Glasovalna številka: PR128

Jernej Bartol

TIROLSKA SKRIVNOST

OŠ Zadobrova

 

V tirolskih gorah nikoli ne manjka snega in tudi sonca ne. Pozimi obratujejo smučišča z vso močjo in turistov ne manjka.  Poleti pa smučarje zamenjajo pohodniki in ljubitelji gora. Jezera, gore, majhne gorske vasi in prelepi razgledi so posebnosti, ki privlačijo turiste. Med priljubljene vasice sodi tudi vasica Schneedorf, ki slovi po tirolski zaseki in smučišču Geheimnis. Samo smučišče je med smučarji zelo priljubljeno, a samo na zahodni strani. Vzhodna stran smučišča je precej strma in kamnita ter večji del dneva v megli. Na tej strani je postavljena samo ena stara žičnica, katero so zagnali že davnega leta 1953 in jo do danes še niso ustavili. Žičnice se namreč ne da ustaviti, pa četudi ni elektrike. Na zgornji postaji  žičnice prav tako ni skrbnika, saj je ta pred leti izginil in od takrat ga ni nihče več videl. Vsake toliko časa pa so se posamezni smučarji kljub temu podali na to progo. Vendar nekateri smučarji niso nikoli prišli do konca proge. Ravno tako so izginili brez  sledu. Nad smučišče so se dvignili tudi s helikopterjem, vendar je moral ta zaradi goste megle in zmedenih inštrumentov prisilno pristati. Pojavile so se različne zgodbe. Nihče pa si ni znal pojasniti,  zakaj se žičnice ne da ustaviti in ta neprestano obratuje. Z leti so različni ljudje poskušali razvozlati uganko s smučiščem in  žičnico pa ni nikomur uspelo. Ali niso ničesar ugotovili ali pa so izginili brez sledu.

Nekega dne je eden od smučarjev prišel na idejo, da bi se po smučišču spustil s kamero. Sliko je prenašal v gostilno, kjer so se nahajali drugi ljudje. Ko je smučar zapeljal po smučišču in prišel v najbolj megleni del proge, je izginil. Ljudje, ki so prenos slike spremljali v gostilni, razen goste megle niso opazili ničesar.

Tako so minevala leta in žičnica je neprestano obratovala, zgodba pa je preplavila ves svet. Prišla je tudi v Slovenijo, do gospoda Hrabrega. Ta enostavno ni verjel zgodbi, zato se je usedel v svojega starega trabanta in se nemudoma odpravil na Tirolsko. S slabim avtom je tja potoval več dni. Med potjo se mu je zgodilo kar nekaj prigod. Velikokrat se je moral ustaviti pri mehanikih, da so mu popravili jeklenega konjička in v gostilnah, da se je najedel, naspal in osvežil. Tirolska zaseka je gospodu zelo prijala. Rad pa je popil tudi kakšno dobro avstrijsko pivo.

Dan pred prihodom v vasico Schneedorf je  prenočil  v nekaj deset kilometrov oddaljenem kraju. Zjutraj se je že navsezgodaj odpravil proti vasici. Na poti pa je doživel prometno nesrečo, vendar mu nihče ni mogel priskočiti na pomoč. Vsi reševalci so bil na smučišču, iskali so namreč smučarja, ki je izginil tistega jutra. Gospodu Hrabremu je iz avtomobila pomagal mimoidoči. Ta ga je odpeljal  tudi v zdravstveni dom. Tam so mu oskrbeli površinske rane. Vsi zdravniki in sestre pa so govorili le o smučarju, ki je izginil tistega jutra. Zdravnik je gospodu Hrabrega poskušal zadržati na opazovanju. Ta pa se mu je izmuznil. Zgodba je bila tako napeta , da ni več zdržal niti minute. S pomočjo kmeta iz vasi je svojega trabanta izvlekel iz obcestnega jarka.  Za silo ga je popravil  in se odpravil proti smučišču.

Čeprav je bilo do smučišča le nekaj kilometrov, je pot trajala, kar nekaj časa. Avto je bil namreč v zelo slabem stanju. Gospod Hrabri bi verjetno prišel do cilja prej, če bi se na pot odpravil peš. Ko je prispel do smučišča Schneedorf, je bilo parkirišče na zahodni strani povsem polno, zato se je odpravil na vzhodno stran. Tam je bilo parkirišče povsem prazno in obdano z gosto meglo. Gospod Hrabri je parkiral avto v najbolj meglenem delu. Ko je izstopil, ni ničesar videl. Pod nogami mu je zmanjkovalo tal in gospod Hrabri je padel je v neko luknjo. Ko se je malo razgledal naokoli, je ugotovil, da je padel v nek predor. Ker ni ničesar videl, se je odpravil proti zahodnemu delu predora. Tu so se slišali razni glasovi, ki so prihajali iz stavb in ceste nad predorom. Ko je gospod Hrabri nekaj časa tako hodil, je prišel do dela predora, ki je bil razsvetljen. Opazil je, da je na stenah pisalo, da se je smrtno nevarno naslanjati na stene rova. Zdelo se mu je, da hodi že celo večnost in da se vrti v krogu. Noge so ga že pošteno bolele in bil je lačen in žejen. Tako je tudi pozabil na opozorila na steni. Naslonil se je na steno predora. Ta se je udrla in  gospod Hrabri je padel v nek prostor. V njem se je razlegal strašen hrup. Nekaj časa je poslušal. Ker je bilo zelo temno, skoraj ničesar ni videl. Ko je nekaj časa hodil po prostoru, se je prižgala luč. Gospod Hrabri je v prostoru zagledal ogromno kolesje, ki se je zelo počasi vrtelo. Pomislil je, da gre za pogon žičnice. Ker  ni bilo nič drugega, se je odpravil nazaj na hodnik. Tu je zagledal človeka, ki je v rokah nekaj nosil in izginil v steni predora. Stopil je za njim in prišel v nov prostor, kjer so se slišali človeški glasovi. Ker ni vedel, kaj se dogaja in se je nekoliko prestrašil ,je predor zapustil.

Ko je zopet stopil na površje, je poskušal ugotoviti, kje poteka predor. Sklenil je, da bo prenočil v gostilni, ki je stala ob vznožju žičnice. Po njegovi oceni se je prostor, kjer je slišal človeške glasove, nahajal tik pod gostilno. Pojedel je večerjo in se odpravil v sobo. Spati ni mogel. Celo noč je razmišljal, kaj se dogaja. Proti jutru si je izdelal tudi načrt. Strah prejšnjega dne je izginil.

Zjutraj je odšel na zajtrk. Usedel se je za mizo v bližini kuhinje in točilnega pulta. Skrbno je opazoval vse zaposlene. Opazil ni nič posebnega. Ko je tako že nekaj časa sedel in je že zdavnaj pojedel zajtrk, pa je le postal pozoren na nekega kuharja. Ta je prišel do točilnega pulta. Na pladnju je imel naloženo veliko hrane, naložil pa si je še kavo in potem vse skupaj odnesel v kuhinjo. Gospodu Hrabremu se je početje kuharja zdelo zelo čudno. Hitro je pokukal v kuhinjo. Kuharja je ravno še opazil, ko je s pladnjem izginil po stopnicah. Gospod Hrabri je na skrivaj stekel v predor, kjer je še videl kuharja, ki je s pladnjem vstopil v prostor, kjer je prejšnji večer slišal človeške glasove. Tudi sam se je počasi približal temu mestu. Na skrivaj je pokukal v prostor. Kar je videl, ga je tako prestrašilo, da je takoj stekel na površje, naravnost do policijske postaje. Na poti je srečal še lovce in tudi te odpeljal s seboj. Na policijski postaji so ga morali najprej pomiriti. Šele čez čas jim je povedal, da je v rovu pod gostilno in smučiščem veliko ljudi. Ti ljudje so priklenjeni in morajo nekaj poganjati.

Lovci in policisti so se nemudoma odpravili v predor. Ugotovili so, da se v rovu nahajajo vsi ljudje, ki so izginili na smučišču. Ti ljudje so morali s svojimi rokami poganjati kolesje in tako se je žičnica premikala. Po preiskavi so ugotovili, da je gostilničar te ljudi ugrabil. Zaprl jih je v predor, kjer so mu morali poganjati žičnico. Tam so živeli, gostilničar pa jim je nosil hrano. Tudi meglo so delali s posebno napravo. Gostilničar je to naredil, ker je hotel čim več zaslužiti. Vsakega, ki  je kaj posumil, pa je zaprl v predor.

Gospod Hrabri je tako postal junak. Postal je župan vasice Schneedorf. Nad smučiščem je izginila megla, namesto stare žičnice so postavili sedežnico. V predoru pod gostilno so uredili prenočišča. V gostilni so začeli kuhati slovenske dobrote, seveda niso pozabili tudi na tirolsko zaseko. Prenočišča so imel zasedena za deset let naprej.

Ko se je zdelo, da se v vasici ne more zgoditi nič več , pa se je nad smučišče spustila megla in izginil je smučar. Reševalci in župan so takoj začeli z iskanjem. Kmalu se je izkazalo, da se je smučar v gostilni tako najedel žgancev, krvavic in kislega zelja, da se je zaradi teže na progi udrl v sneg.