Moje
življenje je dolgočasno! Vsako jutro se s kolesom
peljem mimo stare dolgočasne sosede, ki mi ponuja ogabne
piškote,verjetno narejene iz cimeta, cimeta in še več
cimeta.
Naprej se
odpeljem v dolgočasno šolo. Ves razred me sovraži
zaradi mojih mozoljev. Nimam prijateljev, razen svojega
psa, pa še ta je dolgočasen. Leži v svoji uti, laja na
vrtne palčke in teče za svojim repom. Bolj neumnega
psa, še nisem videl. Po šoli grem do bližnje reke in
vanjo mečem kamne, ker čez še ne zmorem. Ko pridem
domov, me sestrica brcne v koleno in reče, da me ni
pogrešala. Starši me zaslišujejo o ocenah in me pitajo
s kruhom ter solato. Po kosilu delam za šolo do večera,
saj so učitelji obsedeni z domačimi nalogami. In tako
se dnevi ponavljajo. Moje življenje je kot rutinska
luknja, iz katere se ne moreš rešiti.
S kolesom se
peljem mimo sosede, a ta me ne čaka s piškoti. Ko
pridem v razred, zagledam v kotu novega učenca, ki me
verjetno še ne sovraži zaradi mozoljev, zato sedem
zraven njega. »Kako ti je ime?« vprašam. »Maks,« mi
odgovori moj novi sošolec. »Zakaj si se preselil v ta
naš dolgočasen kraj?« me zanima. »Starša sta se
ločila in z očetom sva se preselila sem, ker ima oče
tukaj bližje do službe.«
Po šoli sva z
Maksom odrinila do reke in tekmovala v metanju kamnov
čez reko. Tudi Maks še ne zmore vreči kamna na drugi
breg, tako da je to zgledalo kot metanje kamnov v reko.
Dolgčas. Nenadoma se je na drugem bregu pojavil nek
možak, ki je začel glasno vpiti na naju in kriliti z
rokami. Precej strašljivo. Nikakor se nisva
prestrašila, le stekla sva do naše hiše in se dvakrat
zaklenila v sobo. Nekaj časa sva samo sedela na postelji
in lovila sapo. Po minuti, kot da se ni nič zgodilo, sem
Maksu razkazal sobo. V tistem je v okno priletel kamen in
razbil šipo. Na kamnu je bil z elastiko pripet listek,
na katerem je pisalo: »Ne približujta se več tistemu
bregu!«
Naslednje
jutro so pred sosedino hišo stali policaji. Povejo mi,
da je starka izginila. Zakaj je včeraj nekdo vpil na
naju z Maksom? Zakaj je priletel kamen v okno? Zakaj ne
smem na rečni breg? Zakaj je dolgočasna soseda
izginila? Z Maksom se odločiva, da bova to raziskala.
V šoli naju
pokličejo k ravnateljici. Tam naju čaka nek sumljiv
moški, ki naju začne zasliševati: »Kaj sta včeraj
počela pri reki?« »Metala sva kamne v reko.« In
gleda, kot da nama ne verjame. Ali naj mu priznam, da vrževa
kamen komaj malo čez polovico reke, kaj šele na drugi
breg? Tale naša ravnateljica pa čisto vsakega sprejme.
»Ne hodita več tja! Smo se razumeli?« zažuga moški.
»Ja, ampak zakaj?« sva radovedna. Toda on se ne zmeni
za vprašanje, vzame plašč in odkoraka. »Temu morava
priti do dna,« mi zašepeče Maks.
Moškemu
slediva ter se pretvarjava da sva detektiva. Z nevidnimi
pištolami hodiva po prstih, se kotaliva po tleh in se
skrivava za vogali. Izgledala sva kot dva krompirčka ki
se kotalita po pultu in se zaletavata v vse stvari, ki so
jima na poti. Moški se pri reki ustavi in začne
telefonirati. Nekdo naju iznenada prime za ramena in
začne porivati v reko. Obraz mu je zakrivala maska, zato
se ni videlo, kdo je. Jaz zakričim kot kakšna
histerična punčka. Moški se obrne in po telefonu
sporoči, da je delo zaključeno. Neznanca v črnem
spravi na tla, nama pa ukaže, naj greva do ceste.
Zaslišiva zvok siren in si oddahneva. Policisti neznancu
snamejo masko in pod njo zagledam svojo staro sosedo, ki
začne histerično vpiti: »Samo hotela sem, da nisi več
tako žalosten zaradi dolgočasnega življenja!« »Ampak
lahko bi naju ubila!« Policist jo pospremi v avto. Ta
ženska je res nora, pa tudi tega ne morem verjeti, da je
močnejša od naju z Maksom. K nama stopi moški: »Živijo,
jaz sem detektiv Bruc.« Midva se zasmejeva: »Mislila
sva, da ste vi ugrabili starko.« »Vem, zato sta mi tudi
sledila, kajne. Uporabil sem vaju za vabo, se opravičujem.«
Za pogum sva
dobila priznanje, moji sošolci pa so z mano veliko bolj
prijazni. Mogoče pa moje življenje le ni tako
dolgočasno.
