Nekega dne sem jezdil proti Pueblu v
upanju, da bom tam našel svojega rdečega brata Medvedje
srce. Ko sem prijezdil do tja, so mi vrli Apači
povedali, da je njihov poglavar Medvedje srce s
tridesetimi vojščaki odjezdil proti Riu Coloradu. Takoj
sem zamenjal konja in odjezdil za njim. Ko sem poldrugi
dan jahal za njimi, sem opazil sled, ki se je križala z
njihovo. Po prihodu sem opazil nenavadno poteptano travo.
Takoj sem dognal, da je prišlo do boja. Tam je bilo pet
grobov, po vsej verjetnosti so bili apaški. Iz tega je
bilo razvidno, da ima Medvedje srce še 25 Apačev.
Najverjetneje so se spopadli z Komanči. Ti dve plemeni
sta si že od vedno v laseh. Dognal sem, da je bilo
Komančev petnajst. Po izgubi sedmih pripadnikov so
odjahali na vzhod. Odjahal sem za Apači. Po dve urni
ježi sem jih dohitel. Medvedje srce me je takoj
prepoznal: »Srce se je zelo razveselilo, ko te je
zagledalo moje oko, moj dragi brat Šarli!« »Tudi moje
oko je veselo, ko te ugleda. Že dolgo namreč ni
ugledalo obličja mojega rdečega brata Medvedjega srca.«
Apaški poglavar je poslal dvajset svojih bojevnikov
nazaj v Pueblo, mi pa smo pognali konje in odjahali
naprej po širni preriji.
Ko smo jezdili dve uri, nam je oko na
obzorju uzrlo majhno piko. Naravnal sem kukalo in
zagledal jezdeca. Jahal je kobilo, ki je bila, kot se je
zdelo, sestavljena iz dveh delov, iz osla in kamele.
Stala je na skoraj kameljih nogah, ušesa pa so ji visela
od glavi kakor kakšnemu oslu. Jezdec je bil skoraj bolj
čuden od živali. Bil je suh in majhen. Na glavi je
nosil star klobuk, ki pa ni imel krajcev, kar pa je še
bolj poudarjalo napako, ki je bodla v oči – mož ni
imel ušes. Na mestu, kjer bi morala biti, so bili vidni
sledovi nasilja – odrezali so mu jih bili. Čez pleča
mu je visela odeja, ki je prekrivala pol telesa. Na plano
je puščala majhne noge, na katerih so bili škornji, ki
jih navadno nosijo gauchos v Južni Ameriki. Ob sedlu mu
je visela puška, ki je bila bolj podobna krepelu. Bil mi
je znan, pa se nisem mogel spomniti, kam bi ga uvrstil.
V pol ure bi nam moral prekrižati pot.
Ker nas je bilo veliko, si upam z gotovostjo trditi, da
nas je tudi on opazil, zato ni imelo smisla ga objahati,
ker bi mu to dejanje vzbudilo sum in bi mislil, da imamo
kaj na vesti. Tako smo mirno jahali naprej. Ko se nam je
toliko približal, da smo razpoznali njegove poteze, je
prislonil puško k licu in zaklical: »Hallo! Mene ne
dobite živega brez boja, raje bi vas prikrajšal za
ušesa, če mi dovolite?«
Po teh besedah sem ga prepoznal; to je
bil Jack NoEar. Zato se mu zaklical: »Heig-ho, master!
Kar pomiri se, svojega belega brata ne boš pokončal,
ali pač?«
Tedaj me je spoznal in se je hitel opravičevati:
»Lack-a-day! Oprostita gentlemena, nisem vaju prepoznal!
Mi brata odpustita?«
»Seveda, kakopak,« sem mu odgovoril.
»Lahko jaham z vami?« je vprašal,
Medvedje srce pa je rekel samo: »Howghk!« in mali mož
je odjahal z nami.
Ko smo prijahali do Santa Feea, smo se
zelo začudili, ko smo pri starem Henryju, ki je
patentiral tudi puško na 25 strelov, ugledali dobra
prijatelja Sama Walkerja in Johna Riderja.
» Good afternoon, mešurs! Kot vidim ste
presenečeni, ko naju vidite tu. No, slišala sva, da
potujete v Skalno gorovje, pa sva sklenila, da se vam
pridruživa, hihihihi! Pa dovolite?« je vprašal Sam.
»No, mislim da nimamo nič proti, kajne?«
je v imenu vseh nas rekel Jack, Apač pa je samo
prikimal.
V naslednjih dneh poti se ni zgodilo nič
omembe vrednega. Jahali smo zlagoma, vmes smo ustrelili
kakšno žival, največkrat zajca ali kaj podobnega in ga
spekli na tabornem ognju. Ustavljali smo se malo in
tako smo v približno petih dneh prispeli v bližino Rio
Pecosa, kjer smo ob plitvini zagledali dim. Najverjetneje
so tam taborili belci, ker si Indijanci ne bi
privoščili take neprevidnosti. Zato smo lahko odjahali
tja brez posebnih varnostnih ukrepov. Če pa bi se
sovražno obnašali, smo bili dovolj močni, da jih
premagamo. Ko smo prišli v njihovo bližino, se jim
očitno ni zdelo vredno niti vstati, niti poskrbeti za
lastno varnost. Zraven njih so začuda sedeli Indijanci.
Nismo mogli razbrati, kateremu plemenu pripadajo, saj
niso bili porisani z bojnimi barvami. Westmani poleg njih
niso vlivali posebnega upanja za preživetje v divjini,
bili so preveč zloščeni, skratka, izgledali so kot
nedeljski lovci. Ko smo prijahali še bliže, so končno
vstali. Eden izmed njih, obnašal se je kot njihov vodja,
je zaklical: »Pozdrav vsem! Upam, da prihajate z
miroljubnimi nameni, drugače pa boste dobili železo med
rebra.«
»Hej, kar umirite se. Nič hudega ne
nameravamo. Samo prespali bi, če dovolite?«
sem mu odgovoril. Tedaj pa je eden izmed njih zavpil:
»Naj me vrag, če tole nista medvedarica in henryjevka
Old Shootarma! Tisto zraven pa je potem Medvedje srce,
znameniti apaški poglavar! Kar prisedite, v čast nam
bo.«
Privezali smo konje, jim sneli sedla in
posedli okoli ognja. Spekli smo si bizonje meso, ki smo
si ga prinesli s seboj. Tedaj sem opazil, da si poglavar
Indijancev, imel je namreč perje v laseh, in tisti
glavni belec, Johny Goode, kakor se nam je predstavil, ob
svojem ognju nekaj stran, nekaj šepetata, kar mi je
vzbudilo sum. Zato sem vstal in se odpravil proti konjem.
Tam sem se spustil na tla in se začel plaziti po tleh in
zalezovati čudni par. Ob sebi sta imela majhen ogenj,
okoli njiju je bilo grmovje, kar je bilo zelo ugodno.
Pritihotapil sem se do tja in se udobno namestil tako, da
me onadva nista mogla videti, jaz pa sem slišal vsako
besedico. Govorila sta v sujevskem jeziku, ki sem ga k
sreči dobro razumel. Ravno tedaj je rekel belec: »Veš,
ne vem, če ima moj rdeči brat prav. Splošno je znano,
da sta to najboljša moža Divjega Zahoda. Vendar ne
misli, da vam ne zaupam, ravno nasprotno, vem, da moji
rdeči bratje obvladajo zalezovanje in verjamem, da nam
uspe, če smo previdni.«
Indijanec je odgovoril: »Moj beli brat
nima prav. Uspelo nam bo. Mi, Suji smo posebno dobri v
zalezovanju. Pa tudi dobri Manitou nam bo pomagal.«
»No, saj veš, da zaupam svojemu
rdečemu bratu, Kačjemu jeziku. Zmeniva se, da se boste
naredili, kot da se odpravite, pa boste odšli,« ozrl se
je naokoli, kot da išče primeren prostor. »Vidi moj
brat tisto gručo dreves tamle, tja naj se odpravijo moji
rdeči bratje. Tam počakajte do časa, ko bodo zvezde v
zenitu, potlej pa se odpravite nazaj. Čakali bomo svoje
hrabre rdeče brate,« je prilizujoč se dodal. » Ko
bodo v miru zaspali jih bomo napadli. Mi dobimo orožje
in zlato ter ostale njihove obleke, vi pa konje in njih
same. Kakor sem slišal, imajo moji rdeči bratje do njih
še zamere, kajne?«
»Moj brat Samuel je dobro poučen. Do
te apaške krastače imamo krvno maščevanje, zato ga
hočemo živega, da mu priredimo take muke, kot jih še
ni videl svet. Pa še vsi ostali jih bodo deležni, da
bodo javkali kot šakali.«
»Pa dogovor, kakšen se zdi mojemu
bratu?«
»Dogovor je pravičen. Howghk!«
To je pomenilo, da je pogovor končan.
Odplazil sem se stran. Ob konjih sem se spet dvignil in
se vrnil. Ko sem prišel do našega ognja, me je Medvedje
srce vprašal: »Kaj je moj beli brat izvedel?«
Spet me je presenetila bistroumnost tega
Apača kot že velikokrat. Ker sem vedel, da Medvedje
srce raje dela, kakor govori, sem vsem skupaj bolj na
kratko razložil, kaj sem slišal. Ko je Jack zaslišal
ime Samuel, je kar poskočil: »To je on! Ta, ki ga iščem
že leta, ta, ki mi je ubil ženo in sina!« Komaj smo ga
pomirili. Šele ko smo mu povedali, da mu bomo sodili, se
je dokončno umiril. Ko sem s pripovedjo končal, se je
Sam takoj začel pridušati: » Najprej nas takole
sprejmejo, potem pa nas mislijo oropati in spraviti na
oni svet. Mislim, da jim vrnimo z istim.« John pa se je
temu uprl: »Jaz pa mislim, da jih ni treba ubiti, še
vedno so ljudje. Lahko jim damo lekcijo, ampak kakšno?«
Takrat pa se je oglasil drugače redkobesedni Apač:
»Tisti tam imajo dva jezika, najprej se prilizujejo, pri
tem pa že snujejo nove načrte, kako bi Medvedje srce in
njegove bele brate oropali in jih dali na mučilni kol.
Zato naj moji bratje poslušajo. Mislim, da jim načrt
lahko onemogočimo na drugačen način. Pustimo tem psom,
da izvedejo prvi del načrta. Dobri Manitou jim bo
omrežil razum, da bodo mislili, da jim je načrt uspel.
Potem razbojnike omotimo in jih zvežemo, potem pa se
odpravimo do gozdička, kjer bomo zvezali še sujevske
pse. Se moji bratje strinjajo
Presenetil me je tak dolg govor. Drugače
pa smo se vsi strinjali. Načrt smo še malo izpilili.
Nihče izmed ostalih ni ničesar posumil. Očitno jim je
Manitou res omračil um.
Ko se je ura bližala enajsti, so Suji
vstali in brez besed odšli. To bi še v normalnih
okoliščinah vzbudilo naš sum. Očitno so bili res
prepričani v pomoč dobrega Manitouja. Ko se je ura
približala spancu, smo izžrebali stražarja. Kot smo
pričakovali, je bil izbran eden izmed razbojnikov.
Približeval se je čas zvezd v zenitu, zato smo se, ko
so vsi razbojniki pospali začeli pripravljati na napad.
Najprej se je Medvedje srce splazil do stražarja. V
njegovi roki se je zabliskal nož. Še isti hip je
stražar ležal na tleh mrtev. To je bila spet ena izmed
indijanskih umetnij, ki jih je Apač obvladal. Ko je bilo
to opravljeno, smo si izbrali vsak enega razbojnika in ga
z udarcem omamili. Nato smo jim raztrgali suknjiče in
jih zvezali. Za vsak slučaj smo pri njih pustili pet
Apačev, ki so stražili. V tišini smo se odpravili do
gozdička. Ker so Indijanci, kakor je splošno znano,
bolje izurjeni kakor belci, smo morali biti izredno
previdni. Končno smo prišli do cilja. Kakor je bilo
pričakovati, so konje pustili zunaj, na drugi strani
dreves. John in Sam sta se odpravila h konjem. Tam sta
stražarja ubila. Kmalu sta prišla nazaj in njuna noža
sta bila krvava. Skupaj smo se odpravili med drevesa.
Indijanci so sedeli v krog okoli majhnega ognja.
Razporedili smo se v krogu okoli njih. Izvlekli smo vsak
svoj revolver in počakali na znak. Ker so bili Suji
razporejeni okoli ognja, so bili osvetljeni in
posledično dobre tarče. Tedaj se je tam, kjer je bil
Sam, zganila vejica. Streli iz vseh pištol so zveneli
kot iz ene. Petero Indijancev je padlo po tleh. Ostali pa
so zavpili od presenečenja. Bili so tako presenečeni,
da si niso znali pomagati. Hitro smo pospravili
revolverje in izvlekli tomahavke. Ko smo planili na jaso,
je poglavar zavpil: » Medvedje srce! Ta je moj! Pridi,
Pimo (najgrša žaljivka za Apače), da te spravim v
večna lovišča!«
Vendar ga je, še preden se je zganil,
zadela Apačeva bojna sekira in mu odprla glavo. Ostali
smo brez težav opravili z preostalimi Suji. Eden izmed
njih se je upiral, pa ga je Jack pri priči zabodel.
Ranjence smo oskrbeli, mrtvece smo zložili na kup, žive
in zdrave pa smo zvezali, vsem pa smo odvzeli orožje. Preden
smo jih odnesli v taborišče, smo jih omotili, da nam ne
bi povzročali težav. Nato smo si jih naložili na
pleča in odnesli nazaj. Razbojniki so se medtem že
ovedli, zato smo Indijance položili za grmovje tako, da
jih belci niso videli. Ko so se tudi rdečepolti
razbojniki predramili smo obojim postavili sodišče.
Šele tedaj so se prvič videli. Belci so od
presenečenja zavpili, Suji pa so izpustili samo
začuden: »Uf!« računali so namreč drug na drugega.
»Bi lahko prosil svoje brate, da bi
bil jaz sodnik? Veste, da sem nekoč že prisostvoval
pravemu sodišču, hihihihihi?« nas je prosil Sam.
»Seveda ti dovolimo, samo ne zmoti se,
ali prav?« mu nisem mogel odreči. Medvedje srce pa je
rekel: »Medvedje srce pa misli, da bi bilo bolje, če bi
sodil moj brat Šarli. On je namreč tudi zalezoval
šakala in brez njega bi bili na mučilnih kolih.«
»Jaz se vsekakor strinjam z Medvedjim
srcem,« je končno dal glas od sebe John. Sam pa se je
uprl: »Greenhorn pa sodnik! Kam gre danes svet!« se je
še zgražal v smehu. No in tako sem bil jaz določen za
sodnika. Johna, ki je bil najmočnejši smo določili za
stražnika, ostali pa so bili tožniki. Priredili smo
savansko sodišče s pridihom civilizacije. Privedli smo
obtožence. Jaz sem jim sedel nasproti, Jack, Sam in
Medvedje srce so sedeli ob strani, John in Apači pa so
stali za njimi. Pričel sem v tisti mešanici
angleščine, španščine in indijanščine, ki je v
uporabi za sporazumevanje na Divjem zahodu: »Dragi
gospodje! Tu prisostvujete savanskemu sodišču. Prosil
bi vas, da pričate po resnici. Kdor se tega ne bo držal
in bomo to spoznali na podlagi dokazov bo ustreljen. Vse
jasno?«
Nihče ni ničesar rekel. Zato se
vprašal Sama: »Česa jih obtožujete, sir Walker?«
Odgovoril je: »Obtožujem jih poskusa
kraje moje puške, ki mi je služila dolga leta in pa
moje Mary, mule, ki mi je zvesta, že odkar sem jo prejel
v dar.«
»Naslednji!« sem pozval Jacka.
»Jaz bi jih obtožil umora žene in
sina!«
»Naslednji!«
»Medvedje srce obtožuje te pse
poskusa umora in prosi sodnika, naj mu dovoli, da te
kojote pošlje k njihovim prednikom.«
To zadnje sem raje preslišal. Rekel sem:
»Slišali ste, česa vas obtožujejo. Bi kaj povedali v
svojo obrambo?«
Nihče ni ničesar bleknil. Zato sem
sklenil: »Samuel ali Johny Goode ali kakor koli se
imenujete. Obtoženi ste umora žene in sina tega gospoda
tu. Menda ste že slišali za znani savanski rek:»Zob za
zob, oko za oko. Po tem zakonu bi morali biti usmrčeni.
Kaj pa ostali zahtevate?«
Jack je, kot je bilo pričakovati, zanj
zahteval smrt, Sam se mu je pridružil, Medvedje srce pa
je premišljeval. Končno je povedal svoje mnenje: »Za
tega bledokožca zahtevam smrt. Za ostale bele razbojnike
odvzem konjev in orožja, pustimo jim kvečjemu nože. Za
rdeče šakale pa tudi odvzem konjev in orožja.«
Tedaj se je oglasil John: »Dajte no,
možje! Nehajmo dolgoveziti in jih obsodimo. Jaz pa se
drugače strinjam z Medvedjim srcem.«
»Poslušajte me! Johny Goode, obsojeni
ste na smrt. Izvršil jo bo Jack NoEar. S posebnimi
pogoji vas bo seznanil on. Ostali nam boste predali
orožje in konje. Nato lahko odidete.« In tako smo
zaključili slavno zasedanje. Samuel je po svoji obsodbi
samo sklonil glavo. Očitno je spoznal, kako je zavozil
življenje. Jack je stopil k njemu: »Hej, vstani!
Pojdiva do reke.«
Samuel je vstal in mu sledil. Za njima
so šli tudi ostali. Še prej pa seveda nismo pozabili
zavezati ostalih razbojnikov. Ko sta prišla do brega Rio
Pecosa je rekel NoEar: »Vidiš tisto drevo, tamle? In
njegovo vejo, ki se sklanja do reke? Če priplavaš do
tja, si rešen. V nasprotnem primeru te ustrelim.
Zmenjeno?«
Razbojnik ni rekel ničesar, se je pa v
njegovih očeh prižgalo novo upanje. Slekel si je
suknjič in škornje ter odložil pas. Skočil je v vodo
in začel plavati. Veja je ležala niže na nasprotnem
bregu. Ko je že kazalo, da mu bo uspelo, je Jack vzel
puško in ga hladnokrvno ustrelil. »Ni prišel do tja.«
S temi besedami je zaključil to stvar.
Ko
smo se vrnili, smo vsem belim in rdečim kojotom, kakor
se je izrazil Apač, odvzeli konje in orožje, razen
nožev. Saj ne, da bi ga rabili, nasprotno, imeli smo
dovolj dobro, samo tako niso več nevarni. Sploh pa so
oboji izgubili svoje vodje. Tako so si morali pomagati
sami. Spustili smo jih. Tam smo potem še prespali.
Zjutraj smo osedlali konje in odjahali novim
dogodivščinam naproti.
