Glasovalna številka: PR125

Iva Večerin

GOSPOD WILLIAMS IN PIRATI

OŠ Zadobrova

 

Daljnega leta 1643 je živel mož po imenu John Williams. Bil je precej reven, zato se je odločil, da bo odšel na morje in ugrabil kakšno ladjo.

Napočil je čas, da odide. Vzel je vso hrano, ki jo je imel, in se odpravil na pot v svojem čolničku. Prvi dan je bilo morje zelo mirno, potem pa je z vsakim dnem postajalo zelo razburkano. Bližala se je nevihta, nebo je bilo črno, strele so švigale, čolniček je zanašalo v vse smeri in začenjalo je deževati. Iz ure v uro se je deževje stopnjevalo, čolniček se je vse bolj zibal in sredi noči, sredi največjega naliva, se je čolniček prevrnil. Gospod Williams je bil sredi oceana na deski brez hrane in vode. Plaval je deset dni in enajsti dan je v daljavi uzrl majhen otok. Potreboval je več ur, da se mu je približal. Nenadoma je opazil morskega psa, ki se mu je hitro izognil in tako je srečno prišel do otoka.

Na otoku so bile palme, polne kokosov, banan in tudi nekaj živali. Gospod Williams si je odtrgal kokos,ga razlomil na bližnji skali in pojedel. Tako je preživel naslednjih nekaj tednov. Nekega dne pa je v daljavi zagledal ladjo. Upal je,da mu bodo lahko ljudje z ladje nekako pomagali, a ko je le-ta priplula bližje, je zagledal piratsko zastavo in se prestrašil. V trenutku se je skril v bližnjo jamo. Prav ta jama je bila skrivno skladišče piratov. Ladja je priplula do obale in posadka se je izkrcala. Pirati so odnesli tovor z ladje v jamo, v kateri se je skrival gospod Williams. Pirati so prinašali skrinje polne zlatnikov, sode polne hrane in pijače,zaboje z orodjem in orožjem ter topovske krogle. Gospod Williams je med njimi opazil slavnega pirata kapitana Jacka Brazgotinarja. O njem so krožile govorice,da je najbolj zloben pirat,da je oplenil nešteto ladij in se boril v mnogo bitkah. Pirati so pretovarjali stvari toliko časa,da je gospod Williams zaspal. A na njegovo nesrečo je med spanjem prevrnil posodo,ki je bila zraven  njega. Pirati so slišali hrup in prišli pogledat, kaj se dogaja. Opazili so gospoda Williamsa,ki ni imel časa,da bi se skril kam drugam. Vklenili so ga in ga odpeljali v ladijsko ječo. Tam so bili tudi drugi ujetniki, ki so mu povedali, da se ne bo nikoli rešil s te ladje. A gospod Williams ni izgubil upanja, da jim bo nekoč ušel. Več tednov je gospod Williams poskušal najti izhod. Končno je našel majhno luknjo v spodnjem kotu svoje celice.  Začel je brcati deske okoli luknje, na žalost pa je to  povzročilo velik hrup. Prišli so pazniki in se spraševali, kaj povzroča hrup. Nihče od zapornikov ni rekel nič in ker ni bilo več hrupa, so  odšli. Nastala je luknja, a žal zanj premajhna. Udaril je še enkrat in nastala je odprtina, ki je bila dovolj velika, da je zlezel skoznjo in prišel v zaprašen prostor. Vodila so na zadnji del palube. Bila je že noč in na palubi ni bilo piratov. Gospod Williams je pogledal okoli sebe in videl lesen čoln. Hitro je vzel nekaj hrane in zlatnikov. Spustil je čoln v vodo in se še sam skobacal vanj. Začel je veslati.

Pazniki so takoj zjutraj ugotovili, da jim je gospod Williams pobegnil. Medtem pa je bil že daleč stran od piratske ladje. Tako je veslal več dni, dokler ni neke noči zagledal majhen otok. Hrane je imel samo še za nekaj dni in je bil zelo vesel, da si bo lahko obnovil zaloge hrane. Na otoku si je naredil zasilno bivališče. Ker je menil, da ni dobro ostati na njem dalj časa, se je tako odpravil naprej že naslednji dan. S seboj je vzel kokose in banane ter čutare polne tamkajšnje vode. Tako je potoval več tednov: plul je po morju, se za dan ali dva ustavil na kakšnem otoku in si napolnil zaloge. Nekega dne pa je naletel na poseljen otok. Otočane je povprašal,če poznajo njegove sosede Lindo Thompson in še nekatere druge. Ko so mu povedali,da ne poznajo teh ljudi, je bil gospod Williams zelo žalosten. Obnovil si je zaloge in se odpravil naprej. Plul je nekaj tednov, ko je spet na poseljen otok. Tudi njih je vprašal ali poznajo te ljudi in tudi oni so odgovorili da ne. Gospod Williams si je spet napolnil zaloge in se odpravil naprej. In tako je spet plul ter prišel do tretjega otoka, a ta ni bil poseljen. Napolnil si je zaloge in se odpravil naprej. Tako je več mesecev plul po morju , ko je končno naletel na ljudi , ki so poznali tiste, po katerih je spraševal. Povedali so mu, da bo težko priti po morju , zato bo moral iti peš. Veselilo ga je, da vsaj nekdo pozna njegove prijatelje in sosede, zato se je hitro odpravil po poti, za katero mu je povedal krčmar neke gostilne.      

Gospod Williams je tako šel od mesta do mesta in spraševal, kako naj gre naprej. Tako je potoval skoraj mesec , ko je končno prišel v svoje mesto. Vsi meščani so ga toplo pozdravili. Bil je zelo srečen , da se je vrnil domov. Ko je prišel v svojo hišo, je spravil na varno zlatnike, ki jih je ukradel piratom. Potem pa si je naredil kosilo in medtem razmišljal o minulih dneh.

In tako je gospod Williams živel srečno, saj je imel dovolj denarja za hrano in oblačila in ni bil več reven.