Glasovalna številka: PR123
Ajša Sašek
LIZA
OŠ Zadobrova
»Napolnite na 180...stran,izgubljamo jo,napolnite na 360... stran«.
Čakala sem in čakala in ...Navsezadnje so se odprla vrata operacijske sobe in prikazal se je očka. Solze so oblivale njegov obraz in z njegovega obraza sem razbrala, da se ni izteklo tako, kot bi se moralo. V očeh so se mi nabrale solze. Stekla sem v očetov objem in začela jokati na ves glas. Čeprav sem tip človeka, ki tisti trenutek zadrži bes, žalost in vse kar ima v telesu in se kasneje na samem zdere na ves glas, se v tistem trenutku preprosto nisem uspela zadržati.
Preden nadaljujem, dovolite, da se vam predstavim. Moje ime je Jena. Stara sem 22 let. Vse svoje življenje do mamine smrti sem živela v Sloveniji, saj sem bila tam tudi rojena. Mama mi je umrla, ko sem bila stara 15 let. Zato sva se z očetom odločila, da se preseliva v Francijo,kjer sem postala priznana slaščičarka.Tu pa se šele začne moja življenjska zgodba.
Bilo je neko sončno popoldne, vrnila sem se iz šole. Ker sem imela tisti dan 7 ur pouka, sem domov prišla malo kasneje kot ponavadi. Na mizi v kuhinji me je čakalo kosilo in listek z maminim sporočilom: »Srček, pridem takoj, samo v trgovino skočim po torto za babičin rojstni dan. Mami«. Po kosilu sem se odpravila v sobo, se ulegla na posteljo in pisala nalogo. Ko sem končala s šolskimi obveznostmi, sem napisala voščilnico babici za njen jubilej. Babica je namreč praznovala svoj 80. rojstni dan, zato sem jo hotela razveseliti.
Ker se je začelo počasi temniti, sem se odpravila s psičko Luno na sprehod. Upala sem, da bom v trgovini zagledala mamo. Namesto tega pa sem nedaleč stran med drevesi zagledala neko prevrnjeno vozilo. Tisti trenutek nisem niti pomislila, da bi lahko bil to naš avto. V daljavi sem že zaslišala sirene reševalnega vozila, zato sem se odpravila naprej. Ko sem prišla pred trgovino, nisem videla mamičinega avta. Rekla sem si, da je mogoče odšla v drugo trgovino po torto in se vrnila domov. Po prihodu domov sem si pripravila večerjo. Ker je bilo že malce pozno, me je začelo skrbeti, da se ni mami kaj zgodilo. Zato sem se jo poklicala po telefonu, vendar se mi ni oglasila. Čez nekaj trenutkov pa končno zazvoni telefon. Mislila sem, da mi klic vrača mami, toda na drugi strani se je zaslišal očkov glas. Njegovih besed ne bom nikoli pozabila. »Pridi hitro v bolnico na intenzivni oddelek!« V bolnišnici na Ptuju je tudi sicer delal moj očka, po poklicu kirurg, vendar sem vedela, da me ne kliče brez razloga. Nato je prekinil. Takoj sem poklicala taksi in se odpeljala v bolnico, ki je bila v sosednjem kraju. Pred bolnico me je že čakala medicinska sestra Janja. Ko sva hiteli na intezivni oddelek, sem jo vprašala, kaj se pravzaprav dogaja. Povedala mi je, da so mamico z rešilnim vozilom pripeljali v bolnico, ker je imela hudo prometno nesrečo in se bori za življenje.
Prispeli sva pred operacijsko sobo, v kateri se je za življenje borila moja mama. V čakalnici sem se poskušala vesti optimistično. Na žalost sem lahko le čakala, kako se bo razpletno, pomagati pa nisem mogla. Po dolgih urah čakanja, so se vrata operacijske sobe navsezadnje odprla in iz nje je stopil oče s solznimi očmi. Vedela sem, da se ni končalo dobro. V očeh so se mi nabrale solze,stekla sem v očetov objem in začela na ves glas jokati. Jo lahko vidim?« sem s solzami v očeh prosila očka. Dovolil je, da sem stopila v operacijsko sobo. Tam so bili še ostali zdravniki, ki so poskušali pomagati moji mamici. Zahvalila sem se jim za ves trud in pomoč. Ko sem videla mamico na postelji, so se mi v očeh ponovno nabirale solze. Nato sem žalostna odšla iz sobe. Z očetom sva se odpeljala proti domu. Spomnim se, da celo noč nisem zatisnila oči. Ves čas sem podoživljala trenutke usodnega dne in si na koncu celo začela očitati, da če bi odšla na sprehod malenkost prej, se to sploh ne bi zgodilo.
Naslednjih nekaj dni sva oba z očkom ostala doma. Očka je vzel daljši dopust, jaz pa nisem hodila v šolo. Ko se je moje psihično stanje stabiliziralo, sem se odločila, da bom živela naprej normalno življenje, kar pa ne pomeni, da bom pozabila na to, kar se je zgodilo. To sem razložila tudi očetu, on pa mi je odvrnil, da se nekaterih stvari preprosto ne da pozabiti. Kakšen optimist, sem si mislila, nato pa mu razložila, da ni potrebno da pozabiš na to, saj lahko kljub temu da imaš to v sebi, živiš lepo življenje. Po dolgem molku mi je odgovoril, da imam prav.
Naslednje dneve sva vstajala zgodaj, imela zajtrk potem pa se odpravila vsak po svoje. Jaz v šolo, on pa v službo. Po nekaj dnevih je oče ugotovil, da tako ne gre več naprej. Bilo je med zajtrkom, ko sem se ravno odpravljala v šolo. «Pogovoriti se morava«,je dejal. Zato sem mu prisluhnila.«Poglej Jena,imela si prav. Res je, kljub temu lahko živim normalno življenje. Vendar ne kot kirurg, ne morem več stopiti v operacijsko sobo. Pred očmi se mi vedno prikaže ta dogodek, nato postanem raztresen, po vrhu vsega pa se mi začnejo tresti še roke.« Obljubila sem mu, da se pogovoriva, ko predem iz šole.
Prvo uro smo imeli filozofijo, ki mi ni bila nikoli všeč. Ne zaradi predmeta samega - zaradi učiteljice, ki ji je bilo ime Tanja. Vsi so vedeli, da je bila prava mestna opravljivka. Ko je zazvonil šolski zvonec, je v učilnico stopila Tanja. Tisti dan ni nič opravljala, kar mi je bilo všeč, saj nisem hotela, da izblebeta in me mori z vprašanji o tem, kaj se mi je zgodilo. Tista ura in še potem vse ostale so mi minile zelo hitro. Po končanem pouku sem stekla ven, kjer me je na parkirišču že čakal očka. Usedla sem se v avto in odpeljala sva se domov. Na mizi me je že čakalo kosilo, ki ga je nepričakovano skuhal očka. Nato sem se spomnila, da se morava pogovoriti. Hotela sem ga spomniti, vendar me je prehitel z besedami:«Najbolje bo, da se preseliva v Francijo. Odhajava«. Izbulila sem oči in nisem vedela, kaj naj rečem. Po nekaj trenutkih globokega dihanja sem izdavila le: «Kaj? Saj se hecaš, a ne?« Čeprav sem vedela, da se o tako pomembnih odločitvah preprosto ne moreš šaliti. «Ne, tako bo najbolje za naju oba. Lahko bova odprla kakšno agencijo ali kaj podobnega. Živela bi v majhni hiši, ti bi imela seveda svojo ljubko sobo, zraven bi lahko imela garderobno omaro, veliko toaleto, ki si jo tako želiš. Vse bi bilo tako kot prej. Le da ne bi živela tukaj,«je dejal. Nisem se strinjala. Odšla sem v svojo sobo, vzela prenosni računalnik in v brskalnik napisala FRANCIJA. Dolgo časa sem gledala hiške, ki se prodajajo, vendar mi nobena ni bila niti malo všeč. Na koncu spletne strani pa sem našla oglas za prodajo hiške na podeželju.Takoj sem se zaljubila vanjo. Vstala sem s postelje in stekla v dnevno sobo. Tam je v naslonjaču sedel očka. Rekla sem:«Mogoče imaš prav. Na spletni strani sem našla en zelo zanimiv oglas. Mislim, da bi bila ta hišica tudi tebi všeč.« Očka je dvigni glavo in pogledal v prenosnik. Nekaj trenutkov ni rekel ničesar, zato sem že mislila, da mu ni všeč. Nato pa je navdušeno vzliknil: «Mislim, da je ta kot nalašč za naju. Prosim, pozanimaj se, ali jo lahko kupiva in kdaj se lahko preseliva.« Stekla sem v sobo in v angleščini napisala e-mail. Prodajalec se je kar hitro odzval in napisal da je hiška še v prodaji in da se lahko vseliva čez 14 dni. To sem povedala očku, ki je bil tako vesel, da je rekel:«Čez dva tedna letiva!«Ta dva tedna so priprave na selitev potekale zelo hitro. Najprej sva morala poiskati kraj, kjer naj bi živela, nato sva morala poskrbeti za vpis v mojo šolo in še za ostale podrobnosti, kot so letalske karte,kaj bova vzela s sab,o saj na letalo ne moreš odnesti ravno cele hiše. Zadnji teden pa sva morala urediti še nekatere stvari.Oče je odšel v bolnico in se poslovil od vseh sodelavcev,jaz pa od svojih prijateljev.Nato sva odšla le še do mamičine sestre in njene družine ter jim zaupala kjuče od hiše, kar je pomenilo, da se lahko preselijo v najino hišo, saj so prej živeli v majhnem stanovanju. Po vseh teh napornih opravilih je napočil dan odhoda. Na letališče sta naju pripeljala mamičina sestra in njen mož. Od tam naprej pa sva morala sama. Kupila sva letalske karte, nato pa sva se ob pravem času vkrcala na letalo. Letenje je bilo neznosno, saj je očku vedno postalo slabo. Po dveh urah smo pristali na letališču v Franciji, kjer naju je čakala le še pot do najinega novega doma. Ko sva prispela v kraj, kjer naj bi živela, sva poiskala najino hiško. Bila je čisto taka kot na sliki, majhna vendar pravljična.
Teden dni kasneje sva bil že vseljena in hiška je bila uradno najina. Francija se nama je zdela prečudovita. Težave sva imela zgolj z iskanjem primerne šole zame in službe za očija. Saj v tistem kraju kot tudi okolici ni bilo nobene primerne službe. Bile so le manjše trgovinice, kjer si lahko kupil sadje in zelenjavo ali kaj podobnega.
Nekega večera pa sem sedela v naslonjaču pred kaminom s skodelico čaja v rokah. Kot ponavadi je bila tema delo. Rekla sem, da sem si od nekdaj želela biti slaščičarka. Nato je oče rekel:« Počakaj, lahko bi imela svojo stojnico z domačimi kolački in ker je tukaj bolj mrzlo kot pri nas, bi se vsakdo hotel okrepčati z njimi.«To se mi je zdela nadvse briljantna ideja. Naslednjih nekaj dni sva razvijala to idejo. Načrt je bil takšen: doma spečeva kolačke in jih nato prineseva na najino stojnico, ki bo v parku prav v te vasici. Ko bo kolačkov zmanjkalo, bova stojnico zaprla in jo znova odprla, ko bodo novi kolački narejeni.
Vendar se ta načrt ni obnesel. Na dan sva imela komaj kaj strank. Peka se ni obrestovala, saj sva na koncu dneva morala skoraj vse pojesti sama. Nekega dne pa je k najini stojnici prišla neka stara gospa. Vprašala naju je: « Koliko različnih kolačkov pa pečeta?« Pa sva ji odgovorila kar po angleško: «Pet, gospa.« Pa nama je rekla: «Potem bom pa poskusila kar vse.« Začudeno sva jo pogledala in ji na krožnik zložila vse. Ko je poskusila prvega, ga je odložila, drugega prav tako kot vse ostale. Nato je krožnik odložila nazaj na stojnico in dejala po slovensko: «Jaz sem Manja Kocman, me veseli. Tudi sama sem bila slaščičarka. Vajinim torticam manjka ljubezen do slaščic. Saj so okusne, nič ne rečem, vendar puste. Že s vonjem kolačkov moraš privabiti ljudi.V stiku s strankami moraš biti vedno nasmejan, pa čeprav so še tako trapaste in zadnjič stojnica mora biti vredna ogleda. Vsebovati mora dekoracije za kolačke. Pred stojnico postavita mizice ter stolčke, da bodo lahko stranke v miru okušale vajine dobrote. Poleg tega mora imeti vajina stojnica tudi ime.«
Globoko sem se zamislila in se ji zahvalila.
Naslednjih nekaj tednov sva se trudila popraviti vse pomanjkljivosti in najino stojnico izboljšati, zato sva odšla v oddaljeno mesto in kupila manjšo odprto hiško. Nato sva jo prepleskala, dodala le še trendovske stolčke in mizice, olepšala z dekorativnimi odejami, dokupila še pečico ter pulte za peko. Najina stojnica je bila nared. Najini slaščičarni je manjkalo le še ime. V tem sva si bila z očetom enotna - izbrala sva ime Liza, po moji mami. Stojnica je na novo zaživela. V peko sva dodajala še ščepec ljubezni, ljubezni do mamice in slaščic. Res sva rada opravljala to delo. V njem sva našla smisel življenja.
Ko je staro gospo Manjo nekega dne pot zanesla ravno k nama in je poskusila čisto vse sladice, nama je povedala, da so LIZASTIČNE. Priporočila naju je v vsakem kraju, kamor so jo zanesle noge.
Po dolgih letih truda sva se pred letom dni udeležila slavnega tekmovanja v Parizu, kjer sva dobila nagrada za najboljši kolaček leta. Ko so naju novinarji po koncu tekmovanja vprašali, kako se počutiva, sva odgovorila:
»Počutiva se lizastično, kako pa drugače!«
