Živim nad
največjim nakupovalnim centrom v mestu, v prijetnem
stanovanju in kot vsak dan sem se tudi danes zbudila in
pridno pripravila vse za šolo. Ko sem stopala mimo
številnih trgovin v pritličju, pa sem se kar naenkrat
ustavila in skoraj zakričala od navdušenja, saj sem se
spomnila, da sem prav danes dogovorjena za nakupovanje z
najboljšo prijateljico Nežo.
V šoli sem
bila nemirna in znova in znova sem pogledovala na uro.
»Pa zakaj šola? Življenje bi bilo tisočkrat lepše,
če bi lahko le hodila po nakupovalnih centrih s
prijateljicami in se zabavala, ampak takšno je pač
življenje. Najprej neprijetne, šele potem prijetne
stvari.
Kakor hitro
sem mogla, sem vase vrgla kosilo in stekla do avtobusne
postaje, kjer sem počakala Nežo. Ko sem jo zagledala,
sem stekla proti njej in jo objela. Z avtobusom sva se
odpeljali do velikih vrat z napisom »nakupovalni
center« in se zapodili v notranjost. Hodili sva od
trgovine do trgovine, pomerjali obleke, raznorazne
kozmetične izdelke in se hihitali. Kar naenkrat pa se je
pred nama pojavila neka postava. Sunkovito sva se
ustavili. Zaslišali sva globok moški glas, ki je
spregovoril: «Koliko imata?« Spogledali sva se, ker
nisva imeli pojma, o čem govori. Ostali sva tiho, zato
je moški glas še enkrat spregovoril: »Dajta mi ves
denar, ki ga imata, ali pa se vama ne piše dobro.«
Ustrašili sva se in mu izročili ves svoj denar, ki nama
je ostal. » O, kako velikodušno od vaju, hvala,« je
zinil in odšel. Tresli sva se kot šiba na vodi in se
sesedli na bližnjo klopco. Čisto pretreseni sva se
počasi odvlekli po stopnicah do našega stanovanja in se
vrgli na mojo posteljo. Dolgo sva ležali v tišini, nato
pa je Neža rekla: »Nimam pojma, kaj bova, verjetno pa
bi morali komu povedati, kaj se je zgodilo. Kaj, če se
nama še kdaj zgodi kaj takega?« Vedela sem, da ima
prav.» Kaj pa , če bi se delali, kot da se ni nič
zgodilo? Mogoče se pa nikoli ne bo ponovilo.« In tako
sva tudi storili, a kaj kmalu ugotovili, da sva storili
veliko napako. Morali bi povedati nekomu, pa četudi bi
bil to popoln tujec, ki bi ga srečali na ulici.
Izsiljevanje
se je namreč začelo ponavljati. Skoraj vsakič, ko sva
se z Nežo odpravili po nakupih, se je od nekod pojavil
isti moški. Naju je bilo vedno bolj strah in bali sva se
že stopiti iz stanovanja. Bilo je kot bi imeli
skrivnost, ki naju neprestano potiska k tlom in je
nikomur ne moreva zaupati. Nekega dne pa me je po šoli
Neža prijela za roko in me odpeljala naravnost v
pisarno, kjer dela moja mama. Takoj sem vedela, kaj
namerava. Dovolj je bilo molčanja. Nekomu morava zaupati
najino skrivnost.
Po napetem
pripovedovanju naju je mama resno pogledala in rekla: »
Zakaj mi nista tega povedali že prej?« Ulile so se mi
solze in zahlipala sem: »Ker sva se bali! Mislili sva,
da se ne bo nikoli več ponovilo in zato nisva hoteli
tega nikomur povedati!« » Tudi če se ne bi, bi mi
morali to povedati že takoj!« je bila odločna mama. »Veva
mama, ampak bilo je tako težko in bilo naju je strah in…«
kar težko mi je šlo z jezika »…sram!« »Vem,« je
dejala mama »tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega, ko
sem bila vajinih let. Zelo je težko, ampak zato pa smo
tu! Da smo vama na voljo, ko nas najbolj potrebujeta.«
»Mama hvala! Ne bi mogla imeti boljše mame!« » Zdaj
pa predlagam, da pokličemo očeta in tvoje starše,
Neža, in jim vse povemo, potem pa pripravimo temu
nepridipravu malo presenečenje.«
Z Nežo sva se
sprehajali po nakupovalnem centru in nad sabo sva
zagledali znano postavo. »Kje je moj denar?« »Nimava
ga!« sva bili odločni in možu nad nama se je
zmračil obraz. Tedaj so pristopili najini starši ter
policisti in možakarju povedali, kar mu gre. Na srečo
se je vse končalo dobro. Dobili sva nazaj najin denar,
nepridiprava pa so kaznovali.
Nikoli pa ne
bova pozabili, kaj vse bi se nama še lahko zgodilo in
koliko časa bi to še trajalo, če vsega ne bi zaupali
mami.
Skrivnosti
so dobre, ampak ne skrivnosti take vrste. Take je treba
takoj povedati staršem, učiteljem, sorodnikom ali
komurkoli, ki mu zaupamo.
