Glasovalna številka: PR122

Nina Bohnec

SAMO ŠE EN SPOMIN

OŠ Prežihovega Voranca Bistrica

 

LILI

Dragi dnevnik!

Moje ime je Lili. Glede na to, da si pravkar postal moj novi prijatelj, moraš vedeti nekaj stvari o meni. Opisala bi se kot radovedno dekle manjše postave, z nekaj oblinami in kristalno modrimi očmi, ki se proti sredini postopoma spreminjajo v zeleno-oranžno barvo. Še dva meseca manjkata do mojega petnajstega rojstnega dne in še trije do konca mojega zadnjega razreda osnovne šole.

Živim s svojim očetom in mamo. Tu je tudi moja mlajša sestrica Eli. Rodila se je, ko sem bila stara 7 let in sem ravno končala prvi razred.

Smo čisto običajna družina. Tako vsaj pravi mama. Mama in oče sta oba edinca, tako da nimam sestričen ali bratrancev, tet in stricev, pa tudi maminih staršev nisem nikoli spoznala. Živita na drugem koncu sveta, v Avstraliji. Očetovi starši … no, z njimi se pa enostavno ne razumemo najbolje. Povedal mi je, da je tako že precej let, vendar sem jih ob Elijinem rojstvu vseeno srečala. Nikoli sicer nisem izvedela, zakaj natančno smo sprti.

Res je, imam nekaj prijateljev, toda nisem ravno oseba, ki bi svoje občutke kar tako zaupala drugim ljudem. Težko mi je povedati, kaj se plete po moji glavi in prav zato sem tako vesela, da te imam, moj dnevnik! Priznati moram, bila sem presenečena, ko si se včeraj prikazal pri meni kot očetovo darilo.

Ura že odbije šest, ko odložim kemični svinčnik in dnevnik, ki mi ga je oče včeraj podaril. Čas me preganja, saj imam le še pol ure, da se uredim.

Ko uro pozneje z mamo prispeva do kinodvorane, so vsi trije moji prijatelji že tam. Trije prijatelji in še nekdo, ki ga ne poznam. Vesela se jim približam in pozdravim.

Pred mano se razprostre boljši pogled na neznančev obraz. Zazdi se mi, da njegove temne oči zažarijo s srebrno-zlatim leskom. To pripišem poigravanju mojih možganov.  Črne so kot nočno nebo, in proti robu posejane z zvezdicam podobnimi majhnimi svetlimi lisami. Z mesta, kjer stojim, sploh ne morem razločiti zenice od šarenice.

»Halo, je kdo tukaj?« moje razmišljanje prekine Domen, ki mi zaskrbljeno, a kljub temu z majhnim nasmeškom maha pred očmi. »Lili, a si v redu?«

Domen je eden tistih prijaznih, zadržanih, nasmejanih fantov, ki nima nič proti prijateljstvu z dekleti. Večkrat namesto fantovske družbe raje izbere Tajo, Leno in mene. Zaradi tega so se mu v preteklosti v šoli ostali fantje, pa tudi nekatera dekleta, posmehovala. Nihče si sicer ni upal iti predaleč. Domen je res prijazen in ne bi škodoval niti muhi, kar pa ne pomeni, da se ne zna tepsti, ko je nujno. Prav nasprotno. Ko ga je v šestem razredu nek Emil dolgo izzival, ozmerjal in ga, ker se Domen ni zmenil za to, udaril v nos, je kar hitro »opravil« z njim. Hujše kazni ni dobil, ker se je Emil kot leto ali dve starejši učenec prvi spravil nanj, kar je lahko potrdilo več učencev. Si je pa s tem pridobil malo več spoštovanja in občudovanja mlajših od sebe. 

Ne odgovorim mu takoj. Ta pripetljaj s črnimi očmi me je nekoliko vrgel s tira. Ne vem natančno zakaj. Preden spet začnem razmišljati o njih, malenkost zmedeno izustim odgovor. »Seveda, samo malo sem se zamislila.«

Pričakujem, da se bo Domen na široko nasmehnil, prikimal in morda še kaj rekel v odgovor, namesto tega pa zaslišim Tajin glas. »Samo malo si se zamislila? Saj si ves čas samo strmela predse. No, v Filipa. Bilo je, kot da bi videla duha.«

Nasmehniti se moram njeni pretresenosti in zaskrbljenosti.

Taja je moje nasprotje. Tako kot Domen je eno leto starejša od naju z Leno. Ne skriva občutkov in svoje mnenje pove ne glede na to, če je primerno ali ne. Tako se že na samem začetku zameri večini učiteljem. Po drugi strani kljub svoji klepetavosti težko naveže nova prijateljstva. Po kratkem pogovoru z njo ljudje verjetno mislijo, da je le preveč samozavestna najstnica, ki jo dajejo hormoni. Redki prijatelji, ki jo poznamo, vemo, da je pravzaprav zelo prijazna, skrbna in pametna, le da tega ne ve pokazati. 

»Brez skrbi Taja, res. Samo zamislila sem se. Kdo pa je Filip?« radovedno pogledam najprej njo, nato Leno in še Domna, dokler se moj pogled ne ustavi na črnookem fantu. Seveda, kdo pa drug. Ko vidi, da so moje oči v objektiv zajele njegov profil, spregovori: »To bi bil pa jaz. Sem Filip Mraz. Lepo te je spoznati…«

»Lili. Moje ime je Lili.« medtem ko se rokujeva (skoraj preveč uradno) ga pozorno preučujem. Prej, ko sem opazovala njegove črne oči, sploh nisem zares videla ničesar drugega.

Zdaj z očmi občudujoče češem njegove jantarne kodre. Njegovi lasje so daljši kot pri večini fantov, še vedno pa ne predolgi.

Ko govori, za nekaj sekund opazim njegove zobe. Poravnani so in skoraj ga že vprašam, ali je kdaj nosil zobni aparat. Niso snežno bele barve, a se skrbno negovani kljub temu stikajo v zavidljivi belini.

Njegova ušesa so malenkost zašiljena. Spominjajo me na škratovska, kar se ne sklada z njegovo veliko postavo. Segam mu komaj do ramen. Njegovo telo je vitko in vsaj na videz dobro negovano.

Predrami me hlad. Moje misli o Filipu se hitro razblinijo, zdaj sem osredotočena le še na mraz. Še vedno stojimo zunaj, pred kinodvorano, in postaja vse bolj temno. Tudi veter začne pihati in mi kot nož zareže v kožo. Najprej me zazebe po nogah, občutek pa se nato razširi po vsem telesu.

Ko se ozrem proti nebu, vidim velike temne oblake, ki kot odeja prekrivajo večji del neba. Sonce se je skrilo za njimi.

 Nekaj sekund samo stojim na mestu in opazujem drseče oblake. V kotičku očesa opazim, da to počnejo tudi Lena, Taja, Domen in Filip. Ravno ko želim odmakniti pogled, jo zagledam. Prva dežna kaplja pade naravnost na moj nos. Počasi mi zdrsi na desno lice, mimo ustnic in dol po vratu, se tam ustavi in za sabo pusti mokro, mrzlo sled. Nevihta bo in mi se moramo umakniti.

»Morali bi iti notri.« Lena mi besede sname z jezika. To je prva stvar, ki sem jo danes slišala spregovoriti. Prestopa se z ene noge na drugo in jasno je, da jo zebe. Tudi Taja počne enako.

»Gremo,« dodam, nato pa se naša skupinica odziba do vhodnih vrat.

Lena mi je v nasprotju s Tajo bolj podobna. Njene ocene so odlične, a vseeno ne perfektne, v družbi pa deluje mirno in sproščeno. Temu navkljub je bolj zadržana, razmišlja pametno in nepotrebne komentarje zadrži zase. Ni perfekcionistka in ne mara urejenega nereda tako kot jaz, raje se poslužuje pospravljanja – pri njih doma je vsaka stvar vedno na svojem mestu – in delo vedno opravi po svojih najboljših močeh.

Ko stopimo skozi vrata, nas objame val toplote. V konicah prstov začutim prijetno ščemenje, ki kmalu zaobjame vso moje telo in ogreje vsak njegov kotiček.

V zraku kot jutranja meglica visi vonj po pokovki in naenkrat se počutim zares srečno. Počasi stopamo proti blagajni, kjer nas čakajo že prej rezervirane vstopnice.  

Med hojo se pogovarjamo - največ o Filipu. V tiste pičle pol minute naše poti izvem, da je Filip Domnov bratranec, eno leto je starejši od njega, živel je pri teti (sestri Domnovega očeta) in stricu, saj so njegovi starši umrli, ko je bil star sedem let. Priimek je prevzel od tete, torej je enak Domnovemu.

Še preden Domen na blagajni prevzame vstopnice, mu izročimo vsak svoj delež denarja zanje. Zaplete se v pogovor z blagajničarjem, ki je verjetno le nekaj let starejši od njega. Mi ga čakamo v glavnem tiho – le Taja govori – zatopljeni vsak v svoje misli. Sama strmim v tla in se zalotim, kako premišljujem o Filipu. Radovednost me grize – zanima me, kako sta umrla njegova starša, zakaj se je kar naenkrat pojavil tukaj, z nami, in še mnogo stvari o njem – in komaj se zadržim, da ga ne zasujem s tisočimi vprašanji. Nekatera so verjetno preveč osebna, da bi mu jih sploh lahko zastavila.

Ne vem točno, zakaj v sebi čutim nekakšno nujo, da bi ga spoznala, da bi izvedela vse o njem. Da bi ga lahko vsaj za trenutek dotaknila. Kako pa razmišljaš, Lili! Saj ga prvič vidiš! Moj notranji glasek, tisti razumni, iz tihega prerašča v vedno glasnejšega. Oddahnem si. Ker me obvaruje pred čudnimi stvarmi, ki se pletejo po moji glavi. Včasih me lastne misli in želje prestrašijo. Kot da ne bi bile moje, kot da bi se od nekoga drugega pritihotapile v moje možgane in se ugnezdile tam kakor ptica na drevesu.

Domen se nam končno pridruži. Vsakemu da svojo vstopnico in pri tem skrbno pazil, da se nobena ne raztrga ali zmečka. Drug za drugim jih pokažemo nadzorniku. Vsako posebej pregleda, odtrga zgornji del, nato pa nas spusti v sobo z velikim platnom.

Večkrat sem že bila tu, a z vsakim vstopom v kinodvorano se počutim, kot da sem prvič.  Iz neznanega razloga se po meni začne širiti adrenalin. Postanem navdušena in vznemirjena. Podobno je občutku, ko prvič potuješ z letalom ali pa si na vlakcu smrti. Ne moreš se odločiti, če želiš kričati, se smejati na ves glas, ali pa preprosto ostati miren in tih.

Prvi smo. Za nami pride še nekaj ljudi, bolj ali manj pa je dvorana prazna. Film danes predvajajo še zadnjič.

Polovica moje leve roke obvisi nad praznim sedežem, medtem ko desno skrbno držim k sebi. Na moji desni strani sedi Filip. Nato Taja, Domen in Lena. Minute se vlečejo kot ure, ko nestrpni čakamo, da se začne film predvajati. Vsi smo tiho in polni pričakovanja tlačimo pokovko v usta. Za trenutek me zaskrbi, da jo bomo pospravili še preden se bo film sploh začel.

Moj pogled se ustavi na Leni. Pogovarja se z Domnon in pravkar jo nekaj v njunem pogovoru razveseli. Njena usta se oblikujejo v nasmeh in na licih se ji izrišeta dve jamici, ki sta meni tako ljubi. Nasmeh razkrije njen zobni aparat. Komaj že čaka, da ji ga bodo proti koncu šolskega leta odstranili.

Srečna je. Sproščena.

V moje misli se zapodijo podobe izpred nekaj tednov. Trudim se, da bi jih odgnala stran, a sem prepozna. Začnem podoživljati tisti večer, ko sem ji povedala. Dlaka na rokah se mi naježi. Pred očmi mi zaplava Lenin zaskrbljeni obraz, ki izdaja tudi nekaj strahu in odpora. Ne morem verjeti, da je minilo že 6 tednov, odkar sem ji zaupala svojo največjo skrivnost. Skrivnost, ki je nisem povedala nikomur drugemu, niti Domnu, niti Taji.

Film se končno začne. Dvorana je naenkrat ovita v molk, že naslednji trenutek pa jo zapolni melodija uvodne pesmi. Odbija se od sten in se dotakne vsakega posameznika.

Naslednji dve uri vsi napeto strmimo v veliko platno in pozorno spremljamo dogajanje.  Kot bi trenil se prizori in slike zavrtijo pred mojimi očmi in že je konec.

Počasi se odpravimo proti izhodu. Tako sem zaposlena z iskanjem napak v filmu in s premišljevanjem, kako bi lahko zgodbo naredila še boljšo, da moje misli zopet preglasijo besede prijateljev.

»Lili, Lili!« Taja pači obraz nekaj centimetrov stran od mojega in kriči v moje uho. »Wow, Lili, pa kaj je danes narobe s tabo? Čisto si raztresena!« njen obraz žari v mešanici zaskrbljenosti in jeze.

»Oprosti, Taja, samo zamislila sem se.«

»Veš, kaj? Zadnje čase se pogosto zamisliš. Kamorkoli ali kadarkoli gremo, vedno se zamisliš. Sploh nas več ne poslušaš.« Njene oči se očitajoče uprejo v moje. Ne najdem pravih besed, s katerimi bi ji lahko odgovorila. Prav ima. Zadnje čase moje misli tako pogosto odplavajo, da ne vem skoraj ničesar, kar se dogaja v življenju mojih prijateljev.

Skoraj se zopet potopim v svet svojih misli, ko na jeziku začutim okus po krvi. Sploh nisem opazila, kdaj so moji zobje predrli ustnico. To me predrami. Osredotočim se na Tajine besede in svoje možgane prisilim, da sledijo pogovoru.

»Torej, Filip, kdaj te bomo spet kaj videli?« ton njenega glasu je spet tak, kot po navadi – prijazen, a kljub temu na nek način oprezujoč.

»Ti pravzaprav vsak dan. Z izjemo sobot in nedelj,« ustnice rahlo zaviha navzgor in ji odgovori s komaj opaznim nasmeškom na ustih. Zazdi se mi, da govori s prizvokom napetosti, toda takoj si premislim.

»Filip bo živel pri nas in šolanje nadaljeval tukaj.« Domnov glas napolni moja ušesa in v meni pustil kar nekaj vprašanj. Znova. Zakaj se bo Filip prav zdaj priselil? Je sploh mogoče, da se prepiše samo tri mesece pred koncem šolskega leta? Zakaj se mi nekaj na njem zdi tako zelo znano, pa vendar je popoln tujec?

S pogledom na hitro preletim Tajo in Leno. Osupli sta, pa vendar ju novica očitno ne preseneti tako zelo kot mene. Taja je navdušena in – tipično za njo – to navdušenost težko obvladuje. 

»Ohoho, pa to je super! Kdaj boš prvič pri pouku? Ne, čakaj, ne mi povedati. Naj bo presenečenje. Ampak veš, prostor v naši skupinici,« naredi krajši premor in z narejeno strogim pogledom dvigne kazalec, zaokroži z njim in mu pokaže, da s skupinico misli mene, Domna, Leno in njo, »si je potrebno zaslužiti.«

Nekoliko se namrščil in čaka na Filipov odgovor. Ker pa se on le muza, a še vedno ohrani bolj ali manj resen pogled, ker privzdigne levo obrv, ker jo Domen že kar malo obtožujoče pogleda in verjetno, ker se hitro naveliča čakanja, Filipovega odgovora pa še kar ni in ni, nadaljuje: »Prav, prav. Verjetno lahko naredimo izjemo, glede na to, da je Filip Domnov bratranec in da se je danes odlično vključil.«

Pa tudi lep je. Zanima me, če je tudi pameten.  Moje misli me znova presenetijo. Seveda je pameten. Pred filmom sem se pogovarjala z njim, saj vem, da so bili njegovi odgovori odlični, skorajda prezreli za njegova leta. Zakaj sploh razmišljam o tem?

Pogled, ki sem ga prej upirala v tla in opazovala, kako se moji nogi premikata, zdaj dvignem in ga usmerim v Leno: »Kaj? Lili, si kaj rekla?«

»Jaz? Ne, ne da bi vedela.«

»Res? Malo prej se mi je zdelo, da si nekaj rekla. Mislim, da te je nekaj zanimalo…«

O, ne. Sem tisto o Filipu res izrekla na glas?

Z grozo ugotovim, da že ves čas hodi tik za mano. Je on razločno slišal moje besede? Sunkovito se ustavim, da se Filip zaleti v moj hrbet in se trudi obdržati ravnotežje. Da se ne  znajde na tleh, se s svojo desno roko oprime moje.

V trenutku, ko njegova dlan sreča moj komolec, po telesu začutim prijetno ščemenje in toploto. Le sekunda je potrebna, da se spremeni v grozo.

 

Pred očmi se mi začnejo vrteti različni prizori. Vidim par, moža in ženo, ki vsak z eno roko držita majhnega fantka. Ne more biti star več kot sedem ali morda osem let. Stojim nasproti srečne družine, ki hodi proti meni, kakor da me ni in sprva sem tudi sama srečna. Nato pa…

Vidim ga, preden ga oni, saj se jim bliža izza hrbtov. Velik je in čokat, oblečen v črno, na glavi nosi masko, v desni roki pa se mu blešči pištola. Priplazi se za hrbet fantkovega očeta in se opoteče nanj, kot se je Filip prej name, vendar to stori namerno.  V tem položaju ne ostane dolgo, saj ga oče hitro odrine. Fantku in njegovi mami ukaže, naj stopita za njega, medtem ko mož v črnem v očeta nameri svojo pištolo.

Ko spregovori, ozko ulico zapolni njegov raskav, globok, vendar presenetljivo mlad glas: »Dajte mi denar in uro.« Ker ne dobi odgovora, jezno zakriči. »Takoj mi izročite denar in uro!«

Fantkov oče je prestrašen, vendar se pred svojo ženo in sinom to trudi skriti. Kar se da mirno odgovori: »Gospod, pomirite se.«

Ropar, kriminalec, morilec, karkoli že je, se na glas zasmeji. Toda to ni tiste vrste smeh, ki bi izražal veselje. Ne. To je smeh, zaradi katerega moje kocine stopijo pokonci.

»Misliš, da sem norec? Hočem denar. Naj mi že nekdo izroči ta denar!« Pošteno je že jezen.

»Gospod, tega vam ni treba početi. Lahko odidete zdaj takoj pa bomo pozabili, da se je to zgodilo.« Fantkov oče roko previdno iztegne naprej in moža v črnem želi prijeti za ramo. Skoraj jo že doseže, ko po zraku kot nož zareže glasen pok.

 Zvok strela se odbija od sten, od uličnih svetilk in zapolni vsak kotiček ulice. Kar ostane od njega, je praznina, bolečina in grozen vonj po svincu.

Kot, če bi bila jaz tista, ki jo je zadela krogla, se mi iz trebuha po vsem telesu začne širiti bolečina. Ko se ozrem navzdol, vidim, da se je moja majica obarvala rdeče.

Nisem prepričana, koliko časa mine, preden se spet osredotočim na prizor pred seboj. Je kot gledanje grozljivke. Preslišim krik fantkove mame, ki se zdaj sklanja nad svojim možem. Strelcu se močno trese roka, njegova pištola pa leži na tleh. Morda je bolan, ali tudi sam povsem pretresem nad dejanjem, ki ga je pravkar storil. Primem se za razbolel trebuh in se še enkrat obrnem stran.  

Čez nekaj trenutkov bolečina začne pojenjati. Z očmi znova poiščem fantka in njegovo mamo. Le-ta še vedno čepi nad svojim možem in po licih ji polzijo solze. Ko vidi, da njegovega očeta ni več mogoče rešiti, otroku naroči, naj zbeži. Nekaj časa samo stoji tam, negotov in prestrašen in za hip pomislim, da je ne bo ubogal. Nato pa se obrne in steče stran.

S kotičkom očesa opazim, da v črno oblečen moški pobere svojo pištolo in vem, kaj se bo zgodilo. Še zadnjič se ozrem proti materi in v njenih očeh zagledam žalost, strah ter vdanost v usodo, nato pa stečem za fantkom.

Dohitim ga dve ulici stran. Dovolj sem hitra, da ravno še vidim, kako majhna postava smukne v najtemnejši kot ulice. Kot po čudežu je tam velik koš za smeti, ki fantka skrije pred nezaželenimi pogledi.

Počasi se mu približam. Z vsakim korakom je njegovo tiho smrkanje bolj izrazito. V rokah drži uro, ki je bila do nedavnega verjetno očetova.

Počepnem poleg njega in mu po tiho prigovarjam, da bo vse v redu. On pa, kot da me ni tam, samo žalostno strmi skozme. Iztegnem roko in ga želim pobožati po laseh, a potuje skozenj.

Ne more me videti, ne slišati in ne morem se ga dotakniti.

Še preden lahko karkoli storim, se vse okrog mene pojavi bleščeče bela svetloba in močan sunek nevidne energije zdirja vame.

 

Ko odprem oči, me najprej zaslepi močan žarek belo-rumene svetlobe. Nekajkrat hitro pomežiknem, da se je privadim. Imam občutek, da v moji glavi bobna na stotine bobnov in njihovo bobnenje preglasi vse zvoke okolice. Kljub temu, da je moja glava presenetljivo težka, jo poskušam dvigniti in se razgledati, a me močno kljuvanje prikuje na mehko blazino.

Ležim v postelji. V postelji, ki zagotovo ni moja. Kljub temu se prepustim njenemu udobju in se odločim počakati, da bolečina v glavi poneha. Tako sploh ne morem razmišljati. 

Vse kaže na to, da moja taktika deluje, saj ima kmalu bistrejše in bolj urejene misli, razločim pa tudi nekaj zvokov v ozadju. Najprej moja ušesa zaznajo enakomerno piskanje in spomnim se na fantka, ki je jokal v temnem kotu ulice.

Hitro se prestavim v sedeči položaj in se zravnam. Prehitro. Bolečina se vrne, tokrat s tolikšno silo, da se mi zavrti in vse okrog mene začne migetati. Kar me obdaja, je velika paleta barv in zgornji del mojega telesa začne padati nazaj. Pripravim se, da bom z glavo udarila ob mehko blazino. Zaprem oči in čakam, a obstanem v zraku. Na hrbtu začutim dotik roke, ki prepreči moj padec.

Odprem oči in nad sabo zagledam črnookega fanta. Zdi se mi tako znan, a kljub temu tuj. Ko strmim v njegove oči, imam občutek, da sem nekaj pozabila. Spomniti se moram, kaj, toda najprej je pomembno, da mi pove, kje sploh sem.

 

FILIP

Ujamem jo še zadnji trenutek, preden z glavo zadene blazino. Vidim, kako počasi odpre oči in se radovedno zazre v moje.

Zanima me, koliko se spomni. Zanima me, če je lahko videla, kar sem videl jaz. Ne vem, kako sem bil lahko tako neumen, da sem za minuto sprostil pregrado. Če je dekle ki ga iščem, je čutila.

Ampak ne more biti. Še vedno ni stara šestnajst let.

Njene besede prekinejo moje razmišljanje. Ne spomni se me – v očeh ji piše, da je temu res tako – pa tudi kje je, ne ve.

Namesto, da bi ji odgovoril na vprašanja, jo vprašam, kaj je zadnja stvar, ki se je spomni.

»Jaz … spomnim se, da sem prišla s šole, nato pa nekaj napisala v dnevnik. Ne vem, kaj točno. Potem se mi je nekam mudilo, od tu naprej pa je vse le ena velika črna luknja.«

Namršči se in nekaj časa v tišini premišljuje. Spominja me na otroka, ki premleva, kaj bi bilo lahko njegovo rojstnodnevno darilo.

 Nenadoma zopet dvigne pogled, a v njenih očeh se zdaj zrcali… Kaj? Strah? Morda ga je nekaj, vendar ne gre za to. Zaskrbljenost? Tudi to, a še nekaj. Groza? Kot da bi pravkar bila priča nečemu groznemu.

Zaviha belo pregrinjalo, se obrne stran od mene in privzdigne pikasto bolnišnično haljo ravno toliko, da se ji odpre pogled na trebuh. Zadrži dih in se počasi obrne nazaj proti meni. Njene oči poiščejo moje. Gleda me, nejeverno in zaskrbljeno.

Takoj postane jasno. Videla je. Kljub temu pa ne ve, da sem jaz sedemletni fantek. Ne ve, da je to samo spomin, ki sem ga po nesreči prenesel nanjo.

»Kje je? Je z njim vse v redu?«

Vem, za koga jo skrbi, toda lažje se je delati nevednega. Ne morem ji zaupati. Ne še.

»Kje je kdo?« jo tiho vprašam in se pretvarjam, da nimam pojma, o kom govori.

»Fantek. Bil je star sedem ali osem let. Sprehajal se je z mamo in očetom, ko je prišel mož v črnem in njegov oče, njegov oče je…« besede ji gredo težko z jezika. Nekaj ji preprečuje, da bi dokončala poved in mi povedala, da je umrl. Ampak to tako ali tako vem in s tem sem se sprijaznil že dolgo nazaj. Mame ne omeni, zato predvidevam, da ne ve, kaj se ji je zgodilo.

»Lili, v petek smo šli Domen, Taja, Lena, ti in jaz skupaj v kino. Ko smo hodili proti izhodu, si se nenadoma ustavila, jaz pa sem bil tik za tabo, zato sem se zaletel vate in ti si padla. Pri tem si se hudo udarila v glavo in izgubila zavest. Spravili smo te v bolnišnico, kjer se dolgo nisi zbudila. Ko pa si končno se, si bila zelo izčrpana in si kmalu za tem padla v globok spanec. Od takrat si se zbudila še dvakrat, tako so mi vsaj povedali, a nikoli nisi bila budna dlje kot nekaj minut, morda največ petnajst.«

Naredim premor in ji dam čas, da razmisli o mojih besedah.

»Danes je ponedeljek. Taja, Lena in Domen so pri pouku, jaz pa sem se opravičil, ker sem nekako kriv, da si se znašla tukaj. Zdravniki so rekli, da se ti bo moč kmalu povrnila in jutri ali čez dva dni boš verjetno že doma. Tudi sam sem bil enkrat v podobnem položaju, Lili. Nekaj let nazaj. In ko sem tako kot prej ti trdno spal, sem pogosto sanjal. Včasih so bile moje sanje tako prepričljive, da sem jih zamenjal z resničnimi dogodki. Glede na tvoje skrbi za neznanega fantka, ki naj bi mu umrla oče in mama, predvidevam, da se tudi tebi dogaja podobno.«

Za trenutek pomislim, da ve, da se pretvarjam. A tudi, če mi ne verjame, se odloči to prikriti. 

Upam, da ne bo spraševala naprej.

Srečo imam, kajti fantka pustiva za sabo. Poprosi me, naj ji bolj podrobno opišem, kaj se je zgodilo v petek. Ravno, ko končam svojo pripoved in sem tik pred tem, da ji povem, da se njeni starši ravno pogovarjajo z zdravnikom, se na moji desni odprejo vrata in zakonca Tepina se nama pridružita v sobi.

Videti sta izčrpana. Njune oči obkrožajo temni kolobarji in v teh dneh, ki sta jih ob Lili prebedela v bolnišnici, so vpile nekoliko sivine. Obuta v bolnišnične čevlje vkorakata v sobo, nekoliko prestrašena in žalostna. Gospa Tepina v rokah nosi zajeten kup papirjev, ki poudarijo njen zdelan obraz in nadnaravno bleda lica.

Budno Lili zagledata v istem trenutku, kot ona opazi njiju.

»Mami, očka!«

Ob pogledu na hčerko, ki se s komolci opira na posteljo in glavo veselo izteguje proti njima, takoj veliko boljše volje stečeta do nje in jo objameta. Papirji, ki so se še nekaj trenutkov nazaj kopičili v rokah Lilijine mame, zdaj razposajeno plapolajo po zraku in drug za drugim pristajajo na bleščeče čistih tleh. 

Sklonim se, prvič, drugič, tretjič… in se trudim kar najhitreje vse papirje znova zbrati v urejen kupček.

Počutim se kot vsiljivec. Tepinovi se morajo o marsičem pogovoriti, jaz pa bi bil le v napoto.

Končno mi kup papirja uspe ukrotiti. Lepo zloženega položim na majhno mizico, ki stoji pri vratih, nato hitro smuknem skoznje in po zloščenih belih hodnikih odtavam do izhoda.

Hodim počasi. Vztrajno se izogibam lužam in se med iskanjem svojega avtomobila oziram po parkirišču. Končno ga zagledam čisto na koncu najbolj oddaljene vrste. V vsej svoji črnini se lesketa ob dotiku redkih sončnih žarkov, ki so pravkar pokukali izza oblakov.

Nekaj metrov me še ločuje od črnega BMW-ja, ko se končno zgodi. Že od petka ves na trnih čakam, kdaj se bo Domen končno blagovolil primajati do mene in se z mano »prijazno« pogovoril glede mojega spodrsljaja s spomini.

Zlovešče se nasmehne in mi prekriža pot. Trikrat tleskne z jezikom, narejeno zmaja z glavo in zaigra vlogo zaskrbljenega starša, ki je tik pred tem, da kaznuje svojega otroka. »Jaz pa sem mislil, da mladoletni ne smejo voziti brez spremstva.« Izziva me s svojim obtožujočim pogledom.

»Daj, no, Domen, zelo dobro veš, kako je s tem.«

»Morda. Ampak sem prepričan, da večina ljudi ne ve. Kajne?«

Pa smo spet tam. Stvar je pravzaprav v tem, da je Domnov talent že od nekdaj načenjanje mojih živčnih končičev. »Bistvo, Domen. Povej bistvo. Gotovo nisi prišel sem samo zato, da bi mi pridigal o varni vožnji.«

»No, to bo držalo, vendar ti bom z veseljem predstavil nekaj prometnih predpisov, le vprašati moraš.« S počasnimi koraki začne krožiti okrog mene. Iz zaskrbljenega starša se spremeni v morskega psa, ki kroži okrog plena. Ali pa morda v jeznega učitelja? Kdo bi vedel.

Negibno čakam, da bo nadaljeval s svojim nastopom. »Kakorkoli, prišel sem pogledat Lili, pa sem pomislil, zakaj ne bi pred tem na hitro še malo pokramljal s tabo? Saj veš, za dobre stare čase.«

»Bistvo, Domen. Bistvo.«

Trudim se govoriti zdolgočaseno in da sem še bolj prepričljiv, lenobno pomignem z roko. V resnici v meni naraščata jeza in nemir. To je eden tistih dni, ko preprosto nisem pri volji za besedni spopad in ko Domen na plan zlahka prikliče mojo temnejšo plat.

»Prav, prav. Kar se je zgodilo v petek, se ne sme ponoviti. N-I-K-O-L-I,« njegov glas je nenadoma hladen in odtujen. »Nočem te blizu Lili.«

Zdaj pa sem zares jezen. Noče me blizu Lili? Jaz naj bi ji škodoval? Res je, kar sem storil je bila napaka, a je poškodovati ne more. Komaj jo poznam, zakaj bi jo sploh hotel kakorkoli prizadeti?

Preden spregovorim, na skrivaj globoko vdihnem in izdihnem, ter s tem sprostim nekaj negativne energije. »Ne boš mi govoril kaj naj počnem. Med vsemi ljudmi na svetu ti še najmanj. Poleg tega se Lili lahko sama odloči, koga želi v življenju imeti ob sebi – tebe ali mene, morda pa kar oba.« Zadnjo poved dodam predvsem zato, ker ga želim ujeziti, delno pa me vendarle mika, da bi Lili bolje spoznal.

Vidim, kako odpre usta, pripravljen na ugovor, vendar je prepozen. V trenutku ga zaobidem, nemo zakorakam mimo njegovega osuplega obraza in privihanega nosu, dosežem avtomobil, se usedem vanj in hitro speljem stran. Stran od Domna in Lili, nerazrešenih vprašanj in samoti naproti.

 

 LILI

Že od nekdaj me čudi blišč bolnišnic. Vsa ta belina in čistoča. Tudi če z mamo doma čistiva celo dopoldne, pa še kakšno uro zraven, so do večera naše police spet zaprašene in na tleh se pojavijo drobtinice. Tukaj pa je na videz vse skoraj popolno. Razen vonja. Tega ne maram, odkar se spominjam.

Še zadnjič se ozrem po sobi, ki je bila moj dom zadnjih pet dni. Niti malo je ne bom pogrešala.

»Lili, si pripravljena na odhod?«

Najprej se pri vratih pojavi mamina glava, za njo pa v sobo pokuka še oče. Hitro pokimam in jima sledim na hodnik ter proti izhodu.

»Govorila sem z Leno, veš? Prinesla bo zvezke.«

»Mami,« zastokam. Moj obisk bolnišnice je bil dober vsaj za eno stvar: nič pouka! Od ponedeljka naprej sem ostala budna in sem lahko šolo nadomestila z gledanjem mehiških limonad, ki mi pravzaprav sploh niso všeč. So pa vseeno boljša izbira kot poslušanje dolgočasnih razlag o Hitlerju, polimerizaciji, veznikih in o čemerkoli se učitelji pač odločijo govoriti.

Mama me objame čez ramena, na obrazu pa se ji izriše komaj opazen nasmešek. »Saj vem. A šolo moraš vseeno končati.«

»Zakaj? Saj bi si lahko poiskala bogatega moža, ki bo zaslužil za oba in še več. Ali pa, saj veš, počela kaj na črno, dokler me ne bi aretirali.«

Mama me »zgroženo« pogleda in me s tem spravi v glasen smeh. Ko se ustavimo pri očetovem avtomobilu, mi mama prvič – in verjetno tudi zadnjič – pomigne, naj sedem naprej, medtem ko se ona stlači na enega izmed zadnjih sedežev. In ko se peljemo proti domu oče kar sam od sebe, na da bi ga morala za to stokrat prositi, preklopi na mojo najljubšo radijsko postajo.

Mislim, da sem pravkar odkrila še eno dobro stran nekajdnevnega ležanja v bolnišnici. Kdo bi si mislil!

Kmalu zapeljemo na domači dovoz. Kar najprej zagledam, je Elijina drobna postava, ki se naslanja na vhodna vrata. Steče proti nam in me objame. Običajno bi se ob taki reakciji počutila nekoliko čudno, tokrat pa občutim le zadovoljstvo.

Odmakne se z nasmeškom na obrazu in me prime za roko. Njeni prsti svojo toploto postopoma prenašajo na moje.

Skupaj prečkava prag in v trenutku vdihnem vonj po vrtnicah ter zagledam tako poznane stopnice, ki vodijo do moje sobe. O madonca, res sem zelo pogrešala to hišo.

Sem tisti tip človeka, katerega najljubši del potovanj (vključeni so tudi obiski bolnišnic) je prihod domov. Tudi tokrat ni nič drugače. Vzamem si nekaj sekund, postojim med vrati in kot že tolikokrat poprej razmišljam, kako lepo je priti domov.

 

Ko zvečer ugasnem luč, razmišljam predvsem o Filipu. Misli na Leno, ki je odšla pred slabo uro nazaj, se porazgubijo med poplavo vtisov o njem. Ne morem se znebiti občutka, da ga poznam.

Nimam pojma, koliko časa strmim v strop in razmišljam o njem, preden me glasba iz slušalk končno zaziba v sen.

***

Naslanjam se na visoko drevo in se poskušam čim hitreje ogreti. Luna je ravno dovolj svetla, da lahko vidim pot pred seboj. Takoj ko mi postane nekoliko topleje, začnem teči proti majhni lučki, ki utripa v daljavi.

Slutim, da se mi Alan vedno hitreje približuje, zato kljub grozni bolečini na hrbtu pospešim korak. Kmalu začnem zaznavati klice iz daljave. O, ne. Preblizu je že.

Verjamem, da je beg od njega prava odločitev. Nočem preživeti tisočletij pod njegovo oblastjo.

Ura odšteva čas, dokler se nekega dne ne ustavi in ga preneha šteti. Mehanizem ne deluje, čas pa jo prehiti. Nato jo odstranijo in zamenja jo nova, boljša. Tako tudi sama ne želim brezciljno tiktakati skozi življenje, dokler nekega dne ne potihnem, zadnjič odštejem čas, nato pa zdrsim v pozabo.

 Glavo obrnem nazaj in se med drevesnimi debli trudim prepoznati njegovo postavo. Ni ga še na spregled.

Trenutek za tem, ko si nekoliko oddahnem, ga zagledam. Med tekom si z rokami umika listje s poti. Srce mi, čeprav se mi je zdelo, da to ni mogoče, začne še hitreje biti.

Z očmi spet začnem slediti poti pred seboj in ko že skoraj dosežem lučko, ki je zdaj prerasla v svetlobne žarke svetilnika, nenadoma izgubim tla pod nogami.

Tik preden moja čutila otopijo, zaznam dotik močnih rok, ki me vzamejo v naročje. Sprva mislim, da je Alan, vendar takoj, ko me privije k sebi, prepoznam Danielovo telo. Tiho mi prigovarja: »Vse bo v redu, Sky,« in tik, preden me ogrne popolna tema, v meni vzplamti upanje, da bom morda vseeno lahko srečna – z njim

 

Iz sanj se prebudim nekaj minut po polnoči, vsa zasopla in prepotena. Pomanem si oči in strmim v prazno, dokler se moj vid toliko ne prilagodi temi, da lahko razločim obrise predmetov okrog sebe.

Večine sanj se neham spominjati kmalu po tem, ko se zbudim, te pa kar ne zbledijo. Trudim se, da bi pozabila nanje in zaspala, toda bolj kot se trudim, bolj se mi vtirajo v spomin.

Ko sem končno že tako utrujena, da se mi veke same od sebe začnejo zapirati, na nočni omarici zasveti lučka in moj telefon zavibrira. Vzamem ga v roke da bi preverila, kateri izmed prijateljev se me je odločil povleči za nos. 

Namesto Leninega, Tajinega ali Domnovega imena vidim izpisano neznano številko. Popolnoma tuja mi je, dokler ne odprem sporočila in vidim podpisanega Filipa.

Živjo Lili,

vem, da boš, ko prebereš to sporočilo verjetno mislila, da sem popolnoma nor, toda moram govoriti s tabo. Če sporočilo bereš zjutraj, te bom po pouku počakal za šolo.  Če pa po kakem neverjetnem naključju ne spiš, te čakam pred vašo hišo.

Filip

Sprva lahko razmišljam samo o tem, kako zelo me je presenetilo to sporočilo, nato, da je to zagotovo potegavščina, ki pa se mi, mimogrede, sploh ne zdi smešna in nisem dovolj neumna, da bi ji nasedla, že v naslednjem hipu pa me noge kar same odnesejo dol po stopicah in do vrat.

Presneto, Filip čisto zares sedi na stopnici pred vrati. Pri sebi se sprašujem, kako nor mora človek biti, da se sredi noči prikrade pred hišo nekoga, ki ga komaj pozna. Ampak Filip ne deluje kot nor, pravzaprav ga vidim kot odgovornega in resnega.

 Ne opazi me takoj. Glavo naslanja na dlani in strmi v tla pred seboj.

Naredim korak proti njemu in ob tem zaslišim tih škripajoč zvok. Tudi on ga zazna, saj se sunkovito obrne in me presenečeno pogleda.

»Ti … Prišla si,« presenečenost zamenja olajšanje, sama pa postajam vedno bolj sumničava.

»Ja. Pa tudi ti si tukaj.«

Če bi na njegovem mestu stal Domen, bi verjetno znorela. Kako lahko sredi noči kar tako pride sem in se tako šali. Toda zdaj, ko pred mano stoji Filip in ko bi morala biti še bolj jezna, saj ga sploh ne poznam, mi je njegova prisotnost všeč.

Začne me zebsti in šele zdaj ugotovim, da sem se v naglici pred vrati prikazala samo v kratkih hlačah in majici. Namesto, da bi se počutila neprijetno, mi ni prav nič nerodno. In iskreno, to me precej straši.

 »Jaz, am, nisem si mislil, da boš prišla. Pravzaprav sem predvideval, da sploh ne boš hotela govoriti z mano.«

Nervozno se ziba na petah. Medtem ko govori, si vzamem čas in si ga pozorno ogledam. Tak je, kot se ga spominjam. Urejen, na videz prijazen in nevarno lep. 

»Zakaj si tukaj?« ga tiho vprašam, čeprav nisem prepričana, da si res želim izvedeti.

»Govoriti moram s tabo.«

»Saj to vem, ampak o čem moraš govoriti z mano?«

Samo strmi vame, z izrazom, ki ne izdaja čustev – kakor, da me ni slišal. Vem, da to počne vedno, ko izbira prave besede in poskuša postreči s popolnim odgovorom.

Toda kako lahko to vem? Saj ga komaj poznam. In zakaj me telo ne uboga, ko želim steči nazaj v hišo, temveč me odvede še korak bliže k njemu?

Začutim, kako se rdečica hitro širi po mojem obrazu in kako me oblije pot. Noge se mi zašibijo in skoraj mi uspe odtrgati stopala od tal ter oditi v svojo sobo, ko me njegov glas zopet prikuje na mesto.

»Glej, vem da me ne poznaš in se ti bo to zdelo skrajno čudno, ampak je zame zelo pomembno, da mi odgovoriš na naslednja vprašanja. Po resnici.«

Pričakuje odgovor, jaz pa sem že tako zmedena, da lahko samo prikimam in komaj opazno pomignem z glavo ter mu dam znak, naj kar nadaljuje.

»V redu, nima smisla ovinkariti,« reče bolj sebi kot meni. »Si posvojena?«

»Kaj?« presenečeno izdavim in se zastrmim v njegove lepe velike oči.

To pa ne bo najbolj prijeten pogovor. Kaj, za vraga, še vedno počnem zunaj?

 

FILIP

Še vedno se počutim grozno, ker sem pred nekaj tedni ponoči tako pretresel Lili. Vprašanja o starših so jo res vrgla iz tira. In ko sva se poslovila, me je gledala tako obtožujoče.

Poleg tega je tu še dejstvo, da so me prvič po toliko letih instinkti pustili na cedilu. Odkar sem jo zadnjič obiskal v bolnišnici, sem bil prepričan, da je Lili dekle, ki ga iščem. Seveda, leta in ime se nista ujemala, vendar sem mislil, da gotovo obstaja preprosta razlaga. Tiste noči pa je prepričljivo ovrgla moje trditve in spet sem na začetku.

Sklepam, da so mi čustva zameglila presojo. Morda je dekle z imenom Sky, ki naj bilo mrtvo, zares mrtvo. Toda zakaj mi potem vsak delček mojega telesa pravi, da je še vedno tu nekje, le najti jo moram?

Kljub temu, da se ne želim predolgo zadržati v tem mestecu, se kar ne morem pripraviti k odhodu. Kar naprej se moje misli vračajo k njej. Kadarkoli pomislim na Lili, sem srečen.

Vse stvari, ki jih v tistem trenutku počnem, se iznenada zazdijo nepomembne in svet se kar naenkrat zdi veliko lepši. Ne nazadnje ne storim nič drugega, kot samo strmim v nekaj, česar sploh ne pazim, saj pred mojimi očmi pleše le njena podoba.

In dokler me kaka zoprna motnja ne postavi na trdna tla, se smehljam sam sebi in podoživljam vsako srečanje z njo.

»Glej, glej, zgleda, da imamo kandidata za študij filozofije,« se Domen posmehljivo zareži, jaz pa se, presenečen nad njegovo prisotnostjo zdrznem. Stoji pred na široko odprtimi vrati, ki vodijo v mojo sobo in se naslanja na lesen steber ki se dviga od tal do stropa. Sem že omenil, kako nadležna je ta njegova grozna navada, da vedno vstopi brez trkanja in sploh ne spoštuje tuje zasebnosti?

»Si vedno tako zamišljen?« Počasi se pomakne naprej. V nekaj korakih me doseže in prisede na drugi konec postelje. Super! Samo še »prijetnega« pogovora z Domnom mi je manjkalo.

»Veš kaj, bilo bi res prijazno od tebe, če bi naslednjič potrkal preden vstopiš v mojo sobo in se pretvarjal, da si vsaj malo, kako bi temu rekel, spoštljiv?«

»Mogoče bi šlo. Ampak glede na to, da je to pravzaprav moja soba, moja hiša in moj dom, se ti ne zdi pošteno, da lahko sam postavljam pravila?«

»Tvoj dom? Kaj pa Arcavel?«

Njegov obraz se ob omembi dežele, ki je bila nekoč njegov dom, najin dom, pomrači in nenadoma je slabe volje. »Ne omenjaj te besede. Samo ne omenjaj je. Čeprav se slepiš in tega nočeš verjeti, je Sky mrtva. Bila je ključ in ni je več, prav tako kot ni več poti nazaj.«

V tišini obsediva, z mislimi nekje daleč v preteklosti. Čeprav sva si v veliko pogledih povsem različna in se najina mnenja krešejo že odkar pomnim, oba veva, kako je pogrešati dom.

 Domen kar naenkrat vstane in odide iz sobe. Čez nekaj sekund se vrata znova odprejo in moj gostitelj pomoli svojo glavo v sobo. »Zjutraj sem govoril z Lili. Jutri je njen rojstni dan. Povabilo velja tudi za tebe. Bodi pri njej ob pol šestih z darilom in, no, s kopalkami.«

Tako hitro kot se je prikazala, Domnova glava izgine. Prevalim se na hrbet in se prepustim vožnji po toboganu čustev, dokler  spanec ne razglasi konca.

Prva stvar, na katero pomislim zjutraj (takoj za tem, kako prijetno je ležanje v postelji in kako bi preostanek življenja najraje prespal), je Lilijin rojstni dan. Učinek je približek tega, ko te zjutraj nekdo predrami s pljuskom vode v obraz.

V hipu sem pokonci. Razmišljam le še o tem, kaj vse moram pred zabavo še postoriti. Katastrofa! Sploh ne vem, ali imam kopalke. In … oh, presneto, po nakupih moram. Ampak kaj naj izberem za darilo?

Ko na hitro pograbim oblačila in si jih poveznem nase, se mi mudi v kopalnico. Ha, Filip, če bi svoje misli odkar si vstal pa do zdaj izgovoril na glas, bi nedvomno zvenel kot punca. Spravi se k sebi! Ko se zazrem v ogledalo, se nekoliko umirim in panika ponikne.

Na poti do trgovskega centra na srečo ni gneče, pa tudi dober prostor za parkiranje v trenutku najdem. Poskušam se domisliti senzacionalnega darila, pa vendar takega, s katerim ne bi pretiraval (vsaj ne preveč).

Takoj ko odprem vrata avtomobila, vame udari toplotni val. Sezona vročih dni se še ni začela, vendar bi današnji dan morda lahko bil prelomni. Zunaj je zagotovo že vsaj 26⁰C.

Med trgovinami se sprehajam brez določenega cilja. Sproti se ustavljam pri tistih, ki se mi zdijo zanimive. Po tem, ko jih prehodim približno deset, sem že naveličan in sklenem, da bom v naslednji, v kateri se bom ustavil, zagotovo kupil darilo in se pobral od tu. Problem nastane, ko me nobena od trgovin ne pritegne dovolj. 

Ko sem že čisto pobit, brezupno razmišljam, da bom moral od doma oditi praznih rok in se začnem obračati za 180⁰, mi v oči pade najmanjša in najbolj oddaljena trgovinica. Imam dobro intuicijo, ki mi pravi, naj se odpravim do nje. Pred vitrino navdušeno obstojim. Preučujem »popolno darilo« za Lili. Sicer ni nekaj, kar bi si ljudje podarjali pred nekaj desetletji ali stoletji, za to priložnost pa se mi zdi več kot primerno.

Ko peljem proti domu, nenehno pogledujem k sovoznikovemu sedežu. Tokrat na njem ne sedi oseba, temveč tam počiva ogromna darilna škatla z veliko pentljo. Škatla je največja, kar so jo v trgovini premogli, bele barve z vijoličastimi in modrimi krogi. Vsebino dobro skriva.  

 

  Roke se mi močno tresejo. Pošteno se moram potruditi, da z desno zadanem zvonec. Dobesedno. Kaj se dogaja z mano? Komaj pritisnem in za vrati zaslišim odmevajoč zven melodije zvonca, že se Lili prikaže na vratih.

Do nedavnega se je na široko smejala, v moji družbi pa je zadržana. Kakor da ne ve, kako naj se obnaša ob meni. Nerodno se ji nasmehnem, a jo to očitno spravi v še večjo zadrego.

Na hitro me pozdravi in odide z opravičilom, da mora še nekaj postoriti za Tajo. Darilo zanjo obvisi v mojih rokah. Katastrofa. Kaj že delam tukaj?

Znajdem se sam sredi velike (ne velike, ogromne) sprejemnice ali sobe, saj niti ne vem, kako natančno naj bi temu rekel. Hiša Tepinovih je od znotraj še bolj veličastna kot od zunaj. Stene krasijo čudovite tapete s preprostimi in elegantnimi vzorci, ki izgledajo neverjetno. Z mesta, kjer stojim, lahko vidim stopnišče, poleg tega pa širok hodnik, ki se vije v notranjost hiše.

»Filip? Si še vedno tukaj? Kaj pa čakaš? Pridi naprej.«

Ko zaslišim Lilijin glas, se zdrznem in presenečeno obrnem proti njej. Takoj za tem se ji nasmehnem in se ji v navalu veselja hitro približam. Prehitro.

»Ti, to … Ampak bil si tam in zdaj … Kako? … To je, to je nemogoče.« Če sem pred nekaj sekundami mislil, da z mano ni več zadržana, me zdaj gleda, kot, da bi pravkar padel z lune. Ne morem verjeti, da sem zdaj že drugič prekršil pravila, za katera sem prisegel, da se jih bom držal do zadnjega diha. Kako mi je lahko uspevalo vsa leta do zdaj, ko naenkrat nad sabo izgubljam nadzor?

»Lili, si v redu? Zdiš se mi nekoliko bleda. Se slabo počutiš?« Bog, kako sovražim to. Ker sem sam zamočil, ji dajem občutek, da si domišlja stvari. Tolažim se z mislijo, da ji ne smem povedati o svojem izvoru, vendar je to zelo pičla tolažba. 

Uboga Lili. Čisto je zmedena. Pa še njen rojstni dan je. »Torej, Lili, kam si hotela, da ti sledim?« Zdi se, da jo moje besede iztrgajo iz svojega sveta. Njeni prijatelji imajo prav, res pogosto v mislih odplava nekam daleč stran.

»Oh, saj res. Oprosti. Pridi z mano.« Sledim ji po hodniku, okrašenem s čudovitimi slikami, vazami in še čim, vendar si jih zaradi nenehnega opazovanja njenih potez ne utegnem niti približno ogledati.

Tokrat sem sam tisti, ki se preseli v čisto drug svet.

»Tukaj sva,« prijateljsko reče Lili, ko vstopiva v nov prostor, v katerem se že gnete lepo število ljudi. Zdi se, kot da so naredili krog okoli nečesa. Povzdignem se na prste, da bi bolje videl, kaj je tako zanimivega. Bazen imajo! Bazen imajo znotraj hiše! Morajo biti pa res precej bogati. Čudno, Lili ne daje vtisa razvajenega in snobovskega dekleta.

Lili! Pogled zopet usmerim predse, vendar je na mestu, kjer je prej stala, le še zrak. Presneto! Že spet mi je pobegnila. Še vedno ji nisem čestital in predal darila.

Med približno dvajsetimi glavami začnem iskati njeno. Opazim Tajo in, preden prostor ogrne tema, Leno, ki se pogovarja z njo. V temi vidim precej dobro, zato vem, da so vsi prisotni začudeni in izgubljeni. Ozračje je napeto in zdi se, da bo vsak hip zavladala panika. Nato pa se nad našimi glavami prižge disko krogla in reflektor (ki se je vzel od nikoder) osvetli Domna za mešalno mizo. O, groza! Znašel sem se na najstniški zabavi.

 

Ko je zabave konec, si oddahnem. Poznal nisem skorajda nikogar, z Lili sem spregovoril ravno toliko, da sem ji uspel izročiti darilo in izmenjati par besed. Komaj sva načela dober pogovor, jo je kateri od prijateljev poklical stran, ali pa je začela igrati glasba in skalila še tisto malo miru, kar ga je bilo.

Počakam, da se Lili poslovi od vseh (vključno s skupino najožjih prijateljev), nato pa se lahko končno – v normalnih okoliščinah – pogovorim z njo in ji čestitam, kot se spodobi.

Odpravi se po moje darilo in ga odpre. Navdušeno se zazre v vsebino, ki jo je pred njo še do nedavnega skrivala lepa škatla.

»O moj bog, kupil si mi medvedka! Ne morem verjeti! Kako si vedel?«

»Kako sem vedel kaj?«

»Za medvedke,« odgovori, kot da bi bilo očitno, kaj misli s tem.

»Kako to misliš za medvedke?« Zmede me.

»Čakaj, torej je vse le naključje? Oh, no, kot majhna deklica sem od očeta, ko se je vračal s službenih potovanj zmeraj dobivala plišaste medvedke, ali pa kakšne druge živali. Zbirala sem jih in jih zlagala v posebno omaro, ki sem jo imela samo zanje. Nekako se me je, uh, ta navada obdržala do danes, glede na to, da jih pravzaprav še vedno zbiram.«

»Me veseli, da ti je všeč,« ji odgovorim in opazujem, kako se v zadregi pozibava na petah. Razmišljam, kako srečna se je zdela, ko je pripovedovala o otroških letih. Pametna je in lepa…

»Lili?«

»Ja?« upajoče dvigne pogled.

»Samo povedati sem ti hotel, da si mi všeč,« strnem svoje misli v nekaj besed, ki pod svojo preprostostjo nosijo veliko težo.

Lilijina lica se obarvajo živo rdeče. Znova spusti pogled in postane popolnoma resna. Presneto, nekaj ni v redu.

»Zadnjič si prišel sem sredi noči z opravičilom, da moraš nujno govoriti z mano. Potem pa si se obnašal tako nenormalno in postavljal skrajno čudna vprašanja. Nekatera so se mi zdela čisto preveč osebna in ko sem se vrnila v svojo sobo, sem še dolgo v noč premišljevala o njih. Jezna sem bila.«

»Saj vem. Oprosti mi, ampak…«

»Filip, počakaj. Poslušaj me do konca,« me prekine in nadaljuje: »Bila sem jezna. Prvih nekaj minut. Potem so se slabi občutki o tebi polegli. Ne vem zakaj, ampak imela sem te še rajši kot prej. Nato sem bila še bolj jezna, da te ne morem sovražiti ali se jeziti nate. Toda tudi to je v dveh ali treh dneh izginilo. Zame si tujec, a se mi zdi, da te poznam že leta. Ko sem ob tebi, nisem štirinajstletno, oprosti, petnajstletno, dekle, ampak se počutim nekaj let starejša in zrelejša. V pičlih nekaj minutah, tistega tragičnega petka se ne spominjam in ga ne prištevam sem, ki sem jih preživela v tvoji družbi, sem se nate navezala kot na le malokoga do zdaj. Tega morda ne bi smela reči, ampak, ja, Filip, tudi jaz te ima rada. Na nov način, ki mi do zdaj še ni bil znan.«

Vau. Preprosto je neverjetna. Nisem še srečal dekleta kot je ona, z izjemo Sky. Mojo ubogo, čudovito Sky. Ne razmišljaj o njej! Sky ni več. Zdaj je s tabo Lili.  

In o Sky res nisem več razmišljaj. Vsaj ne to noč. Videl in mislil sem le o Lili.

»Veš kaj, danes se nisem niti približal vašemu bazenu. Pa tudi tvoji lasje so ostali suhi. Zakaj ne bi izkoristila priložnosti za uporabo zasebnih toplic?«

Njen odziv je pozitiven, kakor sem upal. »Meni je prav. Poglejva, pri skoku katerega od naju bo voda bolj pljusknila,« se mi zareži.

Zdi se mi, da ima nadzor nad mojim telesom nekdo drug, ko se sklonim naprej in svoje ustnice pritisnem ob njene. Zaznam okus po jagodah in kokakoli. Tudi, ko se odmaknem od nje in sta najina obraza na enaki razdalji kot prej, ga lahko občutim še dolgo za tem.

 

LILI

Dragi dnevnik,

osnovna šola je KONČNO KONČANA! Ne morem verjeti, da je leto tako hitro minilo. Kljub temu, da sem konec komaj čakala, zdaj, ko je res za mano, nisem tako srečna, kot sem mislila, da bom. Mislim, pouka na osnovni šoli gotovo ne bom pogrešala, žal mi je le, da s sošolci nikoli več ne bomo skupaj na enak način, kot zadnjih devet let.

Pogosto sem si želela, da bi se šolsko leto že končalo. Hotela sem spoznati nove ljudi, biti del nečesa novega in večjega, toda spomini na osnovno šolo so neprecenljivi.

Ne razumi me narobe, komaj čakam na srednjo šolo! In kaj je najboljši del tega, da je osnovna šola končana, počitnice so daljše.

Ko sem med tednom sama doma, je občutek zelo čuden. Eli je namreč še v šoli, tako kot vsi ostali mlajši osnovnošolci. Zakon je! Pa še družbo imam. Seveda se dopoldne lahko dobim samo z Leno, ostali so v šoli.

Ko nisem s Tajo, Leno in Domnom, sem s Filipom, mojim prvim fantom. Neverjeten je, vendar se mi včasih zdi preveč skrivnosten. Ne morem se otresti občutka, da pred mano skriva nekaj velikega in ne morem pozabiti, kako se je delal, da ne ve nič o sedemletnem fantku, čeprav mu je bilo znano, kaj se je zgodilo z mamo, katere usode sploh nisem omenila. Ampak še vedno je moj prijazen, lep, pameten in dobro vzgojen Filip.

Muči me le, ker mama ne ve zanj. Strah me je, kakšen bi bil njen odziv. Zdi se mi, da bi se razjezila in začela razlagati, kako sploh ne vem, kaj počnem, da sem premlada za fanta, da sploh ne vem, kaj pomeni prava ljubezen in bi mi začela pridigati, kako je imeti fanta, samo, da bi bil »kul«, skrajno nespametno.

Veš, mogoče bi imela prav. Vse to je popolnoma novo zame. Mogoče res lezem z glavo skozi zid. Morda, kar čutim, ni prava ljubezen. Ampak mi je vseeno. Všeč mi je, kako se počutim s Filipom.

Potem so tu še čudne sanje, v katerih vedno bežim pred nekom. Ves čas se ponavljajo. Včasih zaobjamejo več dogajanja, včasih manj. Vedno za sabo pustijo občutek, v katerem so pomešani zaupanje, mir in groza. Se ti zdi, da je možno, da nisem čisto pri pravi?

Ravno želim zaključiti s pisanjem, ko ura odbije tri in prekine mojo zbranost. Na hitro načečkam še zadnjo poved, nato pa se peš odpravim proti hiši Mrazovih.

Filip mi odpre, še preden sploh pritisnem na zvonec. Kazalec prisloni na svoje ustnice in mi da vedeti, da moram biti tiho. Odvede me gor po stopnicah in potegne skozi prva vrata na desni strani hodnika. Tiho jih zapre za seboj.

»Živijo,« me zdaj nasmejan pozdravi.

»Živijo,« presenečeno odvrnem. »Te lahko vprašam, zakaj sva se morala tiho plaziti po hiši kot, da bi jo nameravala oropati?«

»Uh, samo ne želim, da bi Domen vedel, da si tu.« Približa se mi za nekaj korakov.

»Zakaj ne?« vprašam, presenečena nad njegovim odgovorom.

Postane nekoliko zadržan in preudarno razmišlja, kako bi mi odgovoril. »Reciva, da sem te danes želel samo zase.«

Čeprav nisem navdušena nad odgovorom, saj vem, da ni čisto iskren, se odločim, da ga pustim pri miru. Začnem se razgledovati po njegovi sobi – kljub temu, da je on že stokrat videl mojo, sem v njegovi zdaj prvič.

Deluje zelo odraslo. Vse je na svojem mestu, čisto in pospravljeno. Nad posteljo se vijejo črne tapete z dolgimi vijugastimi črtami, med katere so vrinjeni krogi. Ima eno veliko omaro, predalnik pri mizi in nočno omarico. Na mizi sta le računalnik in svetilka, na nočni omarici pa ima le budilko. Ostale stvari so pospravljene po omarah. 

»Imaš vedno vse tako pospravljeno in urejeno?« ga vprašam medtem ko še vedno strmim v njegovo veliko črno mizo.

»Po navadi, da.«

»Res?«

»No, ja …« Še preden uspe dokončati poved in dognati, kaj počnem, moja roka že odpira najnižji predal. Prav tako urejen je kot preostala soba, jaz pa dvojno navdušena. Dokler ne zagledam ure. Tiste, ki jo je fantek iz mojih »sanj« dobil od očeta.

V trenutku je pri meni. Ko vidi, v kaj strmim, postane smrtno resen in žalosten.

Saj sem vedela, da pred mano skriva stvari. Mi res ne zaupa, ali gre za kaj pomembnejšega? Karkoli že je, sem odločena, da bom izvedela. Tukaj in zdaj.

»Filip, mislim, da mi boš moral pojasniti nekaj stvari.«

 

FILIP

Ne morem verjeti, da se to dogaja. Kako naj Lili pojasnim uro, ki je točno taka, kot tista, ki jo je videla v mojem spominu?

 Zbiram prave besede in upam, da bom nekako lahko pojasnil vso to zmešnjavo, nato pa se Lili skloni, da bi uro vzela v roke. Pri tem ji majice zleze gor po hrbtu, jaz pa opazim nekaj, kar me popolnoma vrže iz tira.

»Sky,« rečem sam pri sebi, dovolj glasno, da me Lili sliši. Žalostna se z uro v rokah obrne prti meni.

»Kaj?«

»Na spodnji polovici hrbta imaš lotosov cvet. Je tetovaža?« Ne morem se odločiti, ali želim slišati pritrdilni ali nikalni odgovor.

»Ne. Pojavilo se je okoli mojega tretjega leta. Tako vsaj pravita mama in oče. Noben zdravnik ni mogel ugotoviti, kaj je, zakaj se je pojavilo in kako to odpraviti. Vsa ta leta sem  skrivala hrbet. Vedno sem nosila enodelne kopalke in oblačila, pri katerih ni bilo možno, da bi kdo kaj opazil. Filip, zakaj si me poklical Sky?« 

»Pogovoriti se morava. Ampak ne tukaj. Še preden pa greva …« Privzdignem njeno majico in se zastrmim v znamenje v obliki lotosovega cveta. Ob mojem dotiku rahlo trzne, vendar mi ne reče in prepreči ničesar.

Pozorno preučujem znamenje, saj želim biti stoodstotno prepričan da se ne motim. Nato pa moje razmišljanje prekine, oh, groza, Domen.

»Hej, Filip, hotel sem te vpra …« Začudeno se zastrmi v Lili, nato pa se njegove oči ustavijo na mestu, kjer je pred nekaj trenutki počival moj pogled.

»Presneto,« tiho zamrmram, vendar mi je takoj žal, da sem preklinjal zraven Lili. Lili, ki je pravzaprav Sky. Le domisliti se še moram, kako je to mogoče.

»Pridi Lili, iti morava.« Kljubovalno me pogleda in se pripravi na ugovor, vendar takoj, ko s svojimi očmi oplazi moje, brez besed zapre usta. Trdno jo primem za roko in jo zvlečem mimo Domna, ki je preveč osupel, da bi lahko karkoli storil. Ko sva že pri izhodu, zaslišim njegov krik in udarce nog, ko se požene za nama.

Z Lili se hitro posedeva v avtomobil in za las pobegneva razjarjenemu Domnu.

Dolgo med nama vlada mučna tišina, dokler se Lili ne opogumi spregovoriti. »Filip, kaj se dogaja? In kam me pelješ? Presneto, saj sploh še ne bi smel voziti.«

Ostanem tiho. Ne morem se dokopati do odgovora, ki je ne bi še bolj razburil in pustil v še večjih dvomih.

»Filip. Prosim.«

Še vedno molčim. V daljavi opazim najin cilj. Ko sva že čisto blizu, nenadoma zakriči.

»Daniel, odgovori mi!«

Njene besede name delujejo kot mrzla prha. Prehitro in premočno pritisnem na zavoro, a na srečo sva že na dovozu, ki vodi do lepe majhne hiške (v njej sem živel pred nekaj leti), torej bi moral tako ali tako ustaviti.

»Kako si mi rekla?« vprašam čisto tiho, tako da nisem prepričan, ali me je sploh slišala. Tako sem pretresen, da sploh ne opazim, kako zmedena je šele ona.

 »Ne, ne vem. Oprosti, samo … Nisi se odzival na moje besede in potem sem rekla, kar mi je najprej padlo na pamet … Oprosti.«

Nimam pojma, kako se počutim. Izstopim iz avtomobila in tudi Lili/Sky pomagam, da zleze ven. Pogledam jo in ji pomignem, naj mi sledi. 

 

LILI

Filipu sledim v prisrčno hiško, ki me spominja na tisto iz zgodbe o Janku in Metki, le da ta ni okrašena s sladkarijami.

Njena notranjost je prav tako lepa kot zunanjost, če ne še bolj. Nekoliko starinsko pohištvo je kombinirano z modernim. Najbolj me navduši lestenec, ki visi s stropa in me spominja na sonce. Kdorkoli živi ali je živel tukaj, nedvomno čudovito upravlja/je upravljal s hišo.

»Lili, bi mi prosim podala uro?«

Filipov glas oznani konec moje navdušenosti nad stanovanjem, kajti v trenutku, ko ga zaslišim, me spomni na nerazrešene dogodke izpred zadnje ure.

Podam mu uro in se namestim v naslanjač z nenavadnimi črtastimi vzorci. Filip zavzame mesto na kavču nasproti mene. Ločuje naju mizica, sredi katere je postavljena ljubka vaza z vrtnicami.

Vprašujoče pogledam Filipa in pričakujem razlago.

»Sedanjosti in prihodnosti ni mogoče razumeti brez preteklosti. Zato začniva kar na začetku. Ti beseda Arcavel kaj pomeni?«

Pobrskam po spominu, če sem že kdaj slišala za Arcavel, vendar se ne spomnim ničesar. Odkimam in se osredotočim na Filipa.

»Kaj veš o Bermudskem trikotniku?«

»Je območje v Atlantskem oceanu, znano po nerazložljivih izginotjih ladij in letal.«

»Točno. Za izginotja nekateri ljudje krivijo nezemeljska bitja. Drugi pravijo, da je na tem območju prisotno magnetno delovanje. Pravzaprav je magnetna privlačnost dovolj močna, da povzroča časovno-prostorske premike. Omogoča premike v druge dimenzije. Natančneje, v Arcavel. Seveda se da do njega priti s kateregakoli drugega dela Zemlje, če le imaš ključ.«

Naredi premor in se prepriča, da sledim njegovim besedam. Res ne vem, kaj naj si mislim o njih.

»Morda se ti bo vse, kar povem, zdelo za lase privlečeno in nemogoče, ampak naj te spomnim: v preteklosti so ljudje pisali o velikih strojih, ki bi leteli in jih v za njihove čase nemogoči hitrosti prenesli na drug konec sveta. In če so bila letala za njih znanstvena fantastika, so za nas del vsakdana.« Zopet mi nameni nekaj časa, da premislim o njegovih besedah.

»Vidiš, Bermudski trikotnik dejansko omogoča potovanje v drugo dimenzijo, v kateri se nahaja tudi moj dom, Arcavel. Je majhen planet, ki se ga da obhoditi v tridesetih dneh. Sestavlja ga le ena velika dežela, ki ime deli z njim. Toda čeprav iz Bermudskega trikotnika s ključem – brez njega namreč obtičiš nekje v vesolju – zlahka zaideš do Arcavela, pot nazaj na Zemljo ni mogoča kar tako. Potrebna je izjemno močna energija – na Zemlji ji pravijo čarovnija – da je prestop možen.«

»Kako to misliš, na Zemlji ji PRAVIJO?« poudarim zadnjo besedo. Nimam pojma o čem govori. Ne morem verjeti, da je Filip po vsej verjetnosti shizofrenik oz. boleha za katerokoli drugo psihično boleznijo.

»Nisem edini, ki hodi po Zemlji in v bistvu ne prihaja od tu. Arcavel je tudi Domnov dom. In tvoj.«

Po mojem telesu se širi mraz in začnem drgetati. Naenkrat se ob Filipu počutim prestrašena. Na grozljiv način se zdi tako iskren in prepričan v svoje besede, po drugi strani pa kar pravi nikakor ne more biti res. Kajti če bi zares govoril resnico, bi to pomenilo, da je vse moje življenje laž. In tega si preprosto ne morem privoščiti.

»Filip, oprosti, ampak iti moram,« zamrmram z glasom, ki ga komaj prepoznam. Še preden povem do konca, hitro vstanem in stečem skozi vrata. Za seboj zaslišim Filipa, ki mi kriči, naj počakam in ne odidem, vendar se ne obrnem.

Ko dosežem avtomobil, me močan sunek od zadaj ustavi. Filip me dvigne in odnese nazaj na mesto, kjer sem sedela prej. Ne poskušam znova pobegniti, ker podzavestno vem, da me bo vsakič ulovil.

»Lili, prosim. Moraš me poslušati. Morda včasih veš, kaj ljudje mislijo, ne da bi to izgovorili na glas?«

Čutim, kako barva bledi z mojega obraza. Postane mi slabo in pojma nimam, kaj storiti.

»Da,« mu povem za mojo največjo skrivnost, o kateri sem prej govorila le z Leno. »Včasih, ko se dotaknem ljudi, slišim besede, še preden jih izgovorijo.«

Njegov obraz ne izdaja nobenih čustev, ampak sem prepričana, da je moj pogled zato toliko bolj prestrašen.

»Res govoriš resnico, kajne?« S temi besedami osupnem sama sebe, Filip pa malenkost zmedeno in zelo samozavestno odgovori z eno samo besedo, ki v trenutku na glavo obrne ves moj svet.

»Da,« pokima, se mi približa in se zastrmi vame s svojimi prelepimi črnimi očmi. Tako me v hipu pomiri in znova sem zbrana ter pripravljena, da nadaljuje z zgodbo.

»Prebivalci Arcavela smo nenavadna bitja. Staramo se mnogo počasneje kot ljudje. Medtem, ko se ljudje postarajo za 300 let, se mi za eno. Vsi imamo sposobnost letenja in hitrega premikanja, nato pa imamo vsak posebej različne sposobnosti. Z njimi se rodimo, vendar se pokažejo in krepijo od šestnajstega leta naprej. Sam na primer ob dotiku vidim spomine bitij, posledično pa jih lahko tudi prenesem naprej, na druge. Tako kot sem to po nesreči storil, ko smo se vračali iz kinodvorane. In ko so spomini zelo boleči, je možno čutiti bolečino določene osebe.«

»Mimogrede, res mi je žal za to, da si pristala v bolnišnici. To se mi je prej zgodilo samo enkrat. Tudi takrat je gospod za nekaj dni izgubil zavest.«

»Filip, res mi je žal.« Ne morem verjeti, da se mi opravičuje za nekaj preležanih dni, ko pa je sam izgubil starše. Zato sem v njegovem predalu našla staro uro. Zato me je vsakič, ko sem omenila tisti petek, odrezal. Zato je vedel, kaj se je zgodilo z mamo.

Filip je fantek, ki je izgubil starše.

Vidim, kako žalosten je naenkrat postal in nikakor mu ne morem zameriti. Nimam pojma, kaj naj bi naredila zdaj, zato sledim občutku in poskušam njegove misli zopet usmeriti na pripovedovanje o Arcavelu.

»Filip, moja sposobnost je branje misli, kajne?« ga vprašam in upam, da se z besedami nisem prenaglila.

»Da,« pokima, in žalost počasni koprni iz njegovega obraza.

»Ampak nisem še stara šestnajst. Niti blizu še nisem. In staram se tako kot človek. Mislim, mislim, da nisem dekle, ki ga iščeš.«

 »Počasno staranje se začne pri šestnajstih letih. Pri tebi posledice še niso vidne.«

»Ampak Filip, saj še nisem stara šestnajst let. Kako je možno, da lahko berem misli?« pričakujoče ga pogledam. Nimam pojma, kakšnega odgovora si želim.

»Stara si šestnajst let. Prepričan sem o tem. Ni mi jasno le, da tega nihče ne ve. Vključno z mano. Ne vem. Še. Razmisliti moram in se sprehoditi. Vem, da bi rada slišala vse o sebi, toda kdo si, moraš odkriti sama. Ko boš to znanje najbolj potrebovala, se ti bo razkrilo. Do takrat je tvoja edina naloga verjeti. Verjemi, Sky.«

Vem, da s Sky misli mene. Nisem prepričana, kako, preprosto vem. Opazujem, kako Filip počasi stopa proti vratom in se ustavi korak pred njimi.

»Obljubiti mi moraš, da nikakor ne boš poklicala Domna. Ni, kdor misliš da je. Najbolje bo, da izklopiš svoj telefon, dokler ne najdeva odgovorov in poti, kako se vrniti domov. Obljubiš?«

Pokimam, vendar lahko takoj povem, da obljube ne bom držala. Zaupam Filipu, čisto zares mu zaupam, toda prepričana sem, da se moti glede Domna.

Ne vem, če si želim oditi od tu. Če bi sledila Filipu, bi to pomenilo, da bi za vedno zapustila družino. Z vsem telesom čutim, da ima prav, vendar ne morem zavrniti možnosti, da je vse velika izmišljotina.

Zato vzamem telefon, vnesem devet številk, ki jih tako dobro poznam in pokličem edino osebo, ki je ne bi smela.

 

FILIP

Dovolj zaupam Lili, da jo pustim samo. Rabim mir, da ugotovim, kaj se je zgodilo z njenim življenjem.

Vem, da se je rodila v revni družini, v mestu, ki je nekaj kilometrov oddaljeno od tega. Ko je bila stara dve leti in pol, je njihova hiša zgorela in bila je edina, ki je preživela. V časopisih so pisali o njej kot deklici z neverjetno srečo. Priložili so njeno fotografijo, po kateri sem jo prepoznal.

Torej, ko sem prišel v samostan, kjer je Lili po požaru začasno prebivala, so mi povedali, da je umrla. Ko ni bilo nikogar zraven, je po nesreči zaužila strupeno rastlino. Ne spomnim se točno, za katero je šlo.

Ko sem odhajal, sem srečal deklico, ki je bila na videz enaka Lili. Popolnoma enake oči, skorajda enako telo. Mislil sem, da je ona, da je prišlo do pomote, zato sem govoril z nuno, ki je prišla ponjo.

Rekla je, da ni Lili. Deklica naj bi bila leto dni mlajša, vendar precej velika za svoja leta. V samostanu je bila, ker so starši morali odpotovati za dalj časa, ona pa ni imela sorodnikov, pri katerih bi lahko ostala.

Kako je lahko Lili potem danes tu?

Začutim, kako mi hladen veter, ki zapiha, seže do kosti. Roke zakopam na dno globokih žepov svojih najljubših kavbojk in si jih poskušam ogreti.

 Ko mi je dovolj toplo in jih želim znova osvoboditi, se z desno roko zapletem v papir. Ko si ga natančno ogledam, se spomnim, kako se je znašel pri meni.

Na svoj rojstni dan mi je Lili posodila mamino knjigo, kjer sem ga našel. Gotovo sem ga dal v žep, da bi ji ga vrnil in nato pozabil nanj. Saj se sploh ne spomnim, da bi ga prebral. Pravzaprav, prav je tako. Morda je vsebina osebna.

Ko želim papir pospraviti nazaj na varno v žep, zapiha močan veter. Iztrga ga iz mojih rok in ga odloži nekaj metrov naprej.

Preden bi me lahko presenetil še kakšen sunek vetra, stečem do njega in ga poberem.

Razprt je. Nehote ošinem nekaj besed. Ker me vsebina pritegne, ga preberem v celoti.

Draga gospa Tepina!

Sporočam vam novice o Lili, kakor sem obljubila, ko ste jo pred potovanjem pustili v moji oskrbi. Tukaj si je našla prijateljico. Deklica, ki je nedolgo nazaj v požaru izgubila družino, ji je na las podobna – čeprav je skoraj eno leto starejša od vaše Lili – in ves čas se igrata skupaj. Najraje imata skrivalnice. Kar nekajkrat se nam je že pripetilo, da smo ju zaradi podobnosti zamenjali med seboj. Razlike v letih se sploh ne opazi!  

Lili je pridna deklica, vendar se mi zdi ob vaši odsotnosti zelo žalostna. Včasih, ko se zvečer luči ugasnejo, joka za vami. Pogreša vas. Drugače je zelo ubogljiva in posluša vse, kar ji povemo.

Pozdravljam vas,

sestra Angela!

Odgovor se mi prikaže kot strela z jasnega. Saj ne morem verjeti!

To je to! Deklica, ki se je zastrupila, je bila pravzaprav hčerka zakoncev Tepina, Lili pa je deklica, ki je v požaru izgubila družino in sorodnike. Zamenjali so ju in nihče ni opazil razlike!

Presneto, zakaj mi ni to na misel prišlo že prej?

Poženem se proti hiški in veselo stopim skozi vrata, vendar Lili ni več na mestu, kjer je bila prej. Čutim, da je nekaj narobe. Hudo narobe.

Oziram se po sobi, nato pa, ravno ko želim pogledati še v drugih prostorih, skozi vrata nasproti mene stopi Domen. Z levo roko se oprijema Lilijinega ramena, v levi pa stiska dolgo bodalo.

 

Domen na žalost tudi tokrat ne opusti svojih besednih igric, kar me – kot vedno – razjezi.

»No, no, če ni to slavni Filip.«

Ne morem verjeti, da se to dogaja. Zakaj mora Domen vedno vse pokvariti?

»Mislim, da moramo razjasniti nekaj stvari. In, Sky, odpreti moraš prehod do Arcavela. Zdaj.«

Molče strmim v Domna in Lili/Sky. Slednja mu ne odgovori, ampak me motri s pogledom, kot da me sprašuje, kaj naj stori.

»Sky, prosim. Tvoj brat sem in najboljši prijatelj. Poslušaj me.«

Mirno jo ogovori in mislim, da je v njegovem glasu prisotne nekaj ljubezni in topline.

Šele, ko vidim izraz na Lilijinem/Skyinem izrazu, se zavem, da ni imela pojma, da je Domen pravzaprav Alan, njen starejši brat.  

 

LILI

Počutim se, kot da sem se znašla sredi grozljivke. V hipu, ko Domen omeni, da je moj brat, me preplavijo spomini. Začne se tako kot sanje, ki sem jih imela zadnje čase, vendar je  vse veliko bolj jasno in resnično.

Bežim pred Alanom, mojim starejšim bratom, ki je po očetovi smrti prevzel oblast nad Arcavelom.

Najprej vlada pravično, nato pa pohlep začne voditi njegov razum. Z vsem ravna, kot da pripada le njemu, tudi jaz nisem izjema.

Ko srečam Daniela in se zaljubim vanj, spozna, da nisem več samo njegova. Ne prenese misli na to, da bi me moral deliti z njim. Takrat me odreže od sveta. Zapreti me da v sobo, kamor me zaklepa in trikrat dnevno dostavi hrano.

Najdem način, kako se izmuzniti ven. Vsako noč, ob polnoči, skozi okno splezam na tla in se na skrivaj srečam z Danielom. Skupaj zasnujeva načrt o pobegu. Pove, da pozna nekoga, ki naju lahko prestavi v drugo dimenzijo. Na kraj, kamor Alan ne bo mogel.

Noč, o kateri sem sanjala, je tista, ko naj bi uresničili načrt. Kot vedno se ob polnoči izmuznem skozi okno in se odpravim proti staremu svetilniku. Tam me čakata Daniel in »čarovnica«.

Vendar me, ko tečem čez dvorišče, Alan opazi in se požene za mano. Sledi mi skozi gozd, dokler se ne spotaknem in izgubim nezavest. Najde me Daniel in me odnese do svetilnika. Prebudi me mrmranje starejše gospe, s katero sva dogovorjena.

S soljo nariše krog, v katerega se postaviva z Danielom. Zaznamuje me z lotosovim listom, ki se pojavi na spodnjem delu mojega hrbta. Omogoča mi ponovno rojstvo na Zemlji. Ko je na vrsti Daniel, v majhen prostor vdre Alan in se opoteče v krog. Namesto Danielovega lotosov list zaznamuje njegov hrbet.

Takrat je prepozno za popravljanje škode. Prehod je odprt. Vsi, ki stojimo znotraj kroga, odpotujemo na Zemljo.

»Sky, ključ za vrnitev so tvoje …« zadnji del njene povedi se porazgubi v temi in tišini, ki nas objameta. In nato se ne spomnim ničesar več.

 

Znova sem Lili, v prostoru z Domnom in Filipom. Drvim po toboganu vsemogočih čustev. Potem se zgodi zadnje, kar pričakujem.

Prvič v svojem življenju zajokam. Domen in Filip začudeno strmita vame. Glavo sklonim  navzdol. Mesto, kamor padejo moje solze zažari v zlati svetlobi.

Moje solze so ključ za vrnitev.

Filip se zgane z mesta, kjer stoji, in steče proti nama. Domen hitro odreagira na njegovo bližino.

Znajdem se na sredi njunega pretepa. Naenkrat mi skozi telo zareže močna bolečina. V istem trenutku Filip in Domen obstojita.

Filip se hitro skloni k meni, roke pritiska na rano in mi prigovarja, da bo vse v redu. Ošinem Domna in v njegovih očeh opazim zgroženost in strah.

V roki drži okrvavljeno bodalo. Mislim, da ne prenese misli na to, kar je pravkar storil. Vidim kako stopi nekaj korakov nazaj.

Nato se nama s Filipom spet približa. Poklekne zraven njega in dvigne bodalo. Usmeri ga vanj, jaz pa lahko le žalostno opazujem prizor pred seboj. Obstaja možnost, da Filipa krivi za moje stanje?

»Oprosti Sky, oprosti mi. Preveč slabega sem že storil. Morda je čas, da po dolgem času zopet naredim pravo stvar. Vedi, da te imam zelo rad. Vedno sem te imel. Žal mi je, da nisem bil boljši brat.«

Z neverjetno hitrostjo zamahne, jaz pa ne prenesem pogleda nanj. Zaprem oči in se počutim nemočno, kot še nikoli.

Vem, da se moram slej ali prej soočiti z resnico, zato odprem oči. Filip se še vedno sklanja  nad mano, medtem ko Domna ni. Mukoma obrnem glavo in ga vidim, kako leži poleg mene.

Odpusti mi Lili!

Besede mi odzvanjajo v glavi. Sprva mislim, da jih je Domen izgovoril na glas, vendar že ves čas strmim v njegov obraz in ustnic ni niti premaknil.

Telepatija. Domnov dar so telepatske sposobnosti.

Odmev njegovega glasu je šibek, komaj ga lahko slišim.

Osredotočim se na besede, ki mu jih želim poslati preko misli in upam, da ga dosežejo.

Odpustim ti, Alan!

Nagovorim ga s pravim imenom in tega ne rečem le zato, ker umira. Besede so popolnoma resnične in prihajajo iz mojega srca.

Prisežem, čutim, kako ga življenje zapusti.  

Želim zakričati. Tako močno kot še nikoli. Namesto tega samo zakašljam in še bolj zajokam. Nad nas se spusti tema in čutim, da potujemo v Arcavel.

Še preden je poti konec, se moje veke same od sebe zaprejo in odrezana sem od vsega sveta. Mislim, da umiram.

Zadnji koščki sestavljanke se postavijo na mesto. Razumem, da se Daniel ob prihodu na Zemljo ni znova rodil, pač pa me je iskal in upal, da je z mano vse v redu.

Naenkrat se slike preteklosti zbistrijo. Spomini so dopolnjeni, popolni. V mojih mislih se nad Alanom, Danielom, njegovimi starši in pravzaprav vsemi iz Arcavela razprostirajo močna, snežno bela krila. Čudovita so in vsaka malo drugačna.

Ne nazadnje zaslišim tih šepet, ki prerašča v vedno glasnejšega. Zbudi se, Sky! Zbudi se! Zdaj si doma!