, gor pa kombinira črno tuniko, na kateri nekaj piše, ne pozabi niti na siv šal in torbico.

Odpraviva v mesto. Medve namreč živiva malce iz mesta. Takoj ko prideva v središče se vrževa v nakupe. Vse pomeriva, se kritično ogledujeva…po dolgem času pa le najdeva nekaj lepega. Jaz vzamem rdečo čipkasto oblekico, ker pa vem, da me bo v njej le zeblo si vzamem tudi črne pajkice, čez pa bom dala usnjeno jakno, ki jo imam doma. Vita si je našla nekaj bolj preprostega, saj noče, da bi njen fant mislil, da se je zanj preveč trudila. Odločila se je za rjave čipkaste hlače, gor pa bo dala bel pleten pulover in bakreno ogrlico za poživitev. Ker se je že mudilo sva obleke kupili. Tekli sva se še naličit v WC, kjer se je prijateljica tudi preoblekla. V bar sem prispela s petminutno zamudo. Tam je za mizo že sedel Matic. Izgleda žalosten. Verjetno zaradi tistega, kar se je zgodilo včeraj. Pristopila sem do njega. »Hej Matic! Zakaj se tako kislo držiš,« ga pozdravim kar se da veselo. »Vse je v najlepšem redu. Vita me sploh ni varala!« mi živčno odvrne. »Ravno zaradi tega sem se hotela pogovoriti s tabo. Vita te ne vara in njej je še bolj hudo kot tebi. Tisti, s katerim si jo videl jo je hotel posiliti. In zdaj je tudi ona žalostna. Tako kot ti. Vidva spadata skupaj. Morata se pobotati!« mu razložim. »Torej sem naredil napako? In jo pustil na cedilu, ko me je potrebovala? Saj je sploh nisem vreden!« se kesa svoje napake in glavo spusti na svoje roke. »Ko bi se ji vsaj lahko opravičil in ji povedal da jo potrebujem in da jo imam najraje na svetu!« skoraj zajoče. In če me ne bi bilo tam verjetno bi. »Odpustim ti, Matic. Vsi delamo napake!« se za njim prikaže Vita in ga objame. »Vita, jaz…« »Ššš…vse vem. Ne trudi se. Greva…« ga potegne od mize in primeta se za roke, ter mi pomahata.

Vesela se odpravim domov, saj vem, da sem naredila nekaj dobrega. Domov prispem ravno za kosilo. »Lena, lepo da si  se prišla soočit s svojo usodo, ki se bo čez kake pol ure pripeljala sem,« me podraži Andrej. »Oh utihni!« mu zasikam. »Kako sta se pa imeli z Vito?« me vpraša očka. »Lepo je bilo. Kot vedno!« mu odgovorim. »Dobro, a zdaj bomo pojedli kosilo!« reče mama in na mizo postavi skledo rižote. Ko pokosimo pomagam Anji in Sandri pospravit kuhinjo, saj sta morala mama in oče v mesto. Tako , da ne bosta videla, kaj bom naredila Luku. Anja in Žan bosta verjetno v sobi, Sandra se bo dobila s prijateljicami, Andrej pa bo na telefonu in ga ne bo brigalo nič. Pet minut do enih sem smuknila v sobo, kjer sem se oblekla. Iz omare sem izbrskala še usnjeno jakno, da me ne bo zeblo. Ustnice sem si namazala rdeče, oči pa sem si obrobila z barvico ter si nanesla malo maskare. Obula sem si še gležnarčke z nizko peto. Točno ob pravem času je prispel Luka. Ko sem stopila ven in ga zagledala, sem doživela presenečenje. V pol leta se je precej spremenil. Zelo je zrasel, komaj zdaj sem videla, da ima zelo lepe in globoke oči in…nisem si mislila, da bom kdaj to rekla, toda postal je…sexi… »Uau Lena! A si to res ti! Lepa obleka, če smem pripomniti,« me malce v zadregi pohvali. »Ja…ti si se pa zelo spremenil…v dobrem smislu!« mu rečem in se zavem, da sem slišati bedasto. »Torej…kovček lahko odložiš kar na hodnik…em…najprej ti razkažem ranč…in em…izbral si boš konja…« o joj. Pred njim sem jecljala. Jaz, ki mi jezik vedno teče kot namazan!  Nekaj je narobe z mano! Moram se zbrati! Tudi med razkazovanjem ranča sem ves čas jecljala. Na srečo sva končala, še prej kot me je kdo od domačih videl, saj bi bila v nasprotnem primeru cela štala. Luka sem poslala v sobo, da razpakira, sama pa sem se šla preobleč in v sivkino kopel. Ves čas pa sem razmišljala le o Luku in o tem kako bedasto sem se pred njim obnašala. Mi je morda všeč? Sem zaljubljena? Je on še vedno vame? Vsa ta vprašanja so se mi podila po glavi. Ker sem si hotela to izbiti iz glave sem vstala iz kadi in se osušila, ter oblekla jahalne hlače, da bi šla malo jahat. Stečem v hlev in začnem na Luno pripenjati sedlo.

»A greš jahat?« zaslišim glas za sabo. Obrnem se in zagledam Luka. »Ja, malo za sprostitev,« mu odvrnem in se nazaj obrnem h moji kobili. »A bi lahko šel s tabo? Preden bi začel s treningi bi se rad najprej malo navadil na Marsa, seveda le če te ne bi motilo,« Luka se je namreč odločil, da bo jahal na Marsu. Sajasto črnem vrancu. Če bi bila na njegovem mestu bi tudi izbrala Marsa. »Torej lahko grem s tabo?« me iz razmišljanja zbudi lepotec in me lepo pogleda. Nisem mu mogla reči ne. »Okej. Lahko greš. Šla bova do jezera. Petnajst minut galopa je do tam. Ni daleč,« mu povem. »Pojdi pripravit Marsa!« mu še zakličem. Kmalu oba sediva vsak na svojem konju in jahava proti jezeru. Zapleteva se v sproščen pogovor. Tako čas hitro mini in hitro sva ob jezeru. Tam razjahava, priveževa konja in sedeva na klopco. »Veš, Lena morda se ti bom zdel preveč direkten, toda zanima me…A imaš fanta?« to vprašanje me je res zadelo in najprej nisem vedela kaj naj odgovorim. »Ne, Luka. Nimam.« »Kakšen tip fanta ti je pa všeč..?« me vpraša. »Tvoj!« mu odgovorim in takrat se zgodi. Moje ustnice se prilepijo na njegove. Za tem v mojih ustih pristane njegov jezik…nebeški občutek. Ko se končno odlepiva me vpraša: »Bi…?« »Ja. Bi,« mu odgovorim in spet se poljubiva. Ker konja že začneta rezgetati, se počasi odpraviva domov in še se pogovarjava. Takoj ko prispeva poskrbiva za konja. Na večerjo pa prideva z roko v roki in zaljubljenim pogledom v očeh…